Vsi politični sistemi, vse družbe so poznale in poznajo obveščevalno-varnostne službe v takšni ali drugačni obliki. Namen teh služb je pridobivanje informacij za potrebe tistih, ki so na oblasti in vladajo, in sicer ne glede na to, kako način so prišli do oblasti. Razvoj varnostne in obveščevalne službe v SFRJ (SDV, UDBA, KOS) je znan in proučevan; bivša Jugoslavija je imela Službo državne varnosti, ki je bila organizirana na zveznem ter na republiških nivojih. V času, ko so potekale priprave na osamosvojitev Slovenije, je slovenska SDV brez pomislekov sodelovala na strani osamosvojiteljev, s čemer si je pridobila njihovo naklonjenost in podporo v javnosti kot "naša" in "čista". Pred osamosvojitvijo, v bistvu pa vse od formiranja Titove Jugoslavije, je SDV črpala svoje kadre iz tedanje milice. Ti ljudje so torej izpopolnjevali vsa mesta, ki so dišala po varnostno-obveščevalnem delu v diplomaciji in na zunanjem ministrstvu (t.i. sipovci). Znano je, da je imel zvezni sekretariat za zunanje zadeve svojo lastno SDV. Zato tudi ni čudno, da so konzuli postajali visoki uradniki milice, ta praksa pa se je v nasprotju s pričakovanji mirno nadaljevala tudi v samostojni Sloveniji, čeprav je načeloma res, da je osamosvojitev prinesla spremembe povsod tam, kjer je nova država terjala drugačno organiziranje oblasti. Teritorialna obramba je doživela nekakšno notranjo "lustracijo", saj je projekt Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) dodobra preveril vse kadre, ki so bili vključeni v ta projekt osamosvajanja. V milici pa tega ni bilo potrebno narediti, ker so bili vsi "čisti". Pa so bili res?!

Sedanji in predhodni problemi v delovanju in poslušnosti Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) kažejo na več izpuščenih priložnosti in napak v preteklosti. Služba se je sicer dejansko "očistila" takoj po prvih demokratičnih volitvah spomladi 1990, vendar z določeno napako. Čez noč so na cesto postavili nekaj sto uslužbencev SDV, med njimi analitike, ki nikoli niso pomolili nosu iz pisarne, vendar so za novo oblast očitno predstavljali nevarnost. Ravno ta obračun je privedel do kar nekaj problemov pri delovanju nove slovenske oblasti na zunanjepolitičnem področju (npr. Oglejski "kompromis" z Italijo), saj naši pogajalci enostavno niso imeli podpore mladih "preverjenih analitikov".

V čem je problem Sove

Milica in kasneje policija je nedvomno tisti sistem, ki je v novi državi dočakal najmanj sprememb. Policija je zadržala organizacijo, ki jo je imela pred osamosvojitvijo, in sicer od upravne razdelitve do načina delovanja. Zamenjava našitkov na rokavih in odpiranje zaprtega območja Gotenice in Kočevske reke pač nista sprememba delovanja sistema policije. Kozmetika je očitna. Policija se že ves čas trdno oprijema svojih starih privilegijev, ki jih je imela v prejšnji državi, vse to pa je posledično povezano s Sovo, saj je kadrovanje v to agencijo potekalo tako kot nekoč iz milice v SDV. Kader, ki je bil izšolan v nekdanji državi in je bil leta 1991 na "pravi" strani, si je s tem pridobil pravico, da ostane del aparata Sove. No, zdaj pa smo pri bistvu sedanjega škandaloznega kolapsa Sove: politiki kot tudi del ljudi v Sovi, ne razumejo razlike med delom policije in delom obveščevalne službe. Res je, da so informacije, ki jih pri svojem delu pridobi policija, vhodni podatki za Sovo, njihove analize pa dopolnitev spoznanj Sove, vendar sta načina razmišljanja policista in obveščevalca popolnoma različna. Policist ne glede na to, na kateri ravni dela, razmišlja v okvirju odnosa "ena na ena", tj. policist nasproti državljanu. Ne obstaja namreč odnos policija proti skupini državljanov, razen med demonstracijami in nemiri, ampak tudi takrat, ko nekoga zajamejo, gre še vedno za "ena na ena". Na drugi strani pa obveščevalca zanima vse, zelo široko področje, ki presega odnos "ena na ena". Na strateškem nivoju ga zanima stanje drugih držav, osebnostne značilnosti posameznih političnih vodji, obnašanje politikov, vojaških poveljnikov in dandanes tudi teroristov. Obveščevalce zanimajo povezave skupin in posameznikov, zanima jih analiza obnašanja in navad posameznikov, ki vplivajo na varnost Slovenije. Iz teh informacij analitiki pripravljajo analize, v katere vključujejo vse pridobljene informacije iz vseh razpoložljivih virov, seveda v skladu z zakonom. Lahko rečemo, da policisti niso najboljša rešitev za delo v Sovi, saj so v svoji policijski karieri delovali po načelu "ena na ena", potem pa prešli na precej višjo raven. Znašli so se v obveščevalnislužbi,  kjer je tak princip značilen le za najnižjo raven delovanja.

Sodišče v Münchnu je hrvaškega "udbovca" Perkovića obsodilo na dosmrtni zapor, s čemer je to jugoslovansko tajno službo razglasilo za zločinsko.

Vse nove države na vzhodu Evrope so izvedle lustracijo svojih varnostnih, obveščevalnih in policijskih služb takoj po volitvah in formiranju demokratične oblasti. Pri nas je bilo to, da je bil nekdo na "pravi" strani, avtomatično dejanje lustracije. Odpuščanje nekaj sto uslužbencev v milici in SDV ni bila lustracija, ampak zamenjave. Organizacija, način kadrovanja in etos organizacije pa je ostal popolnoma isti. Nič se ni spremenilo od časov SDV. Sedaj je Sova podrejena predsedniku vlade, vsaj navidezno, kajti gospod Miro Cerar ne nadzira stanja v Sovi in ne zahteva vpogleda v njeno delovanje, kar je njegova pravica in dolžnost. To, da Državni zbor in predvsem Odbor za varnostne in obveščevalne službe, ne nadzirata Sove, samo sprejemata njihova skopa poročila, ki po neuradnih informacijah nimajo nobene vsebine, in jih vsak amaterski obveščevalec lahko pridobi preko OSINT (pridobivanje obveščevalnih informacij prek odprtih virov), kar je v prevodu pridobivanje informacij iz časopisov, interneta, televizij itn. Sova je je izgubila verodostojnostjo oziroma zanesljivosti, zato je potrebno njene ocene, analize in druge prispevke dodatno preverjati. Nadzor nad obveščevalnimi službami ni to, da poročajo in nadzornikom omogočijo vpogled v svoje prostore in podobno. Nadzor je kvečjemu v kreiranju politike in ustvarjanju etosa organizacije ter njena popolna profesionalizacija.

Policijska logika nad vsem

Naslednji problem Sove je, da v njenih vrstah vsi kadri mislijo enako (o načinu dela in metodah dela, ne o strankah), dejstvo pa je, da tam, kjer vsi mislijo enako, nihče ne misli. Kadrovanje iz policije je ustvarilo "čisto" organizacijo, kjer je drugačno, nekonvencionalno razmišljanje o varnostnem in obveščevalnem delu podobno nezaželeno, kot je bilo svoje dni v SDV. Hitri pregled poročila Sove pokaže na zastarelo razmišljanje analitikov in vodij v tej agenciji. Način dela in delovanje Sove je skoraj identičen s SDV. Razširjanje pogleda Sove je mogoče izvesti samo z izobraževanjem in pridobivanju mednarodnih izkušenj, ampak ne z enodnevnimi obiski, temveč z delom na terenu in sodelovanjem s sorodnimi službami.

Vse pomanjkljivosti, različne "stavke" in neposluh izhajajo iz neobveščenosti, neizobraženosti, nezanimanja in popolne indiferentnosti politike, ki je na oblasti, saj lahko edino ona lahko delovanje te službe in s tem zagotovi pridobivanje podatkov in informacij, ki so nacionalnega pomena za državo. Pretekla migrantska kriza to samo potrjuje. Sova ni imele informacije, kaj se dogaja na izviru krize, niti ni imela podatkov, kaj se dogaja na migrantskih poteh. Sova se je ukvarjala sama s sabo in prepisovala informacije iz javnih medijev!

Afera okoli arbitraže o meji z Republiko Hrvaško jasno kaže na slabosti v Sovi. Kako je možno, da nekdo posname visokega uradnika, ki sodeluje pri tej arbitraži, na njegovem domu in to posreduje hrvaški strani (posnetki jasno kažejo, da je bil pogovor posnet mimo telefonskih linij)? Tudi če bi gospa Simona Drenik, slovenska agentka pri Arbitražnem sodišču, sama snemala ta pogovor, se zastavlja vprašanje, kakšna je bila "preverka" te gospe in kakšno protiobveščevalno zaščito je imela. Problem njene zaščite lahko rešujejo začetniki na tečaju protiobveščevalne dejavnosti. Vse to kaže na dejstvo, da vodstvo Sove samo prebira medije in javne vire, in se ne ukvarja s svojim delom.

Poročila in analize Sove, ki jo prejemajo najvišji funkcionarji v Republiki Sloveniji, največkrat ni rezultat dela Sove, ampak je zbir javnih virov in podatkov iz izmenjave med podobnimi službami. Prejemniki poročil dostikrat prejemajo informacije od določenih analitikov, tujih predstavnikov v Sloveniji, poznavalcev dogajanja v našem okolju in lobistov, preden Sova poda uradne informacije. Takšne uboge službe Slovenija ne potrebuje, potrebuje pa službo, ki bo pripravila slovenske politike za sestanke v NATO in EU ter jim podala podlage za odločitve, na pa da imajo naši predstavniki v eni od držav Zahodnega Balkana pogovore s kriminalci in nezaželenimi osebami, kar izvedo šele po izvedenem obisku. Iz tega lahko sklepamo, da je namen Sove ukvarjanje same s sabo, in s prilizovanjem trenutni oblasti, ki od Sove nima nobenih koristi.

Kako očistiti Sovo

V Sovi je potrebno izvršiti "lustracijo". Ne takšno kot v Vzhodni Nemčiji, ampak "lustracijo" vrha Sove, ki ne zna ali ne more obvladovati sistema z varnostno obveščevalno vsebino. V Sovi potrebujemo "sive glave", ki bodo preudarno usmerjale delovanje zaposlenih, pridobivale strateške informacije, ki jih potrebujejo vodje, in zagotavljale varnostno in obveščevalno zagotovitev državnega aparata. Če se vprašate, ali je bolje organizacijo Sove zrušiti do temelja in začeti službo vzpostavljati na novih osnovah, oziroma ali je bolje narediti nekaj kozmetičnih sprememb v Sovi in nadaljevati s načinom dela, ki je veljal do sedaj. Še ena možnost obstaja: združitev Sove in OVS (obveščevalno-varnostna služba obrambnega ministrstva), je odgovor DA. Vse variante so dobre, če "lastnik" ve, kaj hoče od organizacije, praksa pa je pokazala, da ne ve.

Matej Tonin, poslanec NSi, bi Sovo enostavno razpustil.

Obveščevalno varnostna služba ne more biti povsem demokratično organizirana. Sova mora biti organizirana centralizirano, vodeno, vodja Sove je odgovoren za vse, kaj se je zgodilo ali se ni zgodilo, pa bi se moralo Vodja Sove mora imeti popolno zaupanje nadrejenega in trdno "vladati" v službi, saj je to pogoj za uspeh delovanja službe in političnega vodstva. Kadrovanje policijskega kadra v Sovo je nujno omejiti in narediti "multikulturno" službo, ki bo zmožna pokrivati vse varnostne, obveščevalne in protiobveščevalne probleme.

Zgledi vlečejo?

V svetu poznamo nekaj primerov zelo uspešnih varnostno-obveščevalnih služb, ki so združene iz "civilne" in "obrambne" službe. Najbolj poznana je nemška BND, ki je vzor delovanja takih služb. Verjetno je v primeru Slovenije taka rešitev najbolj racionalna, seveda če bodo majhne duše razumele, da je "vrt" skupni in da je prinos največji, če se združijo moči. Državni zbor, vlada in predsednik države bi morali ostro in čez noč izpeljati to združitev. Seveda bodo vsi zahtevali analize takega početja, na najvišji možni ravni, vendar je naj bolje to narediti hitro in ostro, brez kakršnih koli pomislekov. Sedanji direktor Sove tega ni sposoben, direktor OVS pa nima take politične moči, če bi mu jo dali, da bi bil sposoben izpeljati to združitev. Velike države, kot je ZDA, so poskušale združiti več teh služb, vendar zaradi velikosti istih in njihove družbene moči, ti napori niso bili plodonosni. Poslanec Matej Tonin je predlagal popolno ukinitev in formiranje nove Sove, kar je pri takih službah najboljša varianta, ampak je zelo težka za izvedbo, saj država nekaj časa ne more pridobivati i koristiti informacije pomembne za svoje odločitve.

V Sovi se v zadnjem času dogajajo za obveščevalno varnostno službo zelo zanimive in nenavadne zadeve. Neuradne informacije govorijo o nekakšnem "sporu" in "uporu". Ni potrebno analizirati in ovrednotiti teh dogodkov, ampak je potrebno akterje odstraniti kot plevel iz vrta. Samo tako služba lahko začne izpolnjevati svojo misijo in poslanstvo. Kdor se s to misijo in poslanstvom ne strinja, mora zapustiti službo. Službo morajo zapustiti tudi tisti, ki odnašajo informacije na sedeže strank in s tem slabijo obveščevalno-varnostni sistem. Pojava "uporov" in "sporov" v obveščevalnih službah kažeta na notranje boje med posameznimi oddelki, celo več, v nekaterih primerih je to prvi znak vdora drugih služb v substanco Sove. Normalno je, da bo Sova zanikala vsa ta dogajanja, vendar se da iz poročil, ki jih sprejemajo pristojni, razbrati, da služba ne dela svojega dela, kar kaže na to, da so se uslužbenci dejansko navadili na "lepo življenje", ali pa da je bil resnično izveden vdor v službo.

Boj za nadzor nad informacijami

"Spor" in "upor" jasno kažeta na poizkuse centrov moči, da urejujejo in nadzirajo delo Sove. Del teh centrov izhaja iz vrst nekdanjih uslužbencev SDV in nekdanjih vplivnih politikov, drugi pa izhajajo iz strank, ki so bile na oblasti in so v Sovo "inštalirale" svoje ljudi, ki želijo voditi politiko službe. Vse to seveda slabi delovanje Sove in njeno kredibilnost, saj velja, da je služba, ki je podložna takim vplivom, zelo podložna "vdorom" po teh kanalih. Prioritetna naloga predsednika vlade in direktorja Sove je, da službo zaščitita pred delovanjem teh centrov.

Na čelu Sove sedi Zoran Klemenčič, ki mu stavnice slabo kažejo.

Priložnost, ki jo je imela Sova, se je pokazala sredi devetdesetih na področju Zahodnega Balkana. Ta agencija bi bila lahko vodilna v regiji spoštovana ter upoštevana s strani drugih, večjih služb. Toda ta priložnost je že zdavnaj zapravljena. Ukvarjanje z nepomembnimi vprašanji in lagodno življenje v Sovi so to priložnost popolnoma izničili. Sova je samo nepomembna služba, ki urejuje klipinge za predsednika vlade in države. OVS je svojo prisotnostjo v tej regiji delno izkoristil to prednost, ampak je zaradi kadrovske podhranjenosti vse manj prisoten na tem področju. Naše prednosti na področju Zahodnega Balkana so še vedno poznavanja jezika, kulture in navad družb. Sova je lahko »razlagalec« dogajanj, lahko je odličen partner velikim službam in vodilna takpna agencija za delo na terenu v neposrednem kontaktu s predstavniki držav Zahodnega Balkana.

Trenutno politično vodstvo Slovenije ni sposobno razumeti tega problema in ne ve, kako bi se lotilo problema Sove, najverjetneje pa ga niti ne vidijo, saj eni plešejo z "miškami" na maturantskih plesih in jih to sploh ne zanima, drugi pa nimajo jajc, da bi se ga lotili. Problem je velik, saj časi, ki prihajajo, prinašajo velike preizkušnje za državo in narod v celoti. Bodočnost je bolj negotova s Sovo, ki jo pretresajo afere in velja za primer neučinkovitosti. Veliko bo odvisno od informacij, ki jih mora Sova pridobiti, jih analizirati in spraviti v razumljiv jezik za politiko. Sova ne more biti luksuzni kadrovski bazen Policije, ampak mora začeti usposabljati in ustvarjati lastne strokovnjake, ki bodo lojalni službi (namenoma ne piše državi), samo to garantira uspešno in koristno službo.

Vodstvo države bi na vsak poizkus "spora", "upora" ali "vdora" v Sovi moralo reagirati ostro in grobo, saj v primeru odsotnosti reakcije Sova še bolj tone v močvirje neučinkovitosti in nestrokovnosti, kar se običajno spremeni v spiralo afer in popolni impotentnosti službe. Impotentnost pa se prenaša s Sove na državno vodstvo. Mogoče pa je to tudi namen nekaterih akterjev dogajanja v Sovi...