Razkrivamo

Libija je tleči konflikt in odskočna deska terorja Islamske države v Severni Afriki

Naš nekdanji veleposlanik v Libiji ekskluzivno za Portal PLUS razkriva kaos v Libiji po strmoglavljenju Gadafija. Del države že obvladuje Islamska država, ki v primeru poraza v Siriji in Iraku načrtuje selitev v Libijo in širitev po Severni Afriki. Ker so libijske obale le nekaj sto kilometrov od južne meje Evropske unije, se po zaprtju Balkanske migrantske poti v tem delu Sredozemlja obeta še hujši migrantsko-begunski val, saj v Afriki na pot v obljubljeno Evropo čaka več milijonov ljudi.

25.07.2016 21:01
Piše: Iztok Mirošič
Ključne besede:   Libija   Islamska država   DAESH   Evropska unija   Sredozemlje   NATO   Afrika

Libija kot "failed state" postaja novo islamistično žarišče, ki neposredno ogroža Evropsko unijo. Islamisti že nadzirajo obalo, ki leži 600 kilometrov južno od italijanske zunanje schengenske meje in na kateri čaka milijon Afričanov na pot v Evropo. Afrika bo morala postati prioriteta Unije, medtem ko je danes ključna Libija.

Marca 2013 sem kot prvi slovenski veleposlanik po strmoglavljenju Gadafija predal predsedniku Splošnega nacionalnega kongresa poverilna pisma. Tripoli je, za razliko od vojno-kaotičnega Bengazija, ki sem ga s slovensko humanitarno pomočjo obiskal med spopadi za "libijsko revolucijo", navzven deloval presenetljivo mirno in celo urejeno. V hotelih, kjer so prebivali pretežno tuji politiki, uradniki in poslovneži, je vladal varljiv optimizem postrevolucionarne prihodnosti po vzoru uveljavljenih evropskih demokracij, pa čeprav libijska družba po padcu diktatorja temeljev za tako gradnjo ni premogla. Spomnil sem se, kako težka in težavna je družbena demokratična tranzicija že v naših evropskih postsocialističnih deželah, kaj šele da bi arabska družba brez državnih temeljev ponotranjila naše demokratične ideale.

 

Odvrgel sem poslovna oblačila, se preoblekel v turista in kljub opozorilom odšel na sprehod po mestu. Realnost, ki sem jo videl, je bila drugačna od tiste v hotelih, med varnostniki, blindiranimi avtomobili in neprebojnimi stekli, s katerimi so se pred resničnostjo izolirali evropskimi diplomati. Na sestanku veleposlanikov Evropske unije sem opozoril, da Libija, država brez državne strukture, v nasprotju s splošnim prepričanjem zaradi odsotnosti resnega razorožitvenega programa, drvi v kaos. Kolegov to ni pretirano skrbelo. Bolj od neljubih dejstev sta jih zanimala proračun neobstoječe libijske oblasti, ki bi služil tudi za projekte njihovih multinacionalk, in naftni denarni tokovi. Kako so se motili. Realnost jih je demantirala. Svoje diplomatske misije niso opravili in zato je danes, samo šesto kilometrov od južnih italijanskih obal Evropske unije, Islamska država (IS, DAESH) kljub drugačnim napovedim v mestu Sirte, na sredi med Tripolijem in Bengazijem, vzpostavila močno oporišče, ki naj bi z zajetjem naftnih zmogljivosti služilo kot odskočna deska za njeno širjenje v Severni Afriki. Sirte postaja ob iraškem Mosulu in sirski Raki del širšega transnacionalnega projekta kreiranja nevarnih džihadističnih urbanih oporišč IS. Januarski napadi na naftne vire in pristanišča s kopnega in morja, ki predstavljajo življenjski vir dveh glavnih nasprotujočih si sil v libijskem državljanskem spopadu – islamističnega Splošnega nacionalnega kongresa v Tripoliju in leta 2014 izvoljenega in mednarodno priznanega Predstavniškega doma v izgnanstvu v Tobruku –, predstavljajo novo fazo strategije IS, s katero se je preusmerila od lokalnih ozemeljskih operacij k širšim regionalnim ambicijam. Cilj je jasen: spodkopati kakršnekoli možnosti za vzpostavitev enotne in delujoče libijske vlade, ki jo bremeni še enormni problem migrantov v Evropo z libijskih obal.

 

 

Požar na pragu Evrope

 

Motnje v proizvodnji nafte (znižanje dnevne proizvodnje z 1.6 milijona sodčkov leta 2010 na 370.000 danes!) imajo pomembnem vpliv na libijsko državno stabilnost ter proces formiranja in uveljavljanja enotne libijske vlade pod okriljem OZN. Pomenijo resen vojaški in taktični uspeh IS in hitrejšo operativno rast IS od predvidevanj. Za Zahod pa širjenje vpliva IS v Libiji pomeni resno zaskrbljenost nad njeno morebitno ekspanzijo v Severni Afriki, zlasti v problematičnih državah, kot so Mali in Niger, pa tudi v Tuniziji s problemi ekstremizma ali Alžiriji z velikanskim primanjkljajem državnih prihodkov zaradi padca cen nafte in verjetnim procesom politične tranzicije. Islamska država iz Libije lahko zaneti pravi "požar" v Severni Afriki, katerega vročina lahko precej hitro dvigne temperaturo tudi v Evropi. Spopadi med dvema glavnima političnima silama v Libiji so namreč ustvarili varnostni vakuum in možnosti za razraščanje IS, ki ni bila predvidena. V strateškem interesu Evropske unije je, da prepreči pozicioniranje in utrditev IS v Libiji.

 

 

 Časnik Independent je objavil zemljevid Libije pod nadzorom Islamske države.

 

Islamska država v Libiji nima enako globokih korenin kot v Iraku in Siriji, saj sektaška delitev med sunitskimi in šiitskimi muslimani ne obstaja. Rast IS je tako produkt lokalnih frakcij milic, ki so džihadistični "brend" izkoriščale za podporo v državljanski vojni, pa tudi natančnega načrtovanja in strategije vodstva IS iz Sirije in Iraka v letu 2014, da v Libiji osnuje žariščno točko bodočega kalifata. V ta namen je IS iz Sirije poslala tristo izurjenih in finančno podprtih libijskih borcev, pod vodstvom vrhovnega komandanta Abu Nabil al-Anbari-an Iraqija, da vzpostavijo začetno libijsko bazo. V mestu Sirte, kjer je bil Gadafi leta 2011 ubit, je skupino podprl klan Gaddafa, ki mu je pripadal tudi nekdanji diktator. Danes naj bi IS poveljevala že 6.500 borcem v Libiji, ki z napadanjem šibkih točk širijo kontrolo nad teritorijem in morjem. Potencial za rast operativnih zmogljivosti je velik, saj ni omejitev pri dostopu do orožja in rekrutaciji borcev, zlasti radikaliziranih mladih v Severni Afriki. Varnostne strukture libijske države so namreč zelo šibke.

 

 

Abu Nabil al-Anbari-an Iraqi

 

 

IS tako v Libiji opravlja pripravljalna dela za vzpostavitev svojega novega operativnega centra v primeru, da bi Raka v Siriji in Mosul v Iraku, kjer se ozemlje IS radikalno krči, padla. Vojaške operacije in letalski napadi koalicije proti IS se namreč krepijo. Samo v preteklem letu je Islamska država (tam) izgubila petino ozemlja. Med borci IS na Bližnjem Vzhodu tako Libija postaja vse bolj obljubljena dežela in alternativna "domovina", v katero naj bi vodile vse poti. Libijska fronta je namreč izjemno obširna, ima nahajališča nafte, salafistični džihadizem in kaos. Idealne razmere za rast IS. DAESH ima v Libiji več opcij delovanja: stopnjevati napad na najmočnejše libijske vojaške skupine in naftna polja ter tako poglabljati konflikt in nasilje, povečati napade na politične cilje z uboji politikov, ali operacionalizirati najnevarnejši scenarij – regionalizirati konflikt z destabilizacijo Tunizije ali celo Alžirije.

 

Še huje je, da v Libiji trenutno skoraj ni resne organizirane sile pod enotno komando, razen ad hoc organiziranih milic iz Misrate v boju proti Islamski državi v Sirtu ob takorekoč neobstoječi državni vojski, ki bi se na terenu spustila v boj za zatrtje DAESH. Zahodne države ne predvidevajo resne vojaške intervencije. Zahod se po štirih letih kaosa, ko ni imel nikakršnega načrta za postgadafijevsko Libijo, tolaži, da stanje ni še slabše, kot je. ZDA primarno odgovornost za Libijo vidijo v Evropi, zlasti Franciji in Združenem kraljestvu, ki sta soodgovorni za nastali kaos. V libijskem vakuumu oblasti Islamska država nezadržno raste. Zato je Zahod močno podprl aktivnosti provladnih sil, da ponovno zavzamejo mesto Sirte in ga osvobodijo okupacije Islamske države. Upajmo, da je s tem vsaj začasno ustavljena rast te nevarne grožnje Evropi v Libiji, ki s svojimi kaotičnimi razmerami in brez efektivne oblasti predstavlja za Evropo velik varnostni problem.

 

 

Libijska pomorska avtocesta v Evropo

 

Po zaustavitvi prihoda beguncev in migrantov iz Bližnjega Vzhoda po t.i. balkanski poti v Evropo, s poletjem ponovno v ospredje prihaja osrednja, tj. Mediteranska pot z migrantskim epicentrom v politično in varnostno kaotični Libiji. Lahko Evropska unija Italijo, ponovno soočeno z velikim, permanentnim in množičnim, v bistvu vseevropskim problemom ilegalne afriške imigracije, ponovno prepusti v skladu z Dublinsko konvencijo samo sebi, ali naj se angažira kot v primeru Grčije? Kajti Lampedusa ni le italijanski, pač pa tudi evropski "migrantski hub". Pot na ta otoček je bila kljub evropski pomorski operaciji Sophia tudi v letu 2015 najbolj smrtonosna pot za migrante v Evropo. Iz Libije naj bi letos v Italijo prečkalo Sredozemsko morje novih rekordnih 270.000 prebežnikov (ob že 100.000 prisotnih na Apeninskem škornju).

 

Koliko Afričanov bo letos iz libijske obale krenilo na pot v Evropo Koromandijo?

 

 

Italijanski notranji minister Alfano je že predlagal, da bi EU lahko podoben dogovor o zajezitvi in sprejemu migrantov, kot ga je sklenila s Turčijo, ponovila tudi z Libijo. Nizozemsko predsedstvo EU ga je takoj zavrnilo: Libija je drugačna od Turčije, je argumentiralo. In verjetno imelo prav. Turčija je članica NATO, v Libiji trenutno ni konsolidirane politične oblasti in avtoritete. Stabilizacijski proces bi lahko trajal leta, če bo vlada Serraja z mednarodno podpro prevzela kontrolo nad teritorijem in obnovila delovanje in varnost države, v katero bi lahko Evropa vračala migrante. Sporazum, podoben tistemu med EU in Turčijo, bi Evropa v primeru pozitivnega razvoja dogodkov lahko z Libijo sklenila šele čez več let. Libija torej ni varna država, v katero bi lahko vračali ilegalne migrante. Množična vračanja bi kršila mednarodno humanitarno pravo. Tudi begunci na turško–balkanski ruti na begu pred državljansko vojno v Siriji in konflikti v Afganistanu in Iraku niso podobni migrantom, ki potujejo prek Libije; to so v glavnem ekonomski migranti iz EritrejeNigerijeSomalijeSudana in Gambije, ki nimajo pravice do azila v Evropi. Ilegalno prevažanje migrantov v Evropo je že postalo velik posel tihotapcev človeških duš. Trgovina z ljudmi je poslovni model, ki je bil v letu 2015 vreden od štiri do pet milijard evrov. Ta denar se reinvestira tudi v podporo terorizmu.

 

Mnoge afriške države so opazovale plačilno dogovarjanje na račun migrantov. Niger je 3. maja tako od EU zahteval 1.1 milijarde evrov, da zaustavi migrante na poti v Libijo in Sredozemlje. Kenijska vlada je v začetku maja najavila načrt za zaprtje največjega begunskega taborišča na svetu Dadaab in kot zgled za prisilno vrnitev 600.000 somalijskih beguncev v Somalijo navedla evropski model zavračanja Sirijcev. Ukinila je tudi vladni urad za begunce. Kenijci ne morejo več sami nositi bremen vse šibkejše odgovornosti mednarodne skupnosti do beguncev in nezadostnih finančnih virov, ki se preusmerjajo na severno hemisfero, je utemeljila vlada Kenije. To ni skrb za begunce, pač pa je cinična zahteva za odkupnino, ki naj jo plača razviti Zahod. Somalijski begunci so pogosto le zastor za nečedne posle kenijske vojske v Somaliji, ki jih Zahod v strahu pred begunsko poplavo rad spregleda. Begunci so tako le pogajalski drobiž vlade za posebne usluge iz tujine, zlasti finančne. Da bi se odkupila od mednarodnih obveznosti, je po mnenju humanitarcev ravno EU pričela nevarno "trgovino" z begunci. S tem je svet pomaknila v stanje, v katerem pravice beguncev niso določene z mednarodnim pravom in pogodbami, temveč z dolarji in evri.

 

 

Migracije milijonov iz Afrike nas šele čakajo

 

Članice EU danes posvečajo novo pozornost in velik pomen migracijskim potem iz Severne Afrike, zlasti Libije. V veliki meri, ker se begunski pritisk ponovno stopnjuje, velja zaskrbljenost predvsem zaradi možnosti novih terorističnih napadov na ozemlju Uniji. Migracije na osrednji mediteranski poti vrednotijo kot visoko varnostno tveganje možnih terorističnih dejanj.

 

Samo v Libiji naj bi na odhod v Evropo čakalo do milijon migrantov.

 

Dublinska konvencija v primeru množičnih migracij očitno ne deluje. Jasno postaja, da množične migracije ne morejo biti le odgovornost prve države vstopa migrantov, temveč se lahko z njimi spopade le s skupno in celovito akcijo celotna Evropska unija. Avstrijski zunanji minister Kurz je predlagal ustanovite migrantskih centrov v Afriki, madžarski premier Orban pa migrantska taborišča v "okupirani" Libiji s strani evropske vojske, kar bi lahko bilo pravno vprašljivo. Italijanski premier Renzi je med prvimi podal predlog za pripravo celovitega "migrantskega pakta". Ta bi poleg reševanja neposrednih težav migrantskega toka v Evropo skušal odpraviti vzroke migracij že v samih državah izvora v Podsaharski Afriki z investicijami za izboljšanje varnosti in ekonomskega razvoja. Evropska komisija je storila prve korake k reviziji dublinske ureditve s predlogom krepitve kontrole zunanjih meja EU z oblikovanjem evropske obalne straže s pomočjo agencije Frontex, obveznimi migrantskimi kvotami za države članice in centralizacijo azilne politike. Ti predlogi so povzročili novo razklanost v Uniji. Italija je za financiranje migrantskega pakta, ki bi jo razbremenil, predlagala uveljavitev skupnih evropskih migracijskih obveznic (EU migration bonds ali celo skupnih EU-Africa bonds), čemur se je močno uprla Nemčija, tudi zaradi vzpona desne Alternative za Nemčijo, ki finančne možnosti za upravljanje migracij vidi predvsem v prerazporeditvah že obstoječih evropskih finančnih sredstev in mehanizmov.

 

Evropska komisija naj bi na osnovi italijanskega predloga za "migrantski pakt" pripravljala nov predlog za alokacijo šestdeset milijard evrov javnega in predvsem zasebnega denarja za investicije v afriške države izvora, ki bi v zameno zaustavile migracije v Evropo. Denar naj bi se povezal z evropskimi fondi za krepitev kontrol meja in hitrejše vračanje ilegalnih migrantov. Evropski zagonski denar v višini 4,5 milijarde evrov, ki naj bi izviral predvsem iz neporabljenih EU strukturnih fondov iz evropskega proračuna 2007-2013, naj bi po vzoru Junckerjevega investicijskega načrta za Evropo služil za zbiranje privatnih sredstev za EU migracijski fond. Visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Mogherini in prvi podpredsednik Evropske komisije Timmermans sta načrt že predstavila.

 

 

Boj proti terorizmu in stabilizacija Libije

 

Da odgovornost za sodobne množične begunske tokove, ki potekajo preko kaotične Libije, ni le evropska temveč globalna, so se v sklepni izjavi strinjali tudi voditelji sedmih industrijsko najmočnejših držav na zasedanju G7 v Tokiju. Evropi in vladi el-Seradža v Libiji je potrebno pomagati, so sklenili. Kljub temu pa je velika verjetnost, da bo primarna skrb za močne migracijske tokove v Evropo ostala predvsem primarna skrb Evrope. Glede poziva za uresničevanje preselitvenih begunskih shem na globalni ravni lahko ugotovimo veliko težavo, saj preselitvene sheme v pomembnejšem okviru še ni uspelo uveljaviti niti sami Uniji, prav tako so najavljana evropsko-afriška partnerstva po vstajah arabske pomladi v mediteranskem sosedstvu ostala na retorični ravni. Zavezniki očitno niso imeli prav nobenega načrta za ureditev razmer v Libiji po padcu Gadafija, kar je kot največjo napako priznal tudi predsednik Združenih držav in kritiziral pasivne Evropejce, zlasti Veliko Britanijo in Francijo, pri libijski stabilizaciji. Malo je bilo narejenega za odprtje trgov EU za države severne Afrike, zlasti Tunizije. Po padcu Gadafija je Evropa popolnoma zanemarila razmere v Libiji, IMF je celo opozoril, da se bo ekonomska rast v državah Podsaharske Afrike v letu 2016 znižala na 3 odstotke. Trajne rešitve migrantske krize ne bo brez okrepljenih vezi EU z Afriko.

 

 

Islamistična skupina Boko Haram, strah in trepet Nigerije, se širi proti severu Afrike.

 

 

Obe begunsko–migrantski poti v Evropo, se pravi turško-balkanska in libijska, sta posledici in ne vzroka problema. Na vzhodni strani je simptom sirska kriza in grožnja IS, na južnem mediteranskem delu pa ekonomska nerazvitost, afriška rast populacije, brezvladje in brezpravje z nasiljem milic ter širjenje IS v Libiji. Islamska država na libijski obali pomeni varnostno grožnjo tako Evropi kot sosednjim državam, na primer Tuniziji. Če Libija ostane "propadla država" grozi nevarnost, da bi teroristična skupina Boko Haram združila moči z IS v Libiji in s tem ogrozila celotno Severno Afriko, posledično pa tudi Evropo. Vojaško je potrebno podpreti poenotenje libijskih milic v libijsko vojsko za boj proti IS, saj si je pošiljanje evropskih vojakov na libijsko kopno v trenutnih razmeram nemogoče predstavljati. Združevanje milic bo precej zahteven proces, katerega konca ni mogoče predvideti. Ob okrepljeni EU operaciji Sophia bi bilo potrebno še razširiti Natovo egejsko operacijo Active Endavour za preprečevanje tihotapstva, trgovine z ljudmi in terorizma tudi na zahodni del Mediterana.

 

Migracije so globalni, četudi danes primarno evropski problem. Unija mora zato kot skupnost in celota prevzeti odgovornost za ustrezno migracijsko upravljanje. Na vseh vstopnih poteh. S kombinacijo političnih, razvojnih, diplomatskih, pravosodnih in vojaških ukrepov ter zavarovanjem svojih zunanjih meja, skupno imigrantsko in azilno politiko, ki bi preprečili izsiljevanje partnerjev pri upravljanju z migracijami v Evropo, infiltracijo terorizma in posledično dvig političnega populizma in ekstremizma v Evropi. Evropska unija se bo morala z migracijami in Afriko s strmo rastjo prebivalstva začeti ukvarjati načrtno, dolgoročno ter politično strateško in ne kratkoročno ali ad hoc krizno.

 

V Afriki se bo do leta 2050 prebivalstvo podvojilo in bo števo več kot 2,5 milijarde ljudi. S stotisočimi migranti iz črne celine bo morala imeti EU koherenten načrt humanega upravljanja z begunci in migranti, sicer bo prizadeta njena kredibilnost kot modela demokracije in človekovih pravic, trpela bo tudi globalna moč.

 

Afrika je prioriteta Evrope. Danes pa je ključna Libija.

 

 

Iztok Mirošič je veleposlanik in nekdanji veleposlanik v Združenem kraljestvu, Italiji, Libiji in Tuniziji.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
4
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
19
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Muha proti Kosu: Neresnične navedbe Gregorja Kosa o delu AKOS
0
26.06.2020 22:39
Zaradi članka Gregorja Kosa, objavljenega na portalu+ 19. junija 2020 pod naslovom Skrajni čas bi bil, Tanja Muha poslovi z ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
14
23.06.2020 22:00
Samo sprašujem. Najprej sebe samega, potem vse ostale: Ali smo sploh zreli, slovenski državljani, za demokracijo? Nekako me ... Več.
Piše: Miha Burger
Dosje slovenski gozdovi, 4. del: Dva primera "kreativne sistematizacije" direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
3
23.06.2020 00:30
Eden izmed očitkov, ki letijo na direktorja javnega Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), se nanaša tudi na njegovo nepotistično ... Več.
Piše: Uredništvo
Berlinski puč 13. marca 1920: Karikatura vojaškega udara, ki je trajal nekaj dni, a je bil uvertura v vzpon Adolfa Hitlerja
2
21.06.2020 11:00
Pred stoletjem je v Nemčiji prišlo do državnega udara proti nastajajoči weimarski republiki. Dogodek, znan tudi kot Kappov puč, ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skrajni čas bi bil, da se Tanja Muha poslovi z direktorskega položaja na Agenciji AKOS
3
19.06.2020 20:04
S Tanjo Muha, direktorico Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) ima minister za javno upravo Boštjan Koritnik ... Več.
Piše: Gregor Kos
Dosje slovenski gozdovi, 3. del: Tri "trofeje" iz gozdarske zbirke direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
13
09.06.2020 00:40
Nadaljujemo z razkrivanjem okostnjakov iz omare Damjana Oražma, direktorja Zavoda za gozdove Slovenije, ki se je doslej soočal s ... Več.
Piše: Uredništvo
Spreminjanje osredotočenosti: Od koronavirusa do kubanske raketne krize
5
07.06.2020 11:00
Medtem ko je svetovna pozornost usmerjena na koronavirus, bi morda veljalo za trenutek preusmeriti pozornost in analizirati ... Več.
Piše: Shane Quinn
Popravek: Dosje Livar (Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj )
0
06.06.2020 21:40
Dne 26.05.2020 je bil objavljen članek z naslovom Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo ... Več.
Piše: Uredništvo
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
9
04.06.2020 22:30
Primorski dnevnik je konec maja objavil novico o incidentu na slovensko-italijanski meji, ko naj bi pripadnik Slovenske vojske z ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
8
31.05.2020 23:20
Potem ko smo minuli teden na portalu+ razkrili obrise doslej ene največjih afer, povezanih s slovenskimi gozdovi, so začele ... Več.
Piše: Uredništvo
Koronakriza, brez panike: Banka Slovenije lahko državi Sloveniji mirno "posodi" 13 milijard evrov!
9
27.05.2020 21:00
Pred dnevi sem objavil širši tekst s pregledom denarnega sistema in v njem izpostavil dokaj smelo trditev, in sicer: Glede na ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
9
26.05.2020 23:05
Največja livarna v Sloveniji s sedežem v Ivančni Gorici, ki skupaj s proizvodnim obratom v Črnomlju zaposluje 750 delavcev, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
6
25.05.2020 22:00
V tednu slovenskih gozdov, s čemer želimo posebej izpostaviti pomembnost tega vprašanja, začenjamo s serijo člankov o ... Več.
Piše: Uredništvo
Ko profesor javno piše predsedniku: O dezinfekciji toksične slovenske medijske scene
13
21.05.2020 20:42
Spoštovani gospod predsednik, glede na vaš osebni ugled in ugled vaše institucije vas pozivam, da organizirate javno razpravo o ... Več.
Piše: Uredništvo
SODNA PORAVNAVA: Opravičilo Marku Kolblu in družbi Europlakat, d.o.o.
0
19.05.2020 17:00
V skladu s sodno poravnavo, sklenjeno na podlagi 307. člena Zakona o pravdnem postopku 15. maja 2020 na Okrožnem sodišču v ... Več.
Piše: Uredništvo
Kako rešiti slovenski turizem? Če ne bo hitre akcije in denarja, se nam obeta katastrofa!
1
15.05.2020 12:00
Koronavirusna epidemija bo resno prizadela slovenski turizem. Letošnja sezona bo zdesetkana, to je verjetno neizogibno. Turizem ... Več.
Piše: Bine Kordež
Začenja se lov na novega ustavnega sodnika ali sodnico: Kdo so kandidati političnih strank?
4
13.05.2020 00:20
Sedem bo kandidatov za izpraznjeno sodniško mesto na Beethovnovi, so nam namignili zaupni viri. Objavljamo vsa imena, ki po ... Več.
Piše: Andrej Černe
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.246
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.917
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.564
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.215
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.537
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.349
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.899
08/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.108
09/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 908
10/
Dosje slovenski gozdovi, 4. del: Dva primera "kreativne sistematizacije" direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
Uredništvo
Ogledov: 1.570