Komentar

Moje srečanje z Janezom Zemljaričem

To, da se Zemljarič uradno sestaja z ministri Cerarjeve vlade, je sicer bolje, kot da bi se dobivali po bifejih ali gostilnah, ne spremeni pa to dejstva, da se stari "udbaši" tudi 26 let po svoji upokojitvi obnašajo kot gospodarji in aktivno sodelujejo pri spodkopavanju avtoritete demokratično izvoljene oblasti. Ravno ta razsežnost Zemljaričeve subverzivnosti očitno predstavlja intelektualno prehud zalogaj za ministra Počivalška, ki se je po burnih odzivih na srečanje z bivšim šefom SDV v več pogovorih pridušal, da bo na sestanke sprejemal kogarkoli bo hotel.

16.09.2016 14:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Janez Zemljarič   Zdravko Počivalšek   SDV   Miro Senica   Skupina Ypsilon   Udba   lobiranje

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem. "Vem, kdo ste", sem mu odvrnil. Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, preden mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

Ko sem v torek slišal, da je Janez Zemljarič, nekdanji šef Službe državne varnosti, prvi direktor Kliničnega centra in eden dolgoletnih represivnih stebrov bivšega režima, obiskal ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in mu predstavil "ideje v zvezi turizmom", sem se najprej zakrohotal. S podobnimi izgovori je namreč tovariš Zemljarič pred leti obiskoval tudi Simona Vrhunca, tedanjega generalnega direktorja UKC Ljubljana. Tudi njemu je predstavljal "ideje v zvezi z bolniki". Moja reakcija je bila torej človeško spontana. Nekdo, ki ima pri svojih 87. letih še vedno toliko idej, hkrati pa pooseblja vse, kar je danes zgodovinsko obsoletno - Američani bi za Zemljariča, čigar vzdevek v omrežju je Della Terra, dejali, da se je po padcu Berlinskega zidu znašel na napačni strani zgodovine, on a wrong side of history -, bi moral biti glede svojega pojavljanja v javnosti neprimerno bolj previden. Vprašanje osebnega statusa funkcionarjev nekdanjih komunističnih vzhodnoevropskih tajnih služb je namreč v moderni demokratični družbi lakmusov papir odnosa do človekovih pravic in dostojanstva. Ker gre za pripadnike represivnega aparata, ki ima na vesti človeška življenja, je naša dilema glede teh mračnih sopotnikov bivšega režima pravzaprav načelne in moralno-etične narave.

 

Kajti nekdanja SDV, Služba državne varnosti, med ljudmi običajno imenovana kot Udba, ni bila taborniška organizacija, pač pa tajna izpostava represivnega aparata, zadolžena tudi za preganjanje in celo usmrtitve t.i. sovražnikov ljudstva. Kdo so bili sovražniki ljudstva, v veliki večini primerov niso odločala sodišča, pač pa tajni uradni list in strogo zaupne partijske depeše. Likvidacije, ki so jih agenti Udbe desetletja opravljali po svetu, niso imele pravnega temelja, ampak so bile prepuščene arbitrarni presoji partijske vrhuške, kdo je sovražnik ljudstva in si zasluži strel v tilnik, "samomor" ali "prometno nesrečo". Ker je bila slovenska politična emigracija za razliko od ustaške (hrvaške) ali srbske neprimerno bolj benigna, so bile likvidacije bolj izjema kot pravilo, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Agenti SDV, ki so opravljali "naloge v tujini", so formalnopravno zgolj izvajali ukaze nadrejenih; bržkone v dobri veri, da je to, kar počnejo, prav in da s tem služijo svoji domovini. Po poveljniški odgovornosti bi bilo zato problematično preganjati in inkriminirati vse, ki so kdajkoli delali ali sodelovali z Udbo. Na drugi strani pa je povsem drugo vprašnje odgovornosti, ki se nanaša na tiste, ki so to službo vodili oziroma dajali ukaze, med katerimi so bili tudi tisti o likvidacijah t.i. sovražne emigracije v tujini, zlasti tedanji Zvezni republiki Nemčiji, Avstriji, Argentini, Kanadi, Avstraliji, deloma pa tudi Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in celo na Švedskem, kjer je delovala ustaška emigracija in med drugim ubila jugoslavanskega veleposlanika.

 

Slovenska Udba je imela z likvidacijami emigracije samo toliko, kolikor je je logistično prispevala k njihovi izpeljavi, sicer pa se je s slovensko diasporo ukvarjala predvsem na ideološki in zastraševalni ravni. A kot rečeno, kljub temu so med leti 1946 in 1991 likvidirali nekaj slovenskih "sovražnikov ljudstva". Med njimi tudi dva člana slovenske skupine študentov iz Rima, znane pod imenom Ypsilon, ki so že leta 1968 priporavili memorandum o ekonomski in politični neodvisnosti Slovenije z naslovom Slovenija 1968 kam?. V njem so avtorji s preroško natančnostjo napovedali osamosvojitev Slovenije, o čemer sem pred leti pisal v kolumni z naslovom Zarotniki iz vatikanskih vrtov na Siolu (vir). Fantje so manifest natisnili in ga pretihotapili v Slovenijo, kjer so ga po pošti poslali na več deset naslovov, pri tem pa jih je eden izmed slovenskih simpatizerjev izdal Udbi. V strahu, da bi udbovci našli skupino in njen manifest, so preostale knjižice nemudoma skrili v knjižnico papeške univerze Gregoriana, od tam pa v Vzhodni inštitut. Tisto, kar je v tej, še danes v glavnem zamolčani zgodbi treba izpostaviti, je to, da sta dva iz skupine štirih avtorjev manifesta Slovenija 1968 kam? z življenjem plačala svoj pogum in vizionarstvo. Leta 1980 je v "prometni nesreči" v Nemčiji umrl eden, pozneje pa v Argentini še drugi član. Danes sta živa še dva – eden od njiju živi v Franciji in ga nisem imel priložnosti spoznati, medtem ko sem drugega srečal v Rimu oziroma Vatikanu. Med dolgim sprehodov po vatikanskih vrtovih mi je povedal to zgodbo. Še vedno se spomnim tistega vročega junijskega dopoldneva, ko sva hodila med bujnim rastlinjem in skrbno urejenimi zelenicami, kjer sva vsake toliko naletela na kakega vrtnarja. Tisto, kar se mi zdi danes svojevrstna igra usode, pa je to, da sem še isto poletje, morda dva mesec kasneje sredi Ljubljane in prav tako na nekem vrtu srečal in spoznal - Janeza Zemljariča.

 

Te zgodbe doslej še nisem javno objavil. Predstavljajte si elitno večerno zabavo na prostranem vrtu Vrhunčeve vile na Barjanski cesti v Ljubljani, kjer domuje odvetniška pisarna Senica. Zabavo sta organizirala Združenje YES in Miro Senica, z njim pa posredno tudi Katarina Kresal, ki je bila takrat na čelu LDS, sicer pa ministrica za notranje zadeve v vladi Boruta Pahorja. Na tistem vrtu se je kar trlo ljudi, politiko, menedžerjev in vseh drugih članov t.i. slovenske družbene smetane. Hrane in pijače je bilo v izobilju, vzdušje je bilo razigrano, gostje so pili šampanjec in koktejle in se nastavljali edinemu uradnemu fotografu, medtem ko ostali mediji, zlasti kamermani in novinarji nejevoljni (o)stali na drugi strani železnih vrat. Na zabavo sem prišel po službeni dolžnosti kot svetovalec uprave graške Styria Media International AG in če se mi že čez nekaj ur ne bi mudilo na daljšo pot, bi se bržkone v družbi nekaj prijateljev zadržal pozno v noč. Tako pa sem ostal le krajši čas in popil kozarček, ko me je v nekem trenutku Branko Pavlin, tedanji predsednik uprave časopisne hiše Dnevnik, zelo dobre volje vprašal, če bi rad spoznal predsednika. Nisem povsem razumel, koga misli s tem, saj je bilo na zabavi kar nekaj predsednikov uprav in nadzornih svetov, pa tudi ministrov, vendar nisem opazil predsednika vlade ali celo države. Zakaj pa ne, sem mu odvrnil. Vedno je lepo spoznati predsednika. Pavlin me je odpeljal do starejšega človeka manjše postave, obdanega s krogom ljudi, in naju predstavil.

 

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem.

"Vem, kdo ste", sem mu odvrnil.

 

Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, potem pa mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

 

Vizitko sem vtaknil v notranji žep suknjiča in kmalu odšel domov. Že čez nekaj ur sem se vozil po prazni Turski avtocesti (Tauernautobahn) proti Münchnu in razmišljal o tem, kaj v resnici počnem v Sloveniji, kako se počutim v družbi, kjer je tik pod površjem nekakšna temna, lepljiva gmota, s katero se noče nihče spoprijeti, ker je vsakega strah za lastno preživetje in se boji, da bi se mu podrla iluzija sreče, če bi stegnil roko in potipal, kaj se dejansko skriva v tej temni snovi, ki nam je do danes že skoraj povsem uničila državo. Toda leta 2009, ko sem se prvič na takšen neposreden način srečal s paralelno oblastjo, kjer ob "predsedniku", ki mi je dal svojo posetnico, sobivajo še mnogi drugi "predsedniki" in "šefi", me je pred občutkom tesnobe varovala služba pri tuji korporaciji, zato se nisem pretirano poglabljal v drobovje slovenske tranzicijske zgodbe. Obenem pa je bilo takrat še prezgodaj, da bi slutil, kakšen tragičen razplet čaka našo državo po gospodarski in finančni krizi, ki se je začela kakšno leto kasneje.

 

Po nekaj urah vožnje in mnogih kilometrih sem počasi sproščeno zadihal. Z vsakim kilometrom sem se bolj osvobajal domovine. Ko sem se čez kak teden vrnil v Ljubljano, sem v žepu suknjiča našel vizitko z imenom Janez Zemljarič. Ne vem, zakaj, domnevam pa, da iz gole radovednosti, sem zavrtel številko in se dogovoril, da pridem v ljubljanski WTC na kavo k temu človeku. Kak dan pred napovedanim sestankom pa me je poklicala njegova tajnica in se opravičila, da mora moj obisk preložiti na drug termin in da mi bodo sporočili, kdaj bo to.

 

Z Janezom Zemljaričem se nisva nikoli srečala.

 

Prepričan sem, da me je dal pred napovedanim sestankom preveriti in ker nisem iz pravega okolja, družine, kaste ali omrežja, kot vam je ljubše, je ocenil, da bi se bilo z menoj preveč tvegano sestati. Če bi minister Počivalšek, ki je Zemljariča pred nekaj dnevi sprejel na pogovor, da bi mu predstavil "ideje v zvezi s turizmom", govorila pa naj bi predvsem o utopičnem projektu prvega slovenskega otoka pred Izolo, premogel vsaj malo občutka za spodobnost, potem bi takšno srečanje gladko zavrnil. Obnašanje tega neregistriranega lobista, ki ima za seboj bogato zgodovino, s katero bi si v vsak normalni demokratični državi prislužil neformano prepoved javnega delovanja, se bo nadaljevalo vse dokler mu bodo javni funkcionarji izkazovali nekakšno lojalnost ali celo strahospoštovanje.

 

Zemljarič je z enim samim sestankom razgalil šibkost in pomanjkanje samozavesti aktualne vlade, v kateri prevladujejo birokrati, oportunisti in nesposobneži, vsaj enega člana vlade pa sumimo korupcije (o čemer bomo še poročali). Takšna druščina se ni sposobna upreti avtoriteti tistih upokojencev, ki predstavljajo nekdanjo oblast v najslabšem pomenu. Zato Zemljaričevo sestajanje z ministri Cerarjeve vlade predstavlja dokončni razkroj izvršilne oblasti...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost
0
16.05.2021 11:00
Gospod Ostan, kako je mogoče, da nekdo, ki deluje toliko let na področju gledališke umetnosti, ne premore niti toliko poguma, da ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zločin bi bil v času helikopterskega denarja ne zgraditi NUK2
4
16.05.2021 05:40
V zadnjih desetih letih opravljam svoj poklic v stolpnici. V virusnem času so pred mojim oknom zgradili novo vertikalo. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-obletnica Slovenije: Bomo praznovali spoštljivo drug do drugega ali na bojišču?
23
14.05.2021 05:03
Na portalu+ bomo v prihodnjih osmih tednih objavili osem prispevkov ob tridesetletnici Slovenije. Izbor se bo morda komu zdel ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Sem že čipirana, pardon, cepljena!
34
12.05.2021 04:00
Prejšnji torek pozno zvečer so me poklicali iz Zdravstvenega zavoda Zdravje in me povabili na cepljenje. Nisem oklevala. Že ... Več.
Piše: Ana Jud
Ta naša diktatura je tako strašna, da jo vidijo samo izbranci!
10
11.05.2021 05:30
Sem prespal nasilno zrušitev demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, sem zaradi nemirnih sanj preslišal tanke na ulicah ... Več.
Piše: Denis Poniž
Tako, kot so glasbeniki igrali pred epidemijo, danes na žalost ni več sprejemljivo
25
09.05.2021 22:00
Precej prahu so dvignila priporočila NIJZ za slovenske glasbenike glede zaščitnih ukrepov med koncerti. Posmehovanje so sprožila ... Več.
Piše: Milan Krek
Sramotni jezdec nekega tragičnega časa: Esej o Jožetu Javoršku (1920-1990)
2
09.05.2021 11:00
Aprila 1944 naj bi v Bazi 20 Jože Javoršek zasnoval in uspešno izpeljal kulturni miting. Dramaturško domiselno zasnovan ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Andre Cadere: Kako je nevidni romunski emigrant v Parizu postal človek z "okroglo palico"
5
09.05.2021 06:00
Andre Cadere je živel v Parizu emigrantsko življenje s statusom drugorazrednega, mogoče celo tretjerazrednega umetnika. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o "znamenjih": Od brisanja slik preko Sanjskega moškega, otrok brez očetov in Simone Rebolj do streljanja sošolcev
14
07.05.2021 22:59
Koronska situacija ni naporna samo za ženske. V družinskem nasilju trpijo otroci, starostniki, oskrbe potrebni, ženske in tudi ... Več.
Piše: Andrej Mertelj
Tukaj nisem zato, da bi me vi, janšisti in titoisti, ki ste vsi isti - Butalci, po glavici pobožali
29
05.05.2021 21:00
Oseba iz politike me je vljudno prosila, naj napišem kaj pozitivnega, neke sorte spravni tekst. Naj ljudi pozovem k enotnosti. ... Več.
Piše: Ana Jud
Polemika o "znamenjih": Pravičniški krik dobrih očetov in patriarhalne posvetovalnice za ženske
21
03.05.2021 22:30
Kampanje z opozarjanjem na nasilje moških niso nič novega. V času epidemije so tudi v Avstriji plasirali serijo plakatov z ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Where have all the communists gone, kam so vsi komunisti šli?
10
03.05.2021 03:47
Po svetu je še vedno veliko komunističnih strank, a je zelo malo vplivnih. Presenetljivo pa so komunisti v španski koaliciji, ... Več.
Piše: Keith Miles
2. maj: Praznovanje ljubezni do dela, vrednote nad vrednotami!
18
02.05.2021 11:00
Nismo še prišli na raven duhovnega razvoja, ki bi presegel krovno ideologijo vseh časov in krajev. Ne slepite se! Še vedno ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Če gledališkemu režiserju odvzameš možnost režiranja, je to isto, kot da ga usmrtiš.
3
01.05.2021 22:40
Umetniško gledališče Vsevoloda Emiljeviča Mejerholda se je upiralo zadušljivosti realnega sveta. Gledališko poetičnost je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: O fašistih, komunistih in tudi tistih normalnih, ki trpimo vmes
19
29.04.2021 22:03
Šele z nekoliko večje distance, predvsem geografske, človek počasi dojame vse razsežnosti fenomenalne slovenske pameti, ki jo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bi donirali Komisiji za preprečevanje korupcije 5 evrov preko SMS, da bi tako zagotovili njeno dejansko neodvisnost?
22
28.04.2021 22:00
Komisija za preprečevanje korupcije(KPK) mora postati zares neodvisna institucija! Naj privabi k sodelovanju čim več samostojnih ... Več.
Piše: Miha Burger
Yoda iz Vojne zvezd v mojem Štoparskem vodniku po slovenskem sodnem vesolju
9
25.04.2021 21:00
Področje sodnega izvedenstva psihiatrične stroke je v naši državi katastrofično neprofesionalno področje. Vedno sem menila, da ... Več.
Piše: Ana Jud
Ni lepšega na svetu, kot so gledališke vaje: na njih vadimo svojo smrt
3
24.04.2021 22:39
Na vajah načelno ne določim interpretativne meje, da se lahko igralec svobodno giblje po zvočnem polju svojih replik. Ko pa smo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ustaške sanje hrvaškega predsednika Zorana Milanovića ali malo drugačen "non-paper"
11
23.04.2021 22:25
Pozdraviti gre prizadevanja Slovenije po čimprejšnjem odhodu iz balkanskega okolja, v prvi vrsti iz sklopa nečednih navad, ki ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Tudi imunski sistem Tomaža Vesela, predsednika Računskega sodišča, je hudo oslabljen
10
22.04.2021 22:10
Imunski sistem države se ruši ... Kot da bi bili vsi psi vojne spuščeni, delovati so začele, da tako rečem, tovarne zlobe. ... Več.
Piše: Vili Kovačič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Sem že čipirana, pardon, cepljena!
Ana Jud
Ogledov: 1.740
02/
Ta naša diktatura je tako strašna, da jo vidijo samo izbranci!
Denis Poniž
Ogledov: 1.588
03/
30-obletnica Slovenije: Bomo praznovali spoštljivo drug do drugega ali na bojišču?
Marjan Podobnik
Ogledov: 1.156
04/
Evropsko sodišče za človekove pravice: "V demokratični družbi je obvezno cepljenje otrok nujno"
Žiga Stupica
Ogledov: 1.335
05/
Polemika o "znamenjih": Od brisanja slik preko Sanjskega moškega, otrok brez očetov in Simone Rebolj do streljanja sošolcev
Andrej Mertelj
Ogledov: 1.248
06/
Tukaj nisem zato, da bi me vi, janšisti in titoisti, ki ste vsi isti - Butalci, po glavici pobožali
Ana Jud
Ogledov: 1.973
07/
Sramotni jezdec nekega tragičnega časa: Esej o Jožetu Javoršku (1920-1990)
Marjan Frankovič
Ogledov: 1.105
08/
Tako, kot so glasbeniki igrali pred epidemijo, danes na žalost ni več sprejemljivo
Milan Krek
Ogledov: 1.082
09/
Ko me je policist prepoznal, se je odločil, da bo iz neznatnega naredil senzacionalen dogodek
Dimitrij Rupel
Ogledov: 7.022
10/
Neenakost med ljudmi (5): O nastajanju presežnega premoženja oziroma zakaj se povečujejo razlike v premoženju ljudi
Bine Kordež
Ogledov: 728