Prihod ruskega predsednika Vladimirja Vladimiroviča Putina neizogibno se odpira vprašanje slovenske zunanje politike. V situaciji napetosti med ZDA in EU ter Rusijo oziroma med zvezo NATO in Rusijo si je slovenski državni vrh privoščil povabiti ruskega predsednika na obisk v Slovenijo. Kot opravičilo so našli razlog v tem, da se obeležuje 100 let od smrti ruskih vojnih ujetnikov v 1. svetovni vojni, ki jih je pod Vršičem pokopal snežni plaz. Govori se o 300 ruskih vojakih, čeprav bi bila zgodovinska dejstva lahko tudi malce drugačna, kajti prva svetovna vojna in Soška fronta sta bili grobišče številnih narodov. Zato vzbuja pozornost dejstvo, da smo se Slovenci odločili obeleževati le smrt sto, dvesto ali morda nekaj več ruskih ujetnikov, čeprav zgodovinska dejstva kažejo, da je takratna Rusija prek Anglije skupaj delovala v škodo slovenskih nacionalnih interesov. Očitno to za slovenski politični vrh ni pomembno. Kot ni pomembno, da v Galiciji leži na tisoče slovenskih vojakov, za njihova pozabljena grobišča pa skrbita avstrijska in poljska država.

Med največjimi antiamerikanisti

Kaj ruska prisotnost v "najbolj zahodni slovanski deželi" pomeni v geostrateškem pogledu? Predvsem se zdi logično nadaljevanje dejstva, da slovenska zunanja politika zgolj nadaljuje trend oddaljevanja od Zahoda; vsaj v tem primeru ne preseneča in ostaja zvesti svojemu kompasu, vsaj če upoštevamo rezultate opravljenih raziskav. Tako so Gallupove raziskave pokazale, da sodimo med 10 držav, v katerih ljudje najbolj sovražijo ZDA. Skupaj z nami so Venezuela, Rusija, Iran, Belorusija, Pakistan, Tadžikistan, Palestina itd.

Celo Srbi so bolj naklonjeni ZDA kot Slovenci.

Kakšno prijateljstvo želimo negovati z državo, ki flagrantno krši mednarodno pravo? Ne pozabimo, da je Rusija anektirala Krim, da je vojaško vključena v spopade v vzhodni Ukrajini, da je vojaško posredovala v Siriji, da krati človekove pravice svojim državljanom, da o pritiskih na medijsko svobodo ne govorimo. Rusija zadnje leto in pol grozi tudi našim zaveznicam v zvezi NATO – baltskim državam. Pogosto pozabljamo na pomen mednarodnega prava, kar je sramotno za takšno državo, kakršna je Slovenija, ki je nastala zato, ker se je nanj sklicevala in zaradi tega dosegla tudi mednarodno subjektiviteto. Prav to nas bi moralo utrjevati v prepričanju, da je potrebno ohraniti načelno držo, ko gre za mednarodno pravo, kajti to ščiti predvsem majhne države.

Pretiravanje z Rusi in Rusijo je postalo v Sloveniji nacionalni šport družbenih elit. Zastavlja se vprašanje, ali gre za (lažno) slovanstvo ali politično licemerje. Tudi ko pogledamo kazalce blagovne menjave, nam pokažejo realno sliko, da namreč danes skoraj več kot z Rusijo ustvarimo blagovne menjave ustvarimo s Srbijo. Iz največje države na svetu uvažamo v glavnem plin (energente), izvažamo pa farmacevtske izdelke. Rusija je poleg tega velika izvoznica kratenja človekovih pravic, umorov novinarjev, kršitev mednarodnega prava in sumljivega kapitala, kar so zahodni mediji v minulih letih precej odkrito pripisovali Putinu in njegovim nekdanjim KGB-jevskim prijateljem. Ta sumljivi kapital se na Zahodu legalizira kot zahodni kapital in kasneje investira drugod po svetu. Tudi na Zahodnem Balkanu kot švicarski, britanski ali kakšen drug kapital. Dejansko pa gre za umazani ruski denar. Najboljši primer za plasiranje tega kapitala je Črna gora, ki je dodobra ekonomsko uničena prav zaradi tega ruskega kapitala. Nekaj skupnega slovenskim in ruskim družbenim elitam, ki kontrolirajo državo, je to, da sta nastali iz nekdanjega režima in v določeni meri tudi iz bivšega varnostnega sektorja. Temu zato posledično sledi relativno visoka raven kriminala in korupcije.

Ruski človek v Cerarjevem kabinetu?

Slovenska javnost verjetno ne ve, da je podoba naše države onstran Atlantika precej drugačna od tiste, ki jo doma ustvarjajo oblikovalci javnega mnenja. Ne glede na to, da smo že več kot desetletje polnopravna članica EU in zveze NATO, smo se v zadnjem času znašli v svojevrstni "izolaciji". Pozorni opazovalec bo takoj vedel, o čem pišem: možno je opaziti, da je obiskov na najvišji ravni sicer kar nekaj, ni pa tudi srečanj na najvišji ravni. To je najbolj očitno za Cerarjevo vlado. Ni možno zaslediti uradne informacije, da bi se aktualni slovenski premier Miro Cerar srečal s kakšnim najvišjim predstavnikom ameriške administracije. Celo ko je šel decembra lani na obisk v ZDA, je bil tam v glavnem v vlogi nekakšnega državnega komercialista in obiskal nekaj multinacionalk. Ni pa bilo srečanja niti z ameriškimi politiki slovenskega rodu, kaj šele s predstavniki ameriške administracije. Ponavadi je mesec september idealen za različna dvostranska srečanja (bilaterala) ob robu rednega zasedanja Generalne skupščine OZN. Največji zunanjepolitični dosežek premiera Cerarja ob lanskoletnem sodelovanju v OZN, je bilo zgodovinsko srečanje s premierjem Butana in napoved sodelovanja v segmentu lesa in lesne industrije.

Ne pozabimo, da EU kot mirovni projekt ne bi nastala brez močne podpore ZDA, ki je še vedno edina svetovna supersila. Majhna država kot je Slovenija zagotovo ima interes razvijati odlične odnose z ZDA. Poznavalci pravijo, da je za Slovenijo strateškega pomena razvijati čezatlantsko zavezništvo. Celo v neformalnih pogovorih se pogosto sliši, da si je na globalni ravni pomembneje zagotoviti ameriško podporo, kot pa imeti ruski denar. Poleg tega zdaj ruskega denarja tako ali tako ni več na pretek, ker se država nahaja v težki gospodarski krizi, posledice sankcij se v Rusiji že konkretno čutijo, nizke cene energentov so državo še dodatno oslabile.

Pred nekaj leti so v Bruslju odmevale hude obtožbe na račun slovenskega veleposlanika pri zvezi NATO - to je bil Andrej Benedejčič -, češ da naj bi vohunil za Rusijo. Pred kratkim je Cerarjev kabinet zapustil Janez Lenarčič, ki je prej več let služboval v Varšavi. V obveščevalnih krogih pravijo, da je poljska prestolnica top destinacija ruskih obveščevalcev, ki so posebej pozorni na veleposlanike članic zveze NATO. Čeprav si je to zelo želel, ambasador Lenarčič le ni zasedel veleposlaniškega stolčka v Washingtonu. Slišati je, da so bili namigi Američanov, da ga ne želijo tam, več kot očitni.

Premier Cerar želi na vsak način okrepiti odnose z ZDA, vendar pa mu to ne uspeva. Nedavni več kot triurni pogovor z ameriškim generalom slovenskih korenin Frenkom Gorencem ni bil tako uspešen, da bi prinesel napredek. Morda pa je naš premier pozabil, da so ZDA kljub vsem (ne)upravičenim kritikam demokratična država in da generali tam ne vodijo politike, pač pa izpolnjujejo ukaze politike. Združene države niso Mjanmar, kje je vloga generalov povsem drugačna.

Performans za Danila Türka

Do kod in kam sega nespamet slovenske politike, kaže namera slovenskega državnega vodstva, da danes med obiskov poskuš prepričati Putina, da bi Rusija podprla kandidaturo Danila Türka za generalnega sekretarja OZN. Dejansko pa prav njegova (samo)kandidatura in spomini na nič kaj bleščeči Türkov performans v Združenih narodih potrjujejo nezavidljiv doseg slovenske zunanje politike. Težava je v tem, da se domači javnosti poskuša predstaviti popolnoma drugačna resnica, ki pa je dejansko v primeru volitev (novega) generalnega sekretarja OZN ena sama - in to je, da ga izbira predvsem pet stalnih članic Varnostnega sveta. Tam pa imajo seveda največji vpliv ZDA, ki skoraj četrtinsko financirajo OZN. Türkov osebni značaj in (samo)kandidatura nista dobra popotnica za ta položaj, nič pa ne koristi niti totalna razklanost na notranjepolitičnem prizorišču glede Türkove (samo)kandidature. Na koncu zadnjega glasovanja se v Varnostnem svetu v škatlo vržejo kartice z imeni kandidatov ali kandidatk, ki jih stalne članice ne želijo za generalnega sekretarja. Kdo ne mara koga, se ne ve nikoli. Zelo verjetno pa je, da prva glasovanja (na katerih naj bi Türk zelo dobro kotiral - na zadnjem glasovanju je zasedel drugi mesto) ne pomenijo ničesar in bo na koncu izvoljen nekdo, ki danes sploh ne velja za favorita. Kandidat, ki mu ne bo uspelo s kandidaturo za generalnega sekretarja, bo utrpel osebni poraz in ga čaka konec politične kariere. Za Türka je to veljalo že odkar mu ni uspela predsedniška reelekcija, vendar pa gre tokrat za poraz večji dimenzij - za blamažo cele države. Kdo bo odgovoren za to?

Status privilegirane nacije v sodelovanju z Rusijo!

Fetišizacija obiska Vladimirja Putina izhaja iz predpostavke, da bo Slovenija ekonomsko profitirala v prihodnjem sodelovanju z Rusijo. Namerno pa se prikriva dejstvo, da smo polnopravni člani EU in da se Rusija dogovarja za svoje sodelovanje z EU kot celoto. Zaradi tega je bil tudi vsako leto vrh EU-Rusija. Zato ni možno, da bi imela Slovenija ali katerikoli država članica EU status privilegirane nacije v trgovini z Rusko federacijo. Spet imamo opravka z zavajanjem javnosti. Izkupiček tega poletnega kupčkanja s Putinom bo torej enak nič. Slovenska politika je z obiskom Putina kvečjemu potrdila moralno bedo in veliko mero licemerja. Posledice tega obiska pa bomo (ob)čutili v prihodnje. Sploh v primeru zmage Donalda Trumpa.

Pripis uredništva: zaradi številnih odzivov na zgornji prispevek želimo pojasniti, da je avtor visok državni uradnik, ki ima vpogled v zakulisno dogajanje, vendar se zaradi zaščite svoje osebne in poklicne integritete ni želel javno izpostaviti. Da bi se izognili uporabi psevdonima - če ste opazili, se Kizo kot prototip takšnega psevdonima že nekaj časa ne pojavlja več na Portalu PLUS -, smo prispevek gospoda B. podpisali kot "uredništvo".