Intervju

Intervju z Janezom Šušteršičem: Do razhajanj je seveda prišlo – logično. Sicer ne bi bilo, kot je

V intervjuju z Janezom Šušteršičem nas je zanimala njegova izkušnja z vstopom v strankarstvo, politiko in ministrovanjem.

20.06.2014 07:20
Piše: Boris Meglič

Janez Šušteršič: Pri novi koaliciji je bilo očitno, da je sovraštvo do mene izjemno. Vir: www.mediaspeed.net

Že na prvem sestanku z Jankovićem je bil očiten konflikt, ker je Janković povedal, da jaz že ne bom minister, ker moja tašča nasprotuje garažam pod ljubljansko tržnico. Približno to je bil njegov argument.

 

Pri novi koaliciji je bilo očitno, da je sovraštvo do mene izjemno.

 

Virant ima res zaletav slog. In res je, da je ta slog postal njegov prepoznavni znak in se tega sam tudi zaveda. Ampak tak pač je.

 

SDS je velika stranka, ki ima povsod svoje ljudi ali simpatizerje in ima očitno dober vpogled v stvari, ki se dogajajo. So pa to seveda pristranske informacije. 

 

Janez Janša je predvsem zelo občutljiv na kadrovska vprašanja.

 

Jaz sem dvakrat ali trikrat na sestankih z guvernerjem ali njegovimi najožjimi sodelavci vprašal: Kaj pa, če kot lastnik rečem, da nimam denarja, da bi reševal NLB? Da ga pač rabim za kaj drugega. Recimo za socialne pomoči. Me lahko prisilite, da dam 300 milijonov evrov v NLB?

Janez Šušteršič je doktoriral iz ekonomske politike in je profesor ekonomske znanosti. V preteklosti je bil direktor Urada vlade za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), podpredsednik in eden izmed ustanoviteljev stranke Državljanska lista, finančni minister, danes pa za Nemško družbo za mednarodno sodelovanje svetuje kosovskemu ministru za finance.

 

Nas je v intervjuju z Janezom Šušteršičem zanimala njegova izkušnja z vstopom v strankarstvo politiko in ministrovanjem.

 

 

Bili ste direktor Umarja, profesor na fakulteti, podpredsednik stranke, finančni minister, danes pa preko nemškega državnega podjetja Deutsche Gesellschaft für Internationale Zusammenarbeit (Nemške družbe za mednarodno sodelovanje) svetujete kosovskemu ministrstvu za finance. Kakšno je vaše delo na Kosovu, kaj počnete, kje vam je bilo najljubše opravljati delo in zakaj? 

 

To nemško državno podjetje je zmagalo na razpisu za evropsko financiran projekt podpore kosovskemu ministrstvu za finance in moja naloga je, da jim pomagam napisati Ekonomski in fiskalni program, ki je dokument, s katerim se bo Kosovo vključilo v proces nadzora javnih financ v Evropi. 

 

 

Kje ste do sedaj najbolj uživali v delu? Na kateri funkciji?

 

Vse, kar sem do sedaj počel, sem opravljal z veseljem in po svoje užival. Najboljše razmerje med vloženim delom in plačilom je bilo gotovo na fakulteti. Ampak to ni edini kriterij. Imel sem tudi to srečo, da sem večino služb končal takrat, ko sem se jih sam naveličal. Razen pri ministrski je bilo tako, da se je prej služba naveličala mene, kot jaz nje.

 

 

Leta 2011 ste se s skupino "resetirancev" odločili za aktiven vstop v politiko. Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili za aktiven vstop v politiko, kakšna pričakovanja ste imeli v zvezi z vstopom vanjo?

 

V tej skupini nas je bilo na začetku 6 in vsi smo se že kar nekaj časa sprehajali po robu politike in kdaj tudi prestopili ta rob. Ne nazadnje so bili v tej skupini tudi 4 bivši ministri (Virant, Turk, Lahovnik, Pavliha). Rado Pezdir je v civilni družbi naredil krasno akcijo za vračilo razlike za preplačano elektriko. Sam sem bil tudi blizu politiki, vsaj takrat, ko smo v odboru za reforme za prvo Janševo vlado pripravljali predlog strukturnih reform. Zato to niti ni bil tako velik korak za nas, je pa res, da je prijetneje delovati v civilni družbi. 

 

 

Pa razlogi in cilji za vstop v politiko? Kaj je bilo tisto nujno, zaradi česar ste se odločili za vstop v politiko? Katere ukrepe, ki ste jih načrtovali, lahko izpostavite?

 

Eno je bilo generalno poenostavljanje države – debirokratizacija. Drugo je bilo končanje s politiko, ki so jo ljudje že takrat dojemali kot politiko prerekanja med levimi in desnimi in tudi precej koruptivno. Skratka, veliko več zdravega razuma vnesti v vodenje države. 

 

Po tem, ko smo uspešno šli v politiko, smo šli tudi v vlado in se ukvarjali, sploh na finančnem področju, z bolj nujnimi zadevami, s finančno krizo torej. S tistim, zaradi česar smo na volitve šli, pa smo se ukvarjali manj. Sklepali smo tudi kompromise v koaliciji in tudi malo pozabili, zaradi česa smo sploh šli na volitve. Verjamem, da smo s tem marsikoga, ki nas je podpiral, tudi razočarali. Mislim, da je prav, da se vsaj v svojem imenu, ker v imenu DL tega ne morem več narediti, opravičim ljudem, ki so nam zaupali in smo jih razočarali.

 

 

Konsolidacije javnih financ niste izpostavili, pa mislim, da je bila to kar ena od prioritet. Se motim?

 

Konsolidacija je bila ena od stvari, o katerih smo govorili tudi pred volitvami. Ampak mislim, da to ni bila ključna zadeva, zaradi katere so nas ljudje podpirali. Gotovo pa je bil to bolj učinkovit javni sektor, manj birokratiziran in bolj spoštljiv do ljudi. Tudi to bi moral biti del konsolidacije javnih financ. Se pravi, tudi znižanje izdatkov z manj birokracije in več učinkovitosti in da se potem lahko znižajo tudi davki.

 

 

So se želje in pričakovanja uresničila? Ste bili mnenja, da, če boste minister in boste imeli za seboj podporo svoje politične stranke, da boste lažje uresničevali program?

 

Absolutno sem bil mnenja, da bo ob podpori stranke lažje. To je bil eden od naših ključnih razmislekov, ko smo se pogovarjali o tem, ali bi naredili svojo stranko ali pa bi nadaljevali z delovanjem v civilni družbi in počakali, če bi nas po volitvah kdo povabil k sodelovanju, da prevzamemo kakšno ministrstvo. Vsi smo bili nekako mnenja, da je brez podpore v državnem zboru težko biti minister. In to se je kasneje tudi pokazalo. Imeli smo 8 ali pa 7 glasov in tudi zaradi teh glasov bi lahko kdaj razpadla koalicija, kar seveda da neko dodatno moč za uresničevanje programa. 

 

 

Ste kdaj uporabili to moč in zagrozili z izstopom iz koalicije? 

 

Z izstopom iz koalicije se ne spomnim, da bi kdaj zagrozili, smo pa zagrozili z glasovanjem proti prevladujoči volji koalicije in smo s tem tudi kaj spremenili. Tisto, za kar mi je še vedno žal, da nismo preprečili, je recimo način, kako je bila narejena pokojninska reforma. Iz razumljivih razlogov je bilo jasno, da mora biti narejena. Narejena pa je bila tako, da so na ministrstvu vzeli Svetlikov zakon in ga malo pofrizirali. Isti ljudje, ki so pisali Svetlikov zakon, so ga v drugo zgolj malo preuredili in ga takšnega poslali v državni zbor. Tam je sicer nekaj narejenega, pa ne prav veliko, za vzdržnost javnih financ. Ni pa nikakršne konceptualne spremembe in predvsem je notri kup starih in novih birokratskih neumnosti, kup nekih oblik prispevkov, ki jih pred tem ni bilo. Nastal je nepregleden birokratski sistem, ki po mojem duši podjetja. Mi smo na to opozarjali kak teden ali dva, ko so potekala koalicijska usklajevanja v državnem zboru. Vendar se kot stranka nismo odločili, da bi do konca zaostrili glede tega in zahtevali, da se nekatere rešitve spremenijo, ali pa zakona ne bomo podprli. Delno zaradi tega, ker je bil zaradi nujnosti sprejema reforme na tem področju tudi zunanji pritisk velik. Delno pa tudi zaradi tega, ker smo naredili napačno oceno in nismo dovolj stali za tem, v kar smo verjeli. 

 

 

Kje je še šlo narobe pri uresničevanju programskih rešitev Državljanske liste? 

 

Težko bi izpostavil zgolj eno stvar. Na koncu svojega mandata sem sklical tiskovno konferenco, kjer sem povedal, kaj smo naredili in česa mislim, da nismo. Znižali smo primanjkljaj, postavili pravni okvir za delovanje slabe banke in holdinga, pripravili tudi vse za sprejem fiskalnega pravila, izdali prvo dolarsko obveznico v času, ko se je to mnogim zdelo nemogoče. Za leto dela kar lepi dosežki.

 

Med stvarmi, ki jih nismo naredili, pa je veliko takšnih, zaradi katerih so ljudje za nas glasovali in nas podpirali. To je gotovo tudi vprašanje političnega kadrovanja. Do tega smo bili premalo pozorni in se nismo uprli, ko bi bilo potrebno. Bilo je nekaj primerov, kjer smo se, recimo glasovanje o Vitoslavu Türku za direktorja AUKN. To je bilo po svojih učinkih skoraj enako temu, da bi izstopili iz koalicije. V SDS so bili zaradi tega zelo jezni na nas in nekaj časa se v vladi ni dalo normalno delati. 

 

Drugo je bilo tudi to, da sem tudi sam na davčnem področju uspel narediti precej manj, kot sem načrtoval. Znižali smo sicer davek na dohodek podjetij, uvedli smo pavšalno obdavčitev, ki je preživela tudi naslednjo koalicijo. Nismo pa poenostavili in humanizirali delovanja davčne uprave, uspeli nismo niti s poenostavitvijo predpisov. To nam ni uspelo predvsem zato, ker je davčni sektor skupaj z davčno upravo zagotovo najbolj rigiden del ministrstva. Tam premakniti karkoli pomeni, da moraš vsako jutro priti v službo z macolo in z njo mahat, dokler ni vsem jasno, kaj želiš. Znotraj sektorja ni bilo nikakršne podpore za to, kar smo želeli storiti, na DURS tudi ne.  Ko se je direktorica DURS poslovila, moj predlog zamenjave ni dobil podpore predsednika vlade, zato je bil tam nekdo iz prejšnje ekipe in se stvari niso mogle začeti premikati. Tudi socialna kapica je bila tak primer. Na koncu smo v debati o pokojninski reformi in dvigu zdravstvenih prispevkov vendarle izsilili nek dogovor na vladi, da bo ministrstvo za finance pripravilo predlog, kako narediti sistem prispevkov enostaven, da ne bo 76 (se ne hecam) različnih osnov, v pokojninskem sistemu pa vsaj 10 različnih stopenj, ampak da bo sistem enoten in da bi morda uvedli tudi socialno kapico. Ampak izvedba tega je bila mišljena v drugem letu mandata. 

 

Prav tako nismo ničesar privatizirali. To zato, ker sem se sam osebno odločil, da ne bomo šli prvi dan v ukinitev AUKN, ampak da bomo najprej postavili sistem, ki bo ločen od vlade in bo privatiziral samostojno – to je osnovna ideja holdinga. Bila je tudi ideja, da bi se to premoženje dalo v upravljanje kakšni neodvisni finančni družbi, celo tuji, vendar je bilo to preveč radikalno. 

 

Kakorkoli, mi smo seznam podjetij za prodajo v DZ poslali takoj, ko je ustavno sodišče preprečilo referendum o holdingu, vendar to nove koalicije kasneje ni zanimalo in so projekt ustavili. Nato pa so sami prišli s podobnim predlogom podjetij za privatizacijo, ki pa ga prav tako niso uspeli izpeljati. 

 

Skratka, na področjih, kjer smo delovali na daljši rok in sistemsko, je zmanjkalo časa, da bi dosegli neke večje rezultate. 

 

Če govorim o svojem delu, je bilo torej kar nekaj takšnih stvari, ki bi nam jih podporniki lahko zamerili.

 

 

Preden ste vstopili v vlado ste napisali kolumno, v kateri ste nasprotovali slabi banki kot rešitvi. Opozarjali ste na moralni hazard v povezavi s tem. Že takrat ste nasprotovali mnenju vašega kolega Igorja Mastena, ki je slabo banko zagovarjal. Ampak kasneje ste se tudi sami odločili za to predlagano rešitev. Kaj je spremenilo vaše mnenje? Kako blizu je koncept DUTB temu, kar ste si zamislili?

 

Koncept slabe banke se je pojavil zelo na začetku finančne krize. Jaz sem imel v zvezi s slabo banko dve težavi. Prva je bila, da se mi stanje v bankah ni zdelo tako kritično, da bi jih morali reševati sistemsko. V glavnem se je govorilo zgolj o eni banki – NLB. Drugi razlog je bil, da država prek slabe banke pride do deležev podjetij, ker pač terjatve konvertira v te deleže. Ključna težava se mi je zdelo to podržavljanje. 

 

Mi smo zakon o slabi banki zastavili tako, da se mora v 5 letih znebiti tega premoženja. Se pravi, da je podržavljanje po črki zakona začasno. Poleg tega smo tja imenovali tudi tuje strokovnjake. 

 

Druga ključna razlika pa je bila, da je šlo takrat, 3 leta kasneje, za razsežnosti sistemske krize, ki smo jo pravzaprav ugotovili šele mi. Ko sem prišel na primopredajo s Križaničem, mi je povedal, da so za NLB dali na stran 130 milijonov evrov in da več ne bom potreboval. Kasneje se je pokazalo, da se rabi 300 do 400 milijonov evrov samo za NLB, približno toliko za NKBM in približno tretjino tega za Abanko. To so stvari, o katerih pred tem nihče ni govoril javno in skoraj nihče se jih niti ni zavedal. Igor Masten je o tem govoril že prej, ker te stvari pozna, niso pa bile del splošne vednosti. To stanje sem moral najprej ugotoviti. Ker pa imajo banke običajno slabe terjatve do istih podjetij, se mi je zdelo še toliko bolj logično nastali problem reševat s slabo banko. Tudi zato, ker smo imeli možnost dodati v zakon ta detajl o začasnosti.

 

 

Zakaj pa niste NLB preprosto likvidirali glede na to, kakšen strošek pomeni reševanje?

 

Zato, ker smo razmišljali preveč po "defaultu". Jaz sem dvakrat ali trikrat na sestankih z guvernerjem ali njegovimi najožjimi sodelavci vprašal: Kaj pa, če kot lastnik rečem, da nimam denarja, da bi reševal NLB? Da ga pač rabim za kaj drugega. Recimo za socialne pomoči. Me lahko prisilite, da dam 300 milijonov evrov v NLB? Povedali so, da ne, da me ne morejo prisiliti, a dodali, da bi bila to norost, ker bi to privedlo do verižne reakcije. Da bo prišlo do panike, da bodo padli ratingi, da se ne bomo mogli več zadolževati, da bodo vse banke postale nelikvidne, ker se zaradi ratingov ne bodo mogle več refinancirati pri Evropski centralni banki itn. 

 

To sicer je možen ali celo verjeten scenarij. Toda, če bi se predsednik vlade, guverner in minister skupaj odločili, da NLB likvidiramo, bi se to dalo storiti na urejen in ne preveč tvegan način. Ker bi vsi sodelovali in bi bil to kontroliran proces in bi projekt pripravili. 

 

 

Pa niste bili vsi za to?

 

Guverner Kranjec ni bil za to. In potem kot minister ne moreš zapirati NLB, če misli BS v tem primeru zagnati preplah. Jaz danes sicer mislim, da bi bilo za to državo najbolje, če bi to banko likvidirali. In to bi moral storiti že Križanič, če ne on, pa jaz. Ampak za to rabiš sodelovanje guvernerja. 

 

Potem pa se je slika obrnila. Dobili smo guvernerja, ki bi bil o likvidaciji verjetno pripravljen vsaj razmišljati, a na drugi strani vlado, ki na to zagotovo ne bi pristala.

 

 

Kako komentirate, da država nikoli ni imela večjega lastništva v NLB, kot ga je dobila z vami?

 

Ja, drži. Čeprav zadnji delež je bil kupljen najceneje. Zares poceni (smeh). 

 

Mi smo se pogajali takrat s KBC, ki se je pogajala zelo resno. Nobenega razloga ni imela, da bi se pogajala, če s prevzemom ne bi mislila resno. Od pogajanja s figo v žepu niso mogli imeti nobene koristi. Je pa res, da bi KBC za to, da bi smela prevzeti NLB, morala na oltarju v Bruslju žrtvovati neko svojo drugo banko. Le tako bi KBC izpolnila zahteve po dezinvestiranju zaradi prejete državne pomoči. Oni pa so po mojem pričakovali dve zadevi. Ena je verjetno ta, da so pričakovali, da jim bodo v Bruslju dovolili dokapitalizirati NLB, ne da bi se morali kje drugje čemu odreči, tudi zaradi situacije, v kakršni je bila Slovenija. Morda so mislili, da bi jim Bruselj zaradi stanja v Sloveniji pogledal skozi prste. Če so mislili tako, so se ušteli. Tega sicer ne vem zagotovo, ker se z nami o tem niso neposredno pogovarjali. Morda je KBC pričakovala tudi, da bo z zavlačevanjem lahko odkupila celoten državni delež banke in da država sploh ne bo več vztrajala, da bo ostala lastnica. Jaz sem to kasneje, ko je šlo za prodajo deleža, ki ga je namesto KBC vplačala država, tudi predlagal na vladi. Nasprotovala je samo SLS oziroma Radovan Žerjav, vsi ostali pa so se strinjali s prodajo. 

 

Mi smo se takrat spomnili nekega sistema s pogojno zamenljivimi obveznicami, s katerimi država še ni bila lastnica, ampak je denar zgolj posodila za eno leto. Država je postala lastnica šele po enem letu, ko so te obveznice zapadle. Če takrat Alenka Bratušek ne bi podpisala zahteve za referendum in bi zakon o slabi banki obveljal takoj, bi mi lahko oktobra začeli z reševanjem težav. Novembra bi lahko sprejeli plan privatizacije, decembra pa bi že lahko imeli slabo banko. To bi dvignilo zaupanje vlagateljev. In na ta način bi bila NLB morda prodana, še preden bi se co-co obveznice konvertirale. Ampak najprej je zahteva za referendum projekt odložila za tri mesece, potem je prišlo do padca vlade, kar je projekt odložilo še za 3 mesece in tako je država postala lastnica. 

 

 

Se vam zdi čudno, da je Bratuškova blokirala kar precejšen del predlogov Ministrstva za finance, na koncu pa vse izpeljala tudi sama?

 

Je čudno. Ona je pač nekaterim stvarem nasprotovala kot opozicijska poslanka, kar je logično, s tem nimam težav. Mislim pa, da je šla v nekaterih primerih predaleč. Sploh glede na to, da sem ji sam nekajkrat čisto osebno pojasnil, v kakšnem stanju so banke in da se hecati več ne da. Takrat se je glede holdinga nekaj časa trudila, da bi prišlo do nekega kompromisa in da bi morda glede tega umaknili zahtevo za referendum. 

 

Bratuškova je šla s podporo referendumom predaleč. Tudi svoj mandat je začela z obljubami, kako ničesar od tega ne bo počela. Toda nato je kot predsednica vlade odpotovala v Bruselj in Berlin, pogledala trikrat na uro in seveda ugotovila, kakšno je dejansko stanje v bankah in javnih financah in tedaj ji ni preostalo drugega, kot ukrepati z ukrepi, ki so že bili pripravljeni in jih je sprejela prejšnja, sicer tako osovražena vlada. 

 

 

Marko Golob je bil tudi proti slabi banki?

 

Seveda. Golob je bil proti vsem mojim predlogom. Ampak on je evidentno povzročal zdrahe. Ščuval je sindikate, medije, poslance … Tudi na AUKN so imeli nekaj notranjih sporov in nesoglasij. Zakaj je to počel, ne vem. Kaj ima proti meni, mi nikoli ni povedal. Sem pa zadnjič poslušal nek intervju, kjer si je popolnoma izmišljeval določene trditve v zvezi z Belgijsko banko KBC. Ne vem, od kod mu to, ker o teh stvareh nikoli nihče nikjer ni govoril. Enostavno je potegnil z drevesa. Enostavno ima očitno velik ego in je v nekem obdobju mislil, da je tudi zelo vpliven v politiki in javnosti, čeprav mu to ne uspeva ravno najbolj. 

 

 

Ali mislite, da bi se lahko zgodilo, da bi ob prenašanju slabih terjatev na DUTB banke najbolj sporne kredite pustile v svojih bilancah? Vemo namreč, da bo potrebno razkriti vse prenesene terjatve, medtem ko tistih, ki jih za slabe določi banka pri sebi, zgolj odpiše, brez razkrivanja. Banke namreč nekaj manevra imajo, da bi lahko same odpisale del terjatev brez prenosa.

 

Kar zadeva razkritja mislim, da je to zelo logična zadeva. Je sicer v nasprotju s tem, kako banke poslujejo, predvsem z bančno tajnostjo, ampak nekdo, ki dobi 4 milijarde evrov od države, ni banka, ampak je hiralnica. Tako, da po mojem velja malo drugačna logika. Če lahko vsak novinar v tej državi izve, ali je neko ministrstvo za neko mnenje nekemu strokovnjaku plačalo 200 evrov, ker je to poraba javnega denarja, potem ljudje najbrž že imajo pravico izvedeti, za kaj so dali 4 milijarde evrov bankam. In en del teh slabih kreditov je še vedno v bankah. To je tudi logično, ker bi del tega morale banke biti sposobne reševati same. Dobiti od nekoga denar in mu ne povedati, kaj boš s tem denarjem počel, pa je popolnoma nevzdržno.

 

 

Kako je bilo z višjo stopnjo DDV za tiskane medije? Spomnim se, da so časopisi, kot je Mladina, Delo, Dnevnik … tak ukrep podpirali, dokler se sami niso znašli ob dejstvu, da se dviga tudi za njih. Zakaj tega davka na koncu niste uvedli?

 

Zato, ker smo odstopili od celotnega paketa dviga nižjih stopenj DDV, kjer je bil vmes tudi dvig DDV na časopise. Moj izvirni predlog je bil, da se enostavno ukine nižja stopnja DDV razen za zares nujne življenjske potrebščine, kot so npr. hrana, pijača … To bi prineslo okoli 600 do 700 milijonov evrov. S tem predlogom smo šli v koalicijo. In nekateri so imeli težavo s frizerji, drugi s časopisi, tretji pa s čim tretjim. Zaradi tega je ta ukrep propadel.

 

Je bilo pa tudi meni smešno gledati odziv novinarjev in medijev. Pred tem so razlagali, da nižanje davka od dobička podjetja ne more prispevati h gospodarski rasti, da davki niso usodni, da se nizki davki samo prelijejo v višje dobičke lastnikov, zaposleni od tega nimajo nič in tako naprej. Ko smo pa hoteli davek dvignit tistim podjetjem, ki zaposlujejo njih, pa so takoj razumeli, da davek vseeno ni ravno najboljša stvar z vidika ohranjanja lastnega delovnega mesta.

 

Janez Šušteršič: Janez Janša je predvsem zelo občutljiv na kadrovska vprašanja. Vir: www.mediaspeed.net

 

Kakšen odnos sta imela s predsednikom vlade Janezom Janšo? Vas je podpiral pri predlogih, ki ste jih prinašali in izvajali?

 

Večina stvari, ki sem jih predlagal, je bila z njegove strani podprta.

 

 

Je tudi predsednik vlade Janša diktiral kakšne svoje rešitve znotraj vašega dela?

 

To ne. Je pa zelo dobro vedel, kakšne stvari pripravljamo na ministrstvu. O nekaterih rečeh, recimo o davčnih postopkih proti Jankoviću, je vedel več od mene. SDS je velika stranka, ki ima povsod svoje ljudi ali simpatizerje in ima očitno dober vpogled v stvari, ki se dogajajo. So pa to seveda pristranske informacije. 

 

Predvsem je zelo občutljiv na kadrovska vprašanja. Človek ima včasih občutek, da ima v glavi shranjen seznam, kdo je kdaj bil v kakšni stranki, je s kom v sorodu ali je kje sodeloval in mu zato ne more zaupati. Zelo hitro da veto na kakšen predlog.  Do hujšega spora, ko je zaradi zamer zastalo celotno delo, je recimo prišlo, ko sta DL in SLS zavrnili imenovanje Vitoslava Türka. Jaz sem takrat dvakrat prinesel proračun na vlado, pa se ni nikamor premaknilo. Zaradi tega sem v tretje ostal na dopustu, ker sem vedel, da bo enako. 

 

Kar se pa vsebinskih rešitev tiče, sva se pa v glavnem kar strinjala. Takšen je pač karakter Janeza Janše. Za nekatere stvari je tak karakter krasen, za druge pač ne. 

 

 

Z Janšo ste sodelovali že kot mladoekonomisti. Še o mlado in staroekonomistih. Zakaj so, oziroma ste, mladoekonomisiti tako malo dali od sebe? Zakaj ste tako malo dosegli v primerjavi s staroekonomsiti, ki so vplivnejši in imajo boljše plače? Staroekonomisti tudi zasedajo bolj spoštovan položaj v družbi. Zakaj?

 

Jaz nimam občutka, da ta teza drži. Marsikdo od mojih kolegov dobro živi. Če nimajo velikih prihodkov na Supervizorju, to pomeni zgolj, da zaslužijo na trgu, v zasebnem sektorju. To pomeni, da so na trgu uspešnejši, staroekonomisti pa so mogoče uspešnejši pri državi. Akademsko pa so nesporno mladoekonomisti uspešnejši. In fakultete bi to morale upoštevati, ker so jih premagali 100 na uro. Kar pa zadeva ugled, pa ne vem, če so Mencinger in pajdaši še tako ugledni, kot so bili. Mislim, da so izgubili veliko ugleda. In težko si predstavljam danes televizijsko oddajo, kamor bi povabili samo Mencingerja ali pa recimo Štiblarja, mladoekonomistov pa ne. Čeprav so kakšni od njih tudi že precej spremenili svoja stališča.

 

Mogoče je najboljši odgovor na to vprašanje, da so staroekonomisti imeli monopol, vse dokler mladoekonomisti nismo naredili preboja. Mladi pa monopola nikoli nismo imeli. Ko so bili starejši ugledni, so bili to časi, ko so imeli monopol na fakultetah, univerzitetni prostor pa je bil popolnoma zaprt. Oni so ga monopolizirali. Tako intelektualno debato kot tudi vse, kar so rekrutirali navzdol. Danes nihče več ne more imeti pozicije, da bi bil nedotakljiv.

 

 

Oba se dobro spomniva kolumne Rada Pezdirja o kufrih denarja. En del teh kufrov sva do zdaj že osvetlila. Ste vi takrat, ko je Pezdir to pisal, opazili te kufre? Da mreže rentnikov in parazitov torej, kot jih je Pezdir poimenoval, skušajo najti nove poti do ministra, da bi si zagotovile vpliv na ministra? Ali lahko zavrnete sporočilo te kolumne? Iz finančnega ministrstva so bile na KPK podane tudi prijave. Je bil kakšen epilog?

 

Ljudje, ki delujejo v kabinetih, imajo dolžnost, da poročajo o lobističnih stikih. Vsi takšni stiki niso nesprejemljivi in ne pomenijo pritiska, je pa o njih treba poročati že zaradi transparentnosti delovanja. Nekaj primerov, ko so oddali prijavo na KPK, je bilo. Kaj se je s temi prijavami zgodilo, razen tega, da so nekateri plačali globo, ker sami stika niso prijavili, ne vem. 

 

Sicer pa veliko ljudi prihaja do ministra. Prihajajo iz stranke in tudi od drugod. Med njimi so takšni, ki zasledujejo kak interes, in tudi takšni, ki resnično želijo zgolj pomagati pri kakšni rešitvi in ne zasledujejo osebnega interesa. Med njimi je pogosto težko ločiti.

 

Pezdir je v svoji kolumni opozoril na nekaj primerov. Jaz sem šele kasneje izvedel, za kaj je šlo. On je ocenil, da gre za nedovoljeno lobiranje, oziroma za poskus vzpostavitve nekih povezav, na podlagi katerih bi ministrstvo kasneje sprejemalo odločitve. Šlo je za igralniške zadeve in še za kakšne. 

 

Na ministrstvo pa sicer nihče ni prišel s kufrom denarja. Tudi Pezdir ni prišel k meni in mi povedal, za kaj gre, ampak je napisal kolumno in podal prijave na KPK. Ne meni. Kar je tudi prav. In tam so ravnali, kot so ravnali. 

 

 

Ali drži, da so določeni posamezniki uspevali vplivati na pripravo igralniške zakonodaje?

 

Mi nismo nikoli vložili predloga igralniške zakonodaje. So poskušali, ja. Ampak … zakaj pa ne bi? Lobiranje v osnovi ni prepovedano. Lobiranje je zgolj regulirano v tem smislu, da mora biti transparentno. Če bi prišlo do tega, da bi zakon prinesel očitno korist za nekoga, bi KPK na podlagi prijavljenih lobističnih stikov lahko ugotovila, za kaj gre. In potem KPK lahko preganja sum nedovoljenega lobiranja. Sicer pa vsakršno lobiranje ni slabo, saj pomeni, da zainteresirana javnost lahko podaja predloge. Lobiranje samo po sebi ni prepovedano, če je seveda transparentno in prijavljeno.

 

Velikokrat lobisti sploh ne pridejo neposredno do ministra. Sploh pa ne do takšnih, ki imajo takšne prijatelje, kot jih imam jaz, ki napišejo kolumno, da pri ministru ne bodo dosegli nič niti s kufrom denarja. Rado Pezdir mi je s tisto kolumno naredil ogromno uslugo, čeprav se o tem nisva nikoli pogovarjala. Po tem se mi je dogajalo, da so na ministrstvo prihajali ljudje, ki so mi takoj povedali, da nimajo nikakršnih kufrov denarja, ampak zgolj, da bi mi nekaj radi povedali. Je pa tako, da za napisati kolumno ne rabiš toliko dokazov, kot jih rabiš, da nekoga prijaviš, še več pa jih rabiš, da proti njemu vložiš ovadbo.

 

 

Preden ste postali minister v Janševi vladi, se je sestavljalo vlado z Zoranom Jankovićem. Kdo je prvi pobegnil iz tega dogovarjanja? DL ali DeSUS?

 

Bila je to DL. Zagotovo. Že na prvem sestanku je bil očiten konflikt, ker je Janković povedal, da jaz že ne bom minister, ker moja tašča nasprotuje garažam pod ljubljansko tržnico. Približno to je bil njegov argument. Mi tega nismo mogli verjeti. Takrat me je Gregor Virant izjemno podprl in postavil stališče, da če jaz ne bom minister, potem nas v koaliciji ne bo. Janković nas je komično skušal pomiriti, da me bodo dali pa v Petrol ali kakšno drugo državno podjetje – kot da nismo bili proti političnemu kadrovanju in kot, da bi jaz sprejel službo, za katero nimam izkušenj in znanja. 

 

 

Mislim, da je šlo za Slovenske železnice.

 

Ne vem. Mene takrat ni bilo tam zraven. Mogoče mi Petrola res ne bi dal. Tam so dobički. Na železnicah pa Janševi sindikati (smeh).

 

Ampak to samo kaže način delovanja Jankovića, češ, dajmo mu nekaj zaslužit, da bo srečen in bo dal mir. 

 

Ko je Janković dobil tisto lekcijo z neizvolitvijo Maše Kociper za predsednico parlamenta, me je takoj poklical k sebi in mi eno uro razlagal, kako so mu njegovi prijatelji povedali, kako odličen finančnik sem in da se je zmotil. Zelo mi je žal, da tega nimam posnetega, ker bi bila to ena najboljših smešnic na YouTube, kar jih je. 

 

Je pa zanimivo, da se je leto za tem ponovila praktično ista situacija. Tudi pri novi koaliciji je bilo očitno, da je sovraštvo do mene izjemno. Igor Lukšič je dejal, da on ne bo v nobeni vladi, kjer bi bil jaz minister. Ljudje, ki se zdaj želijo obnašati tako povezovalno, ko so ostali vsak s svojo malo strančico, so šli takrat frontalno proti meni. Bilo je zelo očitno, da je vseeno, kaj piše v koalicijski pogodbi, samo da ne bi pisalo, da se bo naprej počelo nekaj, kar je začela Janševa vlada. In jaz sem bil percipiran kot njegov človek. Bil je to totalno odklonilen odnos do mene in mojega dela. Jaz sem to jasno povedal na svetu stranke in Gregor Virant je pritrdil, da je resnično tako. Ampak stranka me več ni podprla, oziroma odnos do mene ni bil več odločilen. Prevladal je vtis, da je Alenka Bratušek fajn punca, ki želi tej državi dobro.

 

 

Je bilo to tisto, zaradi česar ste odstopili kot podpredsednik Državljanske liste in potem iz stranke? Ste to razumeli kot nezaupnico v svoji stranki, morda kot njihov oportunizem?

 

Kot oboje. Ko so bila ta ključna glasovanja, ko smo se odločali, ali DL gre v koalicijo z Alenko Bratušek ali ne, je kar lep del sveta stranke podprl moja stališča in glasoval proti. Ti ljudje so bili kasneje tudi nekoliko odrinjeni od odločanja v stranki. Ker so pač glasovali narobe. To je tudi ena od napak, ki si jih mlada stranka ne bi smela privoščiti. Bila je torej približno tretjina ljudi, ki se je strinjala z mano, da v to koalicijo nima smisla iti, bila je tudi približno tretjina, ki se je strinjala z Gregorjem Virantom, da je vstop v to koalicijo smiseln  - in bila je tudi tretjina oportunistov, ki so ob vstopu v takšno vlado videli predvsem priložnost prevzema infrastrukturnega ministrstva, ki sicer nikoli ni bilo pomemben del programa Državljanske liste, in možnost, da se še za nekaj časa izognejo negotovim volitvam. V tem so videli tudi priložnost, da še naprej kadrujejo po gospodarstvu in skrbijo za svoje interese. Žalostno je, da je koalicijo vlade Alenke Bratušek omogočila tretjina odločevalcev Državljanske liste, ki so razmišljali predvsem oportuno. V zelo neposrednem pomenu besede.

 

Ko je bil izglasovan vstop v koalicijo, sem kot podpredsednik takoj odstopil, ker pač nisem mogel ostati podpredsednik stranke  v koaliciji, kjer se bo delalo v nasprotju s tem, kar sem zagovarjal.

 

 

Ali štejemo v to skupino tudi ministra za infrastrukturo, ki je prišel iz Državljanske liste? Predsednika Viranta? 

 

Predsednik Virant se je s tem, ko je pristal na to razmišljanje, da je za DL dobro, da nima samo ministrstva za varčevanje in ministrstva za zapiranje ljudi, ampak da imamo tudi kakšno razvojno ministrstvo, kot se je temu takrat reklo, priklonil tej logiki. To pa zato, ker nihče od naju ni bil dovolj pameten, da bi takrat našla skupno rešitev, ki bi stranki omogočila, da gre skupaj naprej, ampak sva vsak zase iskala večino v stranki in na ta način jo je bilo možno dobiti. 

 

 

Kje se je DL zmotila v svojem političnem delovanju? Kje vidite največjo napako, da se nikoli več ni uspela pobrati z dna?

 

Če govorim o celotni DL, pa mislim, da smo delali napake predvsem v smislu, da smo precenili svoj vpliv in delali prevelik resničnostni šov. Že na začetku, v pogajanjih z Janšo in Jankovićem, smo se obnašali, kot da je vsa država odvisna od nas. Zaradi tega nismo znali dobro javno komunicirati. Vsi so bili na trnih, ko smo kaj povedali, mi smo bili pri tem odločni, na koncu pa zaradi narave koalicije za tem več nismo zmogli stati. In takšno početje je postalo zaščitni znak DL. Za to nosimo svoj del odgovornosti vsi, ki smo bili v vodstvu stranke. S tem smo izgubili zaupanje.

 

Ključna napaka je bil pa seveda razcep ob vstopanju v koalicijo z Alenko Bratušek. Tega bi tudi večje stranke težko preživele. Lahko sicer rečem, da smo se razšli zaradi vsebinskih razlogov in da ima to celo nek smisel. Odgovornost za razcep pa je seveda vedno na obeh straneh.

 

 

Bivšega predsednika Viranta sem prepoznal v teh besedah. On namreč velikokrat preuranjeno skoči pred kamere.

 

On ima res zaletav slog. In res je, da je ta slog postal njegov prepoznavni znak in se tega sam tudi zaveda. Ampak tak pač je. Je pa tudi res, da je ključne odločitve sprejemal svet stranke ali pa vodstvo v smislu izvršilnega odbora. In vsak od nas je imel možnost, da bi v te zadeve posegel, da bi se počelo drugače. Zato nosimo svoj del odgovornosti. Res je članom sveta težko sprejeti odločitev, ki bi bila nasprotna izjavi, ki jo je predsednik že podal, saj bi to na nek način pomenilo nezaupnico predsedniku. Bi pa bilo za stranko koristno, če bi takšno nezaupnico kdaj izrekli. 

 

 

Če narediva sintezo in podčrtava, da so v DL vaše delo najprej podpirali, po tem pa so se zavoljo vzpostavitve neke druge koalicije obrnili proti vam in se vam odpovedali, bi verjetno lahko potrdila najmanj, da so člani stranke, ki so odločali, najmanj dvolični, če že ne kar oportunisti.

 

Ja. A tudi sam sem naredil napako, da si nisem vzel več časa za stranko. Napaka je bila po svoje sicer logična. Virant se je odločil, da ne bo minister v Janševi vladi in da bo raje predsednik DZ, jaz pa sem postal minister. Mene je to precej ujezilo, iz popolnoma enakih razlogov kot on, bi se tudi sam lahko odpovedal napornemu ministrskemu položaju. Zato sem mu povedal, da če bo imel tako udobno službo v DZ, pa naj vsaj skrbi za stranko. In to je bil nekak dogovor. Da se bo on ukvarjal s stranko, jaz pa z ministrovanjem. Tudi zato se je ustvarilo mnenje, da nisem za stranko nič naredil. Da me skoraj ne poznajo, da jim ne prihajam nič obrazložit. Dostikrat je bilo to prav boleče. Prišel sem v DZ in sem videl, da poslanci SDS odlično zagovarjajo moje predloge, medtem ko poslanci DL čakajo, da jim bo kdo iz mojega kabineta napisal opomnik. 

 

 

Kakšni so bili razlogi za odhod iz stranke?

 

Ta odločitev je v meni zorela nekaj časa. Ko se je dvignil DDV, je bil to predvsem dober povod za izstop. Je pa res, da me tudi kot bivšega finančnega ministra takrat nihče iz stranke ni o tem nič vprašal, čeprav sem za Finance napisal argumentirano kolumno o tem, zakaj dvig ni potreben. To so lahko vsi poslanci prebrali in mislim, da tudi so, ampak me nihče ni poklical, da bi jim prišel to še razložit, ampak so enostavno glasovali za dvig DDV. Takrat sem sklenil, da me v DL več ne bo. In mnogi so si to, namesto z vsebino, razložili z užaljenostjo ali preobčutljivostjo. 

 

 

So vas kdaj vabili nazaj v DL ali pa v kakšno drugo stranko? Pojavljale so se govorice, da so vas po izstopu želeli nazaj za predsednika, za kandidata na evropskih volitvah … Ali kaj od tega drži?

 

Bili so neformalni pogovori. Ljudje so me spraševali, če me povratek kaj zanima, me prepričevali, češ, da je to dobra ideja. To je prihajalo iz kroga ljudi, ki so se tudi prej pogosto strinjali z mano. Ko so videli, da DL izgublja podporo, so začeli razmišljati, kaj lahko pomaga in jaz sem bil viden kot ena teh stvari, ki bi lahko pomagala. 

 

Tudi Gregor Virant me je kdaj vprašal, če bi se vrnil. Verjamem, da iskreno. Ampak moj odgovor je bil enak tistim, ki sem jih podajal tudi javno: da sem iz politike izstopil, da počnem druge stvari, gradim novo kariero, imam konec koncev neke pogodbe, ki me vežejo za določeno obdobje in da jih ne bom prekinil, ker je morda nekdo ugotovil, da me vseeno rabi. 

 

 

Sta z Gregorjem Virantom ostala v dobrih odnosih? Je prišlo med vama do kakšnih hujših razhajanj, nesoglasij?

 

Do razhajanj je seveda prišlo – logično. Sicer ne bi bilo, kot je. Bil je pač mnenja, da moramo vstopiti v koalicijo z Alenko Bratušek, jaz pa sem mislil nasprotno. Takrat sva se oba skoncentrirala, da bi eden od naju prevladal. Ugotovila sva, da med najinima stališčema kompromis ni možen - ali pa ga zgolj nisva znala videti, in prav tako v stranki ni bilo nikogar, ki bi znal opraviti vlogo mediatorja. Zato je na koncu sledilo (pre)glasovanje, kar pa za prihodnost stranke ni bilo dobro. 

 

Marsikaj smo počeli v tem času. Pisali smo si pisma, tudi javna, dajali smo ostre izjave. Verjamem, da ga je katera moja izjava tudi zabolela, tako kot je tudi mene kakšna njegova. Danes se z Gregorjem še vedno občasno vidiva, spijeva kakšno pijačo in se tudi kaj pomeniva o politiki in tudi o tem, kaj sva storila narobe in kaj bi lahko naredila drugače. Se pogovarjava, če nanese prilika, in se ne stepeva. 

 

 

Mislim, da se iz teh pisem, ki sta si jih z Virantom izmenjala v javnosti, spomnim, da ste zapisali, da so vam v DL očitali, da za njih kot minister niste nič naredili. Pristavili ste, da jih verjetno moti, da jim niste zagotavljali političnih služb. Drži ta vaš očitek Državljanski listi?

 

Absolutno. Saj tako je tudi bilo. Ampak tu govoriva predvsem o tistem delu stranke, ki sem ga prej imenoval za oportunističnega. 

 

Ta perverzni očitek, da nisem kadroval za stranko, se je pojavil točno v času, ko je bilo potrebno zmanjšati moj vpliv in ugled v stranki, da bi lahko sklenili želeno novo koalicijo. Res je, da sem vztrajal, da če sem kot minister odgovoren za delovanje finančnega sistema, potem moramo svoje strankarske kadrovske kvote porabiti na tem področju, ker je zaupanje pri tem delovanju ključno. In zaradi tega je stranka kakšne svoje kvote, ki bi jih lahko porabila tudi kod drugje, morala nameniti za imenovanje tujcev v nadzorne svete bank – čeprav tudi tu nismo vedno imeli srečne roke. Ker smo morali kvote porabiti predvsem v nadzornih svetih finančnih institucij, je to pomenilo, da je zmanjkalo naših kvot za kakšno energetiko ali telekomunikacije. Nekateri ljudje, ki pa podjetniško delujejo na teh področjih, pa so si želeli, da bi imeli tam več vpliva.

 

Ko sem odstopil, sem k odstopu pozval tudi vse, ki so na kakšne položaje, recimo v nadzorne svete, prišli prek dogovorov v koaliciji. Rekel sem, da če moram odstopiti jaz kot minister, ker gre stranka iz koalicije, potem bi bilo prav, da odstopijo vsi iz teh kvot. Nastal je cel škandal. Rekli so mi, da sem nor, da to ne gre, da ni potrebno in da ne razumem, da so na teh mestih strokovnjaki. V glavnem, na koncu, razen redkih, niso odstopili. In ko so prišli v novo koalicijo, so takoj spet začeli iskati mesta v nadzornih svetih. 

 

 

… podjetje Lastinski ministra Omrzela. Je to eno izmed rentniških gnezd?

 

Bom uporabil tole formulacijo: po tem, kar berem v časopisih, obstaja nekaj znakov, da je takšno podjetje. Vedeti pa tega ne morem zagotovo in če bom rekel, da je, lahko jutri kdo vloži tožbo proti meni in bom moral to pred sodiščem dokazovati. A če se je minister uspel tako dobro zagovarjati v koaliciji, da mu ni bilo potrebno odstopiti, potem jaz tega najbrž ne bom znal dokazati pred sodiščem. 

 

To je problem. Povezave v ozadju so nekaj, kar slutiš, le malokdaj pa lahko otipaš. Marsikdo pride tudi marsikaj povedat, da kdo s kom sodeluje in podobno ... Ampak večina ljudi ti pride to govorit zaradi lastnih koristi, da bi vnaprej sodeloval z njimi in bi potem oni imeli korist. V taki situaciji je težko vedeti, kaj je kaj in kdo je kdo. 

 

Ena od nerešljivih napak DL je bila tudi, da nismo imeli dovolj velike baze zaupanja vrednih ljudi. Vsaka stranka, ki bi nastala 8 tednov pred volitvami, bi imela tak problem. Problem je dobiti že kandidate za poslance. Mi smo namreč kandidate iskali na podlagi tega, kdo koga pozna, ali pa na podlagi priporočil. Ampak to je loterija – tako kot je v našem volilnem sistemu precejšnja loterija tudi to, kdo konkretno je z neke liste izvoljen. In med kandidati se najdejo čisti oportunisti, ki so poskusili priti v državni zbor že na veliko različnih listah. Ena od takšnih, recimo, je tudi Alenka Bratušek. So pa vmes tudi takšni, ki res pridejo v državni zbor kaj storit. Ampak če stranka nima kvalitetnega in zaupanja vrednega kadra, se to širi naprej v vse pore, tudi na ministrstva, v nadzorne svete … Poslanci, ko so enkrat izvoljeni, namreč postanejo zelo vplivni v stranki.

 

 

Vam je žal, ker ste izstopili iz aktivne politike?

 

Ne več. Politika je nekakšen adrenalinski šport. Dokler se s tem ukvarjaš, je res približno tako, kot bi bil na nekem adrenalinskem "šusu". Vsakomur se to dogaja, tudi meni se je. Poleg tega pa si zelo pomemben. Ne govorijo ti Janez, ampak minister. Vsak, ki pride v tvojo pisarno, ti najprej pove, kako občuduje tvoje delo. Seveda ti to pove, ker te skuša v naslednjem koraku v nekaj prepričati. Ampak to vseeno deluje na človeka. Predvsem zelo inflatorno vpliva na ego.. 

 

Če je ta dotok adrenalina na lepem prekinjen, kot je bil v mojem primeru (in Pličaničevem), padeš v neko obdobje, ki bi ga lahko primerjal z abstinenčno krizo in seveda razmišljaš, kaj bi naredil, da bi se vrnil. Vsakomur, ki ga srečaš, moraš razložiti, kako se ti je zgodila krivica in kako nihče drug ničesar ne razume. Ampak jaz sem se k sreči takoj po odstopu prijavil na zavod za zaposlovanje in počasi začel graditi eno od karier, ki sem si jo vedno želel poizkusiti. To je ta konzultantska kariera v mednarodnem prostoru, kjer mi gre za enkrat kar dobro. In ker se s tem resno ukvarjam, je odvisnost od politike počasi minila. Jo sicer spremljam in komentiram, imam mnenja, da bi si želel nazaj, pa ne, ker vem, kako to izgleda in kakšne so posledice. 

 

 

Ali drži da je z razpadom DL poražena tudi klasično-liberalna ideja v Sloveniji? DL se očita, da je zavedla še tistih par naivnežev, ki so podprli to idejo. Mislite, da je res tako?

 

Vsi, ki tako razmišljajo, imajo možnost, da že jutri ustanovijo svojo stranko in te zadeve spremenijo sami. Odgovornost za idejo klasičnega liberalizma je na tistih, ki mislijo, da bi ta morala biti uspešna tudi v politiki, vendar čakajo, da bo za to poskrbel nekdo drug. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."
5
26.02.2019 20:08
Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s ... Več.
Piše: Uredništvo
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"
12
21.11.2018 20:31
Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Mislim, da nisem "grožnja" za avstrijsko svobodo in demokracijo."
3
20.05.2016 20:00
Ekskluzivno objavljamo pogovor z zmagovalcem prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbertom Hoferjem, ki se bo jutri ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Slovensko pravosodje je proces proti Tošiću vodilo amatersko!"
7
15.05.2016 20:00
Stevan Dojčinović, letnik 1985, je kljub mladosti večkrat mednarodno nagrajeni srbski preiskovalni novinar, ki je napisal knjigo ... Več.
Piše: Gašper Lubej
"Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma."
12
21.04.2016 21:14
Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,816
02/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 3,032
03/
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
Edvard Kadič
Ogledov: 2,584
04/
Psihološki portret narcisoidnega perverzneža ali kako se upreti takemu izprijencu
Uredništvo
Ogledov: 1,144
05/
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
Angel Polajnko
Ogledov: 1,352
06/
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
Oskar M. Salobir
Ogledov: 1,209
07/
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
Urša Zgojznik
Ogledov: 1,036
08/
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,490
09/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,307
10/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 968