Komentar

Nemška Antigona se piše Merkel, slovenska pa gola in ubita leži v Hudi jami

Kako na kolektivni ravni vzpostaviti pravičen, a hkrati tudi dovolj kritičen pogled na stranpoti nacionalne zgodovine? Če so šli Nemci s svojim občutkom krivde celo predaleč, se Slovenci obnašamo, kot da so stotine povojnih morišč na naših tleh posledica delovanja zunajzemeljskih sil. Huda jama je simptom takšne indiference, ki jo naš zavoženi šolski sistem niti ne poskuša premagati s poudarjanjem človekovega dostojanstva in posvečenosti mrtvih.

18.08.2016 00:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Nemčija   Slovenija   Michael More   Where to Invade Next   Angela Merkel   nacizem   krivda   Huda jama   vojni zločin

Slovenija je eno samo prikrito povojno morišče, Huda jama pa  simbolni oltar tega dolgo prikritega zla, za katerega doslej ni še nihče odgovarjal. Zločin brez kazni torej. Slovensko sprenevedanje z zgodovino je sistemsko in spominja na nemško po II. svetovni vojni, ko so nekdanji nacisti svojim otrokom zatrjevali, da z nacizmom niso imeli ničesar...

V zadnjem filmu Michaela Moora z naslovom Where to Invade Next je Slovenija predstavljena resnično idilično. Če spregledamo majhno, a sladko laž nastopajočih študentskih funkcionarjev (namreč da je zaradi njihovih protestov pred leti padla celo vlada), potem v družbi drugih narodov vsaj navzven delujemo precej normalno. Vsekakor bolj kot Nemci, ki jih Moore postavi v kontekst medgeneracijskega prenosa travme. Ko sem pozorno gledal ta del filma, se mi v nekem trenutku končno posvetilo, v čem je misterij iracionalnega obnašanja nemške kanclerke Angele Merkel v zadnjem letu. Postalo mi je jasno, čemu njena empatija do beguncev ter migrantov in zakaj je s svojimi dejanji zatresla takorekoč vso Evrop(psk)o (unijo). Zaradi občutka krivde. Vzgojena v družini luteranskega pastorja, obremenjena z združitvijo obeh Nemčij in dolgoletnim statusom varovanke krščanskega demokrata Helmuta Kohla je gospa Merkel v nekem trenutku začutila, da je breme krivde, ki ga nosi tako kot mnogi drugi njeni rojaki, preveliko, da bi ga ignorirala. Morala ga je utelesiti v dejanju, ki bi to fiktivno krivdo po pomembnosti odtehtalo. Ko pravim "fiktivno", izhajam iz ostrega zanikanja svetopisemske maksime o tem, da otroci odgovarjajo za grehe svojih očetov. Takšen arhaični pogled, ki je bil v zgodovini predolgo dogma, dandanašnji ne more obveljati kot argument v resni razpravi. Toda hkrati to ne pomeni, da otroci v sebi ne čutijo "grehov" svojih očetov (mater) ali starih očetov (babic); avtorji, ki preučujejo zgodovino totalitarnih režimov, predvsem nacionalsocialističnega, pogosto opozarjajo, da šele v drugi oziroma tretji generaciji to telesno občutje "greha" udari na površje. Vnukinja zloglasnega nacističnega poveljnika in vojnega zločinca Amona Götha, ki ga je v Schindlerjevem seznamu upodobil Ralph Fiennes, je recimo končala kot narkomanka.

 

 

Travma nemške krivde

 

Prva povojna generacija Nemcev je bila odrešena neprijetnih samoizpraševanj, saj so jih starši, mnogi med njimi aktivni sopotniki nacionalnega socializma, želeli obvarovati pred posledicami ene največjih norosti v zgodovini moderne civilizacije. Zato so molčali o vsem, kar se je v Nemčiji dogajalo med leti 1933 in 1945. Če že niso povsem molčali, so pa vsaj zatrjevali, da niso imeli nič s tem. Prva povojna generacija, ki jo je v študentskih letih zagrabil uporniški duh, prav zato dolgo ni vedela, kakšne travme nosi s seboj oziroma v sebi. A frustracije so morale nekje izbruhniti na površje; prav temu gre pripisati silovitost študentskega gibanja v tedanji ZRN, priljubljenost skrajno levičarskih in anarhističnih skupin, fenomena Ulrike Meinhof in Matthiasa Baaderja v sedemdesetih, ali pa teoretska izhodišča, ki jih je skozi idejo dolgega pohoda skozi institucije oblasti zagovarjal Rudi Dutschke...

 

Hvalevredno je, da je bila prva povojna generacija Nemcev v nekem trenutku, ko se je končno zavedla, kaj so počeli njihovi očetje in matere, sposobna pogleda v prihodnost in je svojo "epifanijo" prenesla v sistem, ki se je temeljito spremenil v vseh pogledih. To je bil pač edini način, da se druga in vse naslednje generacije ne bodo več spraševale, kaj je bil narobe z njihovimi dedki ali pradedki, temveč bodo vedele, kakšno zlo je bil nacionalni socializem. Ta preobrazba je lahko pričela šele s padcem Berlinskega zidu in unifikacijo Nemčij, s poenotenjem šolskega in izobraževalnega sistema, brez katerega je nemogoče izpeljati kakršne koli prelomne politične, socialne ali ekonomske spremembe ali sistemske družbene reforme po mirni, civilizirani oziroma pravni poti.

 

Slovenska oblast, ki je imela po letu 1991 enkratno priložnost, da to stori nekaj podobno velikega, se je svojemu zgodovinskemu poslanstvu izneverila. Zaradi tega danes mladi Nemci, ko hodijo po Berlinu, na vsakem koraku vidijo svareče kovinske ploščice in znamenja o terorju nad Judi. Na neprijetno resnico so pozorni zato, ker jih šolski sistem ne le uči, temveč tudi vzgaja v občutku empatije do žrtev in krivde zaradi vsega tistega slabega, kar so kot nacija nekoč počeli drugim (temu bi lahko rekli tudi vrednostni imbreeding). Morda so šli Nemci s svojo krivdo že predaleč, vsaj včasih se tako zdi, vendar pa drži, da so bili zmožni ozavestiti svojo zločinsko preteklost, njene travme in da zaradi tega postali boljši narod. Narod, čigar kanclerka je lani s povabilom vsem vojnim beguncem in ljudem v stiski, naj se zatečejo v varno Nemčijo, sprožila selitev narodov, kakršne Evropa ne pomni, s tem pa je Frau Merkel spravila na kolena tudi evropsko solidarnost in ravno dovolj Britancev odvrnila od takšne Evrope, da se je na junijskem referendumu zgodil Brexit.

 

 

Smrt evropske civilizacije v Hudi jami

 

Kam bo zgodovina umestila Angelo Merkel, bomo še videli. A v vsakem primeru zdaj njeno politko do priseljevanja lažje razumemo, ker poznamo fenomen nemške krivde. In če v tej točki poskušamo zgodbo po analogiji pripeljati v Slovenijo, se naša pot ustavi ob vprašanju sočutja in empatije, ki jo Slovenci čutijo do žrtev. Oziroma - če stopimo v zgodovinski kontekst vojnega in povojnega nasilja ter komunistične revolucije - nas zanima, zakaj se toliko ukvarjamo z idejo sprave (pomiritve) med obema sprtima taboroma, obenem pa se obnašamo, kot da še nismo slišali za posvečenost mrtvih ali dostojanstvo človeka, kar je eden temeljev evropske kulture in civilizacije, utemeljene na starogrški antiki in judovsko-krščanskem izročilu. Zakaj? Zato ker nismo storili skoraj nič, da bi spremenili svoj odnos do sveta, privzgojen in utemeljen na slabem šolskem sistemu, s katerim so v devetdesetih letih zaradi Drnovškove ignorance eksperimentirali Slavko Gaber in njegovi teoretiki anarholiberalizma, bogato financirani iz proračuna za svoje projekte. Šola naj uči, ne pa tudi vzgaja, je bila njihova mantra. Vzgajajo naj starši. Toliko škode kot so gabrovci naredili slovenskemu šolstvu, je ni še nihče v zgodovini. Zaradi tega imamo danes šolski sistem, v katerem je otrok najmanj pomemben, včasih pa se zdi, da je v ozadju zgolj milijonski zaslužek založb in njihovih tajkunskih lastnikov. Slovenski šolarji za razliko od nemških ne bodo nikoli izvedeli o temnih madežih na zloščenem in pogosto zlaganem mozaiku naše nacionalne zgodovine; ne bodo slišali ničesar o ponosu in vlogi svoje domovine v prejšnjih stoletjih, krvavem davku I. svetovne vojne ali posledicah dveh usodnih odločitev v času II. svetovne vojne oziroma takoj po njenem koncu. In če o medvojni kolaboraciji z nacizmom še nekaj vemo, smo glede titoističnih zločinov še kar vsakič znova presenečeni. Slovenija je namreč eno samo prikrito povojno morišče, Huda jama pa nekakšen oltar tega dolgo prikritega zla. Tudi o nasilju nad manjšinami nam niso ničesar povedali. Kot da se nikoli ne bi dogajalo nič. Kot da so Kočevarji, Staroavstrijci, Italijani in Madžari sami odšli, ker se v novi domovini niso več dobro počutili. Pa tudi nad prekmurskimi Judi se ni nihče znašal. Njihova sinagoga v Lendavi se je podrla sama. Kot tudi nacionalizacija in agrarna reforma nista bili nič nenavadnega.

 

Slovensko sprenevedanje z zgodovino je sistemsko in spominja na nemško po II. svetovni vojni, ko so nekdanji nacisti svojim otrokom zatrjevali, da ni bilo nič narobe in da niso ničesar vedeli o holokavstvu. Če sledimo tej logiki, ki je v Sloveniji preživela sedem desetletij po propadu nacionalnega socializma, je jasno, zakaj je od odkritja grobišča v Barbarinem rovu v Hudi jami pa do začetka prekopavanja mumificiranih trupel minilo sedem let. Verjemite, da bi nekateri politiki leta 2009 rov najraje zasuli, če bi bilo to mogoče, saj bi se država tako rešila odgovornosti, da zagotovi spoštovanje osnovnega človeškega dostojanstva vsem tistim, ki so jih neznani morilci nagnali v opuščeni rudnik in tam pobili, nekatere pa celo žive zazidali. Sintagma neznani storilci je umestna, saj slovenski pravosodni organi v vseh teh sedmih letih niso vložili niti ene obtožnice. Proti komu pa naj bi jo? Zanikanje je še vedno silovito; tisti pripadniki stare generacije, ki so sodelovali v povojnih pomorih, razumljivo živijo v veri, da niso počeli ničesar zločinskega ali odvratnega. Nekateri se rešijo z demenco, drugi pa se zlomijo v zadnji fazi življenja, ko se k njim vrnejo vse podobe, tudi tiste, ki so jih potisnili najgloblje v podzavest. Pred resnico ne more pobegniti nihče. Toda to je hkrati tudi osebna stvar, v katero se naj nihče ne vtika. Država vprašanje takšne odgovornosti posameznika rešuje v sistemu kazenskega prava, kjer vojni zločini ne zastarajo. Če tega ne stori in dopusti, da se pojavi fenomen zločin brez zločincev, smo na dobri poti, da bodo otroci nekoč nezavedno ponovili grehe svojih prednikov. Primer t.i. izbrisanih, kjer so politiki obeh strani družno sodelovali, je že en tak primer. V prihodnosti se bodo skoraj zagotovo pojavili še novi, če se v naši družbeni zavesti ne bo nekaj temeljito spremenilo. Vprašanje pa je, ali je to v interesu politke, ki Slovence na podlagi starega reka divide et impera, deli in vladaj, že celo večnost leče za nos.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost
8
16.05.2021 11:00
Gospod Ostan, kako je mogoče, da nekdo, ki deluje toliko let na področju gledališke umetnosti, ne premore niti toliko poguma, da ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zločin bi bil v času helikopterskega denarja ne zgraditi NUK2
5
16.05.2021 05:40
V zadnjih desetih letih opravljam svoj poklic v stolpnici. V virusnem času so pred mojim oknom zgradili novo vertikalo. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-obletnica Slovenije: Bomo praznovali spoštljivo drug do drugega ali na bojišču?
23
14.05.2021 05:03
Na portalu+ bomo v prihodnjih osmih tednih objavili osem prispevkov ob tridesetletnici Slovenije. Izbor se bo morda komu zdel ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Sem že čipirana, pardon, cepljena!
34
12.05.2021 04:00
Prejšnji torek pozno zvečer so me poklicali iz Zdravstvenega zavoda Zdravje in me povabili na cepljenje. Nisem oklevala. Že ... Več.
Piše: Ana Jud
Ta naša diktatura je tako strašna, da jo vidijo samo izbranci!
10
11.05.2021 05:30
Sem prespal nasilno zrušitev demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, sem zaradi nemirnih sanj preslišal tanke na ulicah ... Več.
Piše: Denis Poniž
Tako, kot so glasbeniki igrali pred epidemijo, danes na žalost ni več sprejemljivo
25
09.05.2021 22:00
Precej prahu so dvignila priporočila NIJZ za slovenske glasbenike glede zaščitnih ukrepov med koncerti. Posmehovanje so sprožila ... Več.
Piše: Milan Krek
Sramotni jezdec nekega tragičnega časa: Esej o Jožetu Javoršku (1920-1990)
2
09.05.2021 11:00
Aprila 1944 naj bi v Bazi 20 Jože Javoršek zasnoval in uspešno izpeljal kulturni miting. Dramaturško domiselno zasnovan ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Andre Cadere: Kako je nevidni romunski emigrant v Parizu postal človek z "okroglo palico"
5
09.05.2021 06:00
Andre Cadere je živel v Parizu emigrantsko življenje s statusom drugorazrednega, mogoče celo tretjerazrednega umetnika. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o "znamenjih": Od brisanja slik preko Sanjskega moškega, otrok brez očetov in Simone Rebolj do streljanja sošolcev
14
07.05.2021 22:59
Koronska situacija ni naporna samo za ženske. V družinskem nasilju trpijo otroci, starostniki, oskrbe potrebni, ženske in tudi ... Več.
Piše: Andrej Mertelj
Tukaj nisem zato, da bi me vi, janšisti in titoisti, ki ste vsi isti - Butalci, po glavici pobožali
29
05.05.2021 21:00
Oseba iz politike me je vljudno prosila, naj napišem kaj pozitivnega, neke sorte spravni tekst. Naj ljudi pozovem k enotnosti. ... Več.
Piše: Ana Jud
Polemika o "znamenjih": Pravičniški krik dobrih očetov in patriarhalne posvetovalnice za ženske
21
03.05.2021 22:30
Kampanje z opozarjanjem na nasilje moških niso nič novega. V času epidemije so tudi v Avstriji plasirali serijo plakatov z ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Where have all the communists gone, kam so vsi komunisti šli?
10
03.05.2021 03:47
Po svetu je še vedno veliko komunističnih strank, a je zelo malo vplivnih. Presenetljivo pa so komunisti v španski koaliciji, ... Več.
Piše: Keith Miles
2. maj: Praznovanje ljubezni do dela, vrednote nad vrednotami!
18
02.05.2021 11:00
Nismo še prišli na raven duhovnega razvoja, ki bi presegel krovno ideologijo vseh časov in krajev. Ne slepite se! Še vedno ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Če gledališkemu režiserju odvzameš možnost režiranja, je to isto, kot da ga usmrtiš.
3
01.05.2021 22:40
Umetniško gledališče Vsevoloda Emiljeviča Mejerholda se je upiralo zadušljivosti realnega sveta. Gledališko poetičnost je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: O fašistih, komunistih in tudi tistih normalnih, ki trpimo vmes
19
29.04.2021 22:03
Šele z nekoliko večje distance, predvsem geografske, človek počasi dojame vse razsežnosti fenomenalne slovenske pameti, ki jo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bi donirali Komisiji za preprečevanje korupcije 5 evrov preko SMS, da bi tako zagotovili njeno dejansko neodvisnost?
22
28.04.2021 22:00
Komisija za preprečevanje korupcije(KPK) mora postati zares neodvisna institucija! Naj privabi k sodelovanju čim več samostojnih ... Več.
Piše: Miha Burger
Yoda iz Vojne zvezd v mojem Štoparskem vodniku po slovenskem sodnem vesolju
9
25.04.2021 21:00
Področje sodnega izvedenstva psihiatrične stroke je v naši državi katastrofično neprofesionalno področje. Vedno sem menila, da ... Več.
Piše: Ana Jud
Ni lepšega na svetu, kot so gledališke vaje: na njih vadimo svojo smrt
3
24.04.2021 22:39
Na vajah načelno ne določim interpretativne meje, da se lahko igralec svobodno giblje po zvočnem polju svojih replik. Ko pa smo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ustaške sanje hrvaškega predsednika Zorana Milanovića ali malo drugačen "non-paper"
11
23.04.2021 22:25
Pozdraviti gre prizadevanja Slovenije po čimprejšnjem odhodu iz balkanskega okolja, v prvi vrsti iz sklopa nečednih navad, ki ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Tudi imunski sistem Tomaža Vesela, predsednika Računskega sodišča, je hudo oslabljen
10
22.04.2021 22:10
Imunski sistem države se ruši ... Kot da bi bili vsi psi vojne spuščeni, delovati so začele, da tako rečem, tovarne zlobe. ... Več.
Piše: Vili Kovačič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Sem že čipirana, pardon, cepljena!
Ana Jud
Ogledov: 1.966
02/
Ta naša diktatura je tako strašna, da jo vidijo samo izbranci!
Denis Poniž
Ogledov: 1.764
03/
Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost
Simona Rebolj
Ogledov: 1.620
04/
30-obletnica Slovenije: Bomo praznovali spoštljivo drug do drugega ali na bojišču?
Marjan Podobnik
Ogledov: 1.477
05/
Sramotni jezdec nekega tragičnega časa: Esej o Jožetu Javoršku (1920-1990)
Marjan Frankovič
Ogledov: 1.303
06/
Tako, kot so glasbeniki igrali pred epidemijo, danes na žalost ni več sprejemljivo
Milan Krek
Ogledov: 1.158
07/
Ali bo stari lisjak in "večni sodnik" Marko Ilešič uspel dobiti še četrti mandat za Sodišče EU v Luksemburgu?
Uredništvo
Ogledov: 799
08/
Politično mešetarjenje vladne SMC v senci mariborskega superračunalnika: Nezakoniti Upravni odbor Instituta informacijskih znanosti pod taktirko vladne SMC tiho sodeluje pri razgrajevanju razvojnega in izvoznega potenciala IZUM-a!
Tomaž Seljak
Ogledov: 819
09/
Ko me je policist prepoznal, se je odločil, da bo iz neznatnega naredil senzacionalen dogodek
Dimitrij Rupel
Ogledov: 7.149
10/
Neenakost med ljudmi (5): O nastajanju presežnega premoženja oziroma zakaj se povečujejo razlike v premoženju ljudi
Bine Kordež
Ogledov: 996