Kaj natanko hočemo povedati z besedo "serviser"? Pred leti se je na enem od slovenskih spletnih portalov pojavil članek, ki je opisoval, da Slovenci nismo narod voditeljev, ampak serviserjev, in to od Marije Terezije dalje. Vedno smo bili hlapci, je bilo rečeno, in smo urejevali zadeve za druge, ki so bili sposobnejši vodje. Tako so imeli Slovenci v rajnki Avstro-Ogrski nalogo skrbeti za konje in kočijo Marije Terezije, iz česar se je pri Srbih rodila pejorativna sintagma "bečki konjušari". Ko sta stara Avstrija in kraljevina Jugoslavija razpadli, je nastala Socialistična federativna republika Jugoslavija, v kateri je bil alfa samec Tito, serviser pa Edvard Kardelj. Morda ni tako nenavadno, če to zbanaliziramo na nivo športa in ugotovimo, da so najboljši serviserji na smučarskih tekmovanjih ravno slovenski mojstri. Nič ni narobe s takšim položajem, če se ga ljudje zavedajo in ga znajo izkoristiti. Denimo Kardelj, ki je v ustavo SFRJ iz leta 1974 spretno vnesel pravico jugoslovanskih narodov oziroma republik do samoodločbe, kar nam je Slovencem leta 1991 omogočilo, da povsem zakonito izstopimo iz Jugoslavije in uresničimo "tisočletne sanje slovenskega naroda po lastni državi". Patetika gor ali dol, dejstvo je, da je položaj serviserja odličen za preživetje in za izpolnjevanje svojih strategij in vizij, za katere pa sploh ni nujno, da so v skladu z idejami vodje. Serviserji so povsod, v državni upravi, podjetjih, različnih organizacijah. Tajne službe, denimo, so v celoti organizirane kot službe serviserjev, zadolženih za varnost države. Tudi državna oziroma javna uprava je - vsaj v normalnih evropskih družbenih, pravnih in socialnih okoljih - nekakšen servis državljanov. Imamo jo, da nam pomaga in dela v skupno dobro.

Serviser Danilo

Kaj to ima opraviti z gospodom Türkom, dragi bralci? Ima. Gospod Türk je namreč odličen serviser, ki pa se ne znajde v vlogi vodje. V tem prispevku bomo analizirali zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal kot predsednik Republike Slovenije, kajti vsi njegovi predhodni karierni položaji so bili izrazito "serviserski". V njegovem uradnem življenjepisu se namreč navaja, da je bil profesor za mednarodno pravo, pomočnik, namestnik, član komisije, neformalni predstavnik, veleposlanik. Skratka serviser. V nobeni organizaciji, na nobenem delovnem mestu ni bil vodja, torej oseba, ki ima vizije, svetovni nazor in sposobnosti razvijanja strategij; nikjer ni imel tistega elementa "prvinskega", kar od vodje (tj. alfa samca) dejansko pričakujemo. Danilo Türk je sicer opravljal dela, ki so med drugim vključevala analitične in svetovalske dejavnosti, nikakor pa ne takšnih, ki bi vključevala razvoj novih vizij in pogledov v prihodnost. Kajti značilnost serviserjev je tudi to, da vzdržujejo stanje in ga v najboljšem primeru le nadgrajujejo.

Predsednik Türk v uradnem življenjepisu navaja odlikovanja in priznanja, ki jih je prejel v svojstvu predsednika države, kar pomeni, da drugih priznanj nima ali pa jih skriva. Med priznanji se pojavlja tudi nekaj bizarnih, kot so Vitez velikega križa Reda kopeli (Združeno kraljestvo) ali pa Veliki križ z briljanti Reda sonca Peruja. Obe je prejel kot predsednik, dobijo pa jih skoraj vsi predsedniki, ki obiščejo ti dve državi...

V uradnem življenjepisu Danilo Türk navaja tudi svoje ideje in projekte. Med drugim tudi to, da je ustanovitelj projekta "Pustimo jim sanje – Fundacija Danila Türka" za pomoč otrokom – žrtvam nasilja, kar pa je dejansko projekt njegove soproge in hčerke (zanimiva podobnost s Clintonovimi). Ta projekt je po svoji zahtevnosti in kompleksnosti na ravni študentov četrtega letnika, ne pa človeka, ki želi postati generalni sekretar Organizacije združenih narodov. Fundacija se ukvarja z iskanjem botrstev za revne otroke, razstavami risbic, predstavami Špas teatra in zbiranjem denarja za te namene. Roko na srce, gre za hvalevredno delo in prizadevanja, toda človek, ki je bil predsednik države in si želi postati generalni sekretar OZN, bi moral pokazati precej več vizij in projekcij prihodnosti. Türkova Fundacija je dejansko fundacija serviserja.

Drugorazredni predsednik hoče več

Lahko bi izvedli javno anketo med prebivalci Slovenije, spraševali pa bi jih "ali veste kdo je Danilo Türk?", "kaj je naredil dobrega v svojem mandatu?", "katero njegovo izjavo ste si zapomnili?" in tako naprej. Na zadnje vprašanje je odgovor jasen. Zmagala bi tista škandalozna nesrečna "drugorazredna tema", povezana z razkritji iz t.i. polpretekle zgodovine, do katere kot predsednik ni bil zmožen vzpostaviti zdravega in nepristranskega odnosa. Podeljevanje državnih odlikovanj nekdanjim funkcionarjem tajne politične policije je pika na i takšne nespametne politike. Zato ponavljamo, da se gospod Türk ne more pohvaliti z rezultati, lahko pa se pohvali s položaji, na katerih je bil serviser. Ljudje se čez nekaj leti sploh ne bodo spomnili, kdo je bil Danilo Türk, ki se kot predsednik resda ni kaj dosti vmešaval v politiko, najbrž zato, ker za to enostavno ni imel časa. Raje je užival v svoji pisarni, sanjal o predsedniški palači in predsedniški gardi, vsake toliko pa je kam odpotoval. Ni se sramoval obiskati pokojnega avtokrata Huga Chaveza, ki se je slovenski podpori oddolžil tako, da je danes Ljubljana edina prestolnica v regiji, kjer ima Venezuela veleposlaništvo.

Predsednik Türk pa je rad skočil tudi v soseščino. Za kratko potovanje je včasih pokuril več deset tisoč evrov davkoplačevalskega denarja. Med drugim se je udeležil žalne komemoracije v Srebrenici v družbi evropske poslanke Tanje Fajon in svoje vodje kabineta Mojce Seliškar Toš, ki sta bili na tem dogodku oblečeni tako, kot da sta prišli na sproščeno večerjo s svojima moškima. Na očitno žalitev verskih čustev Bošnjakov predsednik sploh ni odreagiral, saj tega niti ni opazil. Zastopljen v svojo lastno velepomembnost serviser Türk ni reagiral niti ob nočni prometni nesreči v Sarajevu, ki jo je zgrešila njegova tedanja veleposlanica Nataša Nikolić Vodušek, ki se je zgodila le nekaj ur pred njegovim "državniškim" obiskom v Sarajevu. Gospod Türk enostavno ni zmogel obvladovati takšne kompleksne situacije in je zagotovo niti v bodoče tudi ne bo, saj je to značilnost serviserja, ki lahko dela le poznane in utečene reči, ob vsaki spremembi ali nepredvideni situaciji pa dejansko "zmrzne".

Stari grehi, nove ambicije

Kandidat za generalnega sekretarja OZN je v svojem mandatu predsednika Republike Slovenije kot vrhovni poveljnik oboroženih sil dovolil tedanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju, ministrici za obrambo Ljubici Jelušič in načelniku Generalštaba Slovenske vojske Alojzu Šteinerju, da so vojski zmanjšali proračun za 200 milijonov evro. Prav to je dejansko povzročilo težave, ki se sedaj pojavljajo v sistemu obrambe in jih bo težko sanirati. Ena od temeljnih funkcij vrhovnega poveljnika se je Türku zdela nepomembna in drugorazredna.

Vse to omenjamo zato, da bi pokazali, da Türk ni sposoben biti vodja in da je navadni serviser, ki ga skrbi samo za njegovo delovno mesto, za lastno rit, če hočete, vse ostalo pa je postranskega pomena. Ena od značilnosti serviserjev je tudi ta, da ne marajo sprememb delovnega procesa in da najraje počakajo, da se problemi sami od sebe razrešijo. Pravi voditelji morajo razumeti okolje in vpliv svojih dejanj na okolico; morajo razumeti, da ljudem dodeljujejo odlikovanja za "celoten paket", ne pa zgolj za določeno obdobje. Danilo Türk tega očitno ni razumel, saj je obremenjen s servisiranjem drugorazrednih tem.

Razlika med serviserji a la Kardelj, Dolanc, Potrč, Smole ipd. in serviserjem Türkom je velikanska. Serviserji iz naše preteklosti so se zavedali svojega položaja in so ga izkoristili, Türk pa si napačno predstavlja, da je vodja in da ga ljudje spremljajo. Vodje brez vizije in pogleda v prihodnost pa so slabi serviserji. Domišljajo si, da so vodje. Med najslabše serviserje v Sloveniji brez dvoma sodijo univerzitetni profesorji, ki se prebijejo na položaje ministrov, predsednikov ali veleposlanikov - in na žalost gospod Türk izpolnjuje tudi ta pogoj.

Državljani smo sedaj nekakšni talci Danila Türka. Seveda bi si želeli, da postane Slovenec generalni sekretar OZN, ker bi to postavilo našo domovino na oder svetovnega dogajanja. Toda ali je to izvedljivo, če je naš kandidat serviser, ki bo mandat v New Yorku opravil podobno, kot je to delal na mestu predsednika Republike Slovenije? Kaj bi pomenilo za nas, če bi nas svet ocenjeval na podlagi delovanja Danila Türka podobno, kot nas zdaj ocenjuje na podlagi Melanije Trump?

Želimo si, da je kandidat za generalnega sekretarja Združenih narodov nekdo, ki je vodja in ima strateški pogled na svet, ki ga odlikuje sposobnost oblikovanja vizij in ki je sposoben voditi ljudi in vplivati na udeležence svetovnih procesov z enim samim ciljem - izboljšati kvaliteto življenja za čim več ljudi na tem planetu. Ali v Sloveniji sploh imamo takšega kandidata, je vprašanje za politiko. Mogoče ga nimamo, saj takšnih kalibrov ne vzgajamo, kot to počnejo drugi, temveč jih v zastarelem sistemu izobraževanja spravljamo v kalupe in iz njih delamo nove serviserje.

Funkcija generalnega sekretarja OZN zahteva voditelja in močno osebnost, ker pa gospod Türk vsekakor ni. Od generalnega sekretarja OZN se pričakuje panoramsko globok pogled v prihodnost, mora znati integrirati interese velikih, majhnih, bogatih, revnih, diktatorjev, demokratov, vojakov, nevladnih organizacij, kapitala, tradicij, verstev in kultur. Türk tega ni znal oziroma ni zmogel niti kot predsednik države, ki ima dva milijona ljudi, zdaj pa bi reševal svetovne probleme! Kot predsednik države ni deloval kot voditelj z vizijo, tvorec novih idej, kot povezovalec, niti se ni izoblikoval kot nekakšna moralna avtoriteta. Če bi bil po nekem čudežu vseeno izvoljen za generalnega sekretarja Združenih narodov, obstaja bojazen, da bi začel svetovne probleme začel reševati in rangirati na prvorazredne in drugorazredne.

Novo glasovanje v Varnostnem svetu je napovedano za 26. september. Quo vadis, Danilo?