Četrtkov masaker na francoski Azurni obali potrjuje strategijo islamskega terorizma: udariti takrat in tam, ko najmanj pričakujemo. Evropsko prvenstvo v nogometu so zaznamovali huliganski izgredi, teroristi pa so potrpežljivo čakali, da pozornost popusti. Udarili so na promenadi v Nici na večer francoskega nacionalnega praznika. Napadli so praznik, ki simbolizira republiko, utemeljeno na svobodi, enakosti in bratstvu.
Padec Bastilije leta 1789 v Franciji že dolgo praznujejo kot tisti dan, ko je napredno meščanstvo zrušilo osovraženo monarhijo in s tem zasejalo seme revolucije v Evropi. Le quatorze juillet, 14. julij, zato predstavlja tudi začetek uvajanja nove, laične, republikanske in na pravu utemeljene oblasti. Atentat v Nici prav zaradi tega simbolnega datuma prinaša sporočilo vsem Evropejcem in zahodnjakom, ki živimo v prepričanju, da so človekove in državljanske pravice univerzalne in pridobljene z rojstvom, ki verjamemo v ločitev cerkve od države, versko svobodo ter svobodo vesti in izražanja, ki se borimo proti rasizmu, diskriminaciji in ksenofobiji, ki podpiramo pravice istospolnih in zagovarjamo multikulturalizem.
Pridobitve moderne Evrope, ki se oblikovala od renesanse dalje, so vedno bolj ogrožene, saj sta ekstremizem in nasilje islamistov voda na mlin zagovornikov represije in omejevanja človekovih pravic. Ena prvih reakcij francoskega predsednika Hollanda na četrtkov masaker v Nici je bila odločitev o podaljšanju izrednih razmer v Franciji, ki tam veljajo že od lanskoletnih napadov v Parizu. Islamistični psihopati, ki formalno delujejo pod zastavo Islamske države, nam torej spodmikajo tla pod nogami. In to vsem, ki živimo v Evropi, uživamo njene svoboščine, humanizem, se sklicujemo na vladavino prava in enkopravnost, ko je to potrebno, izražamo svoja mnenja brez strahu, da nas bi kamenjali, tepli po podplatih, zaprli ali celo usmrtili. Tla pod nogami nam spodmika celo "humani diktator" Erdogan, ki je Turčiji vrnil avtokracijo in ima zaradi tega zaprta vrata v Evropsko unijo. Če Erdogan Paši očitamo, da se ne obnaša dovolj "evropsko", kaj naj potem odgovorimo tistim, ki se obotavljajo pri obsodbi islamskega verskega terorizma? Naj jim damo še eno priložnost, ki bo pokazala, da islamisti niso tako psihopatski in brezobzirni? Da se bodo "poboljšali" in prenehali z zločinskimi atentati na evropska mesta in Evropejce? Da to počnejo samo zato, ker se jim dogaja krivica, ker jih Zahodnjaki puščamo na cedilu in smo potemtakem sami krivi, da se nam zdaj nasilje vrača?!

Kaj naj torej odgovorimo vsem levičarjem in anarholiberalcem, ki se upirajo obsodbi islamskega terorizma? Samo to, da živijo v gromozanski samoprevari in da so stavili na napačnega konja. Njihovo svobodo bi ideologija ISIS v trenutku poteptala, njihovemu humanizmu pa z največjim veseljem prerezala vrat. Že nekaj let se trudim, da bi svojim levičarskim prijateljem dopovedal, da z nobenimi ekstremizmom ni možen dialog. Če gre za neonaciste ali druge desničarske fanatike - denimo norveškega psihopata Breivika -, mi brž pritrjujejo, storilce pa bi najraje postavili pred strelski vod. Brez milosti. Problem nastane, ko govorimo o islamskem fanatizmu, do katerega čutijo neko čudno in na prvi pogled nerazložljivo mero popustljivosti, celo razumevanja. Postalo mi je jasno, kaj je v ozadju: občutek krivde.
Fenomen je podoben pri mladih Nemcih, ki zaradi svinjarij svojih zločinskih dedkov še vedno ne morejo sproščeno govoriti o določenih temah, povezanih z obdobjem 1933-1945. Naši levičarji, vsaj del njih, pa nosijo v sebi frustracijo krivde, nekakšen resentiment torej, ker naj bi bili mi, Evropejci in zahodnjaki - in med njimi celo Slovenci - krivi za trpljenje Arabcev in muslimanov na Bližnjem vzhodu in še kje. Ker naj bi jim desetletja metali bombe na glavo, jih vojaško uničevali ali pa vsaj mirno gledali, kako to počnejo Izraelci. O antisemitizmu med slovenskimi levičarji raje ne bi, toda tovrstne poenostavljene, manipulativne in pogosto tudi zlagane "resnice" o nekakšni vsesplošni, objektivni krivdi Zahoda za razmere v muslimanskem svetu so šle odločno predaleč. In prav iz teh tez se potem napaja tisti blagi občutek za razumevanje terorizma, ki ga islamisti v imenu svoje vere zganjajo po vsem svetu (ko se slovenski novinar Erik Valenčič potem še fotografira s kalašnikovko v stilu Osame bin Ladna, je vse skupaj že skrajno neokusno).
V Nici so 12 dni pred napadom odprli prvi mošejo (vir). Mestne oblasti so ji dolgo nasprotovale, deloma tudi zaradi izvora denarja, namenjega financiranju gradnje (prihaja iz Savdske Arabije, ki kot sunitska država že od začetka diskretno podpira tudi Islamsko državo). Verska svoboda in multikulturalizem sta značilna ravno za Francijo, kjer so doslej v terorističnih napadih umirali tudi njeni državljani muslimanske veroizpovedi in arabskega porekla. Kako dopovedati čim širšemu krogu ljudi, da so posamezniki, ki ubijajo ljudi v imenu Alaha, zločinci, ki nimajo nič s svojim Bogom? Bi morali muslimanski kleriki (uma) izreči fatvo za vse tiste svoje vernike, ki bi se pregrešili zoper božjo zapoved "ne ubijaj"? Morda bi bilo pa to nujno - kajti če se ne bo vzpostavila dovolj velika kritična distanca, bodo desničarski populisti in demagogi prepričali še več državljanov, da gre za sveto vojno, nekakšno nadaljevanje križarskih vojn iz srednjega veka, in da so vsi muslimani potencialni teroristi. To pa pelje v paranoidno družbo, v kateri bo želja po varnosti legitimizirala popoln nadzor, človekove pravice pa bodo sekundarnega pomena. O svobodi bomo samo še sanjali.

Zaradi vsega tega sem na tviterju objavil misel, da "Islamisti ne bodo nikoli odnehali. Če jih Evropejci ne bomo fizično potolkli, nas bodo oni. Vračamo se v svetopisemske čase: zob za zob." S tem se želel izpostaviti resnost razmer, ki dejansko pomenijo vojno. Za Evropejce predvsem vojno živcev. Kajti zdaj je edino vprašanje, katero mesto bo naslednje na vrsti. Berlin, namiguje Islamska država.
Po masakru, ki ga je v četrtek zvečer povzročil samomorilski voznik tovornjaka na Angleški promenadi v Nici, je nek domačin dejal, da si niso nikoli mislili, da se lahko kaj takšnega zgodi v njihovem mestu. Zdelo se jim je, da je terorizem del njihovega vsakdana po pariških napadih, vendar pa si nikoli niso mislili, da se lahko zgodi pri njih. Misel, ki je iskrena in predvsem analogna slovenskemu prepričanju, da smo ena najbolj varnih držav na svetu. Toda kaj pa če bo naslednji napad v Dubrovniku ali Splitu, kjer je poleti ogromno Slovencev? Kako dolgo se bomo potem še delali, da se nas vse skupaj ne tiče in da bomo večno varni med svojimi ličnimi podalpskimi kozolci?