Ministrstvo za finance, ki vsa leta - ne glede na barvo vlad - dokazano ne upošteva ključnih ciljev Strategije razvoja iger na srečo v Sloveniji iz leta 2010 (ki je danes seveda že precej zastarela), se kar naenkrat sklicuje na ta pozabljeni dokument. Zanimivo, hkrati pa strokovno sporno, saj so se razmere na trgu igralništva, predvsem spletnih tehnologij, v teh šestih letih precej spremenile. Zanimivo je tudi to, da se je finančno ministrstvo Strategijo odločilo upoštevati samo na tem področju, torej selektivno, tj. zgolj v enem členu oziroma odstavku strategije, ki je, zanimivo, v interesu zaščite zasebnega podjetja Športna loterija. Strategija iz leta 2010 je namreč celovit in kompleksen dokument, ki denimo opredeljuje, da se bo igralništvo na področju posebnih iger na srečo (igralnice in saloni) razvijalo kot dopolnitev turistične, destinacijske ponudbe. Kako bo ministrstvo za finance to uresničilo z novelo Zakona o igrah na srečo (ZIS), ki namesto spodbujanja dejanske turistično-igralniške destinacijske ponudbe forsira "bife" igralništvo, ki nima nobene povezave s turizmom, ni jasno. Ali pa to področje za ministrstvo ni zanimivo oziroma obvezujoče.

Konkretno, s 45 koncesijami za igralne salone in 15 za igralnice finančno ministrstvo vzdržuje status quo v igralništvu, saj ne upa ali noče poseči v interese posameznikov, ki tako ali drugače lobirajo za pridobitev koncesij ne glede na svojo turistično usmerjenost. Ministrstvo za finance je iz strategije iz leta 2010 dokazano in zelo pomenljivo uporabilo samo tisto, kar mu ustreza za zaščito nesmiselnega in ekonomsko škodljivega monopola zasebnega podjetja na področju športnih stav. Ob tem je zanemarilo ali pozabilo prebrati tudi ključne cilje države, ki so opredeljeni v omenjeni strategiji: z ustrezno zakonodajo omogočiti izkoriščanje tržnih priložnosti in hitro prilagajanje spremenjenim pogojem poslovanja, zagotavljati sredstva za razvoj družbe kot celote. 

S sklicevanjem na zastarelo strategijo, ki je v osnovi nihče ni izvajal v praksi, z zanemarjanjem spremenjenih pogojev na področju spletnega igralništva in športnih stav ter z zavestnim odpovedovanjem pobiranju razpoložljivih dajatev deluje finančno ministrstvo v nasprotju z javnim interesom in predvsem v škodo potrošnikov. Slednji sploh niso ustrezno zaščiteni, ker država noče priznati dokazano obsežnega nekontroliranega igranja pri tujih ponudnikih športnih stav. Namesto tega zaradi njim poznanih razlogov rinejo z glavo skozi zid, tudi z laganjem in prirejanjem podatkov, vse to za zaščito interesov zasebnega podjetja, ki je nekonkurenčno - kar je priznalo celo ministrstvo za finance - tudi zaradi nekritične monopolne zaščite, ki mu omogoča nekakšno "stabilno stagnacijo" in vzdrževanje finančnih interesov z njim povezanih oseb.

Irena Sodin, vodja delovne skupine za pripravo novega Zakona o igrah na srečo.

Neverjetna resnica: finančno ministrstvo prireja stališča evropskih institucij!

Glede zatrjevanja, da je monopol na področju športnih stav potreben zaradi uskladitve z evropskim pravnim redom, se je ministrstvo za finance vendarle potegnilo korak nazaj. Očitno je ugotovilo, da na tem področju nikakor ne more več zavajati javnosti, poslancev, vlade in še koga, saj je dostopnih informacij na to temo enostavno preveč. Poleg tega je nepovezani poslanec Andrej Čuš že napovedal poslansko vprašanje na to temo. Morda mu bo v pomoč tudi odgovor finančnega ministrstva, ki smo ga včeraj objavili na Portalu PLUS,(vir) in v katerem se je razkrilo sprenevedanje te institucije; na finančnem ministrstvu namreč zdaj trdijo, da gre v primeru Evropskega parlamenta v nekaterih resolucijah (katerih točno, se jim ni zdelo vredno pojasniti) zgolj za "priporočila" pri morebitnem vzpostavljanju monopolne ureditve na področju klasičnih iger na srečo. Pri tem pa spet "pozabijo", da je pri pripravi zakona, dosedanjih vladnih in koalicijskih usklajevanjih in na koncu celo v sami obrazložitvi zakona (ta je vsem dosegljiv na spletni strani vlade pod rubriko gradiva v pripravi) zavestno navajalo, da so 

"poglavitne rešitve predloga zakona povezane z ugotovitvami Evropske komisije glede obstoječe pravne ureditve prirejanja iger na srečo, ki ni popolnoma usklajena s pravnim redom Evropske unije",

pri čemer v nadaljevanju na podlagi takšnih formulacij opravičujejo tudi "vzpostavitev monopola na področju športnih stav". Takšne formulacije pa neposredno sugerirajo, da so spremembe posledica uskladitve s pravnim redom EU in zaradi tega nesporne. Nikjer v obrazložitvi namreč ministrstvo za finance ne zapiše, "da je monopol samo možen", pa še to samo v primeru, če se dokaže, da je takšna ureditev nujna zaradi varstva potrošnikov in preprečevanja nelegalnih dejavnosti. Tega zadnjega pa ministrstvo v obrazložitvah zakona nikjer ne dokaže oziroma to utemeljuje na podlagi izmišljenih argumentov brez analiz in kredibilnih statističnih podatkov.

Neobstoječa resolucija Evropskega parlamenta?

Ministrstvo za finance pri obrazložitvah monopola na področju športnih stav "pozablja", da so t. i. priporočila evropskih organov, tudi različne resolucije Evropskega parlamenta, namenjena celotnemu področju spletnih iger na srečo, ne samo klasičnim. Ta izguba spomina se odraža v tem, da na področju spletnega igralništva monopol ni predviden, saj se predvideva več koncesij. Očitno na tem področju priporočila Evropskega parlamenta ne veljajo. Morda pa zato, ker ministrstvo za finance v odgovoru na objave medijev (vir) neposredno razgalja svoje zavajanje oziroma celo laži, ki jih uporablja za zaščito omrežij okoli Športne loterije: v tem odgovoru namreč neposredno navaja, da je (citiramo) "v 6. točki resolucije EP med drugim navedeno, da Evropski parlament meni, da bi si morale EU in države članice prizadevati, da postanejo športne stave državni monopol". 

Gre torej za Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 14. 3. 2013 (vir), ki niti v svojem 6. členu niti kje drugje ne omenja monopola na tem področju!

Poglejmo si izsek iz slovenskega prevoda v rdečem okvirčku:

Kje je kak "državni monopol"?!

Dejstvo je, da omenjena Resolucija poleg pozivanja športnih organizacij k etičnosti tekmovanj države spodbuja k preganjanju "nelicenciranega" igranja - tega, ki ga naše finančno ministrstvo zaradi usmerjanja potrošnikov k tujim prirediteljem dejansko spodbuja in deluje v nasprotju s temi priporočili! - in k čim večjemu nadzoru. Glede na očitno neskladje s trditvami finančnega ministrstva, kaj piše v tej resoluciji in v njenem 6. členu pa je možno samo naslednje:

- da se sklicujejo na neko drugo, nam neznano resolucijo,

- da nimajo ustreznega prevajalskega kadra ali pa

- da lažejo.

Kar se pa tiče stališča Evropske komisije, je ta Slovenijo znotraj notifikacijskega procesa neposredno opozorila na nesorazmernost ureditve na področju klasičnih in posebnih iger na srečo, saj ni jasno, zakaj je področju posebnih iger predvidena liberalizacija pri podeljevanju koncesij različnim koncesionarjem, tudi na področju spletnih iger, na področju športnih stav je pa predviden monopol.

Na to dejstvo je ministrstvo za finance pozabilo in ga ni predstavilo poslancem niti komu drugemu. Namesto tega je pripombe Evropske komisije enostavno odgovorilo, da teh stvari ni mogoče primerjati. Trdijo, da koncesij za klasične igre in posebne igre na srečo ni mogoče primerjati, saj so posebne igre v salonih in igralnicah namenjene primarno tujcem, turistom, klasične pa domačim rezidentom. To sicer res drži, vednar je res tudi to, da domači rezidenti niso v ničemer omejeni pri vstopanju v igralniške kapacitete, kjer se izvajajo posebne igre na srečo, povečevanje kapacitet z namenom pridobivanja tujih gostov enako učinkuje na povečano ponudbo za domače rezidente. Ob tem finančno ministrstvo navaja, da je obseg internetnih iger na srečo majhen in ne zahteva monopolne ureditve, kot je to po njihovem mnenju nujno za športne stave - in pri tem se spet sklicujejo zgolj na podatke domačih operaterjev spletnih igralnic, ki so v preteklih letih dejansko dosegali precej skromne rezultate, tudi zaradi neživljenjskih birokratskih postopkov registracije, neatraktivnosti igralnih portalov ter neambiciozne promocijske politike. 

Dejanski obseg igranja rezidentov Slovenije v globalnih spletnih igralnicah je strokovnjakom na ministrstvu za finance očitno popolna neznanka. No, to celo sami priznavajo, saj v odgovoru na naš prispevek napišejo, da jim ni znano, kje so javno dostopni podatki o igralniških statistikah. To pa je še en šok in priznanje nestrokovnosti, kajti ministrstvo za finance kot predlagatelj ob pripravi zakona ni opravilo nobenih raziskav in ne pozna mednarodnih baz statističnih podatkov o igralniškem trgu.

Portal PLUS ponovno pomaga in svetuje vladi

Da bi nesrečnim birokratom na finančnem ministrstvu vsaj malo olajšali delo, jim predlagamo, da si kredibilne in točne podatke o globalnem igralniškem trgu pridobijo na spletni strani H2 Gambling Capital (vir), kjer bodo denimo izvedeli, da več kot 80% Slovencev, ki igrajo športne stave, te vplačuje na tujih internetnih stavnicah. Poleg tega podatki pokažejo, da je znesek povprečnega vplačila slovenskega igralca na tujih športnih stavnicah vsaj za 50% višji od povprečnega vplačila v stavnicah Športne loterije. Skratka, že iz teh podatkov je možno jasno zaključiti, da velika večina, tudi t. i. močnih igralcev, igra na tujih športnih stavnicah, zaradi česar večina teh sredstev obide slovenski davčni sistem, naše ministrstvo za finance pa o tem ne ve ničesar. In to celo odkrito priznava, kar jim sicer štejemo v plus. Iskrenost je prvi korak do poštenja. Res pa je, da je na mestu vprašanje, kako si sploh upajo pripraviti zakon brez ustreznih podatkov in mednarodnih primerjav (?!).

Kako se bo Mateja Vraničar Erman, bodoča finančna ministrica, uprla športno-loterijskemu lobiju? Težko.

Priznanje prirejanja izračunov za utemeljevanje monopola 

Za finale našega razkritja pa moramo omeniti še izračun, ki ga je finančno ministrstvo pripravilo v sodelovanju s Finančno upravo Republike Slovenije (FURS). Upoštevali so, da bo obstoječi koncesionar obdržal 60 odstotkov svojih igralcev, 40 odstotkov pa bi jih prešlo k novim ponudnikom, ob tem pa bi se število igralcev, ki naj bi domnevno igrali pri nelegalnih ponudnikih, povečalo za 50 odstotkov. Pri izračunu je bila upoštevana 10-odstotna stopnja koncesijske dajatve. Strokovno so ugotovili, da bo ocenjen prihodek iz naslova koncesijske dajatve na letni ravni za 40 odstotkov nižji od prihodka po obstoječi ureditvi. Presenetljivo: ministrstvo za finance je verjetno nehote priznalo, da so vse spremenljivke v njihovem modelu napačne. Zakaj?

- najprej so priznali, da ne poznajo realnih statističnih podatkov,

- potem v izračunu ne upoštevajo, da že v tem trenutku mimo proračun leti vsaj 50-80% sredstev igranja na stavnicah,

- na koncu pa koncesijsko dajatev v izračunu znižajo iz sedanjih 25% na 10% (s smešno obrazložitvijo, da tuji ponudniki ne bi želeli plačevati 25% koncesije).

Zaključna ugotovitev pa se glasi, da bi bilo sredstev ob morebitnem vključevanju sedaj neregistriranih finančnih tokov koncesijskih sredstev manj!? Izračun je očitno prirejen cilju: in sicer dokazovanju ekonomsko nesmiselnega monopola zasebnega podjetja Športna loterija. Da ob tem nastane kot stranska posledica izguba v višini več milijonov evrov za slovenski šport, pa jih očitno nič ne briga. Prav ignoriranje dejstev o ekonomski nesmiselnosti monopola na konkurenčnem trgu prinaša za posledico izgubo več milijonov za razvoj športa, o čemer smo pisali v članku, ob katerega se je žolčno obregnilo Ministrstvo za finance.

Toda v odgovoru so se gospe in gospodje na tem ministrstvu izognili tudi ključnemu argumentu, ki kaže na nesmiselnost in škodljivost njihovega predloga. Monopol je v razmerah, ko so potrošnikom konkurenčne storitve lahko dosegljive, enostavno neučinkovit. To študente naučijo že v prvem letniku Ekonomske fakultete. Iz odgovorov in pojasnil ministrstva ta finance je tudi jasno, da nimajo statističnih podatkov, nobenih raziskav, pa so na podlagi tega kljub vsemu izdelali izračune, ki poleg vsega upoštevajo še dokazano prirejene podatke. In to je podlaga za sprejem zakona, ki bo definiral financiranje športa v Sloveniji v naslednjih letih?!

Nič ne pomaga zatrjevanje, da bodo strogo nadzirali monopolista, torej Športno loterijo, in s tem preprečevali negativne učinke na potrošnike in nelegalne dejavnosti. Te trditve, ki jih sicer v predlogu zakona ponovijo kar nekajkrat, očitno zato, da bi se medijsko "prijele", so brez vsakega smisla. Kaj namreč pomaga nadzor monopolista, ki zadovoljuje le 20, morda 30% povpraševanja, večina sredstev pa se nenadzorovano steka mimo slovenskega davčnega in finančnega sistema? Trditev, da bodo z nekaterimi zakonskimi členi zaustavili igranje pri tujih operaterjih, je zgolj pobožna želja oziroma novo zavajanje. Ministrstvo za finance v zadnjih letih ni znalo kaznovati niti nedovoljenega oglaševanja igralnih salonov, ki se vsi po vrsti oglašujejo z nazivom Casino, brez zakonsko določenega pripisa igralni salon, ni saniralo divje privatizacije casinoja Bled in Portorož, sedaj pa naj bi zaustavilo igranje državljanov prek spleta?!

Čisto na koncu odgovora na naš članek pa nas je ministrstvo obtožilo še izkoriščanja športnih uspehov za blatenje tega ministrstva. No, blato naj strokovnjaki ministrstva, Irena Sodin in njena nova šefinja Mateja Vraničar Erman počistijo kar pred svojimi vrati. Obtoževanje medijev, ker razkrivamo napake državnih organov, pač ne sodi v današnji čas.