Predpostavljam, da je pravo veda, ki temelji na uporabi logike in dokazov, ne indicev. Če uporabimo ta instrumentarij, pridemo do tega, da je pojem ponovitvena nevarnost sam v sebi nelogični konstrukt, ki pa je v Sloveniji na žalost široko sprejet in odpira široko polje zlorab pri uporabi kazenskih sankcij vsemogočne države proti nemočnemu posamezniku. Kaj imam v mislih? Gre za primer dr. Milka Noviča, obtoženega umora direktorja Kemijskega instituta dr. Janka Jamnika, ki ga zaradi tako imenovane ponovitvene nevarnosti sodišče zdaj že dvajseti mesec drži v priporu, in to kljub temu, da po do sedaj znanih dejstvih Jamnikova smrt nima niti ene zares dokazane povezave z obtožencem, ki bi jo sodišče smelo pripisati dr. Noviču. In zakaj je ta institut sporen? Besedna zveza "ponovitvena nevarnost"  namreč pomeni, da je bilo očitano (kaznivo) dejanje enkrat že storjeno - torej sodišče zdaj predpostavlja, da bo dejanje storjeno ponovno! Tukaj pa nastopi glavna težava. Dejanje ne more biti pripoznano, da je bilo storjeno, dokler obstoj takega dejanja s strani sodišča obtožencu ni dokazan. Če pa dejanje ni dokazano, se kot delikt proti obtožencu sploh ne bi smelo uporabiti, in ga torej kot takega, tj. pravno neobstoječega, ne bi smeli uporabljati za uporabo kazenske sankcije, v našem primeru za podaljševanje pripora.

Sama sintagma ponovitvena nevarnost, ki v tem primeru ne temelji na dokazano izvršenem dejanju, pa je v tem primeru čisti konstrukt nezdružljivih pojmov, kot to velja za posebno zvrst besednih nesmislov, ki jih jezikovna stroka imenuje oksimoron, kar poznamo iz grščine (grš. oxýmoron: oxys = oster + moros = top). To je jezikovna figura (posebna vrsta antiteze), ko se združujeta dva nezdružljiva, kontradiktorna pojma (antonima). Znani primeri oksimoronov so: leseno železo, bistroumna neumnost, glasna tišina, neumna pamet, mlada starost, pametna neumnost, živi mrtvec, modro budalo, skromno razkošje, originalna kopija, temna svetloba, živa smrt, hladni ogenj, bolno zdravje, živi fosil in še in še. Slovenska pravna stroka pa k temu naboru zdaj dodaja ponovitveno nevarnost, saj za nevarnost razglaša dejanje, za katerega sodišče še ni ugotovilo, da se je res zgodilo. Ponovitev je namreč  možna le, če in ko se je dejanje za-res zgodilo in obstaja nevarnost, da bi se še drugič ali tretjič (ponovilo).

In zdaj še k dodatnemu vprašanju. V pravu naj bi veljalo načelo in dubio pro reo – v dvomu v korist obtoženca, zato je več kot nedopustno, da sodišče dr. Noviča trdovratno in za vsako ceno drži v priporu in da to vedno in v neskončnost (zdaj že devetič) ponavlja z eno in isto pravniško – umetniško frazo, ki se ji reče ponovitvena nevarnost. Kajti gre za izredno hudo posledico, to je odvzem svobode posamezniku. Da je mera polna, pa naj dodam še to, da je pripor še bistveno hujši od zapora! V Sloveniji gre zadeva celo tako daleč, da stvari za priprtega (npr. knjige) kljub temu, da imaš permanentno dovoljenje za obisk, ne moreš zanj oddati na recepciji, ampak jih lahko le pošlješ po pošti. Res unikatno. Prava poslastica za Gorana Klemenčiča, ljubitelja lepotnih reform pravosodnega sistema!

Če pojem ponovitvena nevarnost sprejmemo, pa moram žal ugotoviti, da takšna nevarnost v resnici obstaja le na strani sodnikov okrožnega in višjega sodišča, ki kljub odločbi ustavnega sodišča kot pokvarjen gramofon ponavljajo eno in isto frazo: ponovitvena nevarnost. Zato bi morali te sodnike iz procesa izločiti zaradi pristranskosti in ponavljanja kršenja človekovih pravic.

Uporabo ponovitvene nevarnosti je treba redefinirati in morebitno dejansko utemeljeno nevarnost odvrniti z drugimi sredstvi, dokler obdolženec ni pravnomočno obsojen ali oproščen. Le tako se bo možno izogniti zlorabi, ki je očitna v tem, zdaj že v nebo vpijočem primeru gospoda Noviča! Kajti zelo pomembno je, da se vsak obtoženec, preden je pravnomočno obsojen, brani s prostosti kot nedolžen in svoboden državljan! To me navaja na sklep, da je obtoženec državi nevaren ne zaradi ponovitve, pač pa zaradi dejstva, da bi dr. Milko Novič zaščitenim botrom na Kemijskemu institutu kot svoboden državljan mnogo bolj nevaren kot pa hipotetičnii "storilec" iz pripora. Kajti po vsej verjetnosti bi lahko pokazal na drugačno smer preiskave. Ta pa bi vključila tudi tiste ljudi, ki jih je predlagala obramba, pa s strani nepristranskega sodišča nikoli niso bili zaslišani in so bili do sedaj (čemu?) kot preiskovanci in priče iz obravnave za nas opazavalce (skrivnostno) povsem nelogično in nerazumljivo izvzeti.

Na koncu ponavljam: ponovitvena nevarnost je obsodilna trditev, zato se kot taka pred izrekom pravnomočne obsodilne sodbe sploh ne bi smela izrekati in uporabljati. Ampak to je verjetno za slovensko pravno stroko španska vas in nerazumljiv oksimoron, ki mu agresivna pravniška didaktika in doktrina ne bosta še tako kmalu dorasli. Ali pa gre zgolj za nadomestek nekdanjega široko znanega pripornega razloga, tj. vznemirjanja javnosti, ki se danes sliši smešno, nekoč pa so bili številni ljudje zaradi njega priprti brez razloga.

Vili Kovačič alias Državljan K. se je minuli teden s tem dopisom obrnil na več najvišjih slovenskih državnih funkcionarjev. Ker uredništvo Portala PLUS meni, da gre za pomembno in relevantno družbeno temo, smo se odločili, da njegov apel objavimo in s tem pripomoremo k morebitni večji javni razpravi o tej temi. Naj opozorimo tudi na to, da je Vrhovno sodišče leta 2012 (vir) jasno zapisalo, da je odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti tako hud poseg v človekovo svobodo, da je sodišče prej dolžno pretehtati, ali je tak poseg res nujen, in tudi, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.