Večkrat se je zgodilo, da sem stal na mostu Nibelungen v Linzu in gledal v gladino Donave v smeri izvira proti Schwarzwaldu. Če sem dvignil pogled ter ga usmeril na levi breg proti osrednjemu linškemu trgu, sem videl njegovo apokaliptično nacional-kulturno preteklost, če sem pogledal na desni breg, proti Postlingbergu, pa sem videl našo najboljšo možno bodočnost, naše digitalno kulturno izročilo, namenjeno bodočim rodovom. Rodovi izginjajo, novi prihajajo, arhitekture-inštitucije pa ostajo. Prihaja september, ko se bom ponovno odpravil na festival Ars Electronica. Vstopil bom v duh časa, ki se množi te dni tu med nami. Vedno je tako, preprosto ne more biti drugače, da imam med tem, ko gledam urgentno umetnost na Ars Electronici, v mislih obe kulturni revoluciji, ki sta se odigrali celotnemu človeštvu v tem mestu.

Prelistajmo obe kulturni revoluciji:

Kulturna revolucija št. 1

Poglejmo na desni breg, seveda, če smo postavljeni v smer proti Schwarzmeeru: Adolf Govno ni bil nikoli umetnik, vedno je bil izjemen kultur-politik, orator, strokovnjak za politiko in nacionalno kulturo ter črno oglaševanje. V svojih kulturno političnih izhodiščih se je obsedeno oklepal kultov, ljudskih običajev in staro romantičnih navad. Trgovec in proizvajalec akvarelov je združeval v svojem mizernem mimetičnem zanosu imperialne vedute in planinske rezbarije. Adolfu Govnu se je zdel odgovor, ko je stal na mostu Nibelungen nad Donavo, bližje kot kadarkoli prej. Mestu Linz bo njegova mesijanska obsedenost dodelila položaj evropske prestolnice kulture. Linz bo postal bo novi Jeruzalem, ihhhhhhhhaha, nemško duhovno središče, hram nove Evrope. Vse to se bo zgodilo po izboru kuratorja, kultur-politika, Adolfa Govna. En vodja, ena Nemčija, ena kultura za vso Evropo.

Poleg tehnično operativnega uničevanja homoseksualcev, invalidov, sindikalistov, komunistov, romov, umetnikov, slovanov in judov je Adolf zaukazal svoji partijski tovarišiji tudi tehnično operativno ropanje umetniških del v imenu nemške kulture in nemškega ljudstva. V resnici pa je to bila njegova zasebna črno magijska obrt. Zaukazal je nasilno razlastitev premične vizualne kulture, predvsem umetnin v lasti judovskih degenerirancev. Njegov namen je bil čist, zavarovati umetniška dela in jih vgraditi v arhitekturne neo-neo-neo-marmorne grozote, polne imperialnih dimenzij. S kakšnim veseljem se je uniformirano Govno sklanjalo nad načrti monumentalnega Linza, nad načrti arhitekta oponaševalca, ki je oponašal še večjega arhitekta oponaševalca!

Politično Govno je skakljalo okrog arhitekturnih maket in se že vnaprej veselilo kulturnega kapitala, ki so ga zbirali po vsej Evropi in okolici s pomočjo tankovskih divizij. V Linzu, na mostu Nibelungen nad Donavo, je v svojo skicirko zapisal izhodišče za svoj kulturni boj: Nujno potrebno je prerazporediti preobremenjenost političnih središč z duhovnim bogastvom! Ker je bil kot vsak politik talentiran za pretvarjane, si je lahko brez zadržkov predstavljal monumentalen vhod v središčni muzej, v katerem bo visela še bolj monumentalna kompozicija z naslovom Portret vodje slikarja Fritza Erlerja. Logika njegovega muzejskega izbora je slonela na alegoričnih, pastirsko planinskih motivih. Umetnice in umetniki, do kdaj si bomo pustili, da o nas odločajo planinski motivi in napevi?! Vsekakor ne smemo pozabiti na žrtvovanjsko herojične motive, kakor tudi ne na mnogotere religijozno in zgodovinske akademizme.

Govno je oboževalo umetnost kompozicije, joj, kako jo je oboževalo. Najraje pa je imelo centralne kompozicije! Ne morem se upreti, da ne zapišem: Berlin kaput! Komopozicijo je udarila po gobcu konstrukcija. Kritiki mi včasih očitajo, da takrat, ko govorim o lepoti Bauhausa, ne omenim, da se jih je od 1200 študentov Bauhausa brez zadržkov 400 vključilo v nacional-socialistično gradnjo. Ali pa, da je direktor šole, Walter Gropius dopovedoval oglaševalcu Goebelsu, da je Bauhausova aritektura po duhu najbližja od vseh arhitektur tistemu, kar bi se lahko imenovalo nemška arhitektura. Že mogoče, toda neizpodbitno dejstvo je, da so množico arhitektov brezpogojno pošiljali v Philadelphijo!

Detajl: Walter Gropius je med drugim  predaval na ameriški šoli Black Mountain.

Kultur-politik je zgradil od velikega tisočletnega načrta Germanije le most Nibelungen čez reko Donavo, ki naj bi vodil do kompleksa kulturnega središča Evrope.

Kulturna revolucija št. 2

Po koncu bridke izkušnje z nacional-kulturno revolucijo poglejmo še na levi linški breg. Seveda je to levi, če stojimo usmerjeni proti Schwarzmeeru. Na obrežju reke Donave vidimo kulturno inštitucijo Ars Electronica, ki zastopa računalniško umetnost. Na festivalu Ars Electronica lahko dobi prostor manifestacije vsaka umetnina, ki jo prijavimo na javni poziv v vseh napovedanih umetniških zvrsteh, v različnih eletronskih žanrih. Seveda je izbrana samo, če vsebinsko in oblikovno zadovolji etsteske elektronske energije bodisi zaprtega ali odprtega tipa. Proizvedena umetnina je lahko viskotehnološka (high-tech) ali nizkotehnološka (low-tech). Izza strojne opreme, ki gradi ali dekonstruira elektronske umetniške oblike ter jih na različne načine kinetizira, stoji računalniška programska oprema. Vsako programje ima svoje matematično ozadje, ki se procesira z algoritmi in protokoli. Elektronska umetnost je največkrat programirana umetnost. Celo njeni slučaji so organizirani s sistemsko distribucijo. Iz vsake napake proizvajajo novo informacijo.

Vse, kar je elektronsko in potencialno digitalno, vse, kar se lahko elektronsko odčita (skenira), se lahko s svojim digitalnim zapisom, s svojim digitalnim jezikom manifestira. Elektronska umetnost povzema in dodaja nove umetniške metode iz preteklih avantgardnih praks, kot so procesulanost, serialnost ali nova produktnost. Z računalniško umetnostjo smo začeli mrežiti načrtovane umetniške in družbene konstrukcije.

Osrednja razlika med ostalimi svetovnimi umetniškimi manifestacijami in Ars Electronico je v tem, da v prostorih muzejev, festivalov, bienalov velja pravilo: "Ne dotikaj se umetniških del!" Vsak prostor manifestacije ima svojega varnostnika, ki budno pazi, da se ne dotakneš umetnine. Na Ars Electronici pa se lahko umetnine dotikaš, celo zaželjeno je, da se je dotakneš. Umetnost postane aktivno parcipatorna. V muzejih in galerijah XX. stoletja se oko ne nasiti gledanja. Skozi oko mislimo umetnine. Umetnine na Ars Electronici sprožajo čutne in intelektualne senzacije. Umetnine gledamo s celotnim telesom.

***

Digresija pred zaključkom komentarja, ki bo imel svoje nadaljevanje: leta 1989 sta dva slovenska umetnika dobila posebno priznanje festivala, to sta bila Edvard Zajec in Franci Curk. Edvarda Zajca sem že komentiral na Portalu PLUS, o Franciju Curku pa bom zagotovo še pisal. Konec digresije.

Laboratorij in muzej bodočnosti Ars Electronice se je od leta 1979 razvil do neslutenih razsežnosti, ki jih ne more zaobseči noben internet ali komentar. Predvsem pa je bistveno to, da se v Linzu reprezentirajo umetniki in njihovi uporabniki, ki se ne oblačijo v hitlerjansko modno linijo Hugo Boss. V vseh primerih se mi je na mostu Nibelungen nad Donavo vnela intenzivna notranja napetost. Kaj pa če se ti dve diametralno nasprotni kulturni stanji v bližnji ali daljni prihodnosti ne prepleteta v nekaj, kar še nima imena? Ne želimo si tega imenovanja!