Slovenija pa je raj tudi za tuje samooklicane guruje, ki se predstavljajo kot različni terapevti. K nam se večkrat in zelo radi vračajo. O njih poročajo mediji, pri tem pa ne preverijo njihove izobrazbe, še manj možnosti supervizije. Tem gurujem Slovenci pustijo tudi nemalo denarja. Tako smo lahko o t.i. spolni terapevtki brali pred petimi leti v Mladini, kjer se je sicer novinar, ki je pisal o njej, vsaj delno zavedal problema: "V svetu, polnem šarlatanov, je novinarjeva dolžnost, da je do ezoterikov, ki računajo 225 dolarjev na uro, maksimalno sumničav. Ampak po dolgem druženju z njo si ne predstavljam, kako bi lahko dvomil v njeno modrost."

T.i. spolno terapevtko pa je pred nekaj dnevi predvajala celo nacionalka v eni svojih pogovornih oddaj. Nihče ne oporeka modrosti gospe, ki pravzaprav predava zanimive vsebine. Pri tem intenzivno uporablja alternativno medicino in alternativno duhovnost, kar pa ni psihoterapija, ampak alternativa. O njeni globlji strokovni izobrazbi, še manj pa o superviziji ne izvemo nič niti na njeni spletni strani. Vseeno pa je gospa v našem prostoru medijsko zanimiva že pet let, nihče pa se ne v tem času ni vprašal, koliko je bilo ljudi, ki so iskali pomoč pri njej, vendar je niso dobili. Psihoterapija gotovo ni edini zveličavni način okrevanja, toda prav je, da uporabniki vedo, h komu v resnici gredo.

Želja terapevtov po sodelovanju

Poleg zelo razširjene zmede in nestrokovnosti smo v Sloveniji tudi na psihoterapevtskem področju klišejsko razdrobljeni in ne zmoremo ravnati enotno. Kot da se ne bi vsi trudili v isto smer. Tudi med različnimi strokami (s tem mislim predvsem psihologe, psihiatre in psihoterapevte) še vedno poteka boj za prevlado, namesto povezovanja, kljub temu, da si slednjega močno želimo. Kljub usposobljenosti in trudom za napredek si pogosto ne dovolimo delovati povezano. Tako sta januarja letos Slovenska krovna zveza za psihoterapijo in Združenje psihoterapevtov Slovenije podpisala memorandum, s katerim bi dosegli zakonsko ureditev psihoterapevtske dejavnosti. Prejšnji teden pa so takšen dogovor podpisali še predstavniki treh fakultet: Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Sloveniji, predstavniki Zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti in predstavniki Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki trenutno edini izvajajo akademsko izobraževanje iz psihoterapije in svetovanja v Sloveniji. Dogovor so podpisali skupaj z Odprtim inštitutom za psihoterapijo, Zduženjem zakonskih družinskih terapevtov Slovenije in Združenjem za psihosocialno svetovanje in psihoterapijo Slovenije. Glede na to, da gre za enake želje tako akademikov kot že aktualnih psihoterapevtov, je nejasno, zakaj bi imeli težave s skupnim podpisom. Fakultetni programi ustrezajo standardom visokošolskega izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki jih nadzoruje in uveljavlja Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). Fakultetni programi s tem zagotavljajo kvaliteto, saj morajo zadostiti številnim kriterijem, ki jih zahteva akreditacija programa. Kolegij fakultet in strokovnih združenj načrtuje naslednji posvet že septembra. Obe pobudi sta dober znak, da si psihoterapevti želijo spremembe, sodelovanja in povezovanja. Morda lahko v prihodnje upamo v skupno sodelovanje vseh omenjenih.

Nejasni interesi ministrstva za zdravje

Resorno ministrstvo za zdravje pri tej razdobljenosti le asistira. Z zakonom o psihoterapiji se jim namreč ne mudi, medtem pa trpijo nedolžni ljudje. "Terapevtov" je zato še več, le da so manj usposobljeni. Paradoks, ki spravlja v nevarnost najbolj ranljive. Komu to pravzaprav ustreza in česa se bojimo?

V Sloveniji imamo namreč malo terapevtov, ki znotraj drugih poklicev (psihološkega ali psihiatričnega) dobijo koncesije oziroma subvencije in so na tak način priznani iz strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). A ministrstvo za zdravje pri tem ne zmore opaziti posledice, porasta tako imenovanih samooklicanih terapevtov, ki jih je zaradi zakonske neurejenosti vsak dan več. Nujno je sestaviti zakon in ugotoviti, kdo zares ustreza standardom in končno priznati, da je psihoterapija samostojen poklic. Dobro bi bilo, če bi zgoraj omenjeni drugi poklici, ki so zakonsko že regulirani in podprti iz strani ZZZS podprli prizadevanja psihoterapevtov. Večje sodelovanje psihoterapevtov bi jim namreč lahko samo koristilo, olajšalo njihovo delo in povečalo njihovo učinkovitost. Tu tudi ni prostora za kakšno ogroženost, saj tudi psihoterapevti pri svojem delu pogosto nujno potrebujejo sodelovanje dobrih psihiatrov in (kliničnih) psihologov.

Edine večje spremembe na področju psihoterapije doslej so se dogajale v letih 2006-2010, ko je posebna delovna skupina na Ministrstvu za zdravje pripravila Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki predstavlja dobro osnovo. Gre za čas, ko so se zamenjali kar štirje ministri, ni pa povsem jasno, ali se je zataknilo pri Dorijanu Marušiču ali Tomažu Gantarju ali kje drugje. Od takrat o tem predlogu nismo več slišali. Prav tako ni jasno, kaj se bo dogajalo z delovno skupino – ali bo ta vključevala tudi akademsko sfero. Z ministrstva zaenkrat odgovarjajo le, da bo zakon o psihoterapiji urejen v sklopu novega zakona o zdravstveni dejavnosti - seveda pa ni jasno, kdaj to bo, če sploh zares bo. Na vprašanje, ali bo k sodelovanju ponovno povabljena kakšna delovna skupina, smo dobili le odgovor, da bodo "po vsej verjetnosti" povabljeni k sodelovanju "predstavniki s tega področja". Ministrstvo za zdravje nas tako ponovno pušča v dvomih, kdaj bo obravnavalo zakon in kdo bo pri tem sploh lahko sodeloval. Poraja se vprašanje, če ni morda tudi to še eno izmed področij, kjer sta klientelizem in korupcija tako razpredena, da jima strokovna usposobljenost ne pride do živega. Vse to je morda tudi posledica strahu pred spremembami, čeprav so te potrebne in bi si jih načeloma morali želeti vsi, tudi tisti naši kolegi z "zacementiranim" stažem, ki veljajo za nedotakljive avtoritete s tega področja...

Kaj je pametno vedeti?

Dokler pa država ne zagotovi transparentne zakonske podlage za psihoterapevtsko dejavnost, vsakemu, ki se odloča za terapijo, svetujem, da se ob srečanju s (samooklicanim) terapevtom preventivno seznani s sledečimi podatki:

1. kakšna je njegova izobrazba, ali je določena smer prepoznavna,

2. ali je vključen v proces supervizije,

3. ali kdaj sodeluje z drugimi terapevti in ali je vključen v terapevtsko združenje/zbornico,

4. ali poleg terapevtske dejavnosti klientu ponuja še druge storitve, ki jih izvaja sam, npr. masaže

5. ali ima jasno razvidno dejavnost (prek spletne strani, družbenih omrežij) in ali izdaja račune,

6. ali je njegov prostor primeren, izgled urejen,

7. ali ima profesionalni odnos (vikanje in sočuten, vendar razmejen odnos) in

8. ali zaupate svojim občutkom ob terapevtu (se ob njem počutite v redu, imate občutek, da je vaš terapevt dober).

Dober terapevt je tisti, ki se zaradi svojega poklica vedno sprašuje. Ki si dovoli srečati z lastno ranljivostjo, si prizna lastne rane, bolečine, pa tudi napake. Psihoterapevti so odlični, ko tudi sami izkusijo, kaj je to čustveni proces osebnostne rasti in ravno zato je osebna izkušnja psihoterapije in rasti v odnosih tako pomembna. Osebno izkušnjo psihoterapije bodoči terapevti pridobijo že v času študija. Ko posameznik prejme sočutje do svoje ranjenosti, se lahko srečuje z ranjenostjo drugih. Sočutje oziroma empatija je eden pomembnih dejavnikov terapevtskega procesa. Terapevt jo lahko ustrezno nudi, ko je lahko empatičen do sebe in ko pozna svoje lastne slepe pege.

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in direktorica Inštituta za družinsko terapijo Vita Bona. Več o tem na spletni strani www.druzinska-terapija.com.