Človeštvo ne pripisuje umetnikom, da bi bili to ljudje, ki bi pogosto morili. Največkrat so umetniki tisti, ki so ubiti. Odstranjujejo jih s podobnimi motivi, na podobne načine, v različnih časih. Najprej jih s črnim oglaševanjem anatemizirajo, kmalu zatem pa je na vrsti nasilna smrt, ki je lahko tudi navidezno samomorilska. Zelo verjetno bo v bližnji bodočnosti revizionistična zgodovina enciklopedično geslo "fašizem" v prvem krogu revizije ovrednotila kot: "modernistično politično gibanje z Apeninskega polotoka, iz začetka XX. stoletja, ki še ni dobilo svoje nevtralne zgodovinske interpretacije". V drugem revizionističnem zavrtljaju ga bo opredelila kot "modernistično politično gibanje, ki je v Kapitaliji s svojim programom izvedlo nacionalno revolucijo. Močno je vplivalo na razvoj mnogih nacional-socialističnih procesov v Evropi XX. in XXI. stoletja". Verjetno bo tako.

Toda nikoli, čisto nikoli ne bo mogla revizionistična zgodovina izbrisati iz spomina človeštva tega, kako so Francovi španski falangisti pokončali najobčutljivejše in najmuzikalnejše telo vseh teles, umetnika, Pesnika. Kako so se Francovi fantje zverinsko izživljali nad pesnikom, preden so ga nagega zvlekli do plitve jame in ga v poltemi mladega meseca ustrelili v hrbet. "Pederastična prasica!" se je izživljal naš junak Ramon Luis Alonso nad Pesnikom. Slinast od frustracij in poln nasilja okrog ust, je Ramon načelno zastopal svojo politično stranko in svojega vodjo. Ravnokar bo ukazal bodočim vzornim očetom, da izmučenega pesnika pokončajo kot žival. O postopkih Ramona Ruiza Alonsa je pričal eden od uniformiranih skesancev, ki je tudi streljal v Pesnikov hrbet. O tem, kje naj bi ga brezsramni mučitelji zagrebli, ni znal ničesar povedati.

Predvsem so bili ti zaključni trenutki pesnikovega življenja popolnoma drugačni, kot jih ekranizirajo španski ali hollywoodski filmi. Tudi naš junak Ramon Ruiz Alonso ima v teh filmih obrobno, niti ne stranske vloge. Menim, da bi morali na filmskih festivalih dodeljevati poleg nagrad za stranske vloge tudi nagrade za obrobne vloge.

Mnogokrat se zgodi, da umetnik sam vase vsrka svoje paradoksalne energije in jih sproži sam proti sebi. Te postopke izvaja z navišjo stopnjo zavesti, ker se je sposoben v "totalnem obratu" emancipirati tudi od človeškega nagona po svobodi. Redko je tako, a se zgodi! To se je zgodilo Michelangelu Merisi, bolj znanemu kot Caravaggio, ali Jeanu Gentu. Umetniku je dovoljeno, da lahko počne čisto vse, kar želi, točno to, kar lahko počne čisto vsak svoboden človek. Umetnik je merilo svoje svobode: "Tako kot ste se vi v stranki samoopredelili, tako se hočem tudi sam samoopredeliti do vsega!" Literarni teoretik zapiše: "Pesnik vzpostavi gospostvo prve osebe," Umetnosti je dodeljena ogromna življenska energija, istočasno pa ji je dodeljena tudi nasprotna, najtemnejša energija: "Česar se človek s strahom spominja, tja se zla pamet rada zateka."

Pesnik vstopi v svet s sodbami in pogledi razumnega ali nerazumnega, predvsem pa lepega smisla, nikakor pa ne more pristati - nikdar in nikoli - na nasilje. Pesnik se ne more načuditi nad preprostim ukazom: "Razidite se! Če ne, bomo ravnali po postopku."

Pesnikov triumf vidimo v avantgardističnih, nadrealističnih opisih množice, ki bruha, množice, ki urinira. Pesnik je v New Yorku, na univerzi Columbia. Oda: oborožena direktna akcija. Oda: slavnostna lirska oblika. "Spotikajo se tudi ob moj obraz, vsak dan je na vrsti drug nasilnež."

Vem, predvidljiv sem.

Povej mi svoj izbor, pa ti povem, kdo si: Beatlesi ali Rolling Stones? Seveda Stonesi! Jackson ali Prince? Prince! Police ali Sex Pistols? Sex Pistols! Šalamun ali Kosovel? Kosovel! Konstruktivizem ali nadrealizem? Konstruktivizem! Lorca ali Pessoa? Tukaj, na tem mestu moji predvidljivosti spodmakne, spodrsne! Lorca!

Federico Garcia Lorca!

Zaradi ene od najobčutljivejših, najlepših, najpametnejših pesniških zbirk vseh časov "Pesnik v New Yorku" (Poeta en Neuva York)! Še bolj natančno: predvsem zaradi pesmi Oda Waltu Whitmanu.

Los ingenieros!

Francisco Franco

V naslednjih tednih se bomo spominjali, kako so Federica Garcio Lorco pred osemdestimi leti na čelu z velikim vodjo Franciscom Francom pobili kot mlado prestrašeno žival, kako je naš junak Ramon Ruiz Alonso pokončal to srhljivo spako in nevarnost Evrope.

New York, New York! Pesnik Lorca napada mestne vizure. Kozmopolis oplodi pesnika z vsem najboljšim. Evforija moške ljubezni z moškim. Homoerotična mlada moškost, ki jo je izostrilo v vsem najlepšem velemesto. Iskrenost spolne enakosti med moškim in moškim. Hvalnica urbani degradaciji, v kateri se šopiri spolno vse tja do spolnih bolezni. Preroškost mladih teles.

Lorca iz province v velemesto in nazaj.

Pesnik režira pesem. Pesnik režira prehod. Juriš homseksulanih zapeljevanj. Pesnik vizualizira svojo lastno avantgardistično smrt. Pesnik v mestu sreča pesnika. Vse prepolno je pomenskih nasprotji. Estetika homoseksualnega užitka. Pesem fotomontaža. Vizionar moških možnosti. Mesto je vizija svobodne ljubezni. Pesnik režira pesem. Kozmopolis je univerzalna homoseksualna poetična naprava.

Skupinska ljubezen, ljubezen za cel svet, ljubezen med mladeniči in straci, ljubezen, kakršne svet še ni poznal. Pesem povezuje čas, premaguje časovni zamik. Tako se vzpostavi zvočna komunikacija med pesnikoma Waltom Whitmanom in Federicom Garcio Lorco.

Smrt je pesnika ubila v bližini kraja Viznar, blizu njegove Granade.

Istanbul. Istanbul. Konstantinopolis!

Kdo ve, kateri ponedeljek nam bodo razkrili dokumente, ki nam bodo potrdili dejstvo, da je bil Pesnik aretiran in umorjen leta 1936 z ukazom Francisca Franca. Državna agentura spregovori: "pesnik je bil socialist in prostozidar", ponovno državni aparat spregovori: "pesnik je prakticiral homoseksualne in neprirodne prakse".

"Pisec je umrl, ker se je pomešal med upornike, to se mnogokrat zgodi v vojnah," so bile besede zločinca Francisca Franca. Še pred tem pa je partija ukazala našemu junaku Ramonu Ruizu Alonsu, da ubije Pesnika. Z verzi mojega Prešerna: Patriot je - za omiko, za svobodo - dal bi glavo, o seve, ne svoje, bratje - dal bi vašo za zabavo!

Primerjaj obraz Francisco Franca in obraz Recepa Tayyipa Erdogana.