Komentar

Nemška Antigona se piše Merkel, slovenska pa gola in ubita leži v Hudi jami

Kako na kolektivni ravni vzpostaviti pravičen, a hkrati tudi dovolj kritičen pogled na stranpoti nacionalne zgodovine? Če so šli Nemci s svojim občutkom krivde celo predaleč, se Slovenci obnašamo, kot da so stotine povojnih morišč na naših tleh posledica delovanja zunajzemeljskih sil. Huda jama je simptom takšne indiference, ki jo naš zavoženi šolski sistem niti ne poskuša premagati s poudarjanjem človekovega dostojanstva in posvečenosti mrtvih.

18.08.2016 00:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Nemčija   Slovenija   Michael More   Where to Invade Next   Angela Merkel   nacizem   krivda   Huda jama   vojni zločin

Slovenija je eno samo prikrito povojno morišče, Huda jama pa  simbolni oltar tega dolgo prikritega zla, za katerega doslej ni še nihče odgovarjal. Zločin brez kazni torej. Slovensko sprenevedanje z zgodovino je sistemsko in spominja na nemško po II. svetovni vojni, ko so nekdanji nacisti svojim otrokom zatrjevali, da z nacizmom niso imeli ničesar...

V zadnjem filmu Michaela Moora z naslovom Where to Invade Next je Slovenija predstavljena resnično idilično. Če spregledamo majhno, a sladko laž nastopajočih študentskih funkcionarjev (namreč da je zaradi njihovih protestov pred leti padla celo vlada), potem v družbi drugih narodov vsaj navzven delujemo precej normalno. Vsekakor bolj kot Nemci, ki jih Moore postavi v kontekst medgeneracijskega prenosa travme. Ko sem pozorno gledal ta del filma, se mi v nekem trenutku končno posvetilo, v čem je misterij iracionalnega obnašanja nemške kanclerke Angele Merkel v zadnjem letu. Postalo mi je jasno, čemu njena empatija do beguncev ter migrantov in zakaj je s svojimi dejanji zatresla takorekoč vso Evrop(psk)o (unijo). Zaradi občutka krivde. Vzgojena v družini luteranskega pastorja, obremenjena z združitvijo obeh Nemčij in dolgoletnim statusom varovanke krščanskega demokrata Helmuta Kohla je gospa Merkel v nekem trenutku začutila, da je breme krivde, ki ga nosi tako kot mnogi drugi njeni rojaki, preveliko, da bi ga ignorirala. Morala ga je utelesiti v dejanju, ki bi to fiktivno krivdo po pomembnosti odtehtalo. Ko pravim "fiktivno", izhajam iz ostrega zanikanja svetopisemske maksime o tem, da otroci odgovarjajo za grehe svojih očetov. Takšen arhaični pogled, ki je bil v zgodovini predolgo dogma, dandanašnji ne more obveljati kot argument v resni razpravi. Toda hkrati to ne pomeni, da otroci v sebi ne čutijo "grehov" svojih očetov (mater) ali starih očetov (babic); avtorji, ki preučujejo zgodovino totalitarnih režimov, predvsem nacionalsocialističnega, pogosto opozarjajo, da šele v drugi oziroma tretji generaciji to telesno občutje "greha" udari na površje. Vnukinja zloglasnega nacističnega poveljnika in vojnega zločinca Amona Götha, ki ga je v Schindlerjevem seznamu upodobil Ralph Fiennes, je recimo končala kot narkomanka.

 

 

Travma nemške krivde

 

Prva povojna generacija Nemcev je bila odrešena neprijetnih samoizpraševanj, saj so jih starši, mnogi med njimi aktivni sopotniki nacionalnega socializma, želeli obvarovati pred posledicami ene največjih norosti v zgodovini moderne civilizacije. Zato so molčali o vsem, kar se je v Nemčiji dogajalo med leti 1933 in 1945. Če že niso povsem molčali, so pa vsaj zatrjevali, da niso imeli nič s tem. Prva povojna generacija, ki jo je v študentskih letih zagrabil uporniški duh, prav zato dolgo ni vedela, kakšne travme nosi s seboj oziroma v sebi. A frustracije so morale nekje izbruhniti na površje; prav temu gre pripisati silovitost študentskega gibanja v tedanji ZRN, priljubljenost skrajno levičarskih in anarhističnih skupin, fenomena Ulrike Meinhof in Matthiasa Baaderja v sedemdesetih, ali pa teoretska izhodišča, ki jih je skozi idejo dolgega pohoda skozi institucije oblasti zagovarjal Rudi Dutschke...

 

Hvalevredno je, da je bila prva povojna generacija Nemcev v nekem trenutku, ko se je končno zavedla, kaj so počeli njihovi očetje in matere, sposobna pogleda v prihodnost in je svojo "epifanijo" prenesla v sistem, ki se je temeljito spremenil v vseh pogledih. To je bil pač edini način, da se druga in vse naslednje generacije ne bodo več spraševale, kaj je bil narobe z njihovimi dedki ali pradedki, temveč bodo vedele, kakšno zlo je bil nacionalni socializem. Ta preobrazba je lahko pričela šele s padcem Berlinskega zidu in unifikacijo Nemčij, s poenotenjem šolskega in izobraževalnega sistema, brez katerega je nemogoče izpeljati kakršne koli prelomne politične, socialne ali ekonomske spremembe ali sistemske družbene reforme po mirni, civilizirani oziroma pravni poti.

 

Slovenska oblast, ki je imela po letu 1991 enkratno priložnost, da to stori nekaj podobno velikega, se je svojemu zgodovinskemu poslanstvu izneverila. Zaradi tega danes mladi Nemci, ko hodijo po Berlinu, na vsakem koraku vidijo svareče kovinske ploščice in znamenja o terorju nad Judi. Na neprijetno resnico so pozorni zato, ker jih šolski sistem ne le uči, temveč tudi vzgaja v občutku empatije do žrtev in krivde zaradi vsega tistega slabega, kar so kot nacija nekoč počeli drugim (temu bi lahko rekli tudi vrednostni imbreeding). Morda so šli Nemci s svojo krivdo že predaleč, vsaj včasih se tako zdi, vendar pa drži, da so bili zmožni ozavestiti svojo zločinsko preteklost, njene travme in da zaradi tega postali boljši narod. Narod, čigar kanclerka je lani s povabilom vsem vojnim beguncem in ljudem v stiski, naj se zatečejo v varno Nemčijo, sprožila selitev narodov, kakršne Evropa ne pomni, s tem pa je Frau Merkel spravila na kolena tudi evropsko solidarnost in ravno dovolj Britancev odvrnila od takšne Evrope, da se je na junijskem referendumu zgodil Brexit.

 

 

Smrt evropske civilizacije v Hudi jami

 

Kam bo zgodovina umestila Angelo Merkel, bomo še videli. A v vsakem primeru zdaj njeno politko do priseljevanja lažje razumemo, ker poznamo fenomen nemške krivde. In če v tej točki poskušamo zgodbo po analogiji pripeljati v Slovenijo, se naša pot ustavi ob vprašanju sočutja in empatije, ki jo Slovenci čutijo do žrtev. Oziroma - če stopimo v zgodovinski kontekst vojnega in povojnega nasilja ter komunistične revolucije - nas zanima, zakaj se toliko ukvarjamo z idejo sprave (pomiritve) med obema sprtima taboroma, obenem pa se obnašamo, kot da še nismo slišali za posvečenost mrtvih ali dostojanstvo človeka, kar je eden temeljev evropske kulture in civilizacije, utemeljene na starogrški antiki in judovsko-krščanskem izročilu. Zakaj? Zato ker nismo storili skoraj nič, da bi spremenili svoj odnos do sveta, privzgojen in utemeljen na slabem šolskem sistemu, s katerim so v devetdesetih letih zaradi Drnovškove ignorance eksperimentirali Slavko Gaber in njegovi teoretiki anarholiberalizma, bogato financirani iz proračuna za svoje projekte. Šola naj uči, ne pa tudi vzgaja, je bila njihova mantra. Vzgajajo naj starši. Toliko škode kot so gabrovci naredili slovenskemu šolstvu, je ni še nihče v zgodovini. Zaradi tega imamo danes šolski sistem, v katerem je otrok najmanj pomemben, včasih pa se zdi, da je v ozadju zgolj milijonski zaslužek založb in njihovih tajkunskih lastnikov. Slovenski šolarji za razliko od nemških ne bodo nikoli izvedeli o temnih madežih na zloščenem in pogosto zlaganem mozaiku naše nacionalne zgodovine; ne bodo slišali ničesar o ponosu in vlogi svoje domovine v prejšnjih stoletjih, krvavem davku I. svetovne vojne ali posledicah dveh usodnih odločitev v času II. svetovne vojne oziroma takoj po njenem koncu. In če o medvojni kolaboraciji z nacizmom še nekaj vemo, smo glede titoističnih zločinov še kar vsakič znova presenečeni. Slovenija je namreč eno samo prikrito povojno morišče, Huda jama pa nekakšen oltar tega dolgo prikritega zla. Tudi o nasilju nad manjšinami nam niso ničesar povedali. Kot da se nikoli ne bi dogajalo nič. Kot da so Kočevarji, Staroavstrijci, Italijani in Madžari sami odšli, ker se v novi domovini niso več dobro počutili. Pa tudi nad prekmurskimi Judi se ni nihče znašal. Njihova sinagoga v Lendavi se je podrla sama. Kot tudi nacionalizacija in agrarna reforma nista bili nič nenavadnega.

 

Slovensko sprenevedanje z zgodovino je sistemsko in spominja na nemško po II. svetovni vojni, ko so nekdanji nacisti svojim otrokom zatrjevali, da ni bilo nič narobe in da niso ničesar vedeli o holokavstvu. Če sledimo tej logiki, ki je v Sloveniji preživela sedem desetletij po propadu nacionalnega socializma, je jasno, zakaj je od odkritja grobišča v Barbarinem rovu v Hudi jami pa do začetka prekopavanja mumificiranih trupel minilo sedem let. Verjemite, da bi nekateri politiki leta 2009 rov najraje zasuli, če bi bilo to mogoče, saj bi se država tako rešila odgovornosti, da zagotovi spoštovanje osnovnega človeškega dostojanstva vsem tistim, ki so jih neznani morilci nagnali v opuščeni rudnik in tam pobili, nekatere pa celo žive zazidali. Sintagma neznani storilci je umestna, saj slovenski pravosodni organi v vseh teh sedmih letih niso vložili niti ene obtožnice. Proti komu pa naj bi jo? Zanikanje je še vedno silovito; tisti pripadniki stare generacije, ki so sodelovali v povojnih pomorih, razumljivo živijo v veri, da niso počeli ničesar zločinskega ali odvratnega. Nekateri se rešijo z demenco, drugi pa se zlomijo v zadnji fazi življenja, ko se k njim vrnejo vse podobe, tudi tiste, ki so jih potisnili najgloblje v podzavest. Pred resnico ne more pobegniti nihče. Toda to je hkrati tudi osebna stvar, v katero se naj nihče ne vtika. Država vprašanje takšne odgovornosti posameznika rešuje v sistemu kazenskega prava, kjer vojni zločini ne zastarajo. Če tega ne stori in dopusti, da se pojavi fenomen zločin brez zločincev, smo na dobri poti, da bodo otroci nekoč nezavedno ponovili grehe svojih prednikov. Primer t.i. izbrisanih, kjer so politiki obeh strani družno sodelovali, je že en tak primer. V prihodnosti se bodo skoraj zagotovo pojavili še novi, če se v naši družbeni zavesti ne bo nekaj temeljito spremenilo. Vprašanje pa je, ali je to v interesu politke, ki Slovence na podlagi starega reka divide et impera, deli in vladaj, že celo večnost leče za nos.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Sončna kraljica
20
30.05.2023 20:04
Kdo je ta ženska? Kaj je počela, preden je srečala premierja? S kom se je družila, s kom je poslovala, s kom je (bila) povezana? ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Neracionalna, fanatična bitka za slovenski Bahmut po imenu RTV Slovenija
12
29.05.2023 21:46
Prejšnji teden so ruski plačanci, rekrutirani zaporniki, t.i. zasebna vojska Wagner, menda zavzeli več kot 95 % mesta, bolje ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Dokler se novinarji in uredniki ne bodo uprli politikom, se bo politizacija medijev mirno nadaljevala
41
26.05.2023 20:34
Kaj si mislim o petkovi pričakovani odločitvi večine ustavnih sodnikov, da odpravijo začasno zadržanje razvpitega in politično ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vatikanska diplomacija: Bolj kot Zahodu je papež glede vojne v Ukrajini blizu stališčem Brazilije, Indije ali Kitajske
16
25.05.2023 19:00
Kakšna je bila doslej vloga vatikanske diplomacije pri iskanju miru v Ukrajini? Zmoten bi bil vtis, da nikakršna, opozarja naš ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kam pelje Logarjeva "platformizacija" volilnega kapitala?
23
23.05.2023 19:00
V teh dneh, tednih, mesecih se mnogi sprašujejo, kaj bo, kdaj bo, če sploh bo, naredil Anže Logar s svojim domnevnim kapitalom ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Paradigma revščine ali zakaj bodo naši vnuki morda plavali čez Sredozemlje na jug
14
22.05.2023 21:58
Minuli teden je bila v Evropskem parlamentu konferenca Beyond Growth, kjer so razglabljali, kako narediti Evropo bolj revno ... Več.
Piše: Andraž Šest
Ameriške vojne in dolžniška kriza: "Biti sovražnik Združenih držav je nevarno, toda biti prijatelj je usodno"
13
21.05.2023 21:45
Leta 2000 je državni dolg Združenih držav znašal 3,5 bilijona dolarjev, kar je enako 35 % njihovega bruto domačega proizvoda ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Odrasli v sobi ali zakaj so Nemci skoraj vedno največji evropski problem
11
15.05.2023 21:00
Odrasli v sobi, tragikomedija grškega režiserja Costa Gavrasa o tem, kako je Evropa pod nemško taktirko reševala Grčijo pred ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ali je na obzorju premik v smeri odločanja s kvalificirano večino tudi na področju zunanjepolitičnih zadev Evropske unije?
24
14.05.2023 17:00
Po trenutno veljavni ureditvi se vse zunanjepolitične odločitve v Evropski uniji sprejemajo s soglasjem. Tega je bilo nekoč, ko ... Več.
Piše: Božo Cerar
Paradigma tabúiziranja samokritike mnenjskih voditeljev slovenske "liberalne sredine" ovira rojstvo pristno liberalno-sredinske stranke
30
11.05.2023 20:00
Ukoreninjen tabu samokritike t.i. liberalno-sredinskega prostora je neusahljivi vir opustošenja volilnega zaupanja v tem ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Evtanazija razuma
27
10.05.2023 21:15
Po dobrem letu od zadnjih volitev se zdi, da Slovenija, njeni, naši vodilni nikakor ne najdejo ustrezne, osnovne sporazumne ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Brezpilotno letalo obljub
19
08.05.2023 22:28
Zdaj pravijo, da ne bodo več govorili in obljubljali, ampak samo še delali. Ne bo več obljub, samo še rezultati torej. Super. ... Več.
Piše: Anže Logar
Brez golobčka ni Benetk ali zakaj je Janez Janša edino zagotovilo, da levica ohranja oblast
36
04.05.2023 22:52
Potujoči cirkus Pavla Ruparja je bilo najlepše darilo Robertu Golobu in njegovi vladi, ki je lahko hvaležna tudi Janezu Janši, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ustavna prepoved delovanja Levice: Bo tovarišica Vrečko naslednjič pozirala s krampom pred Hudo jamo?
40
30.04.2023 19:40
Prejšnji sistem ni bil demokratičen in je sistematično kršil temeljne človekove pravice in svoboščine. V tem sistemu je bila na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Tabú opustošenja volilnega zaupanja in enačbe pravne države v slovenski "liberalni sredini"
25
27.04.2023 19:00
V srži problema je konflikt med dvema medsebojno izključujočima hierarhično temeljnima vrednotama, in sicer na eni strani ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Policija kot raziskovalec javnega mnenja?
14
25.04.2023 19:53
Zadnje dni je javnost (upravičeno) razburila novica o obisku policistov na zasebnih zemljiščih, pri kmetih, ki naj bi se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Reševanje iz jame ali kako je, če nas vodijo ministri brez prepotrebne empatije
27
20.04.2023 21:00
Iz sto metrov globokega brezna na Cerkniškem jevelika skupina požrtvovalnih in dobro usposobljenih prostovoljcev, med njimi so ... Več.
Piše: Milan Krek
Alternativa "muzejski" interpelaciji
24
19.04.2023 20:59
V sredo je v Državnem zboru potekala razprava o interpelaciji vlade. Interpelacija je sicer z ustavo določen institut ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Dalle stelle alle stalle: Od zvezd do hleva
13
18.04.2023 20:00
Ali smo lahko dosegli še nižji nivo vladanja, komunikacije, politike, sprenevedanja koalicijskih poslank in poslancev? Splošnega ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Tabú vzporednih ustavnih vrednotnih temeljev slovenske politične "sredine"
11
17.04.2023 20:37
Vprašljivost zadevnih mnenj odstira tabe preko tridesetletne temeljno vrednotne konfuzije znotraj prodemokratičnega dela ... Več.
Piše: Žiga Stupica
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dokler se novinarji in uredniki ne bodo uprli politikom, se bo politizacija medijev mirno nadaljevala
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.003
02/
Sončna kraljica
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.418
03/
Paradigma revščine ali zakaj bodo naši vnuki morda plavali čez Sredozemlje na jug
Andraž Šest
Ogledov: 1.959
04/
Kam pelje Logarjeva "platformizacija" volilnega kapitala?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.705
05/
Neracionalna, fanatična bitka za slovenski Bahmut po imenu RTV Slovenija
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.298
06/
Ameriške vojne in dolžniška kriza: "Biti sovražnik Združenih držav je nevarno, toda biti prijatelj je usodno"
Jeffrey Sachs
Ogledov: 1.312
07/
Vatikanska diplomacija: Bolj kot Zahodu je papež glede vojne v Ukrajini blizu stališčem Brazilije, Indije ali Kitajske
Božo Cerar
Ogledov: 1.121
08/
Evtanazija ali evgenika? Kaj lahko pomeni dobra smrt* v neoliberalnem obdobju človeštva
Milan Krek
Ogledov: 1.066
09/
China's debt diplomacy is facing pushback in Central Asia
Valerio Fabbri
Ogledov: 418
10/
Borut Pahor kritično o ukinitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja
Uredništvo
Ogledov: 2.153