Je to vzrok, da v treh dnevih, kolikor sem tukaj, nisem videl nobenega plavalca? Toda to me ne moti, kajti vedno sem imel rad prazne bazene dobrih hotelov, v katerih se človek spočije po naporni poti vračanja nazaj v civilizacijo; zame so vmesna postaja do doma, do tiste težko opisljive resničnosti, ki popotnika čaka ob vrnitvi. Toda tokrat je drugače. Ne vračam se. Ostal sem na pol poti, v nekakšnem purgatoriju lastne neodločenosti in šibkosti. Morda me ravno ta negotovost noče izpustiti iz bazena, v katerem sem že kako uro. Povsem nov je, tako kot hotel na cesti Narathiwat Ratchanakarin v četrti Sathorn. Zadnji dosežek avstralske arhitekture.

Med plavanjem sem postal odsoten, zastrlo me je podoživljenje nedavnih občutkov. In medtem je sonce zašlo. Bangkok je potonil v morje luči in neonskih napisov. Zdaj, ko ležim na hrbtu kot mrtvak in opazujem nebotničnika, ki se vzpenjata v nebo na levi in desni strani, se šele zavem, da je noč. V vodi me izmenično osvetljujejo modra, zelena, rdeča in rumena svetloba. Bazen je postavljen sredi terase v drugem nadstropju in zaradi vetra je njegova gladina ves čas razbrazdana z drobnimi valovi, ki pljuskajo ob rob, kar ob barvnih reflektorjih povzroča zanimivo igro svetlobe. Ne štejem zamahov. Pred očmi mi vstajajo slike zadnjih dni, ko sem se vrnil v bliščeči svet civilizacije in soočil z vsemi njenimi tehnološkimi pridobitvami. Nisem prepričan, ali sem si tega želel.

Ves čas vidim prizore iz Kambodže, z otoka Koh Rong, od koder sem se v Sihanoukville vrnil v čudnem, vročičnem stanju. Ponoči sem imel nemirne sanje. Ko sem se zjutraj prebudil, sem imel vročino, bilo mi je slabo in bruhal sem. Kasneje so se pojavili še novi simptomi neznane bolezni; težko dihanje, občutek utesnjenostu in pritisk v prsih. Dva dneva je trajalo, potem je nenadoma popustilo. Kaj je bilo, s čim sem si pokvaril zdravje? Me je zastrupil otok, sem v občutenju prvinske, neomejene svobode odšel predaleč? Se je telo preslabo, prepočasi odzvalo na dogajanje v možganih? Nismo več vajeni svobode?!

***

Zgodaj zjutraj so me trije lokalni ribiči peljali na otok, ki je od kopnega oddaljen dve uri plovbe. Šli smo s tipičnim plovilom za te kraje, deset metrov dolgim lesenim, kanuju podobnim čolnom, ki ima na krmi dva motorja, vsakega s tri metre dolgo osjo, na koncu potopljeno v vodo, pod katero se suče propeler. Vožnja je temu primerno glasna in človek se komaj pogovarja. Koh Rong je ravno dovolj oddaljen od kopnega, da se ga ne vidi. Naseljen je redko. Plažo vsake toliko preseka ustje kake manjše reke, ki se izliva v morje. Tam je voda hladnejša in prijetnejša za kopanje, saj ima morje sicer 30 stopinj. Potem ko so me odložili na povsem prazni obali, so obljubili, da se vrnejo ob določeni uri s hrano, ki jo bomo spekli na plaži. Ko so odpluli iz zaliva, sem ostal sam. Samota ni bila takšna samota, kot sem je vajen sicer. Bila je samota sredi skrivnostnih zvokov, ki so prihajali iz druge strani obale; iz pragozda, ki se je začenjal že nekaj metrov naprej, iz gostega in verjetno neprehodnega gozda, v katerega so me vabili čudni kriki in vreščanje ptic.

Najprej sem hodil po plaži. Potem sem šel v morje in plaval ob obali. Morsko dno je bilo zaradi skoraj bele mivke tipično tropsko, smaragdno zeleno. A podvodni svet je bil pust in prazen. Razen kake osamljene manjše ribe ničesar živega. Le veliko število lukenj v mivkastem dnu je izdajalo rake, ki zakopani ždijo nekje spodaj. Plaval sem kak kilometer vzdolž obale, dokler me ni zamikalo, da bi se vrnil na obalo in videl, kaj vse je morje naplavilo na belo mivko. Kose bambusa, lesa, kak odtrgani del ribiške mreže. Nerazpoznavni deli stiroporja, boje in gumijasti natikači. Največ je plastike, te nikoli uničljive umetne človekove spremljevalke, ki leži na vseh, tudi najbolj odročnih plažah tega sveta. Če ne bi bilo plastike, sem pomislil, bi bil občutek samote in oddaljenosti od ljudi gotovo neprimerno večji. Tako pa že en pogled na naplavljeno pločevinko kokakole ali plastično embalažo vode evian odnese vso eksotiko ali celo romantiko. Le kako bi se počutil, razmišljam naprej, če bi se znašel na obali brez vsega tega plastičnega smetja. Bi imel dejansko občutek zapuščenosti, zavrženosti? Bi takrat zares bil sam?

***

Ne vem, koliko časa sem hodil. Ne vem, o čem sem razmišljal. Pretekli čas se spreminja v sedanji in prihodnjik izginja. Nikogar ne pogrešam, o nikomer ne sanjarim, ko hodim po mehki mivki, ki se mi vdira pod podlplati. Kot da nisem nikjer doma. Kot da nimam nikogar, ki bi mi kaj pomenil, ga imel rad ali ljubil. Sam sebi sem dovolj. Počitim se kot otok sredi vesolja. Sam sredi samot, bi dejal pesnik Pablo Neruda. V takšnih trenutkih, ko se zavedam le sebe, svojih korakov in skrivnostne okolice, se dejansko zlijem z vesoljem. Razumem ga v vsem njegovem prostranstvu. Tam pa smo ljudje samo drobne kaplje, skoraj nič. Nič. Sproščenost, ki me je preplavila ob prihodu na otok, se stopnjuje. Mehča me. Ko me nenadoma zagrabi potreba, ne razmišljam. Ne kompliciram. Slečem kopalke in počepnem. Potem zakopljem tisto, kar sem spustil iz sebe na belo mivko. In začuden gledam kopalke v roki. V bistvu jih ne potrebujem. Pot nadaljujem tak, kakršen sem prišel na svet. Če bi lahko tu preživel preostanek življenja, bi se zlil z okoljem. Okoli bi hodil gol, spal pod palmo ali na mehki mivki, jedel bi sadje, ribe ali rake, ki se skrivajo ob obali. Rajski otok, kot ga je v uvodnih prizorih filma The Thin Red Line, Tanka rdeča črta, naslikal Terrence Malick. In ko bi se nekega dne na moji plaži izkrcali turisti v bermuda hlačah in havaji srajcah, obteženi s kamerami, fotoaparati in Facebookom, bi me to tako vznemirilo, da bi postal agresiven, kajti branil bi otok in Zemljo pred invazijo tujcev ...

Ribiči se vrnejo, smejijo se. Ves čas nekaj čebljajo med sabo. Tako prvinski so v svojih čustvih. Spečejo mi ribe in škampe. Hrana mi sicer tekne in je izvrstna, toda ni več isto, tisti občutek je šel, izginil je. Robinzonu so vzeli otok. Nisem več sam. Mojo samoto je pregnalo brnenje motorja, prekinile so jo besede kamboških ribičev.

***

Ne vem, kako naj se počutim. Oblečem si srajco, kratke hlače. Obujem natikače. Spet sem v svojem zunanjem telesu, v oklepu krušne matere civilizacije, ki nas ne izpusti iz svojih krempljev, saj se hrani z našo energijo, ljubeznijo in mislimi, ki jih razbere, še preden so izrečene. Zdaj sem spet eden izmed njenih vojakov. Vsi smo vojska civilizacije, pripravljeni ubijati z besedami, mislimi ali celo z dejanji. Ko se bom vrnil domov – kaj pa je sploh to, dom?! Kje sem doma, kje sem zares doma? – bom igral vlogo, ki mi je dodeljena in ki jo igram že vse življenje. Seveda jo bom igral, še naprej bom nastopal v tem filmu, ki se odvija vsak dan. A v največji globini mojih oči, v tistem delu možganov, kjer domuje skriti spomin, je slika tistega, kar sem občutil in spoznal na otoku. Tam bo ostalo zaklenjeno vse tisto, česar mi ne bodo mogli nikoli vzeti.