Informacije o zakulisnih dogajanjih, zaradi katerih se v prihodnjih letih utegne za slovenski šport zbrati še manj finančnih sredstev so še toliko bolj alarmantne, ker je bilo letošnje leto za naše vrhunske športnike ponovno sijajno. In to kljub "stiskanju" proračunov na vseh koncih. Športniki so ne glede na to dosegali in še dosegajo skorajda neverjetne rezultate. Od fenomenalnega Petra Prevca do Tima Gajserja, od olimpijskih šampionov iz Ria do naših "risov", ki so se uvrstili med 12 elitnih hokejskih reprezentanc (!) in bodo nastopili na prihodnjih (zimskih) olimpijskih igrah v Južni Koreji. Skratka, razlogov za ponos je na pretek, zato ob tem velikokrat zamižimo na obe očesi, ko se ob vrnitvi naših športnih asov v domovino k njim stiskajo politiki, da bi se skupaj slikali in tako morda pridobili tudi nekaj priljubljenosti. Vse to bi našim osovraženim politikom še nekako oprostili, če bi po drugi strani vsaj kaj dobrega naredili za slovenski šport. Če bi denimo bolje skrbeli za njegovo financiranje. Toda prav tu se vse konča: ko namreč pride to trenutka, ko bi bilo v korist športna in športnikov kaj pozitivnega narediti - torej predvsem zagotovoti ustrezno financiranje -, se vse visokoleteče obljube razblinijo v labirintih zasebnih interesov in omrežij, ki so ugrabila državo in imajo v krempljih tudi vlado Mira Cerarja. Prav to se v tem trenutku dogaja s pripravo novele Zakona o igrah na srečo. Poglejmo si podrobnosti.

Načrtno zavajanje, neznanje in aroganca

Imenovana je bila nekakšna strokovna skupino na Ministrstvu za finance, ki naj bi uredila to področje. Skupino vodi državna sekretarka Irena Sodin. Ključni namen je ta, da bi v Sloveniji na dolgi rok zagotovili več sistemskega denarja za razvoj športa. Toda po naših informacijah nad tem na finančnem ministrstvu sploh niso navdušeni, zato se zastavlja vprašanje, ali ščitijo neke druge interese namesto javnega, ali pa tematike enostavno ne razumejo.

Uradni razlog za spremembe Zakona o igrah na srečo (ZIS) so zahteve Evropske komisije po novi ureditvi tega področja. V Bruslju so v slovenski zakonodaji opazili nekaj "neevropskih elementov", čeprav je zaradi objektivnosti potrebno poudariti, da igralniška zakonodaja na evropski ravni sploh ni tako poenotena, kot so nekatera druga področja. Evropska unija primarno zahteva ustrezno varovanje potrošnikov in preprečevanje nelegalnih dejavnosti, ob tem pa seveda pričakuje ustrezno nediskriminatornost pri obravnavi domačih in tujih pravnih oseb, recimo pri podeljevanju koncesij za posamezne igre, posebne ali klasične. Poleg zakulisnega trgovanja s koncesijami, ki je že leta glavno področje spreminjanja zakonodaje, in spreminjanja Slovenije v t. i. "bife" igralništvo, v nasprotju z vsemi strategijami razvoja turizma in igralništva, je najbolj sporni del zakona urejanje področja športnih stav. 

Vedno bolj popularizirane športne stave v Sloveniji izvaja zasebno podjetje Športna loterija, d.d., katerega lastniki so Nogometna zveza Slovenije, Smučarska zveza Slovenije, Loterija Slovenije in Pošta Slovenije. Ministrstvo za finance nikoli ni pojasnilo, zakaj je prav ta delniška družba edina sposobna opravljati to dejavnost na trgu. Zavajajoče pa je že ime podjetja, saj ne gre za "loterijo", ki je večinoma dejansko v državni lasti, ampak za "stave", kar je vsebinsko seveda povsem nekaj drugega. Novi zakon proti vsem pričakovanjem na tem področju ne prinaša novosti; monopol Športne loterije se presenetljivo in brez ustreznih obrazložitev - oziroma na zavajajočih in netočnih argumentih - ohranja in določa tudi v novi ureditvi iger na srečo. Ne glede na dejstvo, da urejanje loterije in športnih stav odločilno vpliva na sistem in obseg financiranja športa, invalidskih in humanitarnih organizacij, v pripravo zakona sploh nista bili vključeni pristojni ministrstvi za izobraževanje, znanost in šport ter tisto za delo, družino in socialne zadeve.

Ekonomski in pravni nesmisli 

Športne stave so v vseh urejenih državnih sistemih organizirane kot vzporedni "davčni" sistem financiranja športa. Pri nas se ta sredstva stekajo v Fundacijo za šport. Razlog za to je jasen in legitimen: takšno financiranje v javnem interesu države, zato ta v bistvu dopušča takšno vzporedno financiranje. Seveda pod pogojem, da se ob tem izpolnjeni določeni pogoji in ustrezno varovane pravice potrošnikov. To posamezne države urejajo s svojo zakonodajo in podeljevanjem koncesij. Monopol na področju športnih stav v noveli našega zakona o igrah na sreče je ministrstvo za finance utemeljilo na podlagi zahtev po zaščiti uporabnikov in preprečevanja nelegalnih dejavnosti, pri čemer naj bi bila ključna priporočila Evropskega parlamenta. Toda tu pa se vse skupaj tudi zaplete: iz priporočil Evropskega parlamenta namreč nikjer ne izhaja, da se zahteva monopola na področju športnih stav!

Ob tem pa finančno ministrstvo zanemarja najpomembnejše dejstvo - da namreč že v tem trenutku večina Slovencev (po dostopnih statistkah tudi do 80%) stavi v drugih državah, na tujih spletnih portalih. Preprosto zato, ker je igranje tam bolj atraktivno od igranja pri Športni loteriji, ki je zastareli mastodont za izpolnjevanje osebnih interesov s tem podjetjem povezanih posameznikov. Odnos Ministrstva za finance do urejanja športnih stav je približno takšen, kot če bi minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek vzpostavil monopol na področju hotelskih storitev v Sloveniji in hkrati trdil, da vsi Slovenci počitnikujejo izključno v teh kapacitetah v Sloveniji in da na Hrvaško, v Avstrijo, Italijo in še kam drugam sploh ne hodijo...

Glede na specifičnost slovenskega trga, predvsem pa majhnost države, ki je vpeta v pisano paleto mednarodne ponudbo, uvedba monopola pomeni sledeče:

1. spodbujanje čezmejnega igranja zaradi preprečevanja možnosti vsaj omejenega pridobivanja (legaliziranja) koncesij doma;

2. povečevanje nenadzorovanega tveganja prekomernega igranja;

3. neučinkovitost nadzora finančnih tokov;

4. nezmožnost ukrepanja proti subjektom, ki izvajajo prakse pretiranega in neustreznega oglaševanja;

5. nezmožnost sistemskega nadzora nad izvajanjem iger;

6. neučinkovito pobiranje potencialnih davčnih prihodkov. 

Z enim stavkom: Ministrstvo za finance deluje ravno nasprotno od deklariranih ciljev zakona in zahtev EU!

Izgubljeni milijoni evrov za slovenski šport!

Opravka imamo s še eno sistemsko anomalijo: namesto da bi finančno ministrstvo takorekoč "s ceste" pobralo evre, ki se zdaj izgubljajo v nenadzorovanem igranju Slovencev v tujini, raje z glavo skozi zid rine naprej monopol na področju športnih stav. Takšno ravnanje je seveda norost, zato se moramo vprašati, zakaj to sploh počnejo. Saj vendar ne mislite, da ministrstvo za finance vodijo norci, dragi bralci?! Z vso odgovornostjo vam zagotavljamo, da ne. Je pa seveda treba izpostaviti nekaj drugega - in prav to pojasnjuje povsem iracionalno, nelogično obnašanje te institucije. Mislimo seveda na ščitenje dolgoletnih omrežij, ki so se stkala okoli Športne loterije in zaradi katerih so nekateri posamezniki okoristili. Popuščanje tem lobijem, o katerih bomo na Portalu PLUS kmalu napisali še kaj več, se v razmerah, ko na čelu finančnega ministrstva ni ministra oziroma ministrice s polnimi pooblastili, verjetno sploh ni možno, četudi je dajanje potuhe monopolistu za ro državo ekonomsko škodljivo, da niti ne omenjamo potrošnikov. Ti sploh niso ustrezno zaščiteni, kar na koncu privede to tega, da se odločijo igrati pri tujih koncesionarjih, saj niso vključeni v slovenski davčni in finančni sistem. Da je zadeva še bolj sporna, finančno ministrstvo vztrajno, tudi v obrazložitvah zakona, ignorira izkušnje drugih držav Evropske unije in tako posredno zavaja vlado in državni zbor, ki bo na koncu o zakonu tudi odločal.