Weekend

Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros

Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj Lonley Planeta za Grčijo, ki se mu zdi ravno prav eksotična, skrivnostna in vabljiva, da tam preživi mesec dni, dokler mu ne poide denar. Po prvi prespani noči v parku se nesojeni klatež odloči, da je treba domov.

12.08.2016 15:09
Ključne besede:   Grčija   Pirej   Kikladi   Henry Miller   Folegandros

"Svetloba Grčije mi je odprla oči, vstopila v moje pore in razširila vso mojo bit."

Henry Miller

Pozneje sem bil v Grčiji še nekajkrat, a sem jo doživljal drugače. Tuja dežela je kot ženska; vedno je prvič nekaj posebnega, nepozabnega. Spominjam se sončnega zahoda na terasi nekega bara na Santoriniju; ko je žarečo kroglo pogoltnilo morje na zahodu in se je nad vulkanski otok spustil večerni mrak, sem pil koktajl in užival v glasbi, ki je nisem slušal še nikoli. Zdela se mi je idealna, kot da bi bila napisana za prav tisti trenutek. Celo prosil sem natakarja, če mi na listek napiše izvajalca in naslov albuma. Yanni: Live at the Acropolis, je pisalo na papirju, ki mi ga je prinesel, ob tem pa ni skrival zadovoljstva, ker imam rad grške skladatelje. Ampak do takrat za Yiannisa Hryssomallisa sploh še nisem slišal. Najbrž ni naključje, da se je skladba, zaradi katere sem postal pozoren nanj, imenovala – Santorini. 

 

 

***

 

Ko se danes spominjam svojega prvega potovanja, vidim napol odraslega fanta, ki ne ve povsem natančno, kaj išče, kam hoče ali kaj si želi videti. Najraje vse in še kaj zraven. Edino, kar sem že takrat intuitivno vedel in kar se mi še vedno zdi kot blagoslov, je to, da na kraje, v katere prihajam, in ljudi, s katerimi se srečujem, vedno gledam z naklonjenostjo, spoštovanjem in uvidevnostjo. Izogibanje slabim občutkom in nezaupljivosti pozitivno vpliva na doživljanje sveta in ljudi okoli nas. Vseskozi, odkar potujem, sem se zavestno izogibal negativnim čustvom, zlasti in predvsem strahovom. Včasih to sploh ni bilo tako samoumevno; na mojem drugem ali tretjem potovanju v Grčijo sem pred atensko železniško postajo sedel v prvi taksi, ki se je pojavil, in vozniku rekel, naj me pelje v bližnji Pirej. Bilo je sredi noči, konec septembra, voznik je bil zagorel, kosmat in divji. Peljala sva se po temnih, zapuščenih ulicah in pojma nisem imel, ali me pelje v pristanišče ali kam drugam. Potem je začel v polomljeni angleščini razlagati, da bova še nekoga pobrala, da greva iskat njegovega prijatelja, če nimam nič proti, in odgovoril sem, da mi je v bistvu vseeno, kam greva, da imam čas, ampak naj me do devetih zjutraj le pripelje do cilja, ker imam takrat trajekt za Naksos. Govoril sem spontano, benevolentno. Predvsem pa zelo mirno. Še sam ne vem, zakaj sem mu sploh to razlagal. V resnici sem dobival tisti vroči občutek, ki človeka dostikrat obide, ko mu je zelo neprijetno ali se počuti ogroženega. Da bi premagal negativna čustva, sem sam pri sebi ponavljal, da več kot oropati me ne morejo in da se je tako ali tako nesmiselno obremenjevati z nečim, kar je verjetno plod domišljije. Medtem je voznik zadovoljno kimal, se smejal in ponavljal, da bova zadevo takoj uredila in da se mi opravičuje. Čez nekaj minut je ustavil in stopil iz avta. Sranje, sem si rekel, tole mi ni niti najmanj všeč. Ko je odprl prtljažnik, v katerem sem imel prtljago, mi je postalo vroče. Potem ga je zaprl nazaj in se vrnil v avto, skoraj istočasno pa je spredaj sedel še neki starejši možak in me po grško pozdravil. Kalispera, dober večer. Potem smo se odpeljali in čez petnajst minut sem bil v Pireju. Plačal sem polovično ceno prevoza.

 

Pozneje, ko sem v pristaniškem lokalu z velikim vrtom in udobnimi stoli srkal pivo, kadil grške cigarete Assos in odšteval minute do jutranje zarje, mi je na misel prišlo, kako pogosto si ljudje o nekom ali nečem a priori ustvarimo mnenje ali prepričanje, pri čemer nimamo nobenega razloga, da bi verjeli v resničnost tega. Kot da bi se želeli o nečem prepričati, še posebej če gre za negativno mnenje. Zakaj sem med vožnjo pomislil na črne scenarije, celo na rop, ko do zdaj nisem imel še nobene slabe izkušnje?! Tisto noč, ki sem jo s pivom in Henryjem Millerjem preživel v atenskem pristanišču, kjer se življenje nikoli povsem ne ustavi, sem spoznal nove razsežnosti individualnega potovanja, ko nisi odvisen od nikogar, toda obenem se včasih zaradi tega, ker si sam s sabo, počutiš bolj ogroženega ali ranljivega. Čeprav je vse skupaj le občutek, ki z resničnostjo nima nobene zveze. V osemnajstih letih, med katerimi se prepotoval kar nekaj sveta, nisem imel ene same slabe izkušnje z ljudmi. Enkrat sem sicer v Bangkoku ostal brez prenosnega telefona, vendar sem ga izgubil sam, po svoji krivdi. Padel mi je z žepa in ostal v enem izmed neštetih mestnih taksijev.

 

 

***

 

Še zdaj imam pred očmi pritajeni nočni vrvež Pireja, izgubljene, od alkohola in hašiša opotekajoče se mornarje, ki iščejo svoje ladje ob pomolu. V nosu mi je ostal smrad po kanalizaciji, nafti in olju, ki se meša s slanim okusom morja in vonjem iz restavracij in okoliške makije. Po dveh ali treh pivih nastopi prijetna zaspanost, veke postanejo težke in telo se zaziblje v lahen spanec, ki ga vsake toliko prekinejo glasne ladijske sirene, železni zven sidrnih verig in hupanje trajektov v pristanišču. Če sem med svojo prvo potjo po Grčiji obiskoval otoke, ki so bili avgusta še pošteno natlačeni s turisti, sem šel naslednjič tja dober mesec pozneje. Izbiral sem kraje, kjer sem računal na mir. Naksos mi je bil všeč, ker je velik otok, na katerem se človek izgubi v množici majhnih zalivov in vasi. Toda tudi to me ni zadovoljilo. Kot da bi me preganjal neki nemir, sem iskal še manjši, skorajda odljuden otok. Tako sem našel Folegandros, zares majhen otok v južnih Kikladih. Meri okoli 30 kvadratnih kilometrov, premore tri vasice, v katerih živi nekaj več kot 600 ljudi. Karavostasis je miniaturno pristanišče, kjer sem stopil iz hidrogliserja in začuden ugotovil, da sta se z mano izkrcala samo še dva potnika, ki sta delovala kot domačina. V pristanišču nas je čakal antični avtobus, ki je sodeč po kabinskih oznakah in etiketah svojo aktivno življenje preživel v Nemčiji, potem pa so ga poslali v pokoj na ta grški otok. Stari, zloščeni temnozeleni mercedes nas je po precej strmem vzponu pripeljal do otoške glavne vasi z imenom Chora, na koncu katere se odpira prepadna stena, globoko spodaj pa divje buta morje.

 

 

Nad pečino stoji prijazen apartma z edinim logičnim imenom: Seaview, Morski razgled, v katerega sem se za nekaj časa naselil. Na Folegandros, kjer je pred drugo svetovno vojno živel in ustvarjal Henry Miller, sem se vedno vračal. V vasici je na začetku oktobra le še ducat turistov, ki jih čez dan niti ne srečaš, zvečer pa se vse življenje dogaja v eni izmed dveh ali treh vaških gostiln. Od vina sem najbolj vzljubil blagi kretski rose in tradicionalno retsino s svojim značilnim okusom po borovi korenini.

 

 

***

 

Folegandros, ki sem ga podnevi prehodil po dolgem in počez, me je zaznamoval podobno, kot je Grčija Millerja. "Svetloba Grčije mi je odprla oči, vstopila v moje pore in razširila vso mojo bit," je zapisal, ko je opisoval deželo, ki ga je razsvetlila kot Knjiga razodetja. V preteklosti je bila Grčija res zatočišče in kraj navdiha evropskih umetnikov in intelektualcev. Vsi smo Grki, je nekoč dejal angleški pesnik Shelly. Vsi iščemo otok, na katerem si domišljamo, da bomo našli svoj mir. Ampak potem je preteklo nekaj stoletij in Grčija je postala simbol evropskega nemira in nezanesljivosti. Je pot iz zibelke zahodne civilizacije in kulture do smrtne postelje res tako hitra in preprosta? Kako se vse to pozna na ljudeh, na Grkih? So ohranili svoj način življenja, ki ga je na Folegandrosu poosebljal stari Pietros, devetdesetletnik, ki je vsak večer prišel v vaško gostilno in s svojim blagim, skorajda otroškim glasom sodeloval v pogovorih?

 

O Folegandrosu, kjer nisem bil že toliko let, pogosto razmišljam. Kaj se je v tem času na otoku spremenilo, koliko je njegovo podobo skazil turizem, kaj počne moj otoški prijatelj Christos? Še kadi tiste prekleto močne cigarete Karelia? Predvsem pa se sprašujem o sebi. Kdaj se bom vrnil? Zakaj se do zdaj še nisem? Nimam odgovora. Kar sem do zdaj spoznal in za kar vem, da drži, je to, da se v življenju vse stvari dogajajo z razlogom. In da se človek vrne, ko pride čas za to. Še vedno hranim tisto staro, popisano izdajo Lonely Planeta, na katero imam toliko spominov. V knjigi je ostal porumenel list papirja, na katerem piše: "The happiest man on earth is the man with fewest needs. And I also believe that if you have light, such as you have here, all ugliness is obliterated." (Henry Miller, The Colossus of Maroussi).

 

S tem je vse povedano.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Poti podeželskih hiš: Kulturna dediščina in turizem ob slovensko-madžarski meji
0
16.07.2021 05:37
V projektu, ki povezuje Slovenijo in Madžarsko, se predstavljajo znamenite hiše z bogato kulturno in snovno dediščino na območju ... Več.
Piše: Uredništvo
Smučanje je življenje: Vtisi drugačnega pogovora o življenju "na belem" in potem
0
23.05.2020 12:30
Po spletu okoliščin, podloženih s smučarsko zanesenostjo, sem se v ponedeljek ob zgodnji, ne še peti uri zjutraj, nahajal pred ... Več.
Piše: Mitja Prosen
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Sončna kraljica
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.033
02/
Dokler se novinarji in uredniki ne bodo uprli politikom, se bo politizacija medijev mirno nadaljevala
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.106
03/
Neracionalna, fanatična bitka za slovenski Bahmut po imenu RTV Slovenija
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.502
04/
Kam pelje Logarjeva "platformizacija" volilnega kapitala?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.804
05/
Prvo leto svobodnega vladanja: Lažni energetski prerok, ki uvaja ideološki, avtoritarni intervencionistični državni kapitalizem
Uredništvo
Ogledov: 1.198
06/
Vatikanska diplomacija: Bolj kot Zahodu je papež glede vojne v Ukrajini blizu stališčem Brazilije, Indije ali Kitajske
Božo Cerar
Ogledov: 1.196
07/
Evtanazija ali evgenika? Kaj lahko pomeni dobra smrt* v neoliberalnem obdobju človeštva
Milan Krek
Ogledov: 1.136
08/
Odnosi med Italijo in Slovenijo so odlični in tako dobro uveljavljeni, da so odporni tudi na menjave vlad
Valerio Fabbri
Ogledov: 737
09/
Paradigma revščine ali zakaj bodo naši vnuki morda plavali čez Sredozemlje na jug
Andraž Šest
Ogledov: 2.053
10/
China's debt diplomacy is facing pushback in Central Asia
Valerio Fabbri
Ogledov: 474