Javni sistemi so samopostrežne brezplačne trgovine

Kdor se še spomni, kako je bilo organizirano delo v rajnki Jugoslaviji, bo zlahka prepoznal zablodo tedanjega časa. Delalo se v resnici ni prav veliko. Za nameček pa vemo, koliko robe so zaposleni zmogli odnesti iz slehernega obrata domov "brezplačno", zase, a na račun družbene lastnine – obrata samega in družbe. Zato, kdor se spomni zablode tedanjega časa z nekaj kritične distance, zlahka prepozna tudi zablodo sedanjega časa. V javnem sektorju namreč, je "Jugoslavija" preživela.

Ne moremo in ne smemo pristati na to, da bi sence največjih kriminalcev te države zasenčile serije sistemskih zlorab in nepravilnosti v javnih sistemih, kjer je parazitiranje na skupnih (javnih) sistemih nekaj tako običajnega, kot sam prihod na delo. Seveda lahko kdo zamahne z roko in pove, da včasih eno drevo zastre pogled na cel gozd, drži. A če nismo sposobni škodljivcev odstranit iz gozda, ne bo kaj dosti pomagalo niti, če jih iz tega drevesa.

RTV SLO je živi spomenik razlogom za razpad Jugoslavije in nazoren odsev delovanja javnih sistemov

Ko govorimo o majhnih in povsem utečenih zlorabah, ki so del vsakdana in poslovne prakse, moramo razumeti, da ne gledamo zgolj posameznika in predmeta okoriščanja. Gledamo način delovanja (nekega) sistema. In ko se boste vprašali, zakaj se Portal Plus spravi na nekega Sandija iz Nove Gorice, ki je prišel v Ljubljano pogledat film na račun gledalcev TV SLO, ne spreglejte opozorila, da so tega Sandija vsi do zadnjega zagovarjali, branili in zanj celo lagali. Sistemsko, po protokolu. Pomislite, kaj vse zares skrivajo, medtem ko moledujejo za več milijonov evrov visok dvig prispevkov RTV in slikajo grozo, če ne bi mi globlje segli v žep za njih. Pomislite, ali bi na konkurenčnem, zasebnem POP TV tudi branili nekoga, ki bi si hodil na službene stroške ob nedeljah ogledovat film iz Gorice v Ljubljano.

Miro Cerar ni storil napake; ravna, kot se v slovenskih javnih sistemih in politiki ravna

Ko boste razmišljali o smotru in upravičenosti rabe javnega denarja, ne spreglejte dejstva, da si lahko predavatelj o etiki in morali Miro Cerar, privošči neki šoli zaračunati nekaj, kar ne obstaja. Ne spreglejte lahkotnosti tega priznanja, ki ga dopolni s tem, da že ne bo vračal denarja za katerega ve, da mu ne pripada in frustrirajoči - nič, ki se zgodi, ko bi nekdo (organ, po dolžnem ravnanju) moral to sankcionirati. In verjemite – tega čez slab mesec dni na volitvah ne bodo sankcionirali niti volivci.

Takšna je naša država. Takšno smo naredili. In takšno jo branimo.

Naj si dovolim karikirati: če javni zavod RTV in "cerarske" malverzacije na mesec čez okno poženejo recimo 10 odstotkov sredstev (ki jih prispevamo gledalci, državljani prisilno), in če tako počne cel javni sistem (le zakaj naj bi mislili, da ne), potem je račun jasen: konsolidirana javna poraba znaša 14,7 milijarde evrov. 10 odstotkov tega pa znese približno milijardo in pol. In kar naenkrat Slovenija postane država, skoraj da brez največje težave - proračunskega primanjkljaja, če opravi s takšnimi zlorabami in potrebno racionalizacijo poslovanja. Morda ne gre za kar 10 odstotkov. Ampak prav tako morda ne gre samo za 10 odstotkov. Zanesljivo pa gre za način delovanja naše družbe, ki je sporen, nepravičen in drag.

Zato popazimo, da nam država in njeni vitalni sistemi ne propadejo pred očmi, medtem ko se bomo šli deratizerje najhujše zalege, na sistem pa pozabili. Na sistemski ravni so nepravilnosti in rezerve v resnici ogromne. In lažje bo državo spraviti v red, če interni nadzor javnih sistemov spozna, da se ne more boriti za okoriščanje svojega kadra in za obrambo lastnih nepravilnosti na naš račun. Na ta način bo vselej mogoč zgolj obračun z majhnimi kršitelji, ki bodo polagoma en za drugim stopali na mine, sistem pa bo ob tem razpadal.

Preiskovalci v postelji s preiskovanci

Primer prvega raziskovalnega peresa časopisne hiše Delo – Anuške Delić, ni obračunavanje z neko novinarko, njenim partnerjem ali pa medijsko hišo, kjer je zaposlena. Je nazoren prikaz rakaste rane slovenske družbe - vezi med preiskovanci in preiskovalci, ki krojijo (in ukrivljajo) javno mnenje in osvetljujejo (in zamegljujejo) nepravilnosti. Je tudi prikaz možne kolizije interesa preiskovanja in zavajanja.

Kdo piše tekste Anuške Delić, če sploh kdo drug, niti ni pomembno. Pomembno je, kako se generira vsebina zapisanega v teh člankih in kako se usmerja ost raziskav, prioritete in – ali obstaja možnost, da je agentka 007 v resnici dvojna agentka. 

Franci Zavrl je namreč oseba, ki jo preiskujejo posebne enote policije. In Franci Zavrl je "player", ki ima informacije, tako kot interes in sovražnike. Pripisuje se mu veliko povezav in močan vpliv. Zato je popolnoma na mestu, da se na teh podlagah vprašamo tudi o interesu njegove partnerke - zaročenke, morda tudi časopisne hiše Delo. Vsekakor pa tudi na Portalu Plus razumemo, da za žled, sušo in deficit v pokojninski blagajni ni kriv niti Zavrl niti Delićeva.

Pojasnilo in apel

Zato je to pojasnilo bralcem, zakaj se Portal Plus spravlja na vse to in hkrati apel skrbnikom in varuhom javnih sistemov, da se zganejo in začnejo nadzirati ter izvajati pooblastila, ki so jim poverjena. Portalu Plus bo na ta način odvzet material za pisanje. Ampak s tem bo Portal Plus opravičil svoj obstoj.

Portal Plus si ne želi zdraharskega senzacionalnega novinarstva, čeprav je to logična posledica izvajanja namena obstoja tega portala.

Portal Plus se bo z namenom še kvalitetnejšega dela, v prihodnosti, ko bodo razmere dopuščale, še okrepil. Do takrat pa bo objavljal, praviloma, po en nosilni prispevek dnevno.