Pozneje sem bil v Grčiji še nekajkrat, a sem jo doživljal drugače. Tuja dežela je kot ženska; vedno je prvič nekaj posebnega, nepozabnega. Spominjam se sončnega zahoda na terasi nekega bara na Santoriniju; ko je žarečo kroglo pogoltnilo morje na zahodu in se je nad vulkanski otok spustil večerni mrak, sem pil koktajl in užival v glasbi, ki je nisem slušal še nikoli. Zdela se mi je idealna, kot da bi bila napisana za prav tisti trenutek. Celo prosil sem natakarja, če mi na listek napiše izvajalca in naslov albuma. Yanni: Live at the Acropolis, je pisalo na papirju, ki mi ga je prinesel, ob tem pa ni skrival zadovoljstva, ker imam rad grške skladatelje. Ampak do takrat za Yiannisa Hryssomallisa sploh še nisem slišal. Najbrž ni naključje, da se je skladba, zaradi katere sem postal pozoren nanj, imenovala – Santorini. 

***

Ko se danes spominjam svojega prvega potovanja, vidim napol odraslega fanta, ki ne ve povsem natančno, kaj išče, kam hoče ali kaj si želi videti. Najraje vse in še kaj zraven. Edino, kar sem že takrat intuitivno vedel in kar se mi še vedno zdi kot blagoslov, je to, da na kraje, v katere prihajam, in ljudi, s katerimi se srečujem, vedno gledam z naklonjenostjo, spoštovanjem in uvidevnostjo. Izogibanje slabim občutkom in nezaupljivosti pozitivno vpliva na doživljanje sveta in ljudi okoli nas. Vseskozi, odkar potujem, sem se zavestno izogibal negativnim čustvom, zlasti in predvsem strahovom. Včasih to sploh ni bilo tako samoumevno; na mojem drugem ali tretjem potovanju v Grčijo sem pred atensko železniško postajo sedel v prvi taksi, ki se je pojavil, in vozniku rekel, naj me pelje v bližnji Pirej. Bilo je sredi noči, konec septembra, voznik je bil zagorel, kosmat in divji. Peljala sva se po temnih, zapuščenih ulicah in pojma nisem imel, ali me pelje v pristanišče ali kam drugam. Potem je začel v polomljeni angleščini razlagati, da bova še nekoga pobrala, da greva iskat njegovega prijatelja, če nimam nič proti, in odgovoril sem, da mi je v bistvu vseeno, kam greva, da imam čas, ampak naj me do devetih zjutraj le pripelje do cilja, ker imam takrat trajekt za Naksos. Govoril sem spontano, benevolentno. Predvsem pa zelo mirno. Še sam ne vem, zakaj sem mu sploh to razlagal. V resnici sem dobival tisti vroči občutek, ki človeka dostikrat obide, ko mu je zelo neprijetno ali se počuti ogroženega. Da bi premagal negativna čustva, sem sam pri sebi ponavljal, da več kot oropati me ne morejo in da se je tako ali tako nesmiselno obremenjevati z nečim, kar je verjetno plod domišljije. Medtem je voznik zadovoljno kimal, se smejal in ponavljal, da bova zadevo takoj uredila in da se mi opravičuje. Čez nekaj minut je ustavil in stopil iz avta. Sranje, sem si rekel, tole mi ni niti najmanj všeč. Ko je odprl prtljažnik, v katerem sem imel prtljago, mi je postalo vroče. Potem ga je zaprl nazaj in se vrnil v avto, skoraj istočasno pa je spredaj sedel še neki starejši možak in me po grško pozdravil. Kalispera, dober večer. Potem smo se odpeljali in čez petnajst minut sem bil v Pireju. Plačal sem polovično ceno prevoza.

Pozneje, ko sem v pristaniškem lokalu z velikim vrtom in udobnimi stoli srkal pivo, kadil grške cigarete Assos in odšteval minute do jutranje zarje, mi je na misel prišlo, kako pogosto si ljudje o nekom ali nečem a priori ustvarimo mnenje ali prepričanje, pri čemer nimamo nobenega razloga, da bi verjeli v resničnost tega. Kot da bi se želeli o nečem prepričati, še posebej če gre za negativno mnenje. Zakaj sem med vožnjo pomislil na črne scenarije, celo na rop, ko do zdaj nisem imel še nobene slabe izkušnje?! Tisto noč, ki sem jo s pivom in Henryjem Millerjem preživel v atenskem pristanišču, kjer se življenje nikoli povsem ne ustavi, sem spoznal nove razsežnosti individualnega potovanja, ko nisi odvisen od nikogar, toda obenem se včasih zaradi tega, ker si sam s sabo, počutiš bolj ogroženega ali ranljivega. Čeprav je vse skupaj le občutek, ki z resničnostjo nima nobene zveze. V osemnajstih letih, med katerimi se prepotoval kar nekaj sveta, nisem imel ene same slabe izkušnje z ljudmi. Enkrat sem sicer v Bangkoku ostal brez prenosnega telefona, vendar sem ga izgubil sam, po svoji krivdi. Padel mi je z žepa in ostal v enem izmed neštetih mestnih taksijev.

***

Še zdaj imam pred očmi pritajeni nočni vrvež Pireja, izgubljene, od alkohola in hašiša opotekajoče se mornarje, ki iščejo svoje ladje ob pomolu. V nosu mi je ostal smrad po kanalizaciji, nafti in olju, ki se meša s slanim okusom morja in vonjem iz restavracij in okoliške makije. Po dveh ali treh pivih nastopi prijetna zaspanost, veke postanejo težke in telo se zaziblje v lahen spanec, ki ga vsake toliko prekinejo glasne ladijske sirene, železni zven sidrnih verig in hupanje trajektov v pristanišču. Če sem med svojo prvo potjo po Grčiji obiskoval otoke, ki so bili avgusta še pošteno natlačeni s turisti, sem šel naslednjič tja dober mesec pozneje. Izbiral sem kraje, kjer sem računal na mir. Naksos mi je bil všeč, ker je velik otok, na katerem se človek izgubi v množici majhnih zalivov in vasi. Toda tudi to me ni zadovoljilo. Kot da bi me preganjal neki nemir, sem iskal še manjši, skorajda odljuden otok. Tako sem našel Folegandros, zares majhen otok v južnih Kikladih. Meri okoli 30 kvadratnih kilometrov, premore tri vasice, v katerih živi nekaj več kot 600 ljudi. Karavostasis je miniaturno pristanišče, kjer sem stopil iz hidrogliserja in začuden ugotovil, da sta se z mano izkrcala samo še dva potnika, ki sta delovala kot domačina. V pristanišču nas je čakal antični avtobus, ki je sodeč po kabinskih oznakah in etiketah svojo aktivno življenje preživel v Nemčiji, potem pa so ga poslali v pokoj na ta grški otok. Stari, zloščeni temnozeleni mercedes nas je po precej strmem vzponu pripeljal do otoške glavne vasi z imenom Chora, na koncu katere se odpira prepadna stena, globoko spodaj pa divje buta morje.

Nad pečino stoji prijazen apartma z edinim logičnim imenom: Seaview, Morski razgled, v katerega sem se za nekaj časa naselil. Na Folegandros, kjer je pred drugo svetovno vojno živel in ustvarjal Henry Miller, sem se vedno vračal. V vasici je na začetku oktobra le še ducat turistov, ki jih čez dan niti ne srečaš, zvečer pa se vse življenje dogaja v eni izmed dveh ali treh vaških gostiln. Od vina sem najbolj vzljubil blagi kretski rose in tradicionalno retsino s svojim značilnim okusom po borovi korenini.

***

Folegandros, ki sem ga podnevi prehodil po dolgem in počez, me je zaznamoval podobno, kot je Grčija Millerja. "Svetloba Grčije mi je odprla oči, vstopila v moje pore in razširila vso mojo bit," je zapisal, ko je opisoval deželo, ki ga je razsvetlila kot Knjiga razodetja. V preteklosti je bila Grčija res zatočišče in kraj navdiha evropskih umetnikov in intelektualcev. Vsi smo Grki, je nekoč dejal angleški pesnik Shelly. Vsi iščemo otok, na katerem si domišljamo, da bomo našli svoj mir. Ampak potem je preteklo nekaj stoletij in Grčija je postala simbol evropskega nemira in nezanesljivosti. Je pot iz zibelke zahodne civilizacije in kulture do smrtne postelje res tako hitra in preprosta? Kako se vse to pozna na ljudeh, na Grkih? So ohranili svoj način življenja, ki ga je na Folegandrosu poosebljal stari Pietros, devetdesetletnik, ki je vsak večer prišel v vaško gostilno in s svojim blagim, skorajda otroškim glasom sodeloval v pogovorih?

O Folegandrosu, kjer nisem bil že toliko let, pogosto razmišljam. Kaj se je v tem času na otoku spremenilo, koliko je njegovo podobo skazil turizem, kaj počne moj otoški prijatelj Christos? Še kadi tiste prekleto močne cigarete Karelia? Predvsem pa se sprašujem o sebi. Kdaj se bom vrnil? Zakaj se do zdaj še nisem? Nimam odgovora. Kar sem do zdaj spoznal in za kar vem, da drži, je to, da se v življenju vse stvari dogajajo z razlogom. In da se človek vrne, ko pride čas za to. Še vedno hranim tisto staro, popisano izdajo Lonely Planeta, na katero imam toliko spominov. V knjigi je ostal porumenel list papirja, na katerem piše: "The happiest man on earth is the man with fewest needs. And I also believe that if you have light, such as you have here, all ugliness is obliterated." (Henry Miller, The Colossus of Maroussi).

S tem je vse povedano.