03.08.2016 22:01 Piše: Katja Knez Steinbuch

O aktualnem zakonu, ki naj bi sankcioniral nasilje v družini, smo na Portalu PLUS že pisali. Vlada je predlog sprememb in dopolnitev obstoječega zakona o preprečevanju nasilja v družini potrdila prejšnji teden, prve razprave v parlamentu na to temo pa bodo najverjetneje že jeseni. Toda plaz razprav po medmrežju in socialnih omrežjih se je že sprožil, v komentarjih je zaznati dvome, skrbi, strahove in tudi jezo ljudi. Marsikdo je prepričan, da mu bo z noveliranim zakonom "ukradena pravica do kaznovanja". Toda tu sta potrebni dve pojasnili: pravica do kaznovanja kot taka ne obstaja, poleg tega pa nasilje v družini obravnava že obstoječi zakon. Tudi glede tega je moč opaziti, da njegov problem ni v odnosu do nasilja, pač pa da ga veliko ljudi preprosto ne razume. Bržkone zato, ker so ga doslej prebrali le redki. In zaradi tega je večina ljudi, ki se javno oglašajo, v dvomih glede novosti in sprememb. A kljub temu in prav zato bi rada izrazila vse pohvale in čestitke resorni ministrici Anji Kopač Mrak, ki so jo morda pretekli dogodki, povezani s CSD res osebno prizadeli, da zdaj tako močno podpira ta zakon. Nekateri navajajo prizadetost kot kritiko, toda temu bi prej rekla kvaliteta: da minister ne ostane hladen, temveč premore tudi sočutje. Ministrica je izjavila, da podpira pozitivno starševstvo, kar me res zelo veseli. Sočutno, zavestno, ali avtoritativno (ne pa avtoriitarno, ki vsebuje kazen) starševstvo je zagotovo pozitivno. Pri tem bi rada ministrico povabila na skupno srečanje tudi z drugimi strokovnjaki, ki že nekaj časa delujejo na področju starševstva. Marsikateri so pri tem zelo uspešni, a vseeno ne uživajo državne podpore, vsaj finančne ne.

 

 

 

 

Zakon, ki ga je vlada poslala v parlament, je odličen zato, ker je skrajni čas, da določimo meje tam, kjer trpijo nedolžni in nasilje nad otroki imenujemo s pravo besedo. To pomeni, da aktivno spodbujamo ničelno toleranco do nasilja in ukrepe tam, kjer tega ni. Toda kakšni so ti ukrepi? Zakon namreč ni le dober, ampak ima tudi slabo plat; je hkrati slab, ker ne predpostavlja dovolj transparetnih ukrepov, ki bi staršem pomagali delati drugače. Obenem predlagani zakon vsebuje nejasnosti, ki starše upravičeno jezijo. Skrbi jih denimo to, da ne vedo, po kakšnih načelih bodo smeli vzgajati otroke, saj čutijo, da jim ne bodo smeli nič več prepovedati. Skrbi jih, da jih bodo najstniki prijavljali na CSD. Da ne bodo smeli več od otrok zahtevati nobenega dela in da bodo kaznovani za zaplembo telefona. Vse te skrbi se nanašajo na nekaj točk zakona, ki so dejansko nejasne.

 

 

Na primer 2. točka 3. člena zakona o preprečevanju nasilja v družini se v predlogu glasi: "Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnje z uporabo fizične sile, ki pri žrtvi povzroči bolečino, strah ali ponižanje, jo prisili v delo oziroma opustitev dela ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe." 

 

Starši si razlagajo, da otrokom ne bodo smeli več naložiti nobenega gospodinjskega dela. Menijo, da jih bodo otroci lahko tožili, če jim bodo odvzeli telefon zaradi pretirane uporabe ali celo odvisnosti. Morda pa to bi starše spodbudilo k odločitvi, da otrokom ne kupujejo mobilnih telefonov prekmalu? Bolj optimistične razalge zakona pa pravijo, da je omejevanje komunikacije vezano na prostor, da prepoveduje na primer zaklepanje otrok v prostor v hiši (ja, tudi to se dogaja). Ali pa gre za omejevanje stika s sorodniki v primeru ločenih družin. Pri delu se razumeta pridobitna dejavnost in takšno delo, ki ni primerno starosti otroka oziroma je preveč zahtevno zanj. Poleg omenjenega je potrebno upoštevati še dvoje dejstev: da se vsak primer obravnava posebej, individualno, in da imajo naša sodišča izjemno stroge kriterije pri presojanju odgovornosti oziroma krivde.

 

 

 

Zakon omenja tudi t.i. pozitivne ukrepe: usposabljanja in izobraževanja. Slednja bi morala potekati na vseh ravneh. Načela t.i. pozitivnega starševstva, ki ga omenja ministrica Anja Kopač Mrak, bi se morala odražati tudi v izobraževalnih institucijah, torej bi bilo nujno izobraževati vzgojitelje, učitelje in profesorje. Staršem bi morali biti na voljo brezplačni programi psihosocialne pomoči, ki odražajo načela pozitivnega starševstva in bi se morali začeti že takrat, ko se nekdo odloča za starševstvo, v pripravi na porod, na materinski šoli in potem na vseh ravneh, kjer se izvaja pomoč mladim staršem. Noben zakon namreč v resnici ne more spremeniti trenutnega stanja z represijo in s strogim kaznovanjem. To nazorno ilustrira tudi dokumentarec Koga napasti zdaj (Where to invade next) Michaela Moora, ki opozarja na več problematik v različnih državah. Na Norveškem denimo pohvali svobodnejšo politiko zaporov, ki so res drugačni od naših, na Finskem pa njihov odlični šolski sistem, ki ne zasipa učence z domačimi nalogami (o čemer smo na Portalu PLUS pred časom že objavili članek).

 

 

Načela sočutnega starševstva namreč ne spodbujajo strogega kaznovanja, pač pa jasne in odločne meje, resne dogovore in predvsem zanimanje, zakaj je do določenega vedenja sploh prišlo. V sočutnem starševstvu se za otroka zanimamo, za razliko od permisivnega, kjer je dovoljeno vse, otrok pa je prepuščen sam sebi, in za razliko od avtoritarnega starševstva, ki prav tako spregleda otroka.

 

Tako bi država morala spodbujati programe, ki si drznejo povedati naglas, da je nasilje nad otroki še vedno sestavni del naše družbe in da ga podpirajo celo nekateri psihoterapevti. Posameznik, ki se poslužuje nasilja in ki ne zmore otroka vzgajati drugače kot z udarci, je v sebi nemočen in zanj to predstavlja edini način, da otroka pomiri - a v resnici umirja le sebe in lastno napetost. Zelo verjetno zato, ker je to kot otrok doživel tudi sam. Še prej pa so to doživeli njegovi starši in stari starši. Začaran krog nasilja je potrebno preprečiti in staršem nujno ponuditi in priporočati brezplačne programe, kjer lahko spoznajo nove, drugačne načine umirjanja. Pa čeprav bo za to marsikoga pomenilo vmešavanje države v družino. Vsak zakon, ki spodbuja nove pograme in daje staršem nove alternative, je več kot dobrodošel.

 

 

 

Zdrave alternative so pomembne tudi zato, ker noben starš ne potrebuje moraliziranja in opominjanja na to, kaj vse bi morali. Na strah in krivdo smo tako zelo senzibilni, da zgolj ob prenovi zakona skačejo v zrak starši in celo svetovalci za vzgojo. Nekatere strokovnjake skrbi, da če staršem odvzamemo njihove načine (nasilnega) starševstva, ne ponudimo pa bolj učinkovitih, to pomeni le porast psihičnega nasilja. Zato ne potrebujemo le zakonov, kjer se starš počuti, kot da mu je odvzeto edino, kar zna (pa četudi to pomeni le stroge meje), pač pa nove možnosti in spremembe na vseh nivojih; starši si želijo, da jim država zaupa in jih tudi pohvali v tej težki nalogi, ter da jih opogumlja in jim konkretno stoji ob strani, ko se znajdejo v napetih situacijah, ko bi najraje udarili, pa tega nočejo. Tistim, ki so že obupali nad državo, ali pa celo namenoma želijo vzgajati le na en način, bi bilo dobro predočiti najnovejše znanstvene razlage in nove možnosti. Pomembno se zdi, da se da staršem možnost soočenja z otrokom v sebi, ki še danes bruha iz njih. Le z razumevanjem in prečiščenjem lastne preteklosti lahko upamo na spremembe.

 

Poleg brezplačnih izobraževanj za starše in stare starše, si želimo, da bi bila takšna izobraževanja dostopna vsem psihosocialnim in pedagoških strokovnih delavcem. O razvoju otroških možganov pogosto še psihoterapevti ne vemo dovolj, pa tudi zdravniki ali medicinske sestre, ki delajo z otroci, ne. Potem je tu še vrsta strokovnih služb (svetovalna služba, psihologi in socialni delavci), ki prav tako delajo z otroci. Nimam podatka, koliko je bilo na tem področju narejenega do sedaj, a zagotovo moramo v Sloveniji ponuditi več programov na več področjih z več strokovnjaki. In če se v kaj splača res vlagati, so to zagotovo medčloveški odnosi. Le zdravi odnosi in posamezniki, ki so v sebi zadovoljni, lahko pripomorejo k večji povezanosti, sodelovanju in skrbi zase in za bližnjega. Predvsem za otroke. Za otroke namreč gre, čisto zares.