Weekend

Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici

Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V svetu, ki je bil neprimerno krutejši od današnjega, je vzpostavil moralne temelje za nekaj, česar velika večina noveaux riches ter povzpetniških politikov in skorumpiranih menedžerjev v tranzicijskih deželah še vedno ni dojela.

22.07.2016 12:00
Ključne besede:   Firence   renesansa   Lorenzo di Medici   Michelangelo   Leonardo da Vinci   republika   umetnost   Vladar   Machiavelli

Lorenzo di Medici je v tridesetih letih v dobrodelne namene, za donacije umetnikom, investicije v stavbe in davke porabil – preračunano v današnjo vrednost denarja – več kot 300 milijonov evrov, česar pa v svojih zapiskih ni niti za trenutek obžaloval.

Sedim na terasi restavracije Il Cavallino na Piazzi Signoria in razmišljam o fenomenu, o skrivnosti Firenc, mestu, ki ima danes le nekaj več prebivalcev od provincialne Ljubljane. Kako je mogoče, da se je ravno v tej, geografsko majhni mestni republiki spočela renesansa, ki je potem "okužila" preostanek Apeninskega polotoka in vso Evropo? Kako to, da se je prav tukaj rodilo toliko genialnih posameznikov, ki so zaznamovali umetnost, znanost in zgodovino? In zakaj se je vse skupaj začelo ravno v 14. stoletju? V čem je skrivnost?

 

Bolj ko razmišljam o tem, bolj mi na misel prihaja knjiga Fernanda Braudela Čas sveta (Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje), v kateri posebno pozornost namenja (severno)italijanskim mestom, ki so bila de facto države oziroma republike, njihova moč in vpliv pa sta temeljila zlasti na trgovini. V 13. stoletju, ko je Evropo poganjala močna gospodarska rast, sta v Italiji naglo rasli zlasti pomorski Beneška in Genovska republika, za njima pa so se razvijali tudi Firence, Urbino, Siena, Bologna, Parma in Milano na severu. Trgovina in obrt sta krepili bančništvo, vzpostavljalo se je dvostavno knjigovodstvo, menjava tujih valut, zavarovalništvo – na drugi strani pa je rasel tudi dolg mesta oziroma države (danes rečemo javni dolg). Središče finančnih dejavnosti so postale Firence, njihova denarna enota florin pa pomembna valuta v mednarodni trgovini. Trgovci so bogateli in se pomeščanjali, kultivirali, mesto se je razvijalo in raslo. Firence niso bile več ena od papeških držav, podložnih Rimu; fevdalizem se je umikal patricijem, bogatim meščanom in trgovcem. Denar je spodrival modro kri ter postajal edino merilo pomembnosti in veljave.

 

V mestnih državah je imelo (bogato) meščanstvo vedno več besede pri upravljanju in vodenju. Potem pa je prišlo 14. stoletje in z njim cel kup nadlog, ki so zdesetkale evropsko ekonomijo; nastopila je t. i. mala ledena doba, v kateri je bilo hudo prizadeto kmetijstvo, kar je pripeljalo do lakote in upadanja števila prebivalstva. Izbruhnile so hude bolezni, med katerimi je bila najbolj strašna črna kuga, ki je iztrebila skoraj tretjino Evropejcev (!). Zaradi socialno-ekonomskih razlogov je izbruhnila vojna med tedanjima evropskima silama, Anglijo in Francijo, ki je trajala skoraj sto let (stoletna vojna). Nenavaden, a pomenljiv incident, ki je v današnji krizi svetovnega kapitalizma spet aktualiziran, pa se je zgodil leta 1345, ko je angleški kralj samovoljno zavrnil plačilo dolga dvema največjima florentinskima bankama. Njuni lastnici sta bili vplivni družini Peruzzi in Bardi, ki sta po bankrotu oslabeli in tako odprli prostor konkurenci, družini Medičejcev.

 

V času, ko je Evropa tonila v nadlogah, so severnoitalijanske mestne države utrpele tudi gospodarsko škodo zaradi prekinjenih trgovskih poti iz Sredozemlja, v katerem so vojaška sila postajali Otomani (Turki). Renesansa se torej ni začela v obdobju debelih krav, ravno nasprotno: zaradi vseh omenjenih vzrokov, ki so zdesetkali Evropo in severno Italijo, da je bilo na trgu dela nenadoma precej manj ljudi, medtem ko so materialne dobrine ohranile svoj status quo. Z drugimi besedami, začelo se je živeti bolje, bolj kakovostno. Standard se je povečal in na začetku 15. stoletja se je število prebivalcev spet začelo povečevati. To pa je pomenilo tudi nov zagon obrti, trgovine, manufaktur in tudi bančništva kot enega od stebrov kapitalizma. In ker so ljudje bogateli – plemenite in vplivne meščanske družine še posebej –, se je vedno več denarja vlagalo v infrastrukturo, arhitekturo, znanost in umetnost. V takšnih ugodnih razmerah je Brunelleschi dobil naročilo za florentinsko stolnico, Michelangelo Buonarotti je bil zasut z delom na več koncih, uspevali so slikarji in kiparji, kot so Giotto, Donatello, Botticelli, Ghirlandaio in Rafael, ki je ob Michelangelu in da Vinciju ena izmed ključnih osebnosti renesanse.

 

Rafael: Portret Lorenza Medičejskega

 

V takšnih razmerah je lahko zasijala zvezda enega največjih genijev v zgodovini človeštva, vsestranskega Leonarda da Vincija. Vsi ti ljudje so bili bodisi rojeni v Firencah bodisi so se tja preselili, naselili ali v mestu prebivali določen del svojega življenja. Rojstvo renesanse je prineslo tudi določene filozofsko-politične premike, kajti v spremenjenih razmerah in idealiziranju republike nenadoma ni bilo več nobenega navdušenja nad absolutistično monarhijo, v kateri je vsa oblast skoncentrirana v rokah vladarja. To sicer ne pomeni, da ideja o močnem, učinkovitem in po potrebi tudi strogem vladarju ni imela resnih zagovornikov. Ravno Niccolò Machiavelli je pod vplivom Medičejcev, ki so ga finančno in moralno podpirali, spisal apologijo takšnemu Vladarju – in njegovi pogledi niso ostali omejeni samo na Firence ali Italijo. Machiavellijev vpliv je segel do Cromwella na Angleškem in Katarine Medičejske, ki jo je njena vplivna la famiglia uspela "prodati" na francoski dvor. Nekateri teoretiki celo pravijo, da so republikanski nauki in siceršnja politična doktrina Machiavellija pustili določen pečat na ameriških Founding Fathers, zlasti na Johnu Adamsu.

 

Imamo torej mestno državo, v kateri so v 14. in predvsem 15. stoletju nastale razmere za kakovosten preskok v rinascimento, ponovno rojstvo (renesanso), vendar je bilo za končni uspeh, ki je Firence povzdignil v enega izmed najnaprednejših mestnih okolij Evrope, potrebno še nekaj. Vladar. Voditelj. Prišel je iz klana Medičejcev. Najprej Cosimo Starejši, ki je ustvaril dvor, na katerem so se dokazovali Donatello, Botticelli, Brunelleschi, Pico della Mirandola in drugi. O vzponu Medičejcev, bančništvu, metafiziki, umetnosti in Firencah v 15. stoletju priporočam knjigo Tima Parksa Medici Money (Profile Books, London 2005). Vrhunec florentinske renesanse, ki je toskansko prestolnico spremenila v eno izmed največjih svetovnih spomenikov slikarstva, kiparstva in arhitekture, je sicer dosegel Cosimov vnuk Lorenzo di Medici, imenovan tudi Veličastni. Po njegovi zaslugi sta se humanizem in renesansa iz Toskane razširila tako rekoč po vsej celinski Evropi, bil pa je tudi velik podpornik in mecen umetnikov, ki so se zbirali na njegovem dvoru ter nekateri celo stanovali in jedli pri njem, na primer Michelangelo.

 

Lorenzo, ki je bil tudi sam pesnik, je v tridesetih letih v dobrodelne namene, za donacije umetnikom, investicije v stavbe in davke porabil – preračunano v današnjo vrednost denarja – več kot 300 milijonov evrov, česar pa v svojih zapiskih ni niti za trenutek obžaloval. Nasprotno, bil je srečen, ker je bil ta denar dobro porabljen in ker je s tem izkazal veliko čast svoji državi. Ključno za razumevanje fenomena razsvetljenega vladarja, kakršen je Lorenzo Medičejski nedvomno bil, je odgovor na vprašanje, kako se je sploh moglo pripetiti, da so njegove vrline lahko sprožile toliko pozitivnih učinkov v umetnosti, arhitekturi, filozofiji in znanosti. Lorenzo, ki je sicer bolehal za dedno boleznijo in zato umrl relativno mlad, je zgodovinski prototip superiornega voditelja Republike. Predstavlja natanko tisto, kar je skozi profil filozofa idealiziral Platon. In potemtakem ni naključje, da je mladega Lorenza vzgajal neoplatonist Ficino, ki je svojemu učencu govoril o previdnosti, pogumu in plemenitosti. Se pravi – vzgoja je bila tista, ki je iz plemiškega sina naredila voditelja. Lorenzo je skupaj s svojim dvorom vsako leto sedmega novembra praznoval Platonov rojstni dan. Kot edini pravi florentinski il principe (tj. vladar) je ustanovil tudi univerzo, ki je bila tedaj edina v Evropi, na kateri so poučevali grščino. V razmerah, ko so bila spletkarjenja običajna, konkurenčne plemiške družine pa so kar tekmovale v zarotniškem duhu, je bil Lorenzo – sicer večkrat pregnan iz Firenc – tisti, ki je odkril talent mladega Nicolla Machiavellija in ga pridobil na svojo stran. Machiavelli pa mu je potem posvetil svojega Vladarja, četudi so bili Medičejci de iure le plemiška družina, Lorenzo pa neke vrste filozof na vladarskem položaju. Vseeno pa je bil v zadnji četrtini 15. stoletja deus ex machina italijanske politike, njegova povezanost z zlato dobo renesanse pa ne bi mogla biti večja. Celo dominikanski menih Girolamo Savonarola, s katerim so bili Medičejci dolgo časa v sporu – ker jih je ostro kritiziral zaradi domnevne nemoralnosti, obsedenosti z materialnimi dobrinami, zlasti pa dekadentnega stila življenja –, je na koncu popustil. Obiskal je Lorenza, ki je ležal na smrtni postelji, in ga blagoslovil. Pozneje je javno obtožil papeža korupcije, zaradi česar so mu prepovedali javno nastopanje. Zgodba je pomenljiva, ker je aktualna. Savonarola se je nekaj časa držal nazaj, potem pa znova javno govoril in si prislužil ekskomunikacijo. A Florentinci so ga imeli dovolj, ga obtožili herezije, spoznali za krivega in ga leta 1498 sežgali prav na tem trgu, kjer preživljam sobotni dopoldan, ki se počasi preveša v popoldan. Vmes sem zašel v zgodovino renesanse in popil že tretji kapučino.

 

Historični kontinuum je neizprosen. Evropa se vedno znova vrti v istem krogu. Celo klimatske spremembe gredo v smer nove male ledene dobe. Tisto, kar v kontekstu renesančnih Firenc pred šestimi stoletji najbolj izstopa od značilnosti našega časa, je vprašanje vodenja. Znova en in isti fenomen: leadership. In tudi skozi spoznanje misterija uspeha Firenc v času renesanse se nagibam k ugotovitvi, da se genialni posameznik, ki se dvigne iz povprečja in ljudi potegne v boljše stanje, pojavi samo takrat, kadar se narod počuti dovolj močnega in samozavestnega, da ga, prvič, sploh lahko prepozna in, drugič, da ga je sposoben tudi sprejeti in se podrediti njegovi avtoriteti. Brez moralno superiornih posameznikov, ki so tako ali drugače postali odločujoči faktor, v preteklosti ne bi bilo napredka na nobenem področju – prevladovala bi kriza mediokritete, večina pa bi ostajala v fazi prehajanja iz enega v drugo stanje. V tranziciji, skratka. Bolj ko poskušam razumeti aktualne, a v svoji naravi kronične težave domovine, ki jo kot tako vedno manj čutim, bolj se mi dozdeva, da gre pri vsem tem za vprašanje poguma, odločnosti in duševne stabilnosti. Samo človek s temi vrlinami je namreč zmožen imeti oblast, skratka biti vladar, obenem pa nima skušnjave, da bi zlorabil priložnost, ki se mu ponuja. Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V svetu, ki je bil neprimerno krutejši od današnjega, je vzpostavil moralne temelje za nekaj, česar velika večina noveaux riches ter povzpetniških politikov in skorumpiranih menedžerjev v tranzicijskih deželah še vedno ni dojela. Kajti mlini meljejo počasi, reke pa nikoli ne tečejo proti toku …

 

(konec)

 
KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,536
02/
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2,154
03/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,588
04/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,466
05/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,956
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,867
07/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,351
08/
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
Igor Kovač
Ogledov: 943
09/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 699
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 9,117