Weekend

Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici

Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med narodi, bolj malo pa o zgodovinskih dejstvih, povezanih s plazom, ki se je 8. marca 1916 utrgal s Prisojnika in zasul 110 vojnih ujetnikov carske Rusije in 7 njihovih stražarjev. Objavljamo izčrpno poročilo o dogodkih, ki je v stotih letih dobili konkretne politične posledice.

29.07.2016 08:09
Ključne besede:   Vršič   Kranjska gora   Ruska kapelica   Avstrija   Rusija   Italija   I. svetovna vojna   Vladimir Putin

Fotografije: mediaspeed.net, www.europeana1914-1918.eu/

"Sneg je bil trd in je bilo delo jako težko. Odkopali so kakih 15 ujetnikov in enega stražnika. Vsi so bili strahovito izmaličeni. Tramovje je nekaterim potrgalo glave, roke in noge. Da bi bila pod snegom še živa bitja, ni bilo niti govora. Kmalu po delu, še isti dan, je zopet prihrumel plaz na istem mestu. Zato je bilo vsako delo z odkopavanjem nemogoče in tudi ujetniki niso imeli več poguma." (Franc Uran)

Leseno kapelico Svetega Vladimirja so postavili leta 1917 ruski vojni ujetniki v spomin mrtvim tovarišem, ki jih je leto poprej zasul snežni plaz. Toda kapelica je posvečena tudi vsem drugim ruskim vojnim ujetnikom, ki so izgubili življenje pri gradnji vršiške ceste. Dela so bila izjemno naporna, med vojaki so razsajale bolezni, vrstile so se nesreče pri delu, pozimi pa mraz in snežni plazovi. Trasiranje te gorske ceste je namreč potekalo nepričakovano hitro (deloma tudi zaradi mile zime 1915-1916), vendar je naglica pomenila tudi vrsto usodnih napak, kar je na koncu pripeljalo do tega, da bila cena za to izjemno visoka. Pri težaških gradbenih delih je namreč sodelovalo okoli 12.000 ruskih vojnih ujetnikov, s katerimi niso ravnali nežno; zaradi bolezni, podhranjenosti in izmučenosti naj bi jih umrlo več tisoč, po nekaterih ocenah celo 10.000, vendar noben vir konkretno ne navaja, kje naj bi jih pokopali (in v gorskem svetu je težko prikriti 10.000 trupel). Vsekakor pa je nesporno dejstvo, da je samo zaradi snežnih plazov umrlo 300 Rusov, pri čemer jih je več kot tretjina izgubila življenje v enem samem plazu, zaradi katerega je bila zgrajena tudi Ruska kapelica. Avstrijske oblasti njeni postavitvi niso nasprotovale. Šele dvajset let kasneje, v letih 1936 in 1937, pa je arhitekt Josip Slavec ob njej zasnoval tudi grobove in kamnito grobnico, s čemer je prvotna kapelica pridobila še pečat pietete do umrlih na tuji zemlji. Čeprav bo kdo dejal, da je slovenska skrb za Rusko kapelico in ruske grobove pod Vršičem nenavadna, ko pa niti svojih vojakov nismo sposobni pokopati (na fronti v Galiciji, denimo, je padlo na tisoče Slovencev, za njihove grobove pa danes skrbi Avstrija), gre pri tej kapelici očitno za nadnacionalen simbol, ki je sicer (šele) lani postal spomenik državnega pomena. V tem smislu je slovenski odnos do vzhodnoslovanskih "bratov" na prvi pogled idiličen, čeprav sta v ozadju ekonomski oportunizem in seveda tudi pragmatizem. Šele v zadnjih letih se je namreč ritual obhajanja spomina na umrle ruske ujetnike okrepil do te mere, da je postal eminentni politični dogodek, medtem ko v obdobju SFRJ o tem ni bilo govora.

 

Avstrijski princ Evgen na obisku gradbišča vršiške ceste, ki naj bi jo poimenovali po njem.

 

Zgodovina rusko-slovenskega sodelovanja na spominskih slovesnosti pod Vršičem, kjer so med I. svetovno vojno ruski vojni ujetniki (z)gradili gorsko cesto čez prelaz, ki je višji od 1600 metrov, je sama po sebi zanimiva. Če začnemo kar pri izvirnem grehu, torej. I. svetovni vojni, v kateri smo bili kot del Avstro-Ogrske na nasprotni strani kot tedanja carska Rusija, potem je leto 1914 prineslo prvo bližnje srečanje med slovenskimi domorodci in Rusi. Ker so namreč Avstrijci sumili, da jih bodo prislovično stanovitni zavezniki Italijani ob prvi priložnosti izdali, so začeli pripravljati obrambo zahodne meje. Zaradi boljše prometne povezave s Soško dolino so že leta 1914 vojaške oblasti ukazale gradbena dela na težko prehodni poti čez Vršič, ki je povezovala Soško dolino z Gorenjsko in preostalo monarhijo.

 

 

Težavna gradnja vršiške ceste

 

Ko so vojaški strategi ranjke Avstro-Ogrske spoznali, da je treba cesto čez Vršič nemudoma začeti graditi, je bilo v Kranjski Gori 25 ruskih vojnih ujetnikov, ki so sodelovali pri začetnih delih. Kot je leta 1957 v članku Kako se je delala cesta na Vršič v Planinskem vestniku napisal Franc Uran, so bili to sami Sibirci, visoki in dostojanstveni ljudje, ki so bili nastanjeni v salonu pri Pečarju, stražili pa so jih avstrijski vojaki. "Vsak dan zjutraj so šli iz Kranjske gore in nesli vsak eno palico železa, ki so jo potem oddali na Močilu. Te železne palice so potem služile za žične ovire na Vršiču. To je bilo vsakodnevno delo teh Rusov. Zvečer so navadno prepevali razne ruske pesmi, domačini pa so jih radi hodili poslušat in so jim nosili tudi razne priboljške. Avstrijska straža spočetka tega ni branila, pozneje pa je bil vsak stik z Rusi strogo zabranjen in tudi nevaren, ker so vsakogar takoj šteli za izdajalca domovine."

 

Naslednje leto, ko se je Italija odločila, da zamenja stran, je avstrijsko vojaško poveljstvo na Vršič napotilo neprimerno večje število ruskih vojnih ujetnikov. Na vrhuncu naj bi jih bilo kar okoli 12.000, prebivali pa so v lesenih barakah od Kranjske gore do Trente. Hrana je bila obupna, ruski ujetniki, oblečeni v umazane in razcapane uniforme, so bili pri delu razdeljeni v oddelke po 25 mož, ki jih je stražil en avstrijski vojak in en ruski tolmač, navadno Jud. Zaradi tako slabih pogojev so med Rusi razsajala različne bolezni, med drugim tudi griža, kolera in črne koze.

 

Ruski vojni ujetniki ob cesti, ki so jo gradili v težkih pogojih.

 

Maja 1915 sta Avstro-Ogrska in Italija stopili v vojno, zato je cesta čez Vršič v trenutku postala strateškega pomena. Toda naša tedanja domovina je bila kljub predhodnim sumom na italijansko izdajo zelo nepripravljena, saj ni imela v zgornji Soški dolini skoraj nič vojakov (izjema je bil prelaz Predel). V strelskih jarkih pri Bovcu so bili štirje orožniki, ki so s kakimi dvajsetimi puškami ustvarili takšno kanonado, da si Italijani niso upali napasti, saj so verjeli, da je sovražnikov neprimerno več. Gradnjo vršiške ceste pa je izkoristil tudi veleposestnik in župan Ivan Zakotnik, ki je že leta 1909 kupil zemljo v Trenti, od koder je želel posekani les spraviti v Kranjsko Goro prek Vršiča. Ta se takrat sicer (še) ni imenoval Vršič, ampak Kranjski vrh, kot so mu rekli Trentarji, Kranjskogorci pa Jezerce, saj je bilo nekoč na prelazu majhno jezero, v katerem je bila vedno bistra voda. Uradno pa se je prelaz imenoval Mojstrovka (Mojstrovka Pass). Ko je torej Zakotnik želel posekani les spraviti na Gorenjsko, je moral najprej za silo urediti pot čez prelaz, ki mu danes pravimo Vršič. Do tja je bila iz smeri Kranjske gore le kozja steza, po kateri so še osla ali mulo komaj spravili. Iz trentarske strani je bila slika še hujša, saj niti steze ni bilo več povsod, kar je avstrijski vojski še pred vojno delalo težave, saj čez prelaz niso mogli pritovoriti niti topov manjšega kalibra.

 

 

Usodne "protilavinske strehe"

 

Zakotnikovi delavci so eno leto (1912) tudi mirovali, saj je zapadlo toliko snega, da ni bilo mogoče nadaljevati z deli. Začetek I. svetovne vojne bi Zakotnika skorajda spravil v bankrot, saj so večino njegovih izurjenih tesarjev vpoklicali. Ravno gradnja ceste pa mu je dala idejo za vojaško poveljstvo v Beljaku, ki jo je brez zadržkov sprejelo. V teoriji je bila zamisel genialna, v praksi pa se je izkazala za avanturistično; šlo je za gradnjo lesenih galerij – protilavinskih streh, kot so takrat dejali – ob cesti oziroma nad cesto, ki naj bi tudi v najhujši zimi naši vojski omogočale varen prehod čez prelaz. Da bi dobili dovolj usposobljenih sekačev in tesarjev za ta projekt, so morali mobilizirati mojstre iz vse Slovenije in dela Avstrije. Te protilavinske strehe, ki naj bi nudile učinkovito zaščito proti snežnim plazovom, so bile postavljene na debelih lesenih stebrih, na katere so pritrdili močne špirovce ter jih vdelali v teren nad cesto. Na špirovce so naložili plohe kot nekakšno streho, čez kateri bi zdrsnil snežni plaz. Zakotnikov projekt je bil videti genialen in je takšen tudi ostal do 8. marca 1916, ko se je od Prisojnika utrgal siloviti snežni plaz.

 

Zaradi gradnje protilavinskih streh so posekali ogromno drevja, ki je prej raslo neposredno ob cesti oziroma nad cesto. To pa je pomenilo, da se je pojavil prazen prostor, s čemer se je drastično povečala nevarnost, da bo plaz direktno prizadel gradbišče ceste, predvsem pa delavce oziroma ruske vojne ujetnike. Menda so nekateri lokalni obrtniki in podjetniki iz Kranjske Gore dobro vedeli, da takšno stihijsko sekanje lesa tik ob cesti ni dobra ideja, vendar se oglasil ni nihče. So pa mnogi med njimi sodelovali pri projektu izgradnje vršiške ceste, kajti znano je bilo, da vojska dobro plačuje.

 

Prelaz Vršič (1611 mnm) se je v tistih časih imenoval Mojstrovka (Mojstrovka Pass).

 

Gradnja ceste je leta 1915 hitro napredovala in mila zima je le še pospešila delo. Šele za božič je zapadlo nekaj snega, vendar se je januarja otoplilo in v prihodnjih tednih je bilo v gorah tako toplo vreme, da so na začetku febrauarja 1916 delali na soncu brez srajic. Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU je s pomočjo francoskega metorološkega modela, ki omogoča animacijo vremena za pretekla desetletja, našel znanstveno razlago za dogodke, ki so sledili neobičajno toplemu vremenu v Julijskih Alpah februarja 1916. Nekaj dni pred plazom, ki je ubil 117 Rusov in avstroogrskih vojakov (stražarjev), je v severnem Sredozemlju nastal globok ciklon (t.i. Genovski ciklon), zaradi katerega so nastale intenzivne padavine. Ker so temperature padle čez noč, je v Julijcih začelo silovito snežiti. Padal je suh sneg in po štirih dneh ga je moralo zapasti že ogromno. 8. marca pa se je prav na višini Vršiča nenadoma otoplilo in to je pomenilo, da se je debela snežna odeja začela posedati. Okoli 13. ure, ko so bili mnogi pri kosilu, je zabobnelo, ker se je utrgal ogromen snežni plaz in s hitrostjo prek 100 kilometrov na uro udaril na gradbišče ceste pod prelazom; sila je bila tako neznanska, da je kot vžigalice razmetala lesene protilavinske strehe, podrla pa je tudi nedokončani kip princa Evgena, po katerem naj bi se cesta po končani vojni imenovala.

 

 

Ko sneg izmaliči človeška trupla

 

Prizori, ki jih je za seboj pustil smrtonosni snežni plaz, so bili strašljivi, posledice "bele smrti" pa uničujoče tako za preživele ruske ujetnike kot za njihove nemško govoreče paznike. Nekaj ur po plazu namreč nihče ni hotel pomagati pri iskanju morebitnih preživelih. Uran kot kronist in očividec vršiške ceste je zapisal tole: "Kljub temu pa se nas je nekaj zbralo in smo jo mahnili na Vršič. Ko smo prišli tja, se nam je nudilo strahovito razdejanje. Tam kjer je bilo prejšnji dan skoro 20 metrov visoko ogrodje Evgenovega spomenika, ni bilo videti ničesar več, le tu in tam je ležal v snegu kak zlomljen tram ali deska. Snega je bilo ogromno, bil je nabit. Ker je še vedno snežilo in je bil ves vrh v megli, se ni dalo še ničesar ugotoviti, od kje in kako je plaz prišel... Človeških trupel nismo videli nobenih. Šli smo do Tičarjevega doma. Pri tej koči se je plaz ustavil. Pred vrati, ki so bila vsa zasuta s snegom, ga je bilo več kot tri metre. Pričeli smo odkopavati, da bi prišli v kočo. Kmalu smo odkopali dva Rusa, ki sta bila že oba mrtva. Kazalo je, da jih je ubil puh... Oba mrtva Rusa smo vzeli seboj in jih pokopali na Hudi Ravni. Ko pa so pri tej priložnosti, ob pogrebu teh Rusov, ostali ujetniki prišli do spoznanja, da bi bila reševalna akcija na Vršiču le potrebna, so se potem odločili, da bodo z odkopavanjem pričeli. Vsi niso šli, vendar pa jih je prihodnji dan šlo precej na Vršič in so pričeli z odkopavanjem, ker je tudi snežiti prenehalo. Sneg je bil trd in je bilo delo jako težko. Odkopali so kakih 15 ujetnikov in enega stražnika. Vsi so bili strahovito izmaličeni. Tramovje je nekaterim potrgalo glave, roke in noge. Da bi bila pod snegom še živa bitja, ni bilo niti govora. Kmalu po delu, še isti dan, je zopet prihrumel plaz na istem mestu. Zato je bilo vsako delo z odkopavanjem nemogoče in tudi ujetniki niso imeli več poguma."


Plazovi so za nekaj tednov ustavili ves promet čez Vršič, potem pa je naposled stekel in logistika je prek tega prelaza ohranjala status quo na Soški fronti. A ko se je čez dve leti vojna končala, je razpadla tudi Avstro-Ogrska in prek prelaza Vršič je potekala nova rapalska meja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, ki pa je cesta na Vršič ni več zanimala. Italijani so svoj del ceste odlično popravili in utrdili, naš del pa je ostal zanemarjen in šele po koncu naslednje, tj. II. svetovne vojne se je nova država počasi lotila tudi te ceste.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,521
02/
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2,085
03/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,536
04/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,452
05/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,941
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,803
07/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,348
08/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 692
09/
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
Igor Kovač
Ogledov: 650
10/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,541