Vstopimo v povod, temo in motiv komentarja! Povod je preprost: filmski in video distributer Fivia iz Vojnika je izdal DVD plošček s filmsko umetnino Frankofonija Aleksandra Nikolajeviča Sokurova. Povejmo bistveno, da ne bo nesporazuma! Radikalno nasprotujem Sokurovu! Takoj, ko sem v medijih zaznal kulturno informacijo o filmu Frankofonija, sem vedel, da se ne bom mogel izogniti samemu sebi in da bom moral na Portalu PLUS pred medmrežno skupnostjo premisliti fenomen filmskega umetnika Aleksandra Nikolajeviča Sukurova. To je umetnik, ki stoji nasproti vsem mojim stališčem o svetu. Istočasno je nasproten vsej moji umetniški aksiomatiki. Njegova umetniška drža nastopa proti izhodiščem novega razsvetljenstva XXI. stoletja. Sokurov je umetnik, s katerim ne morem vzpostaviti niti najmanjšega formaivnega ali metafizičnega konsenza. Toda pozor!
Neplačan oglas: oglejte si film Frankofonija, ker v komentarju ne bom obnavljal vsebine filma.
Sam sem filmsko umetnino videl že pred časom. O vsebini le toliko: dva izobražena moška, dveh različnih kultur, eden iz poražene in drugi agresorske države, eden od njiju v nacistični uniformi, drugi v civilu, rešujeta za vse nas, za vse človeštvo, tudi za bodoče generacije človeštva, umetniško zapuščino, ki jo hranijo v pariškem muzeju Louvre. Kdo sploh potrebuje Francijo brez Louvra?
Motiv: umetnostna zgodovina v času vojne! Tako kot vedno v vseh svojih filmih, me je filmski veletok Sokurova povezal z obravnavo njegovih motivov. Z monumentalno občutljivostjo za motive je Sokurov svoje umetniško zgodovinske situacije prelil v identifikacijske tokove, da jih lahko z esejistično eleganco povzamemo in povežemo. Kako se je to zgodilo? Mogoče takole! Nobena umetnina, ne dokumetrani film, ne zgodovinska analiza, ni do današnjega dne pokazala bolj natančno in intenzivno kot film Frankofonija, kako so bili francoski državljani med drugo svetovno vojno sramotno poraženi in ponižani, dotolčeni v svojem postimperialnem in kolonialnem napuhu. S filmom te poveže izbor Sokurovih motivov, ki jih izostreno in odgovorno obravnava. V filmu jih celo osebno zastopa.
Frankofonija, zadnji film ruskega režiserja Sukurova.
Natančno se zaveda, da film deluje najintenzivneješe od vseh umetnosti prav zaradi bližnjih pogledov na človekov obraz. Človek čustvuje skozi bližnje poglede obraza. Obraz Jacques Jaujarda, direktorja muzeja Louvre, je tak, kot bi hotel Sokurov čustvovati s celotno francosko sramoto. Okupacija Pariza deluje točno tako, kot je meni vedno delovala, kot srečno srečanje dveh armad. Le Louvre je v filmu več kot Pariz. Louvre je tudi Ermitaž. Louvre je kulturni center sveta.
Filmografijo Sokurova sem spremljal v časovnem zaporedju, tako, kakor je nastajala, vse od filma Moloh naprej, nato Mati in sin, Sonce, Bik, Ruski zaklad, Oče in sin, Faust, Brat in sestra in na koncu Frankofonija.
Obstaja zunanja in notranja filmska zanka filmskega jezika Sukorova. Zunanja filmska zanka tematizira teme njegovih filmov, kot bi jih naročala ruska federalna obveščevalna služba, v notranji filmski zanki pa Sukurov tematizira najglobje odnose v družini, zavestno jih tematizira na način, kot jih je tematiziral Andrej Tarkovski. Za razliko od ostalih filmskih postmodernistov on ne citira Tarkovskega dobesedno, temveč v totalu filmsko atmosfero Tarkovskega, tako kot Tarkovski prenaša iz gledališča atmosfero Čehova. V kadru ne gledaš citata, temveč gledaš citat, katerega original ne obstaja. Povedano s Pasternakovimi verzi: "Bodi buden, bodi buden umetnik, ne predaj se spancu... Si talec večnosti In ujetnik časa..."
Notranja filmska zanka tematizira intimno družinsko žrtvovanjsko življenje z estetskimi in etičnimi vtisi, Mati in sin, Oče in sin, Brat in sestra.
Aleksander Nikolajevič Sokurov izbira takšne motive in teme, za katere menim, da so nasprotne njegovi intimni istovetnosti. Menim, da so njegovi filmi vse tisto nasprotno, tisto, kar je od njega zelo oddaljeno, on sam pa misli, da je vse to, kar obravnava, skoraj zelo blizu njegovemu intimizmu. Večinoma umetniki-avtorji tematizirajo tisto, kar je najbližje njihovim metafizičnim razsežnostim. Za Sokurova je film stopnjevanje psihologije metafizike. Ne tem mestu se bom zaustavil, da bom natančno opisal smisel in pomen besedne zveze "psihologija metafizike".
Študijski primer je film Moloh: Vsi igralci so ruski igralci, ki vsi po vrsti igrajo v nemščini. Kako je mogoče, da do popolnosti povzamejo nemško, hitlerjansko logiko. Preprosto, ker so imeli v Sovjetski zvezi specializirane igralce, ki so v domovinskih filmih igrali samo naciste. Nekaj jih je bilo specializiranih za igranje Hitlerja in Stalina. Domovinski film plus Čehov je enako Moloh je enako psihologija metafizke. Radikalno nasprotujem Sokurovu in njegovemu načinu zgodovinjenja velikih tem znotraj čehovljanske atmosfere v kadru: kot bi hotel izrabiti naše voajerske želje, da bi prisostvovali atmosferičnosti svetovne zgodovine. Smrdljivemu ustnemu zadahu svetovne zgodovine!
Da boste razumeli moje nasprotovanje, si oglejte film Moloh!
Aleksander Nikolajevič Sukurov
Sokurov se kljub zgodovinskosti skozi svoje filmske kadre noče sprijazniti s trditvijo, da je planet Zemlja tako okruten svet, da če želiš na njem pustiti svojo sled, se moraš sprijazniti s tem, da boš zahrbtno prevaran, da boš bedno oropan ali preprosto uničen. Sokurov se ne more in noče sprijazniti s tem, da če hočeš na tem svetu pustiti svojo sled, moraš biti bolj brutalen od najhujšega zahrbtneža. Ta projekcija se sveti tudi filmu o Faustu, Ermitažu in Louvru. Sokurov v zunanji in notranji filmski zanki odgovarja na vprašanje: kaj je film? Njegov odgovor je - zbranost! Svojo zbranost usmerja v zgodovinske trenutke. Intimno pogleda v veliko zgodovino. Snema zgodovinske filme. Zanj je filmska umetnost prečiščena realnost, osvobojena od volje zgodovine. Muzejem ni mar, kaj se dogaja izven njih.
Naj ponovim - izrablja našo voajersko željo, da bi radi prisostvovali atmosferi zgodovinskih dogodkov, predvsem v zaključni fazi, ko protagonisti zla padajo v "abyss". Bralec komentarja - oglej si na medmrežju film Sonce! Na tem mestu mi zasveti bližnja asociacija Hirohito, ki me približa drugemu velikemu filmskemu in video umetniku, američanu Mathew Barneyu in njegovem ranemu študentskemu video filmu, video akciji Kapitulacija. Vizualne informacije oblikujejo naše vizualne potrebe. Če čutimo potrebo po historični atmosferi, jo lahko dobimo v filmih Sokurova. Sokurov obravnava "velike teme". Kot se za vsakega dobrega nacionalista spodobi, je zanj "velika tema vseh velikih tem" - družina. V filmski umetnosti se borimo, da dosežemo skladje med časi, slogi in celo med nasprostji. Film je eksperimentiranje z vizualno percepcijo, ne pa atmosfero.
Najprej moramo svet oblikovno spremeniti, šele kot tak se nam lahko pokaže v vsej svoji resnici. Preteklost pa je le prislila. To je moje mnenje! Vedno komentiram samo tisto, kar občudujem, le zelo redko tisto, kar se mi gnusi. Da ne bo nobene pomote ali napačno branega komentarja. Sokurova občudujem!