Weekend

Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok

Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s počasnimi, skoraj lenimi zamahi premagujem razdaljo 28-metrskega bazena, v katerem razen mene ni nikogar. V primerjavi z zrakom je voda osvežujoče hladna, morda celo prehladna.

02.09.2016 14:44
Ključne besede:   Azija   Kambodža   Koh Rong   otok   samota

Pogled na naplavljeno pločevinko kokakole ali plastično embalažo vode evian odnese vso eksotiko ali celo romantiko. Le kako bi se počutil, e bi se znašel na obali brez vsega tega plastičnega smetja. Bi imel dejansko občutek zapuščenosti, zavrženosti? Bi takrat zares bil sam?

Je to vzrok, da v treh dnevih, kolikor sem tukaj, nisem videl nobenega plavalca? Toda to me ne moti, kajti vedno sem imel rad prazne bazene dobrih hotelov, v katerih se človek spočije po naporni poti vračanja nazaj v civilizacijo; zame so vmesna postaja do doma, do tiste težko opisljive resničnosti, ki popotnika čaka ob vrnitvi. Toda tokrat je drugače. Ne vračam se. Ostal sem na pol poti, v nekakšnem purgatoriju lastne neodločenosti in šibkosti. Morda me ravno ta negotovost noče izpustiti iz bazena, v katerem sem že kako uro. Povsem nov je, tako kot hotel na cesti Narathiwat Ratchanakarin v četrti Sathorn. Zadnji dosežek avstralske arhitekture.

 

Med plavanjem sem postal odsoten, zastrlo me je podoživljenje nedavnih občutkov. In medtem je sonce zašlo. Bangkok je potonil v morje luči in neonskih napisov. Zdaj, ko ležim na hrbtu kot mrtvak in opazujem nebotničnika, ki se vzpenjata v nebo na levi in desni strani, se šele zavem, da je noč. V vodi me izmenično osvetljujejo modra, zelena, rdeča in rumena svetloba. Bazen je postavljen sredi terase v drugem nadstropju in zaradi vetra je njegova gladina ves čas razbrazdana z drobnimi valovi, ki pljuskajo ob rob, kar ob barvnih reflektorjih povzroča zanimivo igro svetlobe. Ne štejem zamahov. Pred očmi mi vstajajo slike zadnjih dni, ko sem se vrnil v bliščeči svet civilizacije in soočil z vsemi njenimi tehnološkimi pridobitvami. Nisem prepričan, ali sem si tega želel.

 

Ves čas vidim prizore iz Kambodže, z otoka Koh Rong, od koder sem se v Sihanoukville vrnil v čudnem, vročičnem stanju. Ponoči sem imel nemirne sanje. Ko sem se zjutraj prebudil, sem imel vročino, bilo mi je slabo in bruhal sem. Kasneje so se pojavili še novi simptomi neznane bolezni; težko dihanje, občutek utesnjenostu in pritisk v prsih. Dva dneva je trajalo, potem je nenadoma popustilo. Kaj je bilo, s čim sem si pokvaril zdravje? Me je zastrupil otok, sem v občutenju prvinske, neomejene svobode odšel predaleč? Se je telo preslabo, prepočasi odzvalo na dogajanje v možganih? Nismo več vajeni svobode?!

 

 

***

 

Zgodaj zjutraj so me trije lokalni ribiči peljali na otok, ki je od kopnega oddaljen dve uri plovbe. Šli smo s tipičnim plovilom za te kraje, deset metrov dolgim lesenim, kanuju podobnim čolnom, ki ima na krmi dva motorja, vsakega s tri metre dolgo osjo, na koncu potopljeno v vodo, pod katero se suče propeler. Vožnja je temu primerno glasna in človek se komaj pogovarja. Koh Rong je ravno dovolj oddaljen od kopnega, da se ga ne vidi. Naseljen je redko. Plažo vsake toliko preseka ustje kake manjše reke, ki se izliva v morje. Tam je voda hladnejša in prijetnejša za kopanje, saj ima morje sicer 30 stopinj. Potem ko so me odložili na povsem prazni obali, so obljubili, da se vrnejo ob določeni uri s hrano, ki jo bomo spekli na plaži. Ko so odpluli iz zaliva, sem ostal sam. Samota ni bila takšna samota, kot sem je vajen sicer. Bila je samota sredi skrivnostnih zvokov, ki so prihajali iz druge strani obale; iz pragozda, ki se je začenjal že nekaj metrov naprej, iz gostega in verjetno neprehodnega gozda, v katerega so me vabili čudni kriki in vreščanje ptic.

 

Najprej sem hodil po plaži. Potem sem šel v morje in plaval ob obali. Morsko dno je bilo zaradi skoraj bele mivke tipično tropsko, smaragdno zeleno. A podvodni svet je bil pust in prazen. Razen kake osamljene manjše ribe ničesar živega. Le veliko število lukenj v mivkastem dnu je izdajalo rake, ki zakopani ždijo nekje spodaj. Plaval sem kak kilometer vzdolž obale, dokler me ni zamikalo, da bi se vrnil na obalo in videl, kaj vse je morje naplavilo na belo mivko. Kose bambusa, lesa, kak odtrgani del ribiške mreže. Nerazpoznavni deli stiroporja, boje in gumijasti natikači. Največ je plastike, te nikoli uničljive umetne človekove spremljevalke, ki leži na vseh, tudi najbolj odročnih plažah tega sveta. Če ne bi bilo plastike, sem pomislil, bi bil občutek samote in oddaljenosti od ljudi gotovo neprimerno večji. Tako pa že en pogled na naplavljeno pločevinko kokakole ali plastično embalažo vode evian odnese vso eksotiko ali celo romantiko. Le kako bi se počutil, razmišljam naprej, če bi se znašel na obali brez vsega tega plastičnega smetja. Bi imel dejansko občutek zapuščenosti, zavrženosti? Bi takrat zares bil sam?

 

 

***

 

Ne vem, koliko časa sem hodil. Ne vem, o čem sem razmišljal. Pretekli čas se spreminja v sedanji in prihodnjik izginja. Nikogar ne pogrešam, o nikomer ne sanjarim, ko hodim po mehki mivki, ki se mi vdira pod podlplati. Kot da nisem nikjer doma. Kot da nimam nikogar, ki bi mi kaj pomenil, ga imel rad ali ljubil. Sam sebi sem dovolj. Počitim se kot otok sredi vesolja. Sam sredi samot, bi dejal pesnik Pablo Neruda. V takšnih trenutkih, ko se zavedam le sebe, svojih korakov in skrivnostne okolice, se dejansko zlijem z vesoljem. Razumem ga v vsem njegovem prostranstvu. Tam pa smo ljudje samo drobne kaplje, skoraj nič. Nič. Sproščenost, ki me je preplavila ob prihodu na otok, se stopnjuje. Mehča me. Ko me nenadoma zagrabi potreba, ne razmišljam. Ne kompliciram. Slečem kopalke in počepnem. Potem zakopljem tisto, kar sem spustil iz sebe na belo mivko. In začuden gledam kopalke v roki. V bistvu jih ne potrebujem. Pot nadaljujem tak, kakršen sem prišel na svet. Če bi lahko tu preživel preostanek življenja, bi se zlil z okoljem. Okoli bi hodil gol, spal pod palmo ali na mehki mivki, jedel bi sadje, ribe ali rake, ki se skrivajo ob obali. Rajski otok, kot ga je v uvodnih prizorih filma The Thin Red Line, Tanka rdeča črta, naslikal Terrence Malick. In ko bi se nekega dne na moji plaži izkrcali turisti v bermuda hlačah in havaji srajcah, obteženi s kamerami, fotoaparati in Facebookom, bi me to tako vznemirilo, da bi postal agresiven, kajti branil bi otok in Zemljo pred invazijo tujcev ...

 

Ribiči se vrnejo, smejijo se. Ves čas nekaj čebljajo med sabo. Tako prvinski so v svojih čustvih. Spečejo mi ribe in škampe. Hrana mi sicer tekne in je izvrstna, toda ni več isto, tisti občutek je šel, izginil je. Robinzonu so vzeli otok. Nisem več sam. Mojo samoto je pregnalo brnenje motorja, prekinile so jo besede kamboških ribičev.

 

 

***

 

Ne vem, kako naj se počutim. Oblečem si srajco, kratke hlače. Obujem natikače. Spet sem v svojem zunanjem telesu, v oklepu krušne matere civilizacije, ki nas ne izpusti iz svojih krempljev, saj se hrani z našo energijo, ljubeznijo in mislimi, ki jih razbere, še preden so izrečene. Zdaj sem spet eden izmed njenih vojakov. Vsi smo vojska civilizacije, pripravljeni ubijati z besedami, mislimi ali celo z dejanji. Ko se bom vrnil domov – kaj pa je sploh to, dom?! Kje sem doma, kje sem zares doma? – bom igral vlogo, ki mi je dodeljena in ki jo igram že vse življenje. Seveda jo bom igral, še naprej bom nastopal v tem filmu, ki se odvija vsak dan. A v največji globini mojih oči, v tistem delu možganov, kjer domuje skriti spomin, je slika tistega, kar sem občutil in spoznal na otoku. Tam bo ostalo zaklenjeno vse tisto, česar mi ne bodo mogli nikoli vzeti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,402
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,382
03/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,870
04/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,107
05/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,501
06/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,307
07/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,110
08/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,570
09/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 2,099
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 9,024