Komentar

Moje srečanje z Janezom Zemljaričem

To, da se Zemljarič uradno sestaja z ministri Cerarjeve vlade, je sicer bolje, kot da bi se dobivali po bifejih ali gostilnah, ne spremeni pa to dejstva, da se stari "udbaši" tudi 26 let po svoji upokojitvi obnašajo kot gospodarji in aktivno sodelujejo pri spodkopavanju avtoritete demokratično izvoljene oblasti. Ravno ta razsežnost Zemljaričeve subverzivnosti očitno predstavlja intelektualno prehud zalogaj za ministra Počivalška, ki se je po burnih odzivih na srečanje z bivšim šefom SDV v več pogovorih pridušal, da bo na sestanke sprejemal kogarkoli bo hotel.

16.09.2016 14:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Janez Zemljarič   Zdravko Počivalšek   SDV   Miro Senica   Skupina Ypsilon   Udba   lobiranje

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem. "Vem, kdo ste", sem mu odvrnil. Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, preden mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

Ko sem v torek slišal, da je Janez Zemljarič, nekdanji šef Službe državne varnosti, prvi direktor Kliničnega centra in eden dolgoletnih represivnih stebrov bivšega režima, obiskal ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in mu predstavil "ideje v zvezi turizmom", sem se najprej zakrohotal. S podobnimi izgovori je namreč tovariš Zemljarič pred leti obiskoval tudi Simona Vrhunca, tedanjega generalnega direktorja UKC Ljubljana. Tudi njemu je predstavljal "ideje v zvezi z bolniki". Moja reakcija je bila torej človeško spontana. Nekdo, ki ima pri svojih 87. letih še vedno toliko idej, hkrati pa pooseblja vse, kar je danes zgodovinsko obsoletno - Američani bi za Zemljariča, čigar vzdevek v omrežju je Della Terra, dejali, da se je po padcu Berlinskega zidu znašel na napačni strani zgodovine, on a wrong side of history -, bi moral biti glede svojega pojavljanja v javnosti neprimerno bolj previden. Vprašanje osebnega statusa funkcionarjev nekdanjih komunističnih vzhodnoevropskih tajnih služb je namreč v moderni demokratični družbi lakmusov papir odnosa do človekovih pravic in dostojanstva. Ker gre za pripadnike represivnega aparata, ki ima na vesti človeška življenja, je naša dilema glede teh mračnih sopotnikov bivšega režima pravzaprav načelne in moralno-etične narave.

 

Kajti nekdanja SDV, Služba državne varnosti, med ljudmi običajno imenovana kot Udba, ni bila taborniška organizacija, pač pa tajna izpostava represivnega aparata, zadolžena tudi za preganjanje in celo usmrtitve t.i. sovražnikov ljudstva. Kdo so bili sovražniki ljudstva, v veliki večini primerov niso odločala sodišča, pač pa tajni uradni list in strogo zaupne partijske depeše. Likvidacije, ki so jih agenti Udbe desetletja opravljali po svetu, niso imele pravnega temelja, ampak so bile prepuščene arbitrarni presoji partijske vrhuške, kdo je sovražnik ljudstva in si zasluži strel v tilnik, "samomor" ali "prometno nesrečo". Ker je bila slovenska politična emigracija za razliko od ustaške (hrvaške) ali srbske neprimerno bolj benigna, so bile likvidacije bolj izjema kot pravilo, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Agenti SDV, ki so opravljali "naloge v tujini", so formalnopravno zgolj izvajali ukaze nadrejenih; bržkone v dobri veri, da je to, kar počnejo, prav in da s tem služijo svoji domovini. Po poveljniški odgovornosti bi bilo zato problematično preganjati in inkriminirati vse, ki so kdajkoli delali ali sodelovali z Udbo. Na drugi strani pa je povsem drugo vprašnje odgovornosti, ki se nanaša na tiste, ki so to službo vodili oziroma dajali ukaze, med katerimi so bili tudi tisti o likvidacijah t.i. sovražne emigracije v tujini, zlasti tedanji Zvezni republiki Nemčiji, Avstriji, Argentini, Kanadi, Avstraliji, deloma pa tudi Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in celo na Švedskem, kjer je delovala ustaška emigracija in med drugim ubila jugoslavanskega veleposlanika.

 

Slovenska Udba je imela z likvidacijami emigracije samo toliko, kolikor je je logistično prispevala k njihovi izpeljavi, sicer pa se je s slovensko diasporo ukvarjala predvsem na ideološki in zastraševalni ravni. A kot rečeno, kljub temu so med leti 1946 in 1991 likvidirali nekaj slovenskih "sovražnikov ljudstva". Med njimi tudi dva člana slovenske skupine študentov iz Rima, znane pod imenom Ypsilon, ki so že leta 1968 priporavili memorandum o ekonomski in politični neodvisnosti Slovenije z naslovom Slovenija 1968 kam?. V njem so avtorji s preroško natančnostjo napovedali osamosvojitev Slovenije, o čemer sem pred leti pisal v kolumni z naslovom Zarotniki iz vatikanskih vrtov na Siolu (vir). Fantje so manifest natisnili in ga pretihotapili v Slovenijo, kjer so ga po pošti poslali na več deset naslovov, pri tem pa jih je eden izmed slovenskih simpatizerjev izdal Udbi. V strahu, da bi udbovci našli skupino in njen manifest, so preostale knjižice nemudoma skrili v knjižnico papeške univerze Gregoriana, od tam pa v Vzhodni inštitut. Tisto, kar je v tej, še danes v glavnem zamolčani zgodbi treba izpostaviti, je to, da sta dva iz skupine štirih avtorjev manifesta Slovenija 1968 kam? z življenjem plačala svoj pogum in vizionarstvo. Leta 1980 je v "prometni nesreči" v Nemčiji umrl eden, pozneje pa v Argentini še drugi član. Danes sta živa še dva – eden od njiju živi v Franciji in ga nisem imel priložnosti spoznati, medtem ko sem drugega srečal v Rimu oziroma Vatikanu. Med dolgim sprehodov po vatikanskih vrtovih mi je povedal to zgodbo. Še vedno se spomnim tistega vročega junijskega dopoldneva, ko sva hodila med bujnim rastlinjem in skrbno urejenimi zelenicami, kjer sva vsake toliko naletela na kakega vrtnarja. Tisto, kar se mi zdi danes svojevrstna igra usode, pa je to, da sem še isto poletje, morda dva mesec kasneje sredi Ljubljane in prav tako na nekem vrtu srečal in spoznal - Janeza Zemljariča.

 

Te zgodbe doslej še nisem javno objavil. Predstavljajte si elitno večerno zabavo na prostranem vrtu Vrhunčeve vile na Barjanski cesti v Ljubljani, kjer domuje odvetniška pisarna Senica. Zabavo sta organizirala Združenje YES in Miro Senica, z njim pa posredno tudi Katarina Kresal, ki je bila takrat na čelu LDS, sicer pa ministrica za notranje zadeve v vladi Boruta Pahorja. Na tistem vrtu se je kar trlo ljudi, politiko, menedžerjev in vseh drugih članov t.i. slovenske družbene smetane. Hrane in pijače je bilo v izobilju, vzdušje je bilo razigrano, gostje so pili šampanjec in koktejle in se nastavljali edinemu uradnemu fotografu, medtem ko ostali mediji, zlasti kamermani in novinarji nejevoljni (o)stali na drugi strani železnih vrat. Na zabavo sem prišel po službeni dolžnosti kot svetovalec uprave graške Styria Media International AG in če se mi že čez nekaj ur ne bi mudilo na daljšo pot, bi se bržkone v družbi nekaj prijateljev zadržal pozno v noč. Tako pa sem ostal le krajši čas in popil kozarček, ko me je v nekem trenutku Branko Pavlin, tedanji predsednik uprave časopisne hiše Dnevnik, zelo dobre volje vprašal, če bi rad spoznal predsednika. Nisem povsem razumel, koga misli s tem, saj je bilo na zabavi kar nekaj predsednikov uprav in nadzornih svetov, pa tudi ministrov, vendar nisem opazil predsednika vlade ali celo države. Zakaj pa ne, sem mu odvrnil. Vedno je lepo spoznati predsednika. Pavlin me je odpeljal do starejšega človeka manjše postave, obdanega s krogom ljudi, in naju predstavil.

 

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem.

"Vem, kdo ste", sem mu odvrnil.

 

Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, potem pa mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

 

Vizitko sem vtaknil v notranji žep suknjiča in kmalu odšel domov. Že čez nekaj ur sem se vozil po prazni Turski avtocesti (Tauernautobahn) proti Münchnu in razmišljal o tem, kaj v resnici počnem v Sloveniji, kako se počutim v družbi, kjer je tik pod površjem nekakšna temna, lepljiva gmota, s katero se noče nihče spoprijeti, ker je vsakega strah za lastno preživetje in se boji, da bi se mu podrla iluzija sreče, če bi stegnil roko in potipal, kaj se dejansko skriva v tej temni snovi, ki nam je do danes že skoraj povsem uničila državo. Toda leta 2009, ko sem se prvič na takšen neposreden način srečal s paralelno oblastjo, kjer ob "predsedniku", ki mi je dal svojo posetnico, sobivajo še mnogi drugi "predsedniki" in "šefi", me je pred občutkom tesnobe varovala služba pri tuji korporaciji, zato se nisem pretirano poglabljal v drobovje slovenske tranzicijske zgodbe. Obenem pa je bilo takrat še prezgodaj, da bi slutil, kakšen tragičen razplet čaka našo državo po gospodarski in finančni krizi, ki se je začela kakšno leto kasneje.

 

Po nekaj urah vožnje in mnogih kilometrih sem počasi sproščeno zadihal. Z vsakim kilometrom sem se bolj osvobajal domovine. Ko sem se čez kak teden vrnil v Ljubljano, sem v žepu suknjiča našel vizitko z imenom Janez Zemljarič. Ne vem, zakaj, domnevam pa, da iz gole radovednosti, sem zavrtel številko in se dogovoril, da pridem v ljubljanski WTC na kavo k temu človeku. Kak dan pred napovedanim sestankom pa me je poklicala njegova tajnica in se opravičila, da mora moj obisk preložiti na drug termin in da mi bodo sporočili, kdaj bo to.

 

Z Janezom Zemljaričem se nisva nikoli srečala.

 

Prepričan sem, da me je dal pred napovedanim sestankom preveriti in ker nisem iz pravega okolja, družine, kaste ali omrežja, kot vam je ljubše, je ocenil, da bi se bilo z menoj preveč tvegano sestati. Če bi minister Počivalšek, ki je Zemljariča pred nekaj dnevi sprejel na pogovor, da bi mu predstavil "ideje v zvezi s turizmom", govorila pa naj bi predvsem o utopičnem projektu prvega slovenskega otoka pred Izolo, premogel vsaj malo občutka za spodobnost, potem bi takšno srečanje gladko zavrnil. Obnašanje tega neregistriranega lobista, ki ima za seboj bogato zgodovino, s katero bi si v vsak normalni demokratični državi prislužil neformano prepoved javnega delovanja, se bo nadaljevalo vse dokler mu bodo javni funkcionarji izkazovali nekakšno lojalnost ali celo strahospoštovanje.

 

Zemljarič je z enim samim sestankom razgalil šibkost in pomanjkanje samozavesti aktualne vlade, v kateri prevladujejo birokrati, oportunisti in nesposobneži, vsaj enega člana vlade pa sumimo korupcije (o čemer bomo še poročali). Takšna druščina se ni sposobna upreti avtoriteti tistih upokojencev, ki predstavljajo nekdanjo oblast v najslabšem pomenu. Zato Zemljaričevo sestajanje z ministri Cerarjeve vlade predstavlja dokončni razkroj izvršilne oblasti...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Ne gre za to, ali Udbomafija obstaja ali ne, gre za nekaj mnogo hujšega: Za strah na levici in desnici, da nekaj podobnega še obstaja!
2
24.09.2020 21:20
V resnici ne gre ne za levico ne za desnico, kot verjetno misli večina. Večina se žal moti. Gre za obstoj sil, ki polarizirajo ... Več.
Piše: Miha Burger
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
6
21.09.2020 22:15
Seveda vsi privoščimo Pogačarju zmago. Čustveni naboj, ki se je zdaj pretvoril v nekakšno zmedo ob njegovi zmagi nad Rogličem in ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
8
20.09.2020 21:00
Slovenija je raj za novinarje in novinarke. Mnogi in mnoge po tem, ko se uveljavijo na svojem področju, naredijo vrhunske ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Netflixove "Lepotičke" s tresenjem bokov pretresle svet
5
20.09.2020 10:59
V vsakem getu deklice sanjajo o karieri plesalke ali pevke, fantje pa o karieri nogometaša ali reparja. Deklicam se po starem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Valie Export: Vsaka ženska mora braniti svoj spol, če je potrebno tudi z orožjem.
3
19.09.2020 21:00
Valie Export je umetnica globalnega umetniškega aktivizma. V šestdesetih letih ni opazovala le same sebe, temveč tudi ruševine ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
11
18.09.2020 21:20
Petkovi protivladni protesti so manifestacija alternativcev, ki jih razen stranke Levica pravzaprav nihče v tej državi ne jemlje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
4
15.09.2020 23:07
Ko se celo Bela hiša vključi v normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom, je to znak, da ne gre samo ponovno vzpostavitev ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
East is East, Vzhod je vzhodno
4
13.09.2020 11:00
Sestanek državnega vodstva z ameriškim državnim sekretarjem Pompeom neposredno pred Blejskim strateškim forumom je izkazal modro ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Mesto, možgani in gozdovi
3
12.09.2020 21:00
Povejmo brez zadržkov: ta trenutek potekajo po vsem svetu epohalne umetniške in kulturne spremembe, nanje smo se uspešno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Akcijski načrt dviga produktivnosti, 2. del: Ideje o tem, da bi v štirih letih "ujeli" Avstrijce, so povsem nerealne!
10
11.09.2020 21:45
V prvem delu teksta sem predstavil nekaj razmišljanj o Akcijskem načrtu za višjo rast produktivnosti, ki so ga pripravili ... Več.
Piše: Bine Kordež
Akcijski načrt dviga produktivnosti: Kako naj bi v vsega štirih letih kar za polovico zmanjšali zaostanek za Avstrijo
8
09.09.2020 22:59
Ali se desetletne zaostanke da nadoknaditi v zgolj nekaj letih? Akcijski načrt dviga slovenske produktivnosti, ki ga je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Izbirčni spomin medijskega poveljstva
3
08.09.2020 20:30
Ker Dimitriju Ruplu Delo ni hotelo objaviti odziv na članek Saše Vidmajer z naslovom V sivini vzhodnih navijačev [1], mu ga rade ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Koronavirus in komuniciranje z javnostmi: So ljudje, ki ne verjamejo v Covid-19, ker jim gre na živce Jelko Kacin
12
07.09.2020 21:20
Za komuniciranje v času kriznega obdobja, v katerem smo še vedno, so nezadostne informacije predvidljive, saj so v takih časih ... Več.
Piše: Jana Lutovac Lah
Travmatično življenje otrok z masko v šolski torbici
5
06.09.2020 10:00
Družbena omrežja se sesuvajo pod malo revolucijo proti rabi zaščitnih mask. Starši izražajo globoko zaskrbljenost, da bodo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Virus, to je tisto vmes, ki ni živo in ni neživo
3
05.09.2020 21:33
Bioumetnost je opazovalnica novih družbenih razmerji. V umetnosti XXI. stoletja je nujna posthumanistična kritična umetnost. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
AKOS in telekomunikacije: Janša, we have a problem!*
5
04.09.2020 23:15
Med nastankom prejšnjega prispevka o telekomunikacijah v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih (Vse kar ste želeli vedeti o ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Esej o "človekovih pravicah": Pravo, pravice in predpravice
7
01.09.2020 22:59
Na pravu in pravici zasnovana skupnost odmerja svobodnemu posamezniku okvir, ki mu onemogoča ovirati svobodno voljno dejavnost ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
1. september skozi zaščitne maske: Zakaj je uvajanje malčkov v vrtec tako pomembno in zakaj staršem uvajanja ravnatelji ne morejo prepovedati
4
01.09.2020 01:15
Ker nas prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno skozi celo življenje, nikakor ni vseeno ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Blejski strateški forum 2020: Globalne preobrazbe po koncu pandemije Covid-19
4
30.08.2020 21:59
Na Bledu se začenja letošnji Blejski strateški forum (BSF), ki je že petnajsti po vrsti in po nekaj letih precejšne stagnacije, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politična satira: Magnetogram tajne nočne seje Državnega zbora za umirjanje političnih strasti*
4
30.08.2020 11:03
Pred kratkim je na Šubičevi 4, v parlamentarni veliki dvorani, potekala tajna nočna seja o predlogu predsednika vlade, da bi se ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.416
02/
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
Edvard Kadič
Ogledov: 1.816
03/
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.906
04/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 1.986
05/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.475
06/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.542
07/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.573
08/
Naših 20.000 pravnih predpisov, 1. del: Kako nam bo Simičev Strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje
Bine Kordež
Ogledov: 1.132
09/
Teta iz ozadja: Kako je tajnica Breda Oman "prevzela" Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije
Elena Pečarič
Ogledov: 1.035
10/
Netflixove "Lepotičke" s tresenjem bokov pretresle svet
Simona Rebolj
Ogledov: 1.164