Zaradi preglednosti teksta naj takoj na začetku zapišem zaporedje prvih treh razstav Avgusta Černigoja, ki so tema današnjega komentarja: prva razstava je bila v telovadnici Tehnične šole na Aškerčevi cesti v Ljubljani avgusta 1924, druga je bila v Jakopičevem paviljonu julija 1925. To razstavo bom pogojno imenoval "manjkajoči vezni člen". Tretja razstava pa je bila skupinska razstava tržaškega umetniškega sindikata v Ljudskem vrtu leta 1927. Na njej je bil prvič predstavljen Tržaški konstruktivistični ambient.

Čutna ponazoritev problema

Bilo je to v času Žarkovega odhajanja iz naše resničnosti. Kar nekaj mesecev je že minilo, odkar sem ga nazadnje srečal. Z Žarkom Petanom sva živela v neposredni soseščini. Navkljub njegovi oporni palici, ki jo je takrat že uporabljal, ga je okrog nosil njegov temeprament. Medtem, ko mi je prihajal nasproti, se je že od daleč videlo, kako neskončno si želi polemike z menoj. Takoj brez zadržka je začel nabijati po meni s svojim hrapavim glasom in značilnim poudarjanjem predzadnjega zloga: 

"Poslušajte Živadinov, sem vas zadnjič gledal na televizji, kako ste hvalili tistega Černigoja pa Delaka! Morate vedeti, da sta bila to obupna umetnika!"

Žarko je nesumiljeno tolkel po obeh. Res je, da polemiko obožujem, toda če ga ne bi ostro zaustavil bi kanonada letela tudi po meni. 

"Žarko, priznati morate vsaj to, da je Ferdo Delak napisal pomembno delo, Sintetično gledališče! No, vsaj za našo generacijo je bilo pomembno."

Toda Žarko se ni mogel upreti samemu sebi: "Ali vi veste koliko knjig sem jaz napisal in vse so po večini izšle na tujem". 

"No, no Žarko nič ne rečem, toda tu, na sredi ulice samo branim mrtva umetnika", sem bil uvideven, da ne bi še enkrat po nepotrebnem vznemirjal Žarkovega ega.

Nadaljeval je: "Osebno sem poznal Černigoja. Na slikarskem srečanju v Piranu, kjer so akademski slikarji slikali Pirantako, kot se za akademske slikarje spodobi, je ta isti Černigoj rezal iz kolaž-papirja barvne oblike in jih lepil eno čez drugo, ter to zlepljenko imenoval Piran in še umetnost za povrh. Pa to zmorem tudi jaz! Pa ne me jebat!"

Ostal sem brez besed! Nisem mogel verjeti, hej, on to resno misli! Žarko sunce ti jarko! (Žarko naj ti bo sonce jarko!)

Neznanska volja po resničnosti

Bilo je to pred kratkim. Po tistem, ko sem že odgovoril na vsa logistična vprašanja v četrtem nadstropju Muzeja za sodobno umetnost, sem se spustil z dvigalom v pritličje. Med spustom sem se odločil, da v muzejskem arhivu preverim, če imajo kakršno koli dokumentacijo o Černigojevi razstavi v Jakopičevem paviljonu, ki jo sam pogojno imenujem "manjkajoči vezni člen". To sem imel namen storiti zadnje mesece že večkrat. Menim, da je mesec avgust idealen čas za takšne vrste poizvedovanja.

Avgust Černigoj (s pipo) v Škofiji Loki okoli leta 1972 (Fotografija: Loški muzej)

Menim, da vem vse, kar se da vedeti o prvi in tretji Černigojevi razstavi. O drugi razstavi pa vem le toliko, da je imela naslov "Impresionizem, ekspresionizem, kubizem" in naj bi bila didaktična razstava, postavljena leta 1925. Nič več, nič manj! Toda pozor: to je bila razstava, postavljena v osrednjem slovenskem razstavišču! Ali ni več kot jasno, da je bilo v mladem umetniku več ambicije kot samo poučevanje avditorija o treh ravnokar minulih stilih? Še ne leto nazaj je na svoji prvi razstavi v Ljubljani uprizoril napad na celotno umetniško skupnost in njeno tradicijo. Kaj naj to sploh pomeni, didaktična razstava? V naši umetniški skupnosti prav nič zaželjenega, to je prej kletvica.

V arhivu me je pričakal poletni mir in red. Kako znajo ljudje biti neskončno prijazni, vsi v arhivu so bili več kot razumevajoči za moje poizvedovanje. To, da bom obiskal arhiv MG+MSUM, sem sklenil že pred poletjem, ko sem po spletu okoliščin poslušal v galeriji Kresija tematski pogovor o Jakopičevem paviljonu. Pogovor je sprožal vprašanja o resentimentu, o rekonstrukcijah in reinterpretacijah, vse to v povezavi z izgubljeno preteklostjo porušnega paviljona v Tivoliju. Natančno sem sledil govorcem različnih profilov in njihovim različnim, na trenutke prozornim motivacijam. Med drugim se je oglasila iz publike izvrstna umetnostna zgodovinarka, strokovnjakinja za opus Riharda Jakopiča, dr. Beti Žirovec. Potrdila mi je znano dejstvo, ki nam ga je posredoval dr. Peter Krečič, namreč da je imel tudi Avgust Černigoj v paviljonu samostojno razstavo. Takoj sem reagiral. Pobaral sem jo, če je karkoli znanega in raziskanega o tem, kako naj bi bila oblikovana Černigojeva razstava, saj so takrat v osrednjem slovenskem razstavišču že fotografirali postavitve razstav. Odgovor je bil negativen.

Smo v sredici in istočasno v finalu teksta: 9. avgusta sem prijel elektronsko pošto gospe Jane Intihar Ferajn iz arhiva MG+MSUM z dvema priponkama. Prva je bila odziv na Černigojovo razstavo v paviljonu z naslovom "Impresionizem, ekspresionizem, kubizem" in druga priponka s tekstom "Černigojeva razstava v Jakopičevem paviljonu". Vau!Že prvo diagonalno branje me je takoj informiralo, da imam pred sabo pomembno umetnostno zgodovinsko situacijo, pred sabo imam razstavo, ki sem jo imenoval "manjkajoči vezni člen" med ljubjansko konstruktivistično-racionalistično razstavo iz leta 1924 in Tržaškim konstruktivističnim ambientom iz leta 1927.

Poročevalca zapišeta:

Silvester Škerl, Slovenec, št. 154, 12. julij 1925, str. 5

"Černigojeva razstava ima predvsem didaktičen pomen. Na stenah vise jedernate razlage, ki predstavljajo v bistvu razvojne faze evropske upodabljajoče umetnosti, dokler ni nastopila revolucija, absolutna anarhija_____zagnal je čopič in paleto vstran ter išče oporišča, kjer bo našel novo življenje ______ propagira idejo, da nastaja drugod, v drugem idejnem svetu nova umetnost_____Vzhod mu vzbuja nade in upanja_____On sam se je seveda zagnal v iskanje nove podlage, nove možnosti gradnje in jo je našel v barbarstvu neobdelane, še skoro speče vzhodne umetnosti, ki se obuja v življenje, da pogazi poslednje pojave evropskega manirizma_____V koliko se mu bo posrečilo, bo pokazala bodočnost ali so Černigojeve nade glede pomena vzhodne umetnosti za nas kaj vredne."

K. Dobida, Kritika, št. 192, str. 89-90

"Globjih gibal in duševnih vzrokov, ki so ga s svojo nujnostjo primorala, da si je poiskal novih in sicer ravno takih izraznih načinov, pa razstavljena dela niso mogla razkriti. Ta nedostatek je Černigoj (morda nezavestno) tudi sam občutil in ga skušal omiliti s celim apartom citatov, gesel in vse obširne pisane teorije modernih umetnostnih struj______ Postali so ti novostrujarji žrtev usodne pomote: od osovraženega materijalizma, ki se je tako bohotno razpasel po polju impresijonistov in zadušil vsako duševnost, so prešli še k bolj brezdušnemu racionalizmu. Mesto ustvarjajočega duha so nevedoma postavili za svoj ideal trezni razum."

Prvo dejstvo: Prva konstruktivistično-racionalistična razstava je imela poleg razstavljenih maket-konstrukcij in panreliefov nameščene transparente z manifestativnimi bojnimi pozivi k novi umetniški metodi in k novi umetnosti.

Drugo dejstvo: Druga razstava je bila opremljena "s celim aparatom citatov, gesel in vse obširne pisane teorije modernih umetnostnih struj".

Obe razstavi povezuje vzporedna konceptualizacija s podobno razstavno logiko. Če je v prvi razstavljal produkte kot umetnost, je v drugi razstavil stilni proces kot umetnost, ki naj bi v bližnji bodočnosti rezultiral v originalno umetnost novega časa. To poročevalca prepoznata, saj zapišeta: "Svojih najnovejših tvorb iz dobe, ki sledi kubistično-futuristični medigri, Černigoj te poti ni pokazal. Naloga prihodnje razstave bo, da pokaže, kaj je dosegel na polju aktivističnega konstruktivističnega udejstvovanja."

Da je protoprocesualna razstava dosegla svoj cilj, lahko po devetdesetih letih zapišemo brez vsakega zadržka. Tržaški konstruktivistični ambient je dobil status fascinantne umetnine, originala. Kritika se sprašujeta: "Zakaj to čisto intelektualno udejstvovanje zahteva zase značaj umetnostnega ustvarjanja, tudi ta razstavljena dela niso mogla pojasniti. Nujne prepričevalnosti in privlačnosti v Černigojevih delih te smeri ni."

Kmalu po razstavi je bil Avgust Černigoj zaradi svojega anarhistično-komunističnega delovanja policijsko izgnan iz Ljubljane. Vrnil se je v svoj Trst. Tam pa mu je sijalo žarko sonce!