O Boži Grešovnik, rojeni 20. decembra 1946 na Ptuju, smo mediji v zadnjem desetletju molčali, številni mlajši novinarji pa danes bržkone niti ne vedo, kdo je bila ta gospa. Če bi se malce pozanimali o njej, bi ugotovili, da je bila mati treh otrok kar nekaj let najvplivnejša ženska v državi, ob tem pa je uspela ohranjati relativno visoko stopnjo anonimnosti. Iz aktivne politike se je umaknila leta 2001, ko je začela javno kritizirati Marjana Podobnika in si s tem nakopala njegovo osebno zamero in gnev njegovih podpornikov.

Gospa Grešovnik je imela vedno občutek za ljudi, še posebej za malega človeka. Ženska široke komunikacije je skozi številne odnose, ki jih je spletla, pridobila globok vpogled v zakulisje političnega dogajanja. To svojo sposobnost je razvijala prek političnih ločnic, kar ji je omogočilo, da je bila odličen politični analitik z jasnimi mislimi in natančnim spominom, ki je ohranjal stik z vsakodnevno realnostjo. Tudi po umiku iz prvih političnih vrst je pozorno spremljala celotno dogajanje in imela dostop do pravih informacij, ki jih je v ožjem krogu prijateljev vedno preverjala in nadgrajevala ter tako del svojega znanja tudi posredovala naprej. Iskreno je verjela v Slovenijo in v pravico, da si državljani zaslužimo boljše voditelje, kot smo jih imeli do danes.

Leta 2002 je izdala prvi in do danes še vedno edini priročnik za politike v slovenskem jeziku: Ko veš, kam greš. Zanjo (ki se je kalila z najvplivnejšimi ameriškimi in evropskimi PR-ovci) je moral pravi kandidat imeti debelo kožo, hitre reflekse, vizijo, ki pritegne, oster sluh, hitre noge, močan hrbet, trden stisk roke in dobro srce. Zadnja leta je neomajno iskala človeka, ki bi vseboval vse navedene lastnosti. Žal jo je zadnji utrip srca prehitel, da bi v celoti doživela uresničitev svojih želja, čeprav je svoj politični testament uspela še zaupati narekovati ljudem, ki je nikoli niso pustili na cedilu.