Komentar

Seksualno je tisto, kar proizvaja religiozno obrednost

Med tem ko kolektiv pada v transcendentno, avantgardisti gledamo v notranjosti resničnosti mit o skrunitvi. Vedno je tako, da nam med tem, ko se množice veselijo na trgih, duhovniki kradejo naš smisel. Plenijo sveto. Plenijo umetnost. Da, religiozen sem! Moja religija je umetnost.

11.09.2016 06:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   postmodernizem   Matthew Barney   Cremaster   Sokurov   film

Seksualno je tisto, kar proizvaja religiozno obrednost. Tudi južno ameriško - katoliško in olimpijsko.

To je tekst o dveh nasprotnih pozicijah, o dveh stilnih formacijah. V središču pogleda bo postmodernistična stilna formacija. Visoko modernistična pozicija, ki bo svoj vrhunec doživela verjetno šele v poznih petdesetih letih XXI. stoletja, pa bo v tekstu prisotna le kot antagonizem, kot sredstvo razumevanja problema preteklega stilnega formativa, postmodernizma. Ponovimo in učvrstimo problem z vprašanjem: kaj je bilo po postmodernizmu? Po letu 1995? Predvsem ne konec modernizma. Ena stran skandira: "Tisto, kar je z znanostjo združljivo, naj živi, tisto kar ni, naj umre!" Postmodernisti pa zatrjujejo, da še vedno živimo v času postmodernizma. To sta ti dve načelno nasprotni si poziciji.

 

Tekst, v katerega boste ravnokar vstopili, je dvojnik teksta prejšnjega tedna, je dvojnik komentarja o filmskem umetniku Aleksandru Nikolajeviču Sokurovu. Bližnja asociacija ob njegovem filmu Sonce mi je sprožila željo, da pred vami reflektiram fenomen umetnika Matthewa Barneya, predvsem zato, ker je skoraj neviden v ljubljanskem kulturnem bazenu. Pozor! Umetniški skupnosti je znan!

 

Zakaj je današnji tekst dvojnik teksta o Sokurovu? Predvsem zato, ker so moje umetniške pozicije nasprotne Barneyevemu postmodernističnemu slogu, podobno kot Sokurovu, istočasno pa občudujem njegov umetniški formativ. Naj se izrazim s formulacijo iz modnega sveta: "Občudujem njegov outfit." Pozna se, da je bil skoraj desetletje zaposlen v modni industriji kot maneken.

 

Matthew Barney

 

Matthew Barney je ameriški, Aleksander Nikolajevič Sokurov pa ruski umetnik, toda kljub temu sta oba na isti formativni strani. Nacionalne kategorije v umetnosti so še danes zelo zelo pomembne. Vsekakor se bo to kmalu spremenilo. Po vsej verjetnosti bo trajalo še največ sto petdeset let. Zato si za zdaj še vedno ne znamo predstavljati, da bi bil Wagner Italijan, Verdi pa Nemec. Seveda sta si površnemu opazovalcu Barney in Sokurov radikalno različna, v svoji skrajnosti pa istovetna. Oba izhajata iz postmodernističnih pozicij in oba menita, da še vedno živimo v postmodernističnemu času.

 

Kako se je zgodilo? Bilo je natančno tako in nič drugače, to lahko potrdita tudi dve priči. Z Dunjo, Miho in Goranom smo si v IFC centru v New Yorku ogledali izbor filmov Matthewa Barneya. Umetnine so bile posnete v različnih časovnih razmakih in v različnih formatih:

 

a.) kratek akademijski film,

b.) rana video umetnina o cesarju Hirohitu in

c.) srednjemetražni film Le Lama lamina (Iz blata, v rezilo), ki je bil posnet leta 2004, takoj po zaključku famoznega filmskega ciklusa Cremaster (1-5).

 

V današnjem komentarju ne mislim pred vami remiksati ciklusa Cremaster, temveč vas bom v finalu teksta povabil na medmrežno filmsko projekcijo prvega iz serije Cremasterjev. V kino dvorani IFS nas je sedelo devet gledalcev, ne več, ne manj, od tega sta bila poleg nas štirih še dva umetnika iz Ljubljane. Zgodilo se je pač tako. Torej, v dvorani sredi New Yorka je bila več kot polovica publike Slovencev.

 

Vstopimo v Barneyevo filmsko logiko!

 

a.) V prvem filmu, ki je bil posnet v izteku akademijskega obdobja, je bila že natančno razvidna njegova obredna obsedenost. Film je zagotovo najintenzivnejša umetniška zvrst, predvsem zaradi bližnjega pogleda gledalca na človekov obraz. Matthew Barney je to filmsko tezo obravnaval na podoben način, kot so se abstrakcionisti na začetku XX. stoletja potapljali z mikroskopi v paralelni svet mikroorganizmov. Odločil se je, da se bo posnel s kamero za mikroskopsko snemanje, kako na svojem obrazu masakrira akne, svoje mozolje. Povečane akne so ustvarjale čez ekran s svojo ogromnostjo surealno filmsko pokrajino. Saj se zavedate fenomena: človeštvo si gradi zavest o samemu sebi z bližnjim pogledom na svojo biomehaniko obraza. Tudi s pogledom na svoje akne.

Podobna umetniška metoda se je pojavila v analitičnem kubizmu na začetku XX. stoletja. To je bilo takrat, ko so kubisti pogledali tuj obraz z največje možne bližine, nos na nos, z različnih strani. Skupni vtis so se nato prenesli v prostorskost slike.

 

b.) Ko gledamo videomaterializacijo o kapitulaciji japonskega cesarja Hirohita skozi obrednost podpisa kapitulacije, vidimo Barneyevo željo, da bi se obred opredmetil v relikvijah. Ta želja ga je popeljala do simulacije Beuysovih umetniških postopkov. Tako kot je Sokurova zapeljal v postmodernizem Tarkovski, je Barneya zapeljala Beuysova metoda. Menim, da Matthew Barney izbira takšne motive in teme, ki so nasprotni njegovi intimni istovetnosti. Menim, da so njegovi filmi vse tisto nasprotno, tisto, kar je od njega zelo oddaljeno. Na tak način njegova distanca postane gradnik surealnih pokrajin. Beseda, ki me kljub vsemu združuje z obema umetnikoma je beseda - zbranost! Umetniška zbranost in potrpežljivost!

 

c.) Tretja projekcija iz IFC centra, ki jo bom osvetlil, je umetnina z naslovom Le Lama lamina (Iz blata, v rezilo). Barney je v mestu Salvador de Bahia, v regiji Candomble v Braziliji, za pustno povorko zgradil posebno gibljivo ploščad, ki je v filmu videti kot da visi med stvarnostjo in karnevalsko obredno obsedenostjo. V notranjosti ploščadi je organiziral strojno resničnost kot umetniško gonilo. Tisto, kar se goni, dobesedno! Pustovanje je čas, ko živimo v času pred postom. S pustovanjem se očistimo svoje živalskosti na takšen način, da legaliziramo vse svoje živalske nagone. Film je posnet v realnem času, med pustno procesijo, tako v zunanjem kot notranjem pogledu.

Natančen opis Barneyeve gibljive pustne ploščadi: na zunanjem delu vidimo ogromno tolkalno skupino, ki daje ritem stotini plesalcev. Že na prvi pogled je bila ploščad drugačna od vseh drugih pustnih ploščadi. Glasbeni spolni ritual je uprizarjal pogansko divjost. V notranjosti pa smo gledali kaotično, vročično, hermetično čudenje. Spolno čudenje.

Notranji pogled je z atonalno, avantgardno glasbo generiral "navdušenje nad biomehaniko erotike". Na pustni ploščadi je bil nameščen gromozanski stroj za sekanje dreves in obdelavo hlodovine. Točno tak stroj, kot tisti stroji, ki nam uničujejo pljuča sveta. V zunanjem pogledu smo gledali eko aktivizem in strojni fetišizem. Avditorij na ulicah Salvador de Bahije je paradigmo spremljal z neskončno radostjo, ki jo je proizvajal ritem glasbe. Vsi so se veselili, z nami vred v kino dvorani, ker gremo naravnost v smrt. Veselile so se brazilske pustne množice, množice sreče. Mi v kino dvorani pa smo spremljali simultano z zunanjim svetom sreče notranjo sveto resnost.

 

Tisto, kar je na videz resno, temu je potrebno posvečati vso pozornost! To je bila drža visoke in svete resnosti. Tako smo brez zadržka zdrsnili v religiozna občutja. Seksualno je tisto, kar proizvaja religiozno obrednost. Tudi južno ameriško - katoliško in olimpijsko. Vedno je tako; medtem ko kolektiv pada v transcendentno, avantgardisti gledamo v notranjosti resničnosti mit o skrunitvi. Vedno je tako, da medtem, ko se množice veselijo na trgih, nam duhovniki kradejo naš smisel. Plenijo sveto. Plenijo umetnost. Da, religiozen sem! Moja religija je umetnost.

 

V filmu La Lama lamina v subsvetu strojnice "človek-mit" masturbira na kardanski gredi stroja. S stoječim spolovilom se drgne ob rotirajočo gred, okrog gredi pa se oblikuje iz strojne masti oblika mitske podobe. Vau, kot bi bili v trebuhu ljubitelja slabih filmov. Enourni film "Iz blata, v rezilo" v strokovni javnosti slovi kot film-pogorišče. Seveda, ko je pa po seriji petih filmov Cremaster deloval kot okoljevarstvena žalostinka. Toda, kje je tukaj konflikt z visokim modernizmom!? Odgovor: v Barneyevi poroki z Björk!

 

Spoštovani avditorij, v finalu povejmo še nekaj besed o sinkretični umetnini Cremaster, ki si jo boste zdaj ogledali na medmrežju. V njej boste videli film, opremljen z baročnimi prvinami, s prostozidarsko emblematiko, s kabarejem budimpeštanske provincience, z nostalgijo hollywoodskih muzikalov, pustni ludizem in vestern.

 

Pomen besede cremaster - to je tista mišica, ki dviga moda!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
9
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
15
18.06.2019 20:00
Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
13
17.06.2019 21:18
V naslednjih dneh bo predvidoma ponovno izbran novi ustavni sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sam sem bil v ... Več.
Piše: Anže Erbežnik
Vsak planet ima svojo svetlobo, vsak človek ima svojo svojo barvo, ki jo brani pred nasilno zatemnitvijo
2
15.06.2019 23:00
Ponavadi v hotelskih sobah snamem sliko z zidu in jo obrem proti steni, ker ne morem prenesti njene grdote. Zjutraj pa, še ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Za politično stanje v Sloveniji smo krivi mi, državljani Slovenije
10
10.06.2019 20:06
Ko spregovorim ta stavek, me vsi znanci in neznanci - predvsem pa anonimni komentatorji - začudeno ali pa posmehljivo ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,700
02/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 2,030
03/
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
Vera Lengsfeld
Ogledov: 2,043
04/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,884
05/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,101
06/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,095
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 998
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 981
09/
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
Uredništvo
Ogledov: 865
10/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 842