"Če postavimo dobre posameznike proti dobremu sistemu, dober sistem skoraj vedno dobi", pravita Geary A. Rummler in Alan P. Brache. Njun koncept in orodja so leta 1988 pripeljali Motorolo do najvišjega poslovnega priznanja v Združenih državah Amerike, nagrade Malcolm Baldrige. Vprašanja, ki jih izpostavljamo, so sledeča: Kdo so naši volivci? Kaj jim ponujamo? Po katerih komunikacijskih kanalih? V kolikšni meri so volivci zadovoljni z našimi izdelki in storitvami? Ali naši izdelki in storitve rešujejo njihove dejanske probleme? Za kolikšno število in v kolikšni meri predlagani zakoni izboljšujejo dobrobit državljank in državljanov? Ali imamo ustrezne vire, človeške in finančne, za njihovo udejanjanje? Ali imamo ustrezne načrte? Ali smo ustrezno organizirani za zadane cilje? Ali imamo ustrezne ljudi za doseganje teh ciljev?

Uspeh političnih strank ni odvisen samo od tega – KAKO ponujajo, ampak tudi od tega – KAJ ponujajo. Politične stranke na političnem trgu ponujajo odjemalcem – volivcem svoje izdelke in storitve (všečne besede, prazne obljube ali načela in programe, strateške cilje in ukrepe za udejanjanje, zakonske predloge). Če volivci niso zadovoljni z izdelki in storitvami ene stranke, je povsem normalno, da volijo drugo. Svoje neuspehe politične stranke opravičujejo z zunanjimi dejavniki in se ne sprašujejo, ali imajo res izdelke in storitve, ki njihove volivce zanimajo.

Vzroki za splošen upad zaupanja volivcev do političnih strank so po mojem mnenju predvsem strukturne narave in so posledica tega, da politične stranke še vedno niso nadgradile svojega delovanja iz časa ustanovitve in niso naredile preskoka v profesionalno vodene stranke. Glede na ugotovitve za posamezne faze, njihove normalne in nenormalne probleme, ki jih opisuje profesor Ichak Adizes v svoji knjigi Managing Corporate Lifecycle (vir), lahko vsaka politična stranka, če želi, postavi diagnozo in definira ukrepe za svoje boljše delovanje, boljšo ponudbo svojim volilnim skupinam in s tem boljše volilne rezultate ter posledično boljše delovanje celotne države:

- otroštvo ... Od vznesenih besed k dejanjem. Časi romance in entuziazma po ustanovitvi izginjajo. Pojavljajo se realni problemi, kadrovski in finančni. Stranka v tem obdobju je v stalni krizi, rešuje problem za problemom. Ustanovitelj je preobremenjen, saj noče delegirati odločanja drugim ("to je moj otrok"). Ključni problemi te faze: vodenje brez izkušenj, spreminjanje voditeljskega stila po stiku z realnostjo (evropsko komisijo, finančnimi institucijami), spreminjanje usmeritev (sprejemanje ukrepov drugih za svoje) in redefinicija uspeha, učenje iz napak in ne iz izkušenj, ni delegiranja in ni poročanja. Možen je propad stranke, če ustanovitelj izgubi kontrolo nad svojo stranko, ali se ne čuti več poistoveten z njo.

- dajmo-dajmo ... Aroganca z velikim A. Prvi volilni uspehi vodijo k aroganci. Mi že vemo, kako je treba. Voditelj vodi stranko po intuiciji. Računa na stalni čudež pri vsakih volitvah. Politična stranka zaide v probleme, ker želi naslavljati vse volivce. Stranka je organizirana okoli pomembnih članov. Nekateri mislijo, da so nepogrešljivi. Ključni problemi te faze: volilni uspeh povzroči aroganco vodstva, njegovo odtujenost od baze, neupoštevanje stroke, pojavijo se ploskači okoli predsednika stranke, stranka ima slabo finančno kontrolo. Možen je propad stranke - past ustanovitelja. Stranka lahko propade, če ustanovitelj noče postaviti profesionalnega vodstva in mu predati pooblastil (glavni problem propada malih in srednjih podjetij).

- odraščanje ... Konflikt z velikim K. Stranka se skuša emocionalno ločiti od ustanovitelja oziroma njegovega stila vodenja ter želi odrasti. Gre za emocionalno ponovno rojstvo stranke. Gre za "mi proti njim". Za tiste, ki zagovarjajo obstoječ način delovanja, proti onim, ki so za spremembo. Zaznamujejo jo številni neproduktivni sestanki in interni prepiri. Ključni problemi te faze so: stranka se ne more otresti vpliva ustanovitelja, ustanovitelj ne prizna neodvisnosti stranke, nagrajuje se napačno obnašanje (meteorski vzponi posameznikov), nasprotje med osebnimi in cilji stranke. Posamezni organi stranke so samo na papirju. Vrednote in programi  so med seboj nekonsistentni. Prisotna je nizka morala članstva. Možna je ločitev. Notranji spori lahko postanejo tako intenzivni, da stranka razpade na dva ali več delov.

- zrela leta ... Ravnovesje med formalizmi in vsebino. Med nadzorom in fleksibilnostjo. Voditelji delajo to, kar obljubljajo. Zavestna osredotočenost na volilne skupine. Definirana in delujoča organizacijska struktura. Stranka ni predmet menjajočih želja predsednika. Člani stranke verjamejo, da je pomembno to, kar delajo. Stranka ne daje obljub za privabljanje novih volivcev, ampak pridobiva nove volivce, ko naredi za njih kaj koristnega. Stranka ima institucionaliziran nadzor delovanja (ključne odločitve ne sprejema predsednik sam, ampak organi stranke po premisleku na podlagi stroke). 

Način delovanja organizacije zaznamuje razmerje med podjetnostjo in pravili. Če je več prvega, je to rastoča organizacija. Če je več drugega, je to starajoča organizacija. Prevladovanje vpliva kontrolnih funkcij (računovodstvo, pravna služba) pomeni staranje organizacije. Enako velja za državo. Za zrelo slovensko politiko potrebujemo zrele politične stranke. Za boljše delovanje in posledično boljše volilne rezultate tudi politične stranke potrebujejo celovito preobrazbo na svoji življenjski poti k zrelosti. Slabši volilni rezultati od pričakovanih so tudi posledica nepoznavanja stroke vodenja in upravljanja s strani političnih strank samih in ne samo zunanjih okoliščin. Enako velja za državo v celoti.