Morda se še kdo spomni epske italijanske televizijske serije Marco Polo, ki jo je za RAI v začetku osemdesetih režiral Giuliano Montaldo, lirično glasbo pa prispeval Ennio Morricone? Ameriški Netflix je več kot trideset let kasneje poskusil z novo istoimensko nadaljevanko, toda italijanski izvirnik je boljši, ker je bil posnet v neprimerljivo bolj avtentičnem okolju. Beneška republika, imenovana tudi La Serenissima, ki je Jadranu in Sredozemlju kraljevala okroglo tisočletje (1797 jo je odpravil Napoleon), je v obdobju, ko je bil rojen Marco Polo, obvladovala večino dalmatinskih otokov, zato izraz Benečan ni nujno sopomenka meščanu Benetk, ki so bile sicer administrativno, ekonomsko, politično in vojaško središče istoimenske republike.

Od začetka 14. stoletja, ko je Marco Polo v genovski ječi svojemu sotrpinu pripovedoval zgodbe o svojih potovanjih na Orient, je bilo nesporno, da je družina Polo izvirala iz Benetk. V naslednjih stoletjih, predvsem pa v zadnjih dveh stoletjih, ko se je razmahnil turizem, je postal Marco Polo eden glavnih beneških blagovnih znamk. Zgodovina je včasih tudi ironična: Marco Polo - kot eden prvih Evropejcev in Zahodnjakov na Daljnem Vzhodu - je pomembno, morda celo odločilno vplival na Krištofa Kolumba, ki je dve stoletji kasneje iskal pomorsko pot v Indijo in na Daljni Vzhod (kamor je Marco Polo s svojim očetom in stricom potoval po kopnem), vendar je pomotoma odkril Ameriko. In Kolumb je bil doma iz Genove, s katero so se Benetke konec 13. stoletja zapletle v vojno, v kateri je Marco Polo postal vojni ujetnik.

***

Zgodba o Polu pa se začenja prav v vlažnih genovskih ječah, kjer je leto dni čakal na osvoboditev, v tem času pa sojetniku iz Pise zaupal svoje prigode s Kublaj Kanom in mu opisoval ljudi, kulturo, običaje in naravo na Daljnem Vzhodu. Rusticello iz Pise si je vse to vestno zapisoval v stari francoščini. Zapiski so izšli pod naslovom Livre des Merveilles du Monde (kasneje tudi v italijanščini kot  Il Milione oziroma Oriente Poliano ter kot The Travels of Marco Polo v angleščini). Rusticellov rokopis je kmalu postal srednjeveški bestseller, ki je po Guttenbergovi iznajdbi tiska leta 1439 zaobšel zahodno civilizacijo.

Marca Pola naj bi ujeli v pomorski bitki med rivalskima republikama Genova in Benetke v korčulanskem kanalu in do transporta v Genovo je nekaj dni dejansko ždel za rešetkami na Korčuli. Morda se je iz tega mnogo stoletij kasneje rodila zgodba o domnevnem hrvaškem poreklu tega slovitega evropskega popotnika in – kot mu nekateri pravijo – prvega turista na svetu. Kaj je dejansko s Polovim poreklom oziroma krajem rojstva, je lahko tudi stvar subjektivne presoje. Hrvaška wikipedia namreč mirno navaja, da glede mesta rojstva Marka Pola obstaja dilema, ali je rojen v Benetkah ali v Korčuli na istoimenskem južnodalmatinskem otoku – v vsakem primeru pa ni sporno, da je rojen v Beneški republiki (ki jo Hrvati imenujejo Mletačka republika).

Preden se globlje vmešamo v prepir o kraju Polovega rojstva, kar je v bistvu le izgovor za vprašanje njegovega porekla (nekateri bi ga namreč zelo radi naredili za Hrvata), pa zgolj nekaj osnovnih podatkov o človeku, ki je v srednjem veku opravil enega najimenitnejših in najdrznejših potovanj v zgodovini: 24 let je trajala njegova odsotnost, do Kublaj Kana je Polo potoval več kot tri leta, skupaj pa je z očetom in stricem opravil okoli 24 tisoč kilemetrov. Slavnega mongolskega poglavarja, vnuka vélikega osvajalca Džingiskana, je Marco Polo tako očaral, da je pri njem ostal celih 17 let, Kublaj Kan pa ga je imenoval tudi za posebnega odposlanca in poslal reševat spore med svojimi vazali po vsej Aziji, na Tibet, v Indijo, Burmo in Vietnam.

Leta 1254 rojeni Marco Polo je imel trgovino in potovanja v genih po očetovi strani, saj je bil Niccolo Polo uspešen beneški trgovec z dragulji, v poslu pa mu je ob strani stal brat Maffeo. Brata sta bila na dvoru Kublaj Kana, ko je Marcu Polu umrla mati, sin pa je očeta prvič videl šele, ko je imel okoli 15 let. Takrat se je z očetom in stricem odpravil na potovanje po Svileni poti, ki je spremenilo zgodovino zahodne civilizacije, saj je v srednjeveško Evropo pripeljalo duh Orienta, nova odkritja, kulturo in tehnološke dosežke Daljnega Vzhoda. Stvari, ki jih je na svojih potovanjih videl Marco Polo, so bile za povprečne Evropejce tako zelo eksotične in nepredstavljive, da jim mnogi enostavno niso verjeli in so bili prepričani, da si jih je Polo izmislil. O tem so ga po legendi spraševali celo na smrtni postelji januarja 1324, kjer naj bi mirno dejal: "Povedal nisem niti polovice stvari, ki sem jih videl tam...

Po sedemnajstih letih življenja na dvoru Kublaj Kana (1276–1291) se je družina Polo le vrnila v Evropo. Za razliko od nekaterih urbanih legend s seboj niso prinesli špagetov, so pa začudenim Evropejcem pokazali papirnat denar. Očitno je skoraj četrt stoletja dolga odsotnost tako utrudila popotnika iz Benetk, da v naslednjih tridesetih letih sploh ni zapustil tega mesta, ampak se je raje poročil in ustalil.

***

Zgodbe o "dejanskem poreklu" Marca Pola so se izjemno razmahnile po letu 1998, ko so na Korčuli obeležili 700-letnico pomorske bitke med Genovo in Beneško republiko. Še posebej v kraju Korčula, ki je bil razglašen za rojstni kraj tega popotnika. Kritiki ob tem opozarjajo na več nedoslednosti oziroma očitne poskuse manipulacij. Polova "rojstna hiša" v Korčuli, kjer je danes muzej Marca Pola, naj bi bila zgrajena precej kasneje, celo po njegovi smrti. A za otoški turizem je to bržkone irelevantno. Propagandna poteza z Marcom Polom se je odlično prijela in na Korčulo privablja turiste, precejšnjo podporo pa ima tudi v najvišjih krogih hrvaške znanosti in politike. Ko je pred petimi leti bivši hrvaški predsednik Stipe Mesić sodeloval na otvoritvi muzeja Marca Pola v kitajskem Yangzouju, je javno samozavestno izjavil, da je bil "prvi svetovni turist" dalmatinskega porekla, kar pomeni, da je bil Hrvat. Seveda so se Italijani žolčno odzvali; časnik Corriere della Sera se je spraševal, ali želi Zagreb ugrabiti junaškega popotnika, če ga je nekdanji  predsednik javno slavil kot "popotnika iz Korčule" ("il viaggiatore di Curzola"), ki je povezal dva svetova.

Italijanska manjšina na Hrvaškem se je zaradi te privatizacije Marca Pola prav tako počutila ogroženo. Sarkastično so pripomnili, da so Hrvati tako star narod, da so prišli na ta planet takoj za amebami. Idejo o Polovem dalmatinskem poreklu pa so postavili v kontekst kraje italijanske dediščine, kar naj bi bila sicer običajna hrvaška praksa. No, o tem bi morda lahko kaj povedali tudi Slovenci...

***

Hrvaška antropologinja Olga Orlić je pred tremi leti objavila študijo o nenavadnem primeru Marca Pola s Korčule kot primeru izmišljene tradicije. V njej je navedla, da so doslej že vsaj trije dalmatinski kraji (mesta) trdili, da je bil Marco Polo njihov rojak: Korčula, Blato in Šibenik. Uradno zgodovinopisje tega ne potrjuje, čeprav ni izključeno, da družina Polo po moški strani izhaja iz Korčule (Curzola), odkoder naj bi prihajal Marcov oče Niccolo. Po tej teoriji je izvirni priimek Depolo (tudi De Polo oziroma Di Polo) v 13. stoletju izviral prav iz tega otoka, saj naj bi bilo lokalno ime za neko vrsto ptic "pol" - družina Polo pa je imela v svojem družinskem grbu štiri ptice...

Hrvaška encikopedija ni dosti manj optimistična od politikov in zatrjuje, da je bil  Marco Polo rojen v Korčuli, kar naj bi potrjeval nek dokument iz 15. stoletja. A če potegnemo črto pod iskanje Polovega domnevnega hrvaškega izvora, nam v oči pade duhovita primerjava, ki jo je antropologinji Olgi Orlić dal eden izmed lokalnih sogovornikov s Korčuje: da konec koncev niti ni pomembno, kje je bil v resnici rojen Marco Polo, saj tudi za Verono ne moremo z gotovostjo trditi, da sta bila Romeo in Julija od tam! Hrvati imajo smisel za humor, ko je treba iz literature delati posel, kajti vztrajno razglašanje Korčule za dejanski rojstni kraj beneškega popotnika ima vse od leta 1922, ko se je ta teza prvič pojavila v javnosti, prav zanimivo in vsekakor ne nenaključno korelacijo: turizem. Če je za Korčulo danes kaj dober posel, potem je to prodajanje zgodbe o Marcu Polo in trženje neke stare beneške hiše za njegov rojstno hišo. Pa četudi je bila zgrajena 200 let po njegovem rojstvu.