Dvostrankarski sistem ima tudi izrazito slabost; ko pridejo predsedniške volitve in obe dominantni stranki, republikanci in demokrati, predlagajo slabega človeka, bi prav prišla še tretja možnost. Nekdo, ki ni del tradicionalne polarizacije v ZDA. A ker takšne "rešitve" ni na obzorju - oba preostala predsedniška kandidata, ki ju mainstream mediji seveda vztrajno ignorirajo, to sta Gary Johnson (Libertarci) in Jill Stein (Zeleni), nimata resnih možnosti proti republikancem oziroma demokratom -, ostane dilema, kako izbrati manj slabo od dveh slabih možnosti. V precejšnjem, pravzaprav večinskem delu ameriških medijev - da o evropskih niti ne govorimo - ima Hillary Rodham Clinton že od samega začetka večjo podporo kot Donald John Trump. Hillary so nosili na rokah, ko je bilo treba iz strankarske tekme izločiti Bernieja Sandersa, nič manj naklonjeni pa ji niso bili niti takrat, ko je bila pod vprašajem njena integriteta zaradi elektronskih sporočil in primer Bengazi (kjer je kot tedanja državna sekretarka objektivno odgovorna za serijo napačnih odločitev, zaradi katerih so libijski uporniki septembra 2012 ubili ameriškega veleposlanika J. Christopherja Stevensa).

Ne glede na očitno in prevladujočo pristranskost in favoriziranje gospe Clinton pa je tudi svetlih izjem; pred kratkim je sloviti Julian Assange, oče projekta Wikileaks, javno izjavil, da ima Hillary na glavi toliko masla (nenazadnje tudi zaradi nezakonitega financiranja svoje kampanje), da bi morala iti v zapor, zaradi česar so ameriški levičarski in liberalni mediji takoj planili po njem in ga začeli obtoževati vseh mogočih zarot. Nič manj predvidljivi niso bili, ko je bilo treba za vdor v demokratske strežnike obtožiti ruske hekerje oziroma kar Vladimirja Putina. Plejada ameriških novinarjev in komentatorjev judovskega rodu je v zadnjih dneh in tednih tako silovito napadala Trumpa (in posredno hvalila Hillary Clinton), da je vse skupaj začelo spominjati na medijski linč, iz katerega pa se lahko rodi nekaj povsem drugega.

Skozi prislovično logiko ljudskega simatiziranja z žrtvijo bi namreč Trump lahko postal mučenik, na katerega se je spravil ves levo-liberalni establishment plus židovski lobi. To ima lahko nasprotni učinek in se kot bumerang vrne demokratom, ki se obnašajo tako, kot da je samoumevno, da po osmih letih bivanja v Beli hiši tam ostanejo še naslednjih osem. Da je takšna samoumevnost že presegla meje dobrega okusa, kaže tudi spletna peticija demokratov, ki predsedniškega kandidata Trumpa poziva, naj gre za psihiatrični pregled. Ideja je seveda sijajna, če velja za vse moške in ženske, ki se gredo politiko ali bi se jo radi šli. Za ameriške, nemške, korejske in slovenske politike oziroma političarke. Predstavljajte si rezultate pri nas... Še najbolje bi jo odnesli tisti z narcisistično osebnostno motnjo, ki jo demokrati zdaj pripisujejo Trumpu, pri tem pa pozabljajo na Hillary Rodham Clinton in njeno življenjsko zgodbo.

Prav ta hinavščina, ki iz Hillary dela svetnico, v Trumpu pa vidi psihopata, postaja zaščitni znak demokratske predsedniške kampanje, v kateri sodeluje tudi precejšen del "demokratične" Evrope. Evropski politiki se radi oglašajo in komentirajo ameriške volitve, kar je svojevrsten fenomen - spomnite se samo, kakšen vihar je nastal v Evropi, če so Američani kdaj pokomentirali evropsko politiko oziroma volitve v kateri izmed članic EU. Letos pa so zaradi Trumpa, ki simbolizira upor proti strankarskemu establishementu, vsi socialisti in kvaziliberalci na nogah. Ti isti moralisti so bili lepo tiho, ko so demokrati zradirali svojega kandidata Bernieja Sandersa, ki je podobno kot Trump predstavljal napad na strankarsko elito. Toda Trumpu, ki je neprimerno bogatejši od Sandersa, je uspelo z revolucijo pretresti republikansko stranko, medtem ko je Sanders na koncu popustil. Clintonov klan ga je premagal z goro dolarjev na eni ter cenenim populizmom na drugi strani. Če v Združenih državah nekoga označiš za socialista, si ga že pokopal.

Iz vsega tega sledi logičen sklep, da republikanci premorejo več notranje demokracije in tolerance od demokratov. Večina tudi pozablja, da so bili republikanci (Abraham Lincoln) tisti, ki so ukinili suženjstvo. Toda v Evropi stvari vidimo precej izkrivljeno - zlasti in še posebej pa to velja za Slovenijo. V množici posploševanj so demokrati "good guys", republikanci pa nekakšni zaostali rovtarji iz Tennesseeja, zato se bomo še naprej delali norca iz Trumpovih bojda norih izjav (in ga, kot vse kaže, začeli tudi razglašati za norca), se zgražali nad teoretično možnostjo, da bi ga Američani celo izvolili za predsednika, ter gledali postrani vse tiste, ki bodo izkazali najmanjšo naklonjenost Trumpu. Kot rečeno, ta globalni medijski linč nad Trumpom je postal že tako ogaben, da bi se mi zdelo pošteno, da Američani 8. novembra tem lažnim pravičnikom in moralistom pokažejo sredinca in si izvolijo Trumpa.