Weekend

Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros

Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj Lonley Planeta za Grčijo, ki se mu zdi ravno prav eksotična, skrivnostna in vabljiva, da tam preživi mesec dni, dokler mu ne poide denar. Po prvi prespani noči v parku se nesojeni klatež odloči, da je treba domov.

12.08.2016 15:09
Ključne besede:   Grčija   Pirej   Kikladi   Henry Miller   Folegandros

"Svetloba Grčije mi je odprla oči, vstopila v moje pore in razširila vso mojo bit."

Henry Miller

Pozneje sem bil v Grčiji še nekajkrat, a sem jo doživljal drugače. Tuja dežela je kot ženska; vedno je prvič nekaj posebnega, nepozabnega. Spominjam se sončnega zahoda na terasi nekega bara na Santoriniju; ko je žarečo kroglo pogoltnilo morje na zahodu in se je nad vulkanski otok spustil večerni mrak, sem pil koktajl in užival v glasbi, ki je nisem slušal še nikoli. Zdela se mi je idealna, kot da bi bila napisana za prav tisti trenutek. Celo prosil sem natakarja, če mi na listek napiše izvajalca in naslov albuma. Yanni: Live at the Acropolis, je pisalo na papirju, ki mi ga je prinesel, ob tem pa ni skrival zadovoljstva, ker imam rad grške skladatelje. Ampak do takrat za Yiannisa Hryssomallisa sploh še nisem slišal. Najbrž ni naključje, da se je skladba, zaradi katere sem postal pozoren nanj, imenovala – Santorini. 

 

 

***

 

Ko se danes spominjam svojega prvega potovanja, vidim napol odraslega fanta, ki ne ve povsem natančno, kaj išče, kam hoče ali kaj si želi videti. Najraje vse in še kaj zraven. Edino, kar sem že takrat intuitivno vedel in kar se mi še vedno zdi kot blagoslov, je to, da na kraje, v katere prihajam, in ljudi, s katerimi se srečujem, vedno gledam z naklonjenostjo, spoštovanjem in uvidevnostjo. Izogibanje slabim občutkom in nezaupljivosti pozitivno vpliva na doživljanje sveta in ljudi okoli nas. Vseskozi, odkar potujem, sem se zavestno izogibal negativnim čustvom, zlasti in predvsem strahovom. Včasih to sploh ni bilo tako samoumevno; na mojem drugem ali tretjem potovanju v Grčijo sem pred atensko železniško postajo sedel v prvi taksi, ki se je pojavil, in vozniku rekel, naj me pelje v bližnji Pirej. Bilo je sredi noči, konec septembra, voznik je bil zagorel, kosmat in divji. Peljala sva se po temnih, zapuščenih ulicah in pojma nisem imel, ali me pelje v pristanišče ali kam drugam. Potem je začel v polomljeni angleščini razlagati, da bova še nekoga pobrala, da greva iskat njegovega prijatelja, če nimam nič proti, in odgovoril sem, da mi je v bistvu vseeno, kam greva, da imam čas, ampak naj me do devetih zjutraj le pripelje do cilja, ker imam takrat trajekt za Naksos. Govoril sem spontano, benevolentno. Predvsem pa zelo mirno. Še sam ne vem, zakaj sem mu sploh to razlagal. V resnici sem dobival tisti vroči občutek, ki človeka dostikrat obide, ko mu je zelo neprijetno ali se počuti ogroženega. Da bi premagal negativna čustva, sem sam pri sebi ponavljal, da več kot oropati me ne morejo in da se je tako ali tako nesmiselno obremenjevati z nečim, kar je verjetno plod domišljije. Medtem je voznik zadovoljno kimal, se smejal in ponavljal, da bova zadevo takoj uredila in da se mi opravičuje. Čez nekaj minut je ustavil in stopil iz avta. Sranje, sem si rekel, tole mi ni niti najmanj všeč. Ko je odprl prtljažnik, v katerem sem imel prtljago, mi je postalo vroče. Potem ga je zaprl nazaj in se vrnil v avto, skoraj istočasno pa je spredaj sedel še neki starejši možak in me po grško pozdravil. Kalispera, dober večer. Potem smo se odpeljali in čez petnajst minut sem bil v Pireju. Plačal sem polovično ceno prevoza.

 

Pozneje, ko sem v pristaniškem lokalu z velikim vrtom in udobnimi stoli srkal pivo, kadil grške cigarete Assos in odšteval minute do jutranje zarje, mi je na misel prišlo, kako pogosto si ljudje o nekom ali nečem a priori ustvarimo mnenje ali prepričanje, pri čemer nimamo nobenega razloga, da bi verjeli v resničnost tega. Kot da bi se želeli o nečem prepričati, še posebej če gre za negativno mnenje. Zakaj sem med vožnjo pomislil na črne scenarije, celo na rop, ko do zdaj nisem imel še nobene slabe izkušnje?! Tisto noč, ki sem jo s pivom in Henryjem Millerjem preživel v atenskem pristanišču, kjer se življenje nikoli povsem ne ustavi, sem spoznal nove razsežnosti individualnega potovanja, ko nisi odvisen od nikogar, toda obenem se včasih zaradi tega, ker si sam s sabo, počutiš bolj ogroženega ali ranljivega. Čeprav je vse skupaj le občutek, ki z resničnostjo nima nobene zveze. V osemnajstih letih, med katerimi se prepotoval kar nekaj sveta, nisem imel ene same slabe izkušnje z ljudmi. Enkrat sem sicer v Bangkoku ostal brez prenosnega telefona, vendar sem ga izgubil sam, po svoji krivdi. Padel mi je z žepa in ostal v enem izmed neštetih mestnih taksijev.

 

 

***

 

Še zdaj imam pred očmi pritajeni nočni vrvež Pireja, izgubljene, od alkohola in hašiša opotekajoče se mornarje, ki iščejo svoje ladje ob pomolu. V nosu mi je ostal smrad po kanalizaciji, nafti in olju, ki se meša s slanim okusom morja in vonjem iz restavracij in okoliške makije. Po dveh ali treh pivih nastopi prijetna zaspanost, veke postanejo težke in telo se zaziblje v lahen spanec, ki ga vsake toliko prekinejo glasne ladijske sirene, železni zven sidrnih verig in hupanje trajektov v pristanišču. Če sem med svojo prvo potjo po Grčiji obiskoval otoke, ki so bili avgusta še pošteno natlačeni s turisti, sem šel naslednjič tja dober mesec pozneje. Izbiral sem kraje, kjer sem računal na mir. Naksos mi je bil všeč, ker je velik otok, na katerem se človek izgubi v množici majhnih zalivov in vasi. Toda tudi to me ni zadovoljilo. Kot da bi me preganjal neki nemir, sem iskal še manjši, skorajda odljuden otok. Tako sem našel Folegandros, zares majhen otok v južnih Kikladih. Meri okoli 30 kvadratnih kilometrov, premore tri vasice, v katerih živi nekaj več kot 600 ljudi. Karavostasis je miniaturno pristanišče, kjer sem stopil iz hidrogliserja in začuden ugotovil, da sta se z mano izkrcala samo še dva potnika, ki sta delovala kot domačina. V pristanišču nas je čakal antični avtobus, ki je sodeč po kabinskih oznakah in etiketah svojo aktivno življenje preživel v Nemčiji, potem pa so ga poslali v pokoj na ta grški otok. Stari, zloščeni temnozeleni mercedes nas je po precej strmem vzponu pripeljal do otoške glavne vasi z imenom Chora, na koncu katere se odpira prepadna stena, globoko spodaj pa divje buta morje.

 

 

Nad pečino stoji prijazen apartma z edinim logičnim imenom: Seaview, Morski razgled, v katerega sem se za nekaj časa naselil. Na Folegandros, kjer je pred drugo svetovno vojno živel in ustvarjal Henry Miller, sem se vedno vračal. V vasici je na začetku oktobra le še ducat turistov, ki jih čez dan niti ne srečaš, zvečer pa se vse življenje dogaja v eni izmed dveh ali treh vaških gostiln. Od vina sem najbolj vzljubil blagi kretski rose in tradicionalno retsino s svojim značilnim okusom po borovi korenini.

 

 

***

 

Folegandros, ki sem ga podnevi prehodil po dolgem in počez, me je zaznamoval podobno, kot je Grčija Millerja. "Svetloba Grčije mi je odprla oči, vstopila v moje pore in razširila vso mojo bit," je zapisal, ko je opisoval deželo, ki ga je razsvetlila kot Knjiga razodetja. V preteklosti je bila Grčija res zatočišče in kraj navdiha evropskih umetnikov in intelektualcev. Vsi smo Grki, je nekoč dejal angleški pesnik Shelly. Vsi iščemo otok, na katerem si domišljamo, da bomo našli svoj mir. Ampak potem je preteklo nekaj stoletij in Grčija je postala simbol evropskega nemira in nezanesljivosti. Je pot iz zibelke zahodne civilizacije in kulture do smrtne postelje res tako hitra in preprosta? Kako se vse to pozna na ljudeh, na Grkih? So ohranili svoj način življenja, ki ga je na Folegandrosu poosebljal stari Pietros, devetdesetletnik, ki je vsak večer prišel v vaško gostilno in s svojim blagim, skorajda otroškim glasom sodeloval v pogovorih?

 

O Folegandrosu, kjer nisem bil že toliko let, pogosto razmišljam. Kaj se je v tem času na otoku spremenilo, koliko je njegovo podobo skazil turizem, kaj počne moj otoški prijatelj Christos? Še kadi tiste prekleto močne cigarete Karelia? Predvsem pa se sprašujem o sebi. Kdaj se bom vrnil? Zakaj se do zdaj še nisem? Nimam odgovora. Kar sem do zdaj spoznal in za kar vem, da drži, je to, da se v življenju vse stvari dogajajo z razlogom. In da se človek vrne, ko pride čas za to. Še vedno hranim tisto staro, popisano izdajo Lonely Planeta, na katero imam toliko spominov. V knjigi je ostal porumenel list papirja, na katerem piše: "The happiest man on earth is the man with fewest needs. And I also believe that if you have light, such as you have here, all ugliness is obliterated." (Henry Miller, The Colossus of Maroussi).

 

S tem je vse povedano.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
Uredništvo
Ogledov: 3,518
02/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,738
03/
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
Uredništvo
Ogledov: 2,248
04/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,341
05/
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
Uredništvo
Ogledov: 1,539
06/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,710
07/
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
Božo Cerar
Ogledov: 1,656
08/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,272
09/
Pada vlada? Jutri še ne - kljub izsiljevanju Levice, je pa že pripravljen "Scenarij 2020", ključna stranka bo SMC!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,759
10/
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
Dimitrij Rupel
Ogledov: 937