Komentar

Moje srečanje z Janezom Zemljaričem

To, da se Zemljarič uradno sestaja z ministri Cerarjeve vlade, je sicer bolje, kot da bi se dobivali po bifejih ali gostilnah, ne spremeni pa to dejstva, da se stari "udbaši" tudi 26 let po svoji upokojitvi obnašajo kot gospodarji in aktivno sodelujejo pri spodkopavanju avtoritete demokratično izvoljene oblasti. Ravno ta razsežnost Zemljaričeve subverzivnosti očitno predstavlja intelektualno prehud zalogaj za ministra Počivalška, ki se je po burnih odzivih na srečanje z bivšim šefom SDV v več pogovorih pridušal, da bo na sestanke sprejemal kogarkoli bo hotel.

16.09.2016 14:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Janez Zemljarič   Zdravko Počivalšek   SDV   Miro Senica   Skupina Ypsilon   Udba   lobiranje

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem. "Vem, kdo ste", sem mu odvrnil. Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, preden mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

Ko sem v torek slišal, da je Janez Zemljarič, nekdanji šef Službe državne varnosti, prvi direktor Kliničnega centra in eden dolgoletnih represivnih stebrov bivšega režima, obiskal ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in mu predstavil "ideje v zvezi turizmom", sem se najprej zakrohotal. S podobnimi izgovori je namreč tovariš Zemljarič pred leti obiskoval tudi Simona Vrhunca, tedanjega generalnega direktorja UKC Ljubljana. Tudi njemu je predstavljal "ideje v zvezi z bolniki". Moja reakcija je bila torej človeško spontana. Nekdo, ki ima pri svojih 87. letih še vedno toliko idej, hkrati pa pooseblja vse, kar je danes zgodovinsko obsoletno - Američani bi za Zemljariča, čigar vzdevek v omrežju je Della Terra, dejali, da se je po padcu Berlinskega zidu znašel na napačni strani zgodovine, on a wrong side of history -, bi moral biti glede svojega pojavljanja v javnosti neprimerno bolj previden. Vprašanje osebnega statusa funkcionarjev nekdanjih komunističnih vzhodnoevropskih tajnih služb je namreč v moderni demokratični družbi lakmusov papir odnosa do človekovih pravic in dostojanstva. Ker gre za pripadnike represivnega aparata, ki ima na vesti človeška življenja, je naša dilema glede teh mračnih sopotnikov bivšega režima pravzaprav načelne in moralno-etične narave.

 

Kajti nekdanja SDV, Služba državne varnosti, med ljudmi običajno imenovana kot Udba, ni bila taborniška organizacija, pač pa tajna izpostava represivnega aparata, zadolžena tudi za preganjanje in celo usmrtitve t.i. sovražnikov ljudstva. Kdo so bili sovražniki ljudstva, v veliki večini primerov niso odločala sodišča, pač pa tajni uradni list in strogo zaupne partijske depeše. Likvidacije, ki so jih agenti Udbe desetletja opravljali po svetu, niso imele pravnega temelja, ampak so bile prepuščene arbitrarni presoji partijske vrhuške, kdo je sovražnik ljudstva in si zasluži strel v tilnik, "samomor" ali "prometno nesrečo". Ker je bila slovenska politična emigracija za razliko od ustaške (hrvaške) ali srbske neprimerno bolj benigna, so bile likvidacije bolj izjema kot pravilo, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Agenti SDV, ki so opravljali "naloge v tujini", so formalnopravno zgolj izvajali ukaze nadrejenih; bržkone v dobri veri, da je to, kar počnejo, prav in da s tem služijo svoji domovini. Po poveljniški odgovornosti bi bilo zato problematično preganjati in inkriminirati vse, ki so kdajkoli delali ali sodelovali z Udbo. Na drugi strani pa je povsem drugo vprašnje odgovornosti, ki se nanaša na tiste, ki so to službo vodili oziroma dajali ukaze, med katerimi so bili tudi tisti o likvidacijah t.i. sovražne emigracije v tujini, zlasti tedanji Zvezni republiki Nemčiji, Avstriji, Argentini, Kanadi, Avstraliji, deloma pa tudi Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in celo na Švedskem, kjer je delovala ustaška emigracija in med drugim ubila jugoslavanskega veleposlanika.

 

Slovenska Udba je imela z likvidacijami emigracije samo toliko, kolikor je je logistično prispevala k njihovi izpeljavi, sicer pa se je s slovensko diasporo ukvarjala predvsem na ideološki in zastraševalni ravni. A kot rečeno, kljub temu so med leti 1946 in 1991 likvidirali nekaj slovenskih "sovražnikov ljudstva". Med njimi tudi dva člana slovenske skupine študentov iz Rima, znane pod imenom Ypsilon, ki so že leta 1968 priporavili memorandum o ekonomski in politični neodvisnosti Slovenije z naslovom Slovenija 1968 kam?. V njem so avtorji s preroško natančnostjo napovedali osamosvojitev Slovenije, o čemer sem pred leti pisal v kolumni z naslovom Zarotniki iz vatikanskih vrtov na Siolu (vir). Fantje so manifest natisnili in ga pretihotapili v Slovenijo, kjer so ga po pošti poslali na več deset naslovov, pri tem pa jih je eden izmed slovenskih simpatizerjev izdal Udbi. V strahu, da bi udbovci našli skupino in njen manifest, so preostale knjižice nemudoma skrili v knjižnico papeške univerze Gregoriana, od tam pa v Vzhodni inštitut. Tisto, kar je v tej, še danes v glavnem zamolčani zgodbi treba izpostaviti, je to, da sta dva iz skupine štirih avtorjev manifesta Slovenija 1968 kam? z življenjem plačala svoj pogum in vizionarstvo. Leta 1980 je v "prometni nesreči" v Nemčiji umrl eden, pozneje pa v Argentini še drugi član. Danes sta živa še dva – eden od njiju živi v Franciji in ga nisem imel priložnosti spoznati, medtem ko sem drugega srečal v Rimu oziroma Vatikanu. Med dolgim sprehodov po vatikanskih vrtovih mi je povedal to zgodbo. Še vedno se spomnim tistega vročega junijskega dopoldneva, ko sva hodila med bujnim rastlinjem in skrbno urejenimi zelenicami, kjer sva vsake toliko naletela na kakega vrtnarja. Tisto, kar se mi zdi danes svojevrstna igra usode, pa je to, da sem še isto poletje, morda dva mesec kasneje sredi Ljubljane in prav tako na nekem vrtu srečal in spoznal - Janeza Zemljariča.

 

Te zgodbe doslej še nisem javno objavil. Predstavljajte si elitno večerno zabavo na prostranem vrtu Vrhunčeve vile na Barjanski cesti v Ljubljani, kjer domuje odvetniška pisarna Senica. Zabavo sta organizirala Združenje YES in Miro Senica, z njim pa posredno tudi Katarina Kresal, ki je bila takrat na čelu LDS, sicer pa ministrica za notranje zadeve v vladi Boruta Pahorja. Na tistem vrtu se je kar trlo ljudi, politiko, menedžerjev in vseh drugih članov t.i. slovenske družbene smetane. Hrane in pijače je bilo v izobilju, vzdušje je bilo razigrano, gostje so pili šampanjec in koktejle in se nastavljali edinemu uradnemu fotografu, medtem ko ostali mediji, zlasti kamermani in novinarji nejevoljni (o)stali na drugi strani železnih vrat. Na zabavo sem prišel po službeni dolžnosti kot svetovalec uprave graške Styria Media International AG in če se mi že čez nekaj ur ne bi mudilo na daljšo pot, bi se bržkone v družbi nekaj prijateljev zadržal pozno v noč. Tako pa sem ostal le krajši čas in popil kozarček, ko me je v nekem trenutku Branko Pavlin, tedanji predsednik uprave časopisne hiše Dnevnik, zelo dobre volje vprašal, če bi rad spoznal predsednika. Nisem povsem razumel, koga misli s tem, saj je bilo na zabavi kar nekaj predsednikov uprav in nadzornih svetov, pa tudi ministrov, vendar nisem opazil predsednika vlade ali celo države. Zakaj pa ne, sem mu odvrnil. Vedno je lepo spoznati predsednika. Pavlin me je odpeljal do starejšega človeka manjše postave, obdanega s krogom ljudi, in naju predstavil.

 

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem.

"Vem, kdo ste", sem mu odvrnil.

 

Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, potem pa mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

 

Vizitko sem vtaknil v notranji žep suknjiča in kmalu odšel domov. Že čez nekaj ur sem se vozil po prazni Turski avtocesti (Tauernautobahn) proti Münchnu in razmišljal o tem, kaj v resnici počnem v Sloveniji, kako se počutim v družbi, kjer je tik pod površjem nekakšna temna, lepljiva gmota, s katero se noče nihče spoprijeti, ker je vsakega strah za lastno preživetje in se boji, da bi se mu podrla iluzija sreče, če bi stegnil roko in potipal, kaj se dejansko skriva v tej temni snovi, ki nam je do danes že skoraj povsem uničila državo. Toda leta 2009, ko sem se prvič na takšen neposreden način srečal s paralelno oblastjo, kjer ob "predsedniku", ki mi je dal svojo posetnico, sobivajo še mnogi drugi "predsedniki" in "šefi", me je pred občutkom tesnobe varovala služba pri tuji korporaciji, zato se nisem pretirano poglabljal v drobovje slovenske tranzicijske zgodbe. Obenem pa je bilo takrat še prezgodaj, da bi slutil, kakšen tragičen razplet čaka našo državo po gospodarski in finančni krizi, ki se je začela kakšno leto kasneje.

 

Po nekaj urah vožnje in mnogih kilometrih sem počasi sproščeno zadihal. Z vsakim kilometrom sem se bolj osvobajal domovine. Ko sem se čez kak teden vrnil v Ljubljano, sem v žepu suknjiča našel vizitko z imenom Janez Zemljarič. Ne vem, zakaj, domnevam pa, da iz gole radovednosti, sem zavrtel številko in se dogovoril, da pridem v ljubljanski WTC na kavo k temu človeku. Kak dan pred napovedanim sestankom pa me je poklicala njegova tajnica in se opravičila, da mora moj obisk preložiti na drug termin in da mi bodo sporočili, kdaj bo to.

 

Z Janezom Zemljaričem se nisva nikoli srečala.

 

Prepričan sem, da me je dal pred napovedanim sestankom preveriti in ker nisem iz pravega okolja, družine, kaste ali omrežja, kot vam je ljubše, je ocenil, da bi se bilo z menoj preveč tvegano sestati. Če bi minister Počivalšek, ki je Zemljariča pred nekaj dnevi sprejel na pogovor, da bi mu predstavil "ideje v zvezi s turizmom", govorila pa naj bi predvsem o utopičnem projektu prvega slovenskega otoka pred Izolo, premogel vsaj malo občutka za spodobnost, potem bi takšno srečanje gladko zavrnil. Obnašanje tega neregistriranega lobista, ki ima za seboj bogato zgodovino, s katero bi si v vsak normalni demokratični državi prislužil neformano prepoved javnega delovanja, se bo nadaljevalo vse dokler mu bodo javni funkcionarji izkazovali nekakšno lojalnost ali celo strahospoštovanje.

 

Zemljarič je z enim samim sestankom razgalil šibkost in pomanjkanje samozavesti aktualne vlade, v kateri prevladujejo birokrati, oportunisti in nesposobneži, vsaj enega člana vlade pa sumimo korupcije (o čemer bomo še poročali). Takšna druščina se ni sposobna upreti avtoriteti tistih upokojencev, ki predstavljajo nekdanjo oblast v najslabšem pomenu. Zato Zemljaričevo sestajanje z ministri Cerarjeve vlade predstavlja dokončni razkroj izvršilne oblasti...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki
12
26.01.2020 11:00
Na desnem političnem polu se neguje konservativna mentaliteta, ki državo vidi v temelju predvsem kot oboroženo silo s čim bolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pomeni beseda svoboda. Svoboda je tisto, česar si ne pustimo vzeti.
4
25.01.2020 21:00
Umetnik stoji na aveniji v New Yorku in razstavlja snežne kepe različnih velikosti, položene na kontrastno podlago. Ponudil jih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
13
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
11
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,551
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,892
03/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,958
04/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 2,170
05/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,638
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,721
07/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,381
08/
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,329
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,142
10/
Imenovanje Nade Drobne Popovič za članico uprave SDH utegne biti nezakonito!
Uredništvo
Ogledov: 9,031