Srbija je vedno bila pomemben dejavnik stabilnosti in miru v tem delu sveta. Vsi veliki dogodki, pozitivni in negativni, so povezani s Srbiji in njeno politiko. Aleksandar Vučić, aktualni predsednik Vlade Republike Srbije, zelo dobro razume to dejstvo in neprekinjeno s široko odprtimi jadri jadra z vetrom tega mita. No, začnimo z junakom turškega puča. Erdogan je verjetno prebral knjigo Naomi Klein z naslovom Doktrina šoka, ker vse kaže, da je vojaški puč v Turčiji izpeljan po tem receptu.  V demokraciji je nemogoče radikalno zamenjati tok ali smer države brez nekega šoka, ki "dovoli" tistemu, ki ga je režiral, da uredi državo po svojih načelih in svetovnem nazoru. Erdogan je naredil prav to, uprizoril je šok in zdaj mu skoraj vsa javnost pleska za poteze, čistke, torturo in verjetno umore.

Erdogan vodi močno državo, 15. gospodarstvo na svetu, državo s strateško geopolitično lego, državo, ki je izjemno pomembna v reševanju krize na Bližnjem vzhodu in državo z eno od najmočnejših in surovih vojsk na svetu. 

Vučić, nekdanji minister za informiranje v vladi Slobodana Miloševića, je po svoji velikosti (zlo)rabe medijev prekašal tudi ministra za propagando neke bolne ideje in države, ki je neslavno končala. Predstavnica za medije v vladi, ki je bila PR-ovka Ivice Dačića, je dobesedno pripeljala Vučića v položaj, da je nesporni "vožd" medijskega prostora v Srbiji. Vučić posluša samo njo in nikogar drugega več, Vučića ubogajo vsi. Vučić se je učil od mojstra podtikanja, spreminja teme, lažno obtožuje, kot sta to delala Šešelj in Milošević. Toda Vučić se je tudi naučil, da biti radikalec v danem trenutku ni najboljša izbira.

Turški avtoktrat Erdogan postaja Vučićev novi vzornik.

Vsi politiki v Srbiji, pa tako tudi Vučić oziroma predvsem Vučić, uporablja(jo) sintagmo "Srbija lider v regiji", da bi s zadovoljil(i) svoje politične interese. Toda prav Vučić je pripeljal to sintagmo do popolnosti. On vešče (zlo)rablja sintagmo in se poskuša postaviti za krmarja Zahodnega Balkana, pri čemer mu gre v prid stanje v sosednih državah.

Ko se poglobljeno analizira delovanje in način komuniciranja Vučića, lahko najdemo elemente Erdogana, ker Vučića napadajo vsi, z vseh strani, iz Srbije in tujine, z leve in desne, tajkuni in nogometni managerji, njemu se presekajo varovane kolone vozil, njegov verni sluga Vučićević v svojem dnevnem časopisu Informer nenehno piše o teoriji zarote zoper Vučića, ki ga napada tudi CIA, DIA... obenem se vešče izogiba vseh čeri na svoji poti. Vučić ne gre na obisk v Srebrenico zaradi tega, ker mu bi bilo resnično žal za žrtvami, temveč zgolj zaradi lastne promocije in s tem postaja zvezda pogreba v Potočarih (Srebrenica). Kakšna naključna podobnost z turškim pučem!

Po zmagi njegove Srbske napredne stranke (SNS) in prevzemom oblasti je srbski predsednik Tomislav Nikolić takoj (v nekaj urah) za koordinatorja varnostnih službi imenoval Vučića, ki je takrat postal prvi podpredsednik vlade, čeprav je bil to do takrat vedno nekdo iz kabineta predsednika Srbije. Ko je Vučić postal predsednik vlade Srbije, se je ta funkcija selila z njim, tako da je moč varnostnih službi še vedno v njegovih rokah. Prav to želi z čistkami doseči tudi Erdogan. Vučić na nek način spominja na Erdogana, želi, da je Srbija "lider v regiji" ne glede na to, kar bi to pomenilo. Vučić bi rad, da je Srbija najmočnejša vojaška sila v regiji, najmočnejša gospodarska sila v regiji, pri tem balansira med EU in Rusijo s sintagmo "in Rusija in EU", posluša Putina pri oblikovanju vlade in stalno ponavlja, da nihče ne bo poniževal Srbije (kot da bi bil to komu cilj). Vučić nenehno ustvarja stanje in vzdušje izrednih razmer, čeprav jih nikoli ni razglasil. Vešče (zlo)rablja svoj položaj koordinatorja varnostnih službi in spretno ribari v kalnem, vodi medije in varnostne strukture.

"Jaz bom nadaljeval z delom v dobro Srbije ne glede na napade name", ponavlja vsak dan večkrat kot da bi s tem kljuboval tistim, ki naj bi ga ogrožali. Pravi, da ne bo izkoristil vseh sredstev, da bi Srbijo naredil demokratično in svobodno državo. Prav tako kot Erdogan. Oblast, ki jo vodi, obtožuje varuha človekovih pravic in informacijskega pooblaščenca, ki po uradni dolžnosti zahtevata dokumente od državnih organov. Vučić zagovarja direktorja vojaško-obveščevalne agencije pri ministrstvu za obrambo, ki zavrača izročitev dokumentov ombudsmanu, čeprav je agencija to po zakonu dolžna storiti. Vučić izpušča na prostost sumljive ljudi, ponavadi s področja gospodarskega kriminala, za nekatere usluge stranki (SNS), državi ali celo njemu osebno.

Treba priznati, da se je Vučić v vseh teh letih dodobra naučil tehnologije oblasti in (zlo)rabe informacij varnostnih služb. Zato je potrebno tudi ugotoviti, da je postal del problema in ne rešitve. Celotni državni aparat zdaj čaka na odločitve in besede velikega vodje, celotni državni aparat životari v pričakovanju njegove odločitve o vsem. Kajti bolje je ne delati nič, kot pa razjeziti Vučića.

Vladimir Putin, Vučićev veliki vzornik in mentor

Odlašanje z oblikovanjem vlade, čeprav ima dvotretjinsko večino, je navadna farsa, s katero želi Vučić pokazati, kako je vse odvisno od njega in njegove dobre volje. Sestavlja se vlada, ki je že imela večino, toda to je bil le način - tako kot pri Erdoganu -, da Vučić očisti svoje in koalicijske vrste. Srbski premier uporablja metode in sredstva kot Erdogan, zastrašuje ljudstvo z izmišljenimi sovražniki, ki baje želijo ponižati Srbijo, ki hočejo ukrasti nekaj srbskega, vmešava se v notranje zadeve drugih držav, hoče biti nekakšen lider, na katerega se obračajo drugi voditelji z vprašanji o stanju v regiji. Z izsiljevanjem EU in njenih članic bi rad prav kot Erdogan po bližnjici vstopil v EU.

Vučić bo na svoj način nadaljeval z vodenjem Srbije, ki vse bolj tone v ekonomsko zaostalost, kulturno "pinkizacijo" družbe, v kateri kriminalci in starlete prek raznih reality showov ustvarjajo splošno kulturo in svetovni nazor naroda, ki vse bolj verjame, da so bili četniki osvoboditelji in da je ves svet proti Srbiji, ki nima nič s storjenimi zločini v regiji, o čemer tako lepo govori Vučić. 

Vendar obstaja ena razlika: Vučić še ni uporabil vojske za umiritev naroda ali doseganja svojih ciljev. V vojski ne zamenjuje generalov, ker so preverjena trda linija, preverjena na bojiščih nekdanje Jugoslavije. Vučić vsaj deklarativno govori o demokraciji, a vlada diktatorsko, ne ozirajaje se na mnenja intelektualcev ali javnosti. On dobesedno gazi naprej in je za doseganje svojih ciljev sposoben kot Erdogan poteptati druge. Vse za napredek Srbije?!