Ko začenjam to pisanje, CNN poroča, da je v današnjem streljanju v münchenskem nakupovalnem središču umrlo šest ljudi, napadalci pa naj bi bili trije. Ko to pišem, poročila še omahujejo, ali naj dogodek imenujejo teroristični napad. V preteklih dneh so bili mediji natrpani z državnim udarom v Turčiji, z morilskim tovornjakom v Nici, s policijskimi vdori in preplahi v več evropskih državah, z obračuni na nogometnih igriščih, z utapljanjem afriških izseljencev pred italijansko obalo, pred tem pa z izstopom Velike Britanije iz Evropske unije. Slovenski mediji so poročali o srebrni medalji za Türka in o obisku Vladimirja Putina pri ruski kapelici, ki pred rusko-ukrajinsko krizo pravzaprav ni zbujala prevelikega ruskega zanimanja. Dramatični dogodki so si tako rekoč segali v besedo.

Tem dogodkom je skupno predvsem to, da so se zgodili približno istočasno. Ali je samo to? Na neki način so vsi ti dogodki povezani z državnimi voditelji: Merklovo, Hollandom, Erdoganom, Cameronom oziroma Mayevo in Putinom. Da o Türku sploh ne govorimo. Merklova, ki je leto ali več z grozo prebirala obveščevalna poročila o Islamski državi in Alkajdi, se je odločila, da bo muslimanskemu svetu pokazala kar najbolj prijazen obraz, sprejela milijon migrantov/beguncev in s tem morda odvrnila islamistični gnev od blišča nemške blaginje, predvsem pa prehitela levičarje, ki imajo migrante/begunce res radi. Seveda je bila prijazna tudi do turškega Erdogana. Münchenski dogodki kažejo, da ni bila dovolj prepričljiva. Hollande, čigar stranka spada med ljubiteljice beguncev, vendar bi rada vzela veter iz jader Le Penove, je bil še manj prepričljiv. Zdaj pravi, da je Francija v vojni, njegov ministrski predsednik pa, da se bodo Francozi morali privaditi na versko in etnično obračunavanje, ki je nadomestilo razredni boj. Pokol v Nici je bil že tretji po vrsti, začelo pa se je bolj nedolžno kot prva svetovna vojna, s karikaturami.

Nekateri komentatorji domnevajo, da je k Brexitu prispevalo t.i. begunsko vprašanje. Sicer sta britanski izstop in turški državni udar najbrž važnejša dogodka od terorističnih napadov v Nici in v Münchnu. Angleži so po vsej verjetnosti ravnali narobe, vendar so - po vsej verjetnosti! - imeli težave z bruseljskimi voditelji in še posebej z voditeljem (Evropske komisije) iz Luksemburga. Britaniji in njeni kraljici, za katero sonce nikoli ne zaide, najbrž ni jasno, zakaj naj bi jima vladal funkcionar iz polmilijonske kneževine, ki se ni preskusil na splošnih volitvah; poleg tega pa Evropska unija ni bila britanska domislica. V začetku, ko je šlo za nemško-francosko spravo, Britancev ni bilo zraven. Morda so ustanovitev EU razumeli kot vzgojni ukrep zoper sprte narode. De Gaulle je leta 1963 preprečil včlanitev Britancev, češ da niso več tako pomembni kot nekoč, nakar so na članstvo čakali deset let. Britanske dvome o EU je leta 1989 nemara razpršil preboj Berlinskega zidu oziroma Churchillove železne zavese (britanski pojem), ko je začela nastajati celovita in svobodna Evropa. Britanci - gotovo pa tudi novi vzhodnoevropski voditelji - so si širitev EU predstavljali kot razširitev Zahoda proti Vzhodu. Britanci so potrdili zmagovalno tradicijo: poleg tega, da so prevladali v dveh svetovnih vojnah, so se - tokrat v družbi z nekdanjimi poraženci - odlikovali tudi v hladni vojni. Konec hladne vojne je prinesel tudi združitev Zahodne in Vzhodne Nemčije, na neki način tudi povezovanje kapitalističnega in socialističnega sistema. Kaplja čez rob, ki sta jo namesto Britancev leta 2005 prestregli Nizozemska in Francija, je bila Pogodba o ustavi za Evropo. Bistvena pomanjkljivost te pogodbe je bil nenavaden postopek izbiranja evropskih voditeljev. EU izbira voditelje glede na politično oportunost.

In tu smo pri jedru problema. Britanska, islamska in turška država, da o Vladimirju Putinu ne govorimo, imajo slabo mnenje o Evropski uniji. Evropska unija se jim zdi slabotna, neodporna, sprta, neučinkovita, kot bi bila iz Venere! Spomnimo se lanskih slovenskih dilem v zvezi z ohranjanjem schengenskega sistema, z ograjami in begunci. Skupnost, ki ni pripravljena varovati svojih zunanjih meja, utegne biti nekega lepega dne presenečena.

Ta trenutek je CNN objavil nov podatek: v Münchnu je že osem mrtvih!

Ameriški diplomat Richard Holbrooke (1941-2010), ki ga poznamo kot botra Daytonskega sporazuma (1995) in avtorja knjige Končati vojno (To End a War, 1998), se je ob knjižni predstavitvi v Washingtonu - v navzočnosti pisca teh vrstic - posmehoval vlogi in dosežkom Evropske unije. Občinstvu je postavil vprašanje, če se zaveda, koliko prebivalcev ima država, iz katere prihaja predsednik Evropske komisije. Šlo je za Luksemburg in Jacquesa Santerja. Holbrooke je menil - podobno kot nekoč pred njim že Henry Kissinger in Robert Kagan (Američani so z Marsa, Evropejci z Venere[1]) - da moč, vpliv in dosežki Evropske unije nekako ustrezajo velikosti kneževine, od koder je doma predsednik komisije, in drsenju odgovornosti, ki ga povzročajo številni neusklajeni organi, predvsem pa kroženje šestmesečnih mandatov držav članic pri predsedovanju. Evropejci naj bi bili slabo organizirani in naj bi imeli zgrešene predstave o zakonitostih svetovne politike. Čeprav ameriške domneve o Evropski uniji niso vedno dobronamerne, je v njih - kot vidimo danes - tudi ščepec soli ali zrno resnice. Pred referendumom o izstopu iz EU so britanski evroskeptiki pogosto uporabljali argument, da predsednik evropske komisije/vlade ni bil izvoljen na splošnih volitvah. Ta argument bi lahko v zvezi s slovensko komisarko Violeto Bulc ponovili tudi v Ljubljani. Evropskim voditeljem, ki jih komentatorji pogosto imenujejo bruseljska birokracija, po vsem videzu primanjkuje legitimnosti. Ob tem kaže omeniti ustavne pobude, naj bi v prihodnje evropskega predsednika volili - podobno kot v ZDA - na splošnih volitvah.[2]

V krizi, ki jo doživlja Evropska unija, sta voditelja kot Putin in Erdogan - carja!

Preprosti ljudje, še posebej če niso doživeli desetletij medijske masaže v zvezi z demokratičnimi standardi, človekovimi pravicami itn., so naklonjeni odločnim voditeljem in nespornim avtoritetam. Morda polovica, morda več Evropejcev ne verjame v Boga, predvsem pa ga niso pripravljeni upoštevati pri svojem vsakdanjem, bolj ali manj brezskrbnem življenju. Muslimani, predvsem mladi in preprosti muslimani so drugačni. V imenu svojega boga, ki se jim zdi vse resničnejši, so pripravljeni za velika dejanja. Fanatični islamisti so pripravljeni vse, ki mislijo drugače, tudi spreobračati. Če ne drugače, na silo.

Zdaj pa pomislimo, da Evropo predstavlja Luksemburg, OZN pa slovenski Türk? Kaj si lahko obetamo? Versko obračunavanje ali razredni boj?