Glede tega želimo pojasniti, da področje iger na srečo v EU ni harmonizirano, zato je normativno urejanje tega področja v pristojnosti posameznih držav članic, ki pa morajo pri sprejemanju predpisov s področja iger na srečo spoštovati evropski pravi red, ob dopuščenih omejitvah, ki so se oblikovale skozi sodno prakso Sodišča EU. Izhodišče za pripravo novele zakona o igrah na srečo je predstavljala strategija razvoja iger na srečo v Sloveniji iz leta 2010, ki je med strateškimi usmeritvami in cilji med drugim predvidela ohranitev javnega monopola tako na področju klasičnih iger na srečo kot tudi na področju stav. Monopolna ureditev je možna tudi na podlagi stališč Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sodišča EU, zato je ministrstvo pri pripravi novele zakona glede na velikost trga in zaščito potrošnikov pristopilo k monopolni ureditvi klasičnih iger na srečo in stav. Nikoli nismo zatrjevali, da to zahtevajo omenjene institucije, temveč gre le za njihovo priporočilo, ki smo ga v predlagani noveli upoštevali, saj smo prepričani, da je na ta način najlažje uresničevati temeljne cilje Slovenije, v skladu s katerimi igre na srečo potekajo v urejenem in nadzorovanem okolju, da bi preprečili pranje denarja, goljufije in druga kazniva dejanja ali ravnanja v nasprotju z javnim redom, da bi zaščitili mladoletnike in druge občutljive osebe pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo ter da bi varovali udeležence iger na srečo.

Iz vsebine posameznih sodb Sodišča EU izhaja, da lahko država članica, ki želi v sektorju iger na srečo zagotoviti posebej visoko raven varstva potrošnikov, utemeljeno meni, da lahko samo z vzpostavitvijo monopola v korist enega subjekta, ki ga lahko javni organi natančno nadzirajo, obvladuje kriminal, povezan s sektorjem iger na srečo, ter dovolj učinkovito uresničuje cilj preprečevanja spodbujanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo in cilj boja proti zasvojenosti z igrami na srečo.

Ministrstvo za finance se po navedbah iz članka v svojih obrazložitvah sklicuje na priporočila Evropskega parlamenta, kjer pa po navedbah uredništva Portala PLUS nikjer ni navedena zahteva po monopolu na področju športnih stav. 

Ministrstvo ni nikoli navedlo, da je to zahteva, temveč le priporočilo, ki ga vsebuje resolucija Evropskega parlamenta o vnaprejšnjem dogovarjanju o izidih tekem in korupciji v športu. V 6. točki te resolucije je med drugim navedeno, da Evropski parlament "meni, da bi si morale EU in države članice prizadevati, da postanejo športne stave državni monopol, kot je to poudarjeno v sodbi Sodišča EU z dne 8. 9. 2009".

Glede igranja slovenskih igralcev pri tujih ponudnikih je v članku navedeno, da naj bi po dostopnih statistikah do 80 odstotkov igralcev iz Slovenije zaradi boljših storitev stavilo pri tujih operaterjih.

Po podatkih ministrstva v Sloveniji nihče ni opravil raziskave glede števila igralcev, ki stavijo tako doma kot v tujini, niti nam ni znano, kje so javno dostopni rezultati morebitnih raziskav. Prav tako nobena mednarodna institucija ni zaprosila pristojnih organov v Sloveniji za podatke, povezane s številom igralcev iger na srečo v Sloveniji, ki sicer niso javno dostopni.

Navedba, da imajo tuji ponudniki bolj atraktivno ponudbo športnih stav v primerjavi s Športno loterijo, je sicer točna, pri tem pa je v članku zanemarjeno dejstvo, da se zaradi boljših kvot zniža osnova za koncesijsko dajatev, kar pomeni tudi nižjo koncesijsko dajatev za obe fundaciji. Upoštevati je treba, da kvote in izplačila dobitkov kot posledica postavljenih kvot ob trenutni davčni obremenitvi in obremenitvi s koncesijskimi dajatvami v Sloveniji ne morejo biti višji, če želi prireditelj poslovati pozitivno. Poudariti je treba, da je ob veljavni ureditvi v Sloveniji prireditelj športnih stav obremenjen s 25-odstotno koncesijsko dajatvijo, petodstotnim davkom od iger na srečo in 10-odstotnim davkom na srečke, poleg tega pa igralec v primeru, da je njegov dobitek večji od 300 evrov, še s 15-odstotnim davkom na dobitek.

Ministrstvo za finance je v sodelovanju s Finančno upravo Republike Slovenije (Furs) pripravilo primerjavo koncesijske dajatve iz naslova prirejanja stav med predlagano ureditvijo športnih stav in nemonopolno ureditvijo stav. V primerjavi smo upoštevali, da bo obstoječi koncesionar obdržal 60 odstotkov svojih igralcev, 40 odstotkov pa bi jih prešlo k novim ponudnikom, ob tem pa bi se število igralcev, ki naj bi domnevno igrali pri nelegalnih ponudnikih, povečalo še za 50 odstotkov. Pri izračunu je bila upoštevana 10-odstotna stopnja koncesijske dajatve, kar je zgornja meja, sprejemljiva za tuje ponudnike. Kljub vsem tem optimističnim predpostavkam bi bil ocenjen prihodek iz naslova koncesijske dajatve na letni ravni za 40 odstotkov nižji od prihodka po obstoječi ureditvi. Po podatkih Fursa za leto 2015 je bila osnova za koncesijsko dajatev 13.990.000 evrov, koncesijska dajatev pa 3.497.500 evrov. V primeru nemonopolne ureditve bi ob navedenih predpostavkah osnova za koncesijsko dajatev znašala 20.985.000 evrov, koncesijska dajatev pa 2.098.500 evrov.

V zvezi z očitkom, da ministrstvo za finance deluje ravno nasprotno od deklariranih ciljev zakona, pojasnjujemo, da bo z vzpostavitvijo monopola v korist enega subjekta, ki ga lahko javni organi natančno nadzirajo, zagotovljeno, da bodo igre na srečo potekale v urejenem in nadzorovanem okolju ter bo dovolj učinkovito uresničen cilj varstva potrošnikov, preprečevanja spodbujanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo in cilj boja proti zasvojenosti z igrami na srečo. Uredništvo Portala PLUS je očitno prezrlo, da novela ZIS-F z določbami o samoprepovedi dopolnjuje obstoječo ureditev prekomernega igranja, podrobneje ureja oglaševanje in krepi nadzor.

Naj na koncu poudarimo še, da nas žalosti, da se trud in uspehi vrhunskih športnikov, ki jim vsekakor izražamo priznanje, v članku neupravičeno in populistično izkoriščajo za napad na ministrstvo za finance.

Lep pozdrav,

Franja Zagorc,
Služba za odnose z javnostmi,
Ministrstvo za finance