Komentar

Nemška Antigona se piše Merkel, slovenska pa gola in ubita leži v Hudi jami

Kako na kolektivni ravni vzpostaviti pravičen, a hkrati tudi dovolj kritičen pogled na stranpoti nacionalne zgodovine? Če so šli Nemci s svojim občutkom krivde celo predaleč, se Slovenci obnašamo, kot da so stotine povojnih morišč na naših tleh posledica delovanja zunajzemeljskih sil. Huda jama je simptom takšne indiference, ki jo naš zavoženi šolski sistem niti ne poskuša premagati s poudarjanjem človekovega dostojanstva in posvečenosti mrtvih.

18.08.2016 00:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Nemčija   Slovenija   Michael More   Where to Invade Next   Angela Merkel   nacizem   krivda   Huda jama   vojni zločin

Slovenija je eno samo prikrito povojno morišče, Huda jama pa  simbolni oltar tega dolgo prikritega zla, za katerega doslej ni še nihče odgovarjal. Zločin brez kazni torej. Slovensko sprenevedanje z zgodovino je sistemsko in spominja na nemško po II. svetovni vojni, ko so nekdanji nacisti svojim otrokom zatrjevali, da z nacizmom niso imeli ničesar...

V zadnjem filmu Michaela Moora z naslovom Where to Invade Next je Slovenija predstavljena resnično idilično. Če spregledamo majhno, a sladko laž nastopajočih študentskih funkcionarjev (namreč da je zaradi njihovih protestov pred leti padla celo vlada), potem v družbi drugih narodov vsaj navzven delujemo precej normalno. Vsekakor bolj kot Nemci, ki jih Moore postavi v kontekst medgeneracijskega prenosa travme. Ko sem pozorno gledal ta del filma, se mi v nekem trenutku končno posvetilo, v čem je misterij iracionalnega obnašanja nemške kanclerke Angele Merkel v zadnjem letu. Postalo mi je jasno, čemu njena empatija do beguncev ter migrantov in zakaj je s svojimi dejanji zatresla takorekoč vso Evrop(psk)o (unijo). Zaradi občutka krivde. Vzgojena v družini luteranskega pastorja, obremenjena z združitvijo obeh Nemčij in dolgoletnim statusom varovanke krščanskega demokrata Helmuta Kohla je gospa Merkel v nekem trenutku začutila, da je breme krivde, ki ga nosi tako kot mnogi drugi njeni rojaki, preveliko, da bi ga ignorirala. Morala ga je utelesiti v dejanju, ki bi to fiktivno krivdo po pomembnosti odtehtalo. Ko pravim "fiktivno", izhajam iz ostrega zanikanja svetopisemske maksime o tem, da otroci odgovarjajo za grehe svojih očetov. Takšen arhaični pogled, ki je bil v zgodovini predolgo dogma, dandanašnji ne more obveljati kot argument v resni razpravi. Toda hkrati to ne pomeni, da otroci v sebi ne čutijo "grehov" svojih očetov (mater) ali starih očetov (babic); avtorji, ki preučujejo zgodovino totalitarnih režimov, predvsem nacionalsocialističnega, pogosto opozarjajo, da šele v drugi oziroma tretji generaciji to telesno občutje "greha" udari na površje. Vnukinja zloglasnega nacističnega poveljnika in vojnega zločinca Amona Götha, ki ga je v Schindlerjevem seznamu upodobil Ralph Fiennes, je recimo končala kot narkomanka.

 

 

Travma nemške krivde

 

Prva povojna generacija Nemcev je bila odrešena neprijetnih samoizpraševanj, saj so jih starši, mnogi med njimi aktivni sopotniki nacionalnega socializma, želeli obvarovati pred posledicami ene največjih norosti v zgodovini moderne civilizacije. Zato so molčali o vsem, kar se je v Nemčiji dogajalo med leti 1933 in 1945. Če že niso povsem molčali, so pa vsaj zatrjevali, da niso imeli nič s tem. Prva povojna generacija, ki jo je v študentskih letih zagrabil uporniški duh, prav zato dolgo ni vedela, kakšne travme nosi s seboj oziroma v sebi. A frustracije so morale nekje izbruhniti na površje; prav temu gre pripisati silovitost študentskega gibanja v tedanji ZRN, priljubljenost skrajno levičarskih in anarhističnih skupin, fenomena Ulrike Meinhof in Matthiasa Baaderja v sedemdesetih, ali pa teoretska izhodišča, ki jih je skozi idejo dolgega pohoda skozi institucije oblasti zagovarjal Rudi Dutschke...

 

Hvalevredno je, da je bila prva povojna generacija Nemcev v nekem trenutku, ko se je končno zavedla, kaj so počeli njihovi očetje in matere, sposobna pogleda v prihodnost in je svojo "epifanijo" prenesla v sistem, ki se je temeljito spremenil v vseh pogledih. To je bil pač edini način, da se druga in vse naslednje generacije ne bodo več spraševale, kaj je bil narobe z njihovimi dedki ali pradedki, temveč bodo vedele, kakšno zlo je bil nacionalni socializem. Ta preobrazba je lahko pričela šele s padcem Berlinskega zidu in unifikacijo Nemčij, s poenotenjem šolskega in izobraževalnega sistema, brez katerega je nemogoče izpeljati kakršne koli prelomne politične, socialne ali ekonomske spremembe ali sistemske družbene reforme po mirni, civilizirani oziroma pravni poti.

 

Slovenska oblast, ki je imela po letu 1991 enkratno priložnost, da to stori nekaj podobno velikega, se je svojemu zgodovinskemu poslanstvu izneverila. Zaradi tega danes mladi Nemci, ko hodijo po Berlinu, na vsakem koraku vidijo svareče kovinske ploščice in znamenja o terorju nad Judi. Na neprijetno resnico so pozorni zato, ker jih šolski sistem ne le uči, temveč tudi vzgaja v občutku empatije do žrtev in krivde zaradi vsega tistega slabega, kar so kot nacija nekoč počeli drugim (temu bi lahko rekli tudi vrednostni imbreeding). Morda so šli Nemci s svojo krivdo že predaleč, vsaj včasih se tako zdi, vendar pa drži, da so bili zmožni ozavestiti svojo zločinsko preteklost, njene travme in da zaradi tega postali boljši narod. Narod, čigar kanclerka je lani s povabilom vsem vojnim beguncem in ljudem v stiski, naj se zatečejo v varno Nemčijo, sprožila selitev narodov, kakršne Evropa ne pomni, s tem pa je Frau Merkel spravila na kolena tudi evropsko solidarnost in ravno dovolj Britancev odvrnila od takšne Evrope, da se je na junijskem referendumu zgodil Brexit.

 

 

Smrt evropske civilizacije v Hudi jami

 

Kam bo zgodovina umestila Angelo Merkel, bomo še videli. A v vsakem primeru zdaj njeno politko do priseljevanja lažje razumemo, ker poznamo fenomen nemške krivde. In če v tej točki poskušamo zgodbo po analogiji pripeljati v Slovenijo, se naša pot ustavi ob vprašanju sočutja in empatije, ki jo Slovenci čutijo do žrtev. Oziroma - če stopimo v zgodovinski kontekst vojnega in povojnega nasilja ter komunistične revolucije - nas zanima, zakaj se toliko ukvarjamo z idejo sprave (pomiritve) med obema sprtima taboroma, obenem pa se obnašamo, kot da še nismo slišali za posvečenost mrtvih ali dostojanstvo človeka, kar je eden temeljev evropske kulture in civilizacije, utemeljene na starogrški antiki in judovsko-krščanskem izročilu. Zakaj? Zato ker nismo storili skoraj nič, da bi spremenili svoj odnos do sveta, privzgojen in utemeljen na slabem šolskem sistemu, s katerim so v devetdesetih letih zaradi Drnovškove ignorance eksperimentirali Slavko Gaber in njegovi teoretiki anarholiberalizma, bogato financirani iz proračuna za svoje projekte. Šola naj uči, ne pa tudi vzgaja, je bila njihova mantra. Vzgajajo naj starši. Toliko škode kot so gabrovci naredili slovenskemu šolstvu, je ni še nihče v zgodovini. Zaradi tega imamo danes šolski sistem, v katerem je otrok najmanj pomemben, včasih pa se zdi, da je v ozadju zgolj milijonski zaslužek založb in njihovih tajkunskih lastnikov. Slovenski šolarji za razliko od nemških ne bodo nikoli izvedeli o temnih madežih na zloščenem in pogosto zlaganem mozaiku naše nacionalne zgodovine; ne bodo slišali ničesar o ponosu in vlogi svoje domovine v prejšnjih stoletjih, krvavem davku I. svetovne vojne ali posledicah dveh usodnih odločitev v času II. svetovne vojne oziroma takoj po njenem koncu. In če o medvojni kolaboraciji z nacizmom še nekaj vemo, smo glede titoističnih zločinov še kar vsakič znova presenečeni. Slovenija je namreč eno samo prikrito povojno morišče, Huda jama pa nekakšen oltar tega dolgo prikritega zla. Tudi o nasilju nad manjšinami nam niso ničesar povedali. Kot da se nikoli ne bi dogajalo nič. Kot da so Kočevarji, Staroavstrijci, Italijani in Madžari sami odšli, ker se v novi domovini niso več dobro počutili. Pa tudi nad prekmurskimi Judi se ni nihče znašal. Njihova sinagoga v Lendavi se je podrla sama. Kot tudi nacionalizacija in agrarna reforma nista bili nič nenavadnega.

 

Slovensko sprenevedanje z zgodovino je sistemsko in spominja na nemško po II. svetovni vojni, ko so nekdanji nacisti svojim otrokom zatrjevali, da ni bilo nič narobe in da niso ničesar vedeli o holokavstvu. Če sledimo tej logiki, ki je v Sloveniji preživela sedem desetletij po propadu nacionalnega socializma, je jasno, zakaj je od odkritja grobišča v Barbarinem rovu v Hudi jami pa do začetka prekopavanja mumificiranih trupel minilo sedem let. Verjemite, da bi nekateri politiki leta 2009 rov najraje zasuli, če bi bilo to mogoče, saj bi se država tako rešila odgovornosti, da zagotovi spoštovanje osnovnega človeškega dostojanstva vsem tistim, ki so jih neznani morilci nagnali v opuščeni rudnik in tam pobili, nekatere pa celo žive zazidali. Sintagma neznani storilci je umestna, saj slovenski pravosodni organi v vseh teh sedmih letih niso vložili niti ene obtožnice. Proti komu pa naj bi jo? Zanikanje je še vedno silovito; tisti pripadniki stare generacije, ki so sodelovali v povojnih pomorih, razumljivo živijo v veri, da niso počeli ničesar zločinskega ali odvratnega. Nekateri se rešijo z demenco, drugi pa se zlomijo v zadnji fazi življenja, ko se k njim vrnejo vse podobe, tudi tiste, ki so jih potisnili najgloblje v podzavest. Pred resnico ne more pobegniti nihče. Toda to je hkrati tudi osebna stvar, v katero se naj nihče ne vtika. Država vprašanje takšne odgovornosti posameznika rešuje v sistemu kazenskega prava, kjer vojni zločini ne zastarajo. Če tega ne stori in dopusti, da se pojavi fenomen zločin brez zločincev, smo na dobri poti, da bodo otroci nekoč nezavedno ponovili grehe svojih prednikov. Primer t.i. izbrisanih, kjer so politiki obeh strani družno sodelovali, je že en tak primer. V prihodnosti se bodo skoraj zagotovo pojavili še novi, če se v naši družbeni zavesti ne bo nekaj temeljito spremenilo. Vprašanje pa je, ali je to v interesu politke, ki Slovence na podlagi starega reka divide et impera, deli in vladaj, že celo večnost leče za nos.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 1,883
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,037
03/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,263
04/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,696
05/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,980
06/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,353
07/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,367
08/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,174
09/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 957
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,455