Ponoči je mesto oprala nevihta, ki je z ulic odplaknila umazanijo in prah. Današnje sončno jutro se zato kar blešči v modrini neba, po katerem jadrajo majhni, osamljeni snežno beli oblaki, ki sem jih prvič opazil na Piazzi del Duomo, kjer se je pred stolnico že navsezgodaj zbrala množica obiskovalcev. Med ozkimi florentinskimi ulicami sem jih, oblake namreč, potem izgubil iz vidnega polja in jih znova ugledal na Piazzi della Repubblica, od koder sem po ulici Via Calimala prišel do enega najlepših mestnih trgov, do Piazze Signoria, ki je razpotegnjena v obliki črke L. Na tem starodavnem trgu se mora človek malo upočasniti, najbolj pametno bo naredil, če sede v enega izmed barov in naroči kavo ali kozarec vina. In če je popotnik sam, brez družbe, ki bi ga zaposlovala, ali če nima niti časopisa, s katerim bi se zamotil kot številni domačini, ki jih je že po obnašanju in stilu oblačenja nemogoče zamenjati s turisti, potem je opazovanje mimohoda reke ljudi zagotovo dovolj zanimivo sobotno opravilo za Firence.

Pri srcu me stisne, če pomislim, da je minilo že deset let, odkar sem nazadnje sedel na Piazzi Signoria in se nastavljal sončnim žarkom. Kapučino je prijetno dišal in bil sem popolnoma brezskrben. A bili so pač takšni časi; recesijo in gospodarsko krizo smo poznali samo kot teoretski fenomen, živeli smo v prepričanju, da je življenje, kot ga poznamo, samoumevno in tako rekoč večno, predvsem pa prijazno, romantično in lepo. Tisti sobotni dopoldan, ki sem ga preživel v posedanju in kavah po najlepših florentinskih trgih, mi bo ostalo v spominu tudi po izjemno doživeti akustični izvedbi stare napolitanske ljubezenske balade Core n'grato (Nehvaležno srce). Zaigral in zapel jo je rahlo ekscentrični ulični kantavtor na nabrežju reke Arno, nekje na polovici poti med palačo Uffizi in najslavnejšim florentinskim mostom, na katerem so nekoč kraljevali mesarji, danes pa se tam drenjajo zlatarji.

Ponte Vecchio je povezoval renesančno mesto dveh sprtih družin, ki sta obvladovali vsaka svoj breg mesta – Medičejci desnega, la famiglia Pitti pa levega. Ker so bili odnosi med njima včasih tudi fizično napeti, celo krvavi, je bil Ponte Vecchio v resnici bolj mesarski kot zlatarski most.

Nasproti mene, vendar na drugi strani trga, se dviguje znameniti Michelangelov kip svetopisemskega Davida, za njim pa renesančna mestna hiša, Palazzo Vecchio, ki se potem nadaljuje v galerijo Uffizi. Palača ima balkon, ki je zaslovel v filmu Hannibal, saj je prav na tem balkonu diabolični, a hkrati genialni dr. Hannibal Lecter drakonsko obesil skorumpiranega glavnega policijskega inšpektorja s pomenljivim priimkom Pazzi. 26. aprila 1478 je namreč družina Pazzi, ki je bila nekoč v Firencah precej vplivna in premožna, saj so bili člani med drugim tudi bankirji, poskušala s sveta spraviti Lorenza Medičejskega in njegovega brata Giuliana, ki je bil v atentatu ubit (eden od Pazzijev ga je kar 19-krat zabodel), medtem ko je bil Lorenzo le lažje ranjen. Zarotniški pripadniki klana Pazzi – v italijanščini beseda il pazzo pomeni divjaka ali norca – so plačali strahotno ceno za svoj nori podvig. Čeprav niso bili edini zarotniki in je v "podvigu" sodeloval celo papež, ki so mu bili vedno vplivnejši, bogatejši in priljubljenejši Medičejci trn v peti, so jih za kazen izgnali iz Firenc, še prej pa je razjarjena množica, ki je zaroto videla tudi kot poskus prevrata, sama obračunala s tistimi člani družine Pazzi, ki so ji prišli pod roke.

Enega od bratov Pazzi so vrgli skozi okno, vlačili po ulicah Firenc in ga na koncu vrgli v reko Arno. Ljudski srd je bil neusmiljen; zarotnikom so pobrali vse premoženje, nekaj so jih tudi obesili. Najbolj znano je obešenje pripadnika klana Pazzi na balkonu palače Vecchio, ki ga je upodobil Leonardo da Vinci.

Firence so eno glavnih prizorišč filma Hannibal, v katerem posebej izstopa izjemno subtilen prizor večerne opere, ki jo je kot libreto Vide cor meum posebej za ta namen napisal irski skladatelj Patrick Cassidy. Skladba – v izvirniku libreto pojeta Danielle de Niese kot Beatrice in Bruno Lazzaretti kot Dante – je izjemna in vredna poslušanja; Cassidy jo je napisal na podlagi Dantejevega dela La vita nouva (Novo življenje), ki je mešanica proze in sonetov, s katerimi je največji italijanski pesnik opeval ljubezen, posvečeno svoji večni, absolutni in oboževani Beatrice. Dante Alighieri, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je za naše zahodne sosede pomemben približno toliko kot Geoffrey Chaucer za Angleže (ki velja za očeta njihove literature).

Ni naključje, da je bil tudi Dante rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in Petrarka preživela del življenja. Beatrice je tudi po vsem tem času še vedno misteriozna muza. Dante jo je spoznal, ko je bil star devet let in naj bi se takoj zaljubil vanjo. Naslednjič sta se srečala šele čez devet let pri mostu Sv. trojice (Ponte Santa Trinita). Prizor, kako očarani Dante strmi v belo oblečeno Beatrice, ki gre mimo v spremstvu dveh starejših dam, je upodobil britanski slikar Henry Holiday. Pesnik in njegova muza sicer nista nikoli spregovorila več kot nekaj vljudnih besed v pozdrav, kar pa ni prav v ničemer spremenilo dejstva, da je Dante do Beatrice vseskozi gojil silna ljubezenska čustva. To je bila drugačna ljubezen, kot jo poznamo danes. To je bila ljubezen, ki se je v prehodu iz srednjega veka v renesanso še vedno naslanjala na tradicijo trubadurske lirike in idealizirane amour courtois (dobesedno: dvorne ljubezni).

Resnična Beatrice se je verjetno pisala Portinari in je izhajala iz meščanske družine. Prav nič romantičnega ni bilo v njenem življenju; ko je dopolnila 21 let, se je poročila oziroma – če smo iskreni – so jo poročili z bankirjem. Umrla je že dve leti pozneje, verjetno zaradi katere od številnih bolezni, ki so konec 13. stoletja razsajale po Evropi, medtem ko je tista druga, metafizična in oboževana Beatrice, za katero je Dante prisegel, da bo o njej pisal tako, kot ni še nihče o nobeni ženski, postala nesmrtna.

(nadaljevanje prihodnjič)