Naš britanski kolumnist si je zastavil vprašanje posebne vrste. Morda se bo komu zdelo vprašanje smešno, nas je opozoril, morda bo kdo najprej pomislili na t.i. čas kislih kumaric, toda že v naslednjem trenutku se bo zavedel, da gre za zelo tehtno vprašanje. Oziroma kot piše Keith Miles: ste se že kdaj vprašali, zakaj sploh so vlade?
Potem ko je britanski establišment izgubil referendum o Brexitu, me je kolega ironično vprašal, zakaj se zdi, da je Britanija brez vlade. Mislim, oziroma vsaj upam, da se je šalil in ni bil sarkastičen, ker vem, da je bil proti temu, da bi Združeno kraljestvo izstopilo iz EU. Kakorkoli, nova premierka in nova vlada sta hitro, v 18 dneh, zavzela položaj – kar ni britanska tradicija, tako da ni bilo potrebe po začasni nekajtedenski vladi. Poudaril sem, da v Sloveniji po splošnih volitvah traja mnogo tednov, preden položaj zasede nova vlada. In še, da bomo videli, kakšne bodo ameriške volitve v začetku novembra, ko novi predsednik (ali predsednica) ne bo ustoličen pred koncem januarja (2017).
Belgija je svetovna rekorderka v demokraciji, saj je bila v letih 2010 - 2011 brez vlade 589 dni. Za leto 2011 ni bilo proračuna in država je shajala z začasnimi odloki. Povedali so mi, da ima Belgija pet parlamentov. Eden je flamski, drugi je valonski, tretji za nemško manjšino, četrti je bruseljski in peti za vso državo. V bistvu delujejo kot tamponska država Evrope med germanskim severom in romanskim jugom. Zdi se, da med njimi ni razhajanja, ker zelo lepo delujejo izven ustanov EU, ki imajo tam sedež. Reden prihodek v višini enega odstotka BDP vsako leto, morda celo več, če upoštevamo še posredne prihodke. Zelo prijetno, zlasti ko vidite, da je rast belgijskega letnega BDP v zadnjih letih komaj malo višja od enega odstotka.
Dalje, pomislite na situacijo v Španiji, kjer so bili brez vlade 128 dni. Tudi Italija je imela toliko vlad, da je bil sistem podoben vrtiljaku; presenetljiva je ugotovitev, da je bilo obdobje Berlusconijeve vlade eno najbolj stabilnih.
Največja težava, kot jo sam vidim, je v tem, da je večina držav, v katerih se vlada malo vmešava, bolj uspešnih, zlasti ko se vlade posvetijo zaščiti državljanov na vseh področjih – vojaškem, policijskem, demokratičnih pravicah in svoboščinah – v učinkovitem in zaupanja vrednem pravnem sistemu. Vendar so v vodenju podjetij in javne uprave neučinkovite. Ocenjujejo, da so zaradi birokracije stroški države pri storitvah v dobro državljanov za 15 % višji, kot če bi državljani iste zadeve urejali sami.
Kadarkoli slišite politika predavati o tem, kako kaj narediti ali kako vlada rabi več denarja ali kako bodo vodili podjetje bolje kot podjetnik sam – mu ni treba kaj dosti verjeti. Spomnite se samovšečnih domišljavih projektov, za katere so zapravili vaš denar; prisklednikov, ki uspevajo zaradi političnih povezav, in še neizpolnjenih obljub. Spomnite se visokih plač predstavnikov v Bruslju in njihovih visokih dodatkov. In ne pozabite – ko jih ni tam in so na počitnicah, se zdi, da kljub temu vse poteka čisto dobro.
Kot smo videli na zgoraj omenjenih primerih nekaterih držav, lahko država uspeva brez funkcionalne vlade, toda v evroobmočju zmešnjava na grškem in ciprskem primeru kaže, da država ne more delovati brez gotovine ali vladavine prava.