Preden se poglobimo v vsebinsko ozadje teze, po kateri je desničar Donald J. Trump v bistvu Putinov "mandžurijski kandidat", se ustavimo na sobotni spominski komemoraciji pod Vrščičem, ki zadnja leta postaja nekakšna politična maša slovensko-ruskega prijateljstva. Toda ali gre v resnici za pristno prijateljstvo? Niti ne. Gre kvečjemu za ekonomske interese tistega dela slovenske elite, ki na račun trgovinskih odnosov med Slovenijo in Rusijo živi sanjsko življenje. Vse do lani je bila slovesnost pri Ruski kapelici, ki naj bi bila pietetne narave, bolj ali manj medijski spin, za katerim so bili konkretni finančni interesi vseh tistih naših podjetnikov, ki so idejo "slovanstva" posvojili zato, ker jim je pač koristila pri poslih. Šele lani, prvo leto po zaostritvi odnosov med Rusko federacijo in Evropsko unijo (ter Zahodom), se je na ruski strani povečal politični interes za sodelovanje na dogodku, ki kremeljske nomenklature dotlej nikoli ni pretirano zanimal. Lani se je zato v Sloveniji pojavil ruski premier Dmitrij Medvedjev in namignil, da prihodnje leto, ko bo od postavitve kapelice minilo stoletje, pod Vršič pride njegov šef. Dobrodošlico je potem letos spomladi še uradno formaliziral slovenski predsednik Borut Pahor, ko je Putinu poslal vabilo. In ta je prikimal...

Putinova politična kariera - njegov poglobljeni profil bomo na Portalu PLUS objavili v soboto, torej na dan obiska, veleposlaništvo Ruske federacije v Ljubljani pa ga lahko mirno razume kot našo pristno "dobrodošlico" njihovemu predsedniku - je zagotovo dovolj sporna in intrigantna, predvsem pa je na njej preveč temnih madežev, da si ne bi zaslužila kritične presoje. V današnjem svetu brez karizmatičnih (moških) voditeljev postaja lik Vladimirja Vladimiroviča Putina bistveno manj problematičen oziroma sporen, kot je bil še pred desetletjem. Drugače rečeno, danes Putinu skoraj nihče več ne meče v obraz, da je avtokrat, ki zatira opozicijo in civilno družbo v Rusiji, naroča umore političnih nasprotnikov in preveč radovednih novinarjev. Če so mu zahodni mediji (slovenskih med njimi praviloma ni bilo nikoli) nekoč pripisovali izrazito negativne lastnosti, potem se ga v zadnjih letih lotevajo skoraj izključno zaradi vpletenosti v ukrajinski konflikt, medtem ko je aneksija Krima že skorajda pozabljena. Putin torej ni več diktator, morilec, moški šovinist ali primitivec, pač pa kvečjemu imperialist in vojaški osvajalec, ki s svojimi agresivnimi dejanji na vzhodu stare celine ogroža svetovni red in mir.

Putin in njegova demokracija

Vseeno pa to še ne pomeni, da je gospod Putin v zadnjem desetletju postal demokrat. Njegovih preteklih dejanj se ne da izbrisati, čeprav slovenskim gostiteljem na pamet ne pade, da bi mu zastavljali neprijetna vprašanja. V soboto bo za nekaj ur priletel v Slovenijo zgolj zato, ker s tem nekaj sporoča Bruslju in Washingtonu, Evropski uniji in zvezi NATO. Dogodek sam po sebi je irelevanten. Putinu dobra stotnija davno umrlih vojakov ne pomeni nič. Vprašanje je celo, koliko je med njimi sploh Rusov (koliko pa, denimo, Ukrajincev). V Slovenijo prihaja, ker si to lahko privošči. Ker je bil povabljen in ker je kljub embargu in zaostrenim odnosom z Zahodom za nekaj ur priletel v državo, ki je članica Evropske unije in zveze NATO, s čemer suvereno dokazuje, da so sankcije zanj kozmetika, ki mu ne pride do živega, nekoč tako opevana skupna evropska varnostna in zunanja politika pa samo še navaden mit.

Putin v Sloveniji ne bo videl resnih demonstracij ob svojem obisku. Ne zato, ker bi jih slovenska oblast prepovedala - tega si zaenkrat še ne upa -, pač pa zato, ker večine Slovencev prav nič ne brigajo kršitve človekovih pravic v Rusiji, še manj pa Putinova aneksija Krima ali podpora upornikov na vzhodu Ukrajine. Doslej so pred rusko ambasado v Ljubljani protestirali zgolj Ukrajinci, živeči v Ljubljani. Ti tudi ugotavljajo, da je slovenska (zunanja) politika včasih bolj proruska kot pa proevropska ali prozahodna. Pravijo, da Putina v zahodnih državah v glavnem podpirajo desničarji, ki jih ponekod Kremelj tudi materialno podpira. To sicer ne pomeni, da je aktualna slovenska oblast desna, pač pa potrjuje moje stare teze o nacionalnem komunizmu, ki je pomemben del ideološke in politične kulture v Sloveniji. Utemeljuje ga bojeviti slogan "tujega nočemo, svojega ne damo!", zaradi katerega je ljubezen do Putina pri nas bolj na strani tranzicijske levice, čeprav tudi tam naletimo na nekaj nelagodja.

Demonstracij, s katerimi bi svobodi, demokraciji in vladavini prava predani Slovenci Vladimirju Vladimiroviču sporočili, da pri nas ni dobrodošel, torej ne bo. Na socialnih omrežjih se je sicer pojavilo vabilo na "Shod proti Putinovem obisku", ki naj bi bil 30. julija ob 11. uri pred ruskim veleposlaništvo (in se zaključil ob 13. uri na Prešernovem trgu), vendar bo to očitno le shod, ne pa protest.

Lahko Hillary premaga Trumpa brez podle kampanje?

Putinov sobotni obisk - mimogrede, ustrežljivi gostitelji so se prilagodili njegovemu urniku in ceremonijo prestavili iz nedelje na soboto - bo morda pustil kako sled tudi zunaj naših meja. Ne le na tisočih jeznih turistov, ki bodo zaradi prometnih zamaškov obtičali na poti na jug, ampak predvsem v medijskih krogih. Nekateri ameriški mediji so namreč že začeli razširjati teorijo zarote, ki povezuje Vladimirja Putina in Donalda Trumpa. Če je slednji v svoji kampanji večkrat zaigral na strah pred imigranti, tujci, muslimani ali celo latinosi, potem so zdaj podoben recept uporabili tudi demokrati, le da so pod pretvezo politične korektnosti zabrenkali na strah pred Rusi. Kot v časih hladne vojne. Toda vprašanje je, če bo taktika še delovala; Trumpu očitati, da je "Putinov speči agent", se sliši rahlo noro, četudi je v ozadju sugestija, da ruski predsednik financira ali "logistično" pomaga štabu Donalda Trumpa. Če bodo demokrati nadaljevali s to strategijo, potem bo kmalu sumljiva tudi Melania Trump, saj je kot rojena Slovenka doma na ruski strani železne zavese. Ob tem lahko Trumpu obesijo še eno "Rusinjo" - namreč Ivano Marijo Zelničkovo, s katero je bil nekoč poročen...

Čigav kandidat je Donald J. Trump? Demokrati namigujejo, da Putinov...

Čeprav se takšne insinuacije zdijo iz evropske perspektive smešne, jim bo marsikateri ameriški volilec verjel. Med absurdnimi trditvami se namreč najdejo tudi dejstva, ki jih Trump ne more zanikati. Denimo, da je njegov šef kampanje Paul Manafort pred leti delal za Vikorja Janukoviča, nekdanjega ukrajinskega predsednika, sicer tesnega zaveznika Vladimirja Putina, ki so ga strmoglavili demokrati. Bržkone je danes 67-letni Manaford v svoji karieri lobista in političnega konzultanta delal za marsikoga, vendar je Janukovič v tem primeru le maska, za katero bi radi videli Putinov obraz. Iz teze o posredni povezavi med Trumpom in Putinom prek Manaforda se potem rodi teorija, po kateri ruski predsednik z obveščevalnimi informacijami, ki kompromitirajo Hillary Clinton (Wikileaks), pomaga Trumpu na oblast, da bi si v zameno izposloval proste roke v Vzhodni Evropi in Bližnjem Vzhodu. Republikanski kandidat si je že pred časom nakopal zamero izjemno vplivnega judovskega lobija v ZDA, ki zdaj goreče podpira in lobira za Hillary. Ko je Trump v intervjuju za New York Times neprevidno dejal, da bi kot predsednik razmislil, če bi v primeru vojne ogroženosti avtomatično priskočil na pomoč tistim članicam zveze NATO, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti (med njimi na svoj način "kraljuje" tudi naša država), si je nakopal nove nasprotnike, obenem pa dolil olja na ogenj teze, po kateri bi se s Putinom (ki ga Trumpovi nasprotniki z veseljem imenujejo diktator) preveč dobro razumela, da to ne bi bilo slabo za Ameriko.

Trumpov intervju za New York Times je pošteno razburil establishment v Washingtonu, demokratski in deloma tudi republikanski. Očitajo mu še enega sumljivega svetovalca v kampanji - in sicer je to Carter Page, ki je v preteklosti poslovno sodeloval z Gazpromom in drugimi ruskimi multinacionalkami. Ruske hekerje zdaj obtožujejo tudi spletnih napadov na demokratsko stranko, tatvine dokumentov, ruske medije pa odkritega navijanja za Trumpa. Toda nekateri ameriški kritiki so glede Trumpove kampanje v precejšnji zmoti, kajti ko mu očitajo, da je s svojimi izjavami po nepotrebnem vznemiril zaveznike v zvezi NATO in s tem spodkopal ugled Združenih držav v Evropi, ne izpadejo niti resno niti prepričljivo. Večina Evropejcev, ne glede na politične preference, namreč že dolgo ne gleda več na ZDA z otroškimi očmi. Realizem je pač neusmiljen in dostikrat boli: Združene države so v resnem državljanskem konfliktu, ki je rasne in ekonomske narave ter izvira iz nikoli odpravljene diskriminacije in eshatološke izčrpanosti kapitalizma. To pa ima bore malo vpliva na to, kdo bo naslednji ameriški predsednik oziroma predsednica.