Po II. svetovni vojni so se narodi nekdanje Kraljevine Jugoslavije združili v socialistično federacijo, v kateri so imeli skozi razna razvojna obdobja relativno samostojnost na skoraj vseh področjih, razen na področju zunanje politike, obrambe in fiskalne politike. V nekdanji Jugoslaviji so bili predvsem manjši narodi nezadovoljni z razvojem odnosov v federaciji in težnjo največjega naroda, da prevzame krmilo in uveljavi pravilo "en človek en glas" in s tem pridobi dominacijo v federaciji. Problem jugoslovanskega razpada pa ni bil samo v krvavih dogodkih in prisilnem preseljevanju ljudi, ampak predvsem v dejstvu, da so se v Bosno in Hercegovino prelile čisto vse frustracije posameznih narodov, ki gravitirajo na to območje. Ta država je svojo kontinuiteto nadaljevala na podlagi Daytonskega mirovnega sporazuma, ki so ga dejansko napisali Američani, ki so bili prepričani, da je taka ureditev najboljša. Po njej je Bosna in Hercegovina (BH) država treh konstitutivnih narodov, Bošnjakov, Srbov in Hrvatov, ter dveh entitet: Republika Srbska pripada enemu narodu, toda ne po sporazumu, temveč dejansko. Druga entiteta je Federacija BH, ki sicer pripada vsem (trem) narodom, vendar je v njej eden izrazito močnejši (Bošnjaki). Ustava BH je Aneks 4 k Daytonskem sporazumu, ki poleg ostalega določa, da so državljani entiteta in so s tem avtomatično državljani Bosne in Hercegovine.

Podobnosti med Bosno in Jugoslavijo

"Sodobna" Bosna in Hercegovina na podlagi Daytonskega sporazuma na državni ravni urejuje zunanjo in fiskalno politiko, kasneje sta se entiteti dogovorili, da združita vojsko, tako da ima Ministrstvo za obrambo vse pristojnosti nad vojsko, no vsaj na papirju, v resnici gre za trojno vodenje s nekakšno "tiho" pravico veta. Vsak narod pod površjem izvaja svojo kadrovsko politiko v vojski. Vse ostale dejavnosti in področja se nahajajo na entitetski (beri: republiški) ravni. Tako kot v bivši Jugoslaviji.

V Republiki Srbski (RS) obstajajo zelo močna centralizirana vlada in inštitucije, pod njimi pa so občine, kar v vsakodnevnem življenju dela velike težave zaradi konfiguracije terena in oblike RS. Federacija BH (v imenu ene entitete se skriva tudi uradno ime države - Bosna in Hercegovina) je sestavljena iz desetih kantonov, ki imajo skupščine, vlade in ministrstva. So skratka kot republike v bivši SFRJ. Kantoni imajo svoj proračun za vsa področja, ki niso urejena na državni ravni, imajo svojo policijo in druge službe. Policija v kantonih nosi različne uniforme in nima pristojnosti delovanja izven svojega kantona; to pravico ima samo Državna agencija za preiskave in zaščito - SIPA (Državna agencija za istrage i zaštitu), vendar je vprašljiva njena učinkovitost, ker je sestavljena po nacionalnem ključu. Na tem mestu prihajamo do še večje podobnosti z nekdanjo Jugoslavijo: policija, mejna policija, oborožene sile, SIPA, obveščevalna služba, ministrstva na državni ravni se namreč kadrovsko zapolnjujejo na podlagi vnaprej določenega in dogovorjenega nacionalnega ključa. Dejansko je za vsako mesto v teh službah določeno, kateri narod ga lahko zasede. Razlika med propadlim jugoslovanskim sistemom in današnjo BH pa je v tem, da "ostali" ne morejo zapolnjevati teh mest. To je kajpak diskriminacija par ecxellence. Evropsko sodišče za človekove pravice je zato v znani sodbi Sejdić-Finci (vir) določilo, da tudi "ostali" lahko zasedajo te funkcije, vendar ta proces že leta in leta sploh ni začet, tako da je državljanom, ki so "ostali", ni omogočeno, da so izvoljeni v Dom narodov v parlamentu Federacije BH in v Dom narodov na državni ravni, prav tako "ostali" ne morejo biti izvoljeni v Predsedstvo BH, niti ne morejo postati ministri na državni ravni. Nihče, ki je iz kategorije "ostali", ne more biti načelnik Skupnega štaba Oboroženih sil ali visoki uradnik policije, saj so ta mesta izključno rezervirana za Srbe, Hrvate in Bošnjake.

Milorad Dodik, sinonim koruptivne prakse v srbski entiteti, je sprožil referendum, ki lahko zamaje mir v Bosni...

Tudi sistem odločanja je relativno podoben tistemu iz SFRJ. Na vsaki ravni v BH obstaja pravica veta, če ne kot direktna pravica organa, potem pa vsaj kot neka skrita oblika. Predsedstvo odloča soglasno, tako da predsedujoči Predsedstva BH (izmenjujejo se vsakih osem mesecev) ne more na neki konferenci predstaviti mnenja, če to ni dogovorjeno in potrjeno s strani drugih dveh članov predsedstva. Največji problem v sistemu delovanja države so določila Daytonskega sporazuma, ki regulirajo volitve in odločanje na ravni Federacije in na državni ravni. Vsi zakoni v BH morajo biti potrjeni s strani obeh domov parlamenta. Predstavniški dom se formira iz strank, Dom narodov pa na podlagi posebnih ključev od kantona do federacije in državne ravni. Dom narodov je sestavljen iz treh konstitutivnih narodov, "ostalih" v njem ni. Dom narodov sestavlja pet srbskih, pet hrvaških in pet bošnjaških delegatov. Stranke, ki kontrolirajo te predstavnike, dejansko vladajo v tej državi, saj morajo biti za veljavnost glasovanja vedno prisotnih trije Srbi, trije Hrvati in trije Bošnjaki, zakon pa je potrjen, če za njega glasuje večina, kar omogoča vsakemu narodu, da z neprisotnostjo dejansko zruši predlog zakona.

Kdo so in kakšni so igralci v BH?

Obstajajo notranji in zunanji ter lokalni in svetovni igralci. Začnimo z notranjimi. Tako, kot je razdeljena družba, kar je posledica zadnje vojne, so razdeljene tudi vloge med nekaterimi igralci. Milorad Dodik je z zadnjo potezo, razpisom referenduma o Dnevu Republike Srbske, ki bo 25. septembra, sprožil prvi kamenček v plazu dogajanj, ki se lahko neustavljivo izogne nadzoru. Gospod Dodik to seveda ve in zato napenja stanje do skrajnosti, saj preizkuša trdnost notranje in zunanje politike ter trdnost igralcev v Bosni in Hercegovini. Dodik tesno sodeluje s Srbijo in njenim premierom Vučićem, od koder črpa ideje, podporo in zaslombo za svoje delovanje. Izid referenduma je vsem jasen, zato se je vnela intenzivna dejavnost tako med diplomati v BH, kot tudi na mednarodnem prizorišču.

Rusi želijo, da bi Dodik preprečil vstop BH v zvezo NATO. To je tudi ključni razlog za tako močno podporo največje slovanske države skorumpiranemu Dodiku. Podpora - kot rečeno - izhaja iz ruskih interesov: preprečiti vstop Bosne in Hercegovine v NATO. Medklic: Rusija ima iste interese tudi v Črni Gori in Makedoniji, zato je močno vpeta v tamkajšnja dogajanja.

Referendum v Republiki Srbski se lahko konča slabo tudi za Srbijo: Rusi so jo že opozorili na možnost "izgube" Vojvodine in nekaterih delov Srbije zaradi morebitne avanture s Republiko Srbsko. Dodikov naslednji korak, če bo referendum dejansko izveden 25. septembra, utegne biti še bistveno radikalnejši, kar bo dalo vsem narodom in manjšinam signal za podobno delovanje, tako da je lahko vprašljiv status Preševske doline v Makedoniji ter Sandžaka in Vojvodine v Srbiji, kjer bi lahko z enako legitimnostjo izpeljali svoje referendume o prihodnjem statusu. Aleksandar Vučić s tem, ko slepo podpira Dodika, v naslednjih korakih tvega, da bo izgubil argument, s katerim zahteva ureditev statusa Kosova; kajti s priznanjem referenduma v Republiki Srbski oziroma s podporo le-temu, bi namreč dejansko "potrdil" status Kosova. Z drugimi besedami, priznal bi ga. Vučić se očitno tega že zaveda, zato vidno izgublja živce.

Bakir Izetbegović in Dragan Čović, krhko zavezništvo Bošnjakov in Hrvatov

Dragan Čović, hrvaški član Predsedstva BH, ki v svojih nastopih sicer kaže umirjenost in preudarnost, ima težave z delovanjem znotraj "hrvaškega korpusa", ker mu je radikalni del pobegnil izpod nadzora in se mora zdaj boriti tudi s tem problemom. Čović zagovarja enotno BH s posebno entiteto za Hrvate. Zaslombo ima kajpak na Hrvaškem, ki pa sicer ni tako očitna, kot je ta v primeru med Dodikom in Srbijo. Hrvaška kot članica EU in zveze NATO mora kajpak spoštovati skupno zunanjo politiko EU, ki pa ta trenutek ni naklonjena tretji entiteti.

Bakir Izetbegović, manj znani sin bolj znanega očeta Alije, je tretji igralec. Veleposlanika Saudske Arabije in Irana imata dostikrat večji vpliv na njegove odločitve kot pa njegova stranka SDA. Izetbegović je dejansko prisiljen k paktiranju z Erdoganovo Turčijo, saj nima zaveznikov v neposredni soseščini. Nekateri analitiki menijo, da je Sandžak zaveznik Izetbegovića, kar je napačno, saj tam Srbija efektivno izvaja oblast in dejansko vključuje prebivalstvo v delovanje države. Ključni Bošnjaki na Sandžaku so torej bolj lojalni Vučiću kot Izetbegoviću.

Zunanji igralci v bosansko-hercegovskem jugoslovanskem kotlu so Rusija, ZDA in Evropska unija, znotraj nje zlasti Avstrija, ki na ta prostor ni le zgodovinsko fokusirana, pač pa ima v BH svojega Visokega predstavnika in poveljnika sil EUFOR, sicer koroškega Slovenca Valentina Inzka. To zelo jasno kaže na interese Avstrije za svojo nekdanjo "provinco". ZDA in Rusija sta trenutno zasedeni z dogajanji v drugih delih sveta ter z obvladovanjem kriz v svojih soseščinah ter zaščiti svojih interesov. Sočasno, in sicer v zadnjih dveh letih, postaja ključni igralec na diplomatskem parketu Nemčija, in sicer formalno skozi britansko-nemško pobudo. Ideja o Berlinskem procesu že daje prve sadove. Poznavalci razmer ocenjujejo, da bi bil kot izhod iz aktualne zapletene situacije še najbolje, če se vsi ključni dejavniki v BH zberejo okrog prošnje za članstvo v EU, ki jo je 15. februarja letos vložil takratni predsedujoči Predsedstvu BH Dragan Čović (HDZ). EU bi veliko naredila za stabilnost in mir na Zahodnem Balkanu, če bi prošnjo BiH za članstvo v EU obravnavala prioritetno. Če seveda resnično hoče stabilizirati regijo.

Zaradi vahabitov v Bosni in Hercegovini nekateri že kličejo novo misijo zveze NATO.

Ekstremisti v vseh nacionalnih korpusih so igralci, ki bodo v prihodnje igrali pomembno vlogo. Organiziranost ekstremistov postaja v zadnjih letih zelo dobra. Radikalci se radikalizirajo in povezujejo z podobnimi združenji v sosednih državah. Obstajajo številne paraobveščevalne in paravarnostne strukture, praviloma organizirane prek varnostnih in obveščavalnih agencij. Bosna in Hercegovina je država z tisočimi problemi in na nacionalni, ekonomski, medentitetski in medobčinski ravni goji kar tri ekstremne skupine: četnike, ustaše in v zadnjih letih tudi vehabije (vahabite). Duhovniki in cerkev (verske skupnosti) odkrito podpirajo določeno politiko, kar je v nasprotju z njenim poslanstvom. Cerkev je v BH samo multiplikator radikalizma. Politika lansira nekakšno idejo, cerkev jo dodelano postreže ljudstvu, ki takoj vidi grožnjo drugih narodov. Vse tri ekstremne ideje so nazadnjaške, radikalne, nevarne in zastrupljajo substanco narodov.

Balkanski sod smodnika ...

Bosna in Hercegovina je danes v stanju, ki je izredno podobno tistemu v SFRJ konec osemdesetih let dvajsetega stoletja. Vsaka republika (beri: entiteta), vsaka pokrajina (beri: kanton) je imela vse atribute državnosti, razen obrambe (sedaj je obramba v BH skupna), fiskalne in zunanje politike. Vsaka republika (beri: entiteta) je imela svoj telekom, svojo železnico, svojo pošto, svoje inšpekcije, svojo policijo, svojo SDV in svoje zemljiške knjige. Vsaka republika (beri: entiteta) ima danes v BH svoje gospodarstvo, ki je popolnoma ločeno od drugega. Res je, da ima BH skupno obveščevalno službo, ki pa je učinkovita le toliko, kolikor to želijo nacionalni voditelji Dodik, Čović in Izetbegović. V entitetah in narodnih korpusih pa obstajajo "obveščevalne službe", ki se običajno skrivajo za podjetji za varovanje oseb in premoženja.

V BH so dejansko prenesene vse frustracije narodov iz soseščine. Dejstvo je, da so Bošnjaki najbolj številčni, ampak ko jih primerjate v kontekstu soseščine (Srbije in Hrvaške), gre za izrazito manjšino v primerjavi s številčnostjo Srbov in Hrvatov. Celo ko gledamo EU kot celoto, so Nemci ali Francozi številčno manjšina. Vsi smo v nekem kontekstu manjšina. V tem smislu v BH izraz "večina" pomeni zmaga, prevlada, "manjšina" pa neko vrsto poraza, nepomembnosti ipd. Prebivalci BH morajo v svojem mentalnem sklopu premagati sedanjo miselnost večine. Demografski kazalci pravijo, da še vedno poteka prisilno izseljevanje iz države predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Tako Bosna in Hercegovina lahko sčasoma ostane brez prebivalcev...

Vse našteto je torej očitna preslikava razpadle SFRJ z močno potenco, saj je vojna povečala strah, sovraštvo in nestrpnost med narodi. Vsi pravijo, da je glede BH in regije na koncu tunela svetloba. Je, je, vendar se je za bati, da je to vlak, ki z nezmanjšano hitrostjo drvi proti celi regiji. Vlak, ki je brez kontrole, močno iskri in grozi, bo ponovno zažgal balkanski sod smodnika. Spet se zastavlja vprašanje, kje je tu Slovenija, kako se na te grožnje odziva njena politika, kajti gre za neposredno soseščino Slovenije, ki, zanimivo, zadnje čase krepi vezi z Rusijo, ta pa dela na tem, da destabilizira celotno regijo, ki naj bi bila za Slovenijo strateška...