Komentar

Moje srečanje z Janezom Zemljaričem

To, da se Zemljarič uradno sestaja z ministri Cerarjeve vlade, je sicer bolje, kot da bi se dobivali po bifejih ali gostilnah, ne spremeni pa to dejstva, da se stari "udbaši" tudi 26 let po svoji upokojitvi obnašajo kot gospodarji in aktivno sodelujejo pri spodkopavanju avtoritete demokratično izvoljene oblasti. Ravno ta razsežnost Zemljaričeve subverzivnosti očitno predstavlja intelektualno prehud zalogaj za ministra Počivalška, ki se je po burnih odzivih na srečanje z bivšim šefom SDV v več pogovorih pridušal, da bo na sestanke sprejemal kogarkoli bo hotel.

16.09.2016 14:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Janez Zemljarič   Zdravko Počivalšek   SDV   Miro Senica   Skupina Ypsilon   Udba   lobiranje

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem. "Vem, kdo ste", sem mu odvrnil. Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, preden mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

Ko sem v torek slišal, da je Janez Zemljarič, nekdanji šef Službe državne varnosti, prvi direktor Kliničnega centra in eden dolgoletnih represivnih stebrov bivšega režima, obiskal ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in mu predstavil "ideje v zvezi turizmom", sem se najprej zakrohotal. S podobnimi izgovori je namreč tovariš Zemljarič pred leti obiskoval tudi Simona Vrhunca, tedanjega generalnega direktorja UKC Ljubljana. Tudi njemu je predstavljal "ideje v zvezi z bolniki". Moja reakcija je bila torej človeško spontana. Nekdo, ki ima pri svojih 87. letih še vedno toliko idej, hkrati pa pooseblja vse, kar je danes zgodovinsko obsoletno - Američani bi za Zemljariča, čigar vzdevek v omrežju je Della Terra, dejali, da se je po padcu Berlinskega zidu znašel na napačni strani zgodovine, on a wrong side of history -, bi moral biti glede svojega pojavljanja v javnosti neprimerno bolj previden. Vprašanje osebnega statusa funkcionarjev nekdanjih komunističnih vzhodnoevropskih tajnih služb je namreč v moderni demokratični družbi lakmusov papir odnosa do človekovih pravic in dostojanstva. Ker gre za pripadnike represivnega aparata, ki ima na vesti človeška življenja, je naša dilema glede teh mračnih sopotnikov bivšega režima pravzaprav načelne in moralno-etične narave.

 

Kajti nekdanja SDV, Služba državne varnosti, med ljudmi običajno imenovana kot Udba, ni bila taborniška organizacija, pač pa tajna izpostava represivnega aparata, zadolžena tudi za preganjanje in celo usmrtitve t.i. sovražnikov ljudstva. Kdo so bili sovražniki ljudstva, v veliki večini primerov niso odločala sodišča, pač pa tajni uradni list in strogo zaupne partijske depeše. Likvidacije, ki so jih agenti Udbe desetletja opravljali po svetu, niso imele pravnega temelja, ampak so bile prepuščene arbitrarni presoji partijske vrhuške, kdo je sovražnik ljudstva in si zasluži strel v tilnik, "samomor" ali "prometno nesrečo". Ker je bila slovenska politična emigracija za razliko od ustaške (hrvaške) ali srbske neprimerno bolj benigna, so bile likvidacije bolj izjema kot pravilo, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Agenti SDV, ki so opravljali "naloge v tujini", so formalnopravno zgolj izvajali ukaze nadrejenih; bržkone v dobri veri, da je to, kar počnejo, prav in da s tem služijo svoji domovini. Po poveljniški odgovornosti bi bilo zato problematično preganjati in inkriminirati vse, ki so kdajkoli delali ali sodelovali z Udbo. Na drugi strani pa je povsem drugo vprašnje odgovornosti, ki se nanaša na tiste, ki so to službo vodili oziroma dajali ukaze, med katerimi so bili tudi tisti o likvidacijah t.i. sovražne emigracije v tujini, zlasti tedanji Zvezni republiki Nemčiji, Avstriji, Argentini, Kanadi, Avstraliji, deloma pa tudi Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in celo na Švedskem, kjer je delovala ustaška emigracija in med drugim ubila jugoslavanskega veleposlanika.

 

Slovenska Udba je imela z likvidacijami emigracije samo toliko, kolikor je je logistično prispevala k njihovi izpeljavi, sicer pa se je s slovensko diasporo ukvarjala predvsem na ideološki in zastraševalni ravni. A kot rečeno, kljub temu so med leti 1946 in 1991 likvidirali nekaj slovenskih "sovražnikov ljudstva". Med njimi tudi dva člana slovenske skupine študentov iz Rima, znane pod imenom Ypsilon, ki so že leta 1968 priporavili memorandum o ekonomski in politični neodvisnosti Slovenije z naslovom Slovenija 1968 kam?. V njem so avtorji s preroško natančnostjo napovedali osamosvojitev Slovenije, o čemer sem pred leti pisal v kolumni z naslovom Zarotniki iz vatikanskih vrtov na Siolu (vir). Fantje so manifest natisnili in ga pretihotapili v Slovenijo, kjer so ga po pošti poslali na več deset naslovov, pri tem pa jih je eden izmed slovenskih simpatizerjev izdal Udbi. V strahu, da bi udbovci našli skupino in njen manifest, so preostale knjižice nemudoma skrili v knjižnico papeške univerze Gregoriana, od tam pa v Vzhodni inštitut. Tisto, kar je v tej, še danes v glavnem zamolčani zgodbi treba izpostaviti, je to, da sta dva iz skupine štirih avtorjev manifesta Slovenija 1968 kam? z življenjem plačala svoj pogum in vizionarstvo. Leta 1980 je v "prometni nesreči" v Nemčiji umrl eden, pozneje pa v Argentini še drugi član. Danes sta živa še dva – eden od njiju živi v Franciji in ga nisem imel priložnosti spoznati, medtem ko sem drugega srečal v Rimu oziroma Vatikanu. Med dolgim sprehodov po vatikanskih vrtovih mi je povedal to zgodbo. Še vedno se spomnim tistega vročega junijskega dopoldneva, ko sva hodila med bujnim rastlinjem in skrbno urejenimi zelenicami, kjer sva vsake toliko naletela na kakega vrtnarja. Tisto, kar se mi zdi danes svojevrstna igra usode, pa je to, da sem še isto poletje, morda dva mesec kasneje sredi Ljubljane in prav tako na nekem vrtu srečal in spoznal - Janeza Zemljariča.

 

Te zgodbe doslej še nisem javno objavil. Predstavljajte si elitno večerno zabavo na prostranem vrtu Vrhunčeve vile na Barjanski cesti v Ljubljani, kjer domuje odvetniška pisarna Senica. Zabavo sta organizirala Združenje YES in Miro Senica, z njim pa posredno tudi Katarina Kresal, ki je bila takrat na čelu LDS, sicer pa ministrica za notranje zadeve v vladi Boruta Pahorja. Na tistem vrtu se je kar trlo ljudi, politiko, menedžerjev in vseh drugih članov t.i. slovenske družbene smetane. Hrane in pijače je bilo v izobilju, vzdušje je bilo razigrano, gostje so pili šampanjec in koktejle in se nastavljali edinemu uradnemu fotografu, medtem ko ostali mediji, zlasti kamermani in novinarji nejevoljni (o)stali na drugi strani železnih vrat. Na zabavo sem prišel po službeni dolžnosti kot svetovalec uprave graške Styria Media International AG in če se mi že čez nekaj ur ne bi mudilo na daljšo pot, bi se bržkone v družbi nekaj prijateljev zadržal pozno v noč. Tako pa sem ostal le krajši čas in popil kozarček, ko me je v nekem trenutku Branko Pavlin, tedanji predsednik uprave časopisne hiše Dnevnik, zelo dobre volje vprašal, če bi rad spoznal predsednika. Nisem povsem razumel, koga misli s tem, saj je bilo na zabavi kar nekaj predsednikov uprav in nadzornih svetov, pa tudi ministrov, vendar nisem opazil predsednika vlade ali celo države. Zakaj pa ne, sem mu odvrnil. Vedno je lepo spoznati predsednika. Pavlin me je odpeljal do starejšega človeka manjše postave, obdanega s krogom ljudi, in naju predstavil.

 

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem.

"Vem, kdo ste", sem mu odvrnil.

 

Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, potem pa mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

 

Vizitko sem vtaknil v notranji žep suknjiča in kmalu odšel domov. Že čez nekaj ur sem se vozil po prazni Turski avtocesti (Tauernautobahn) proti Münchnu in razmišljal o tem, kaj v resnici počnem v Sloveniji, kako se počutim v družbi, kjer je tik pod površjem nekakšna temna, lepljiva gmota, s katero se noče nihče spoprijeti, ker je vsakega strah za lastno preživetje in se boji, da bi se mu podrla iluzija sreče, če bi stegnil roko in potipal, kaj se dejansko skriva v tej temni snovi, ki nam je do danes že skoraj povsem uničila državo. Toda leta 2009, ko sem se prvič na takšen neposreden način srečal s paralelno oblastjo, kjer ob "predsedniku", ki mi je dal svojo posetnico, sobivajo še mnogi drugi "predsedniki" in "šefi", me je pred občutkom tesnobe varovala služba pri tuji korporaciji, zato se nisem pretirano poglabljal v drobovje slovenske tranzicijske zgodbe. Obenem pa je bilo takrat še prezgodaj, da bi slutil, kakšen tragičen razplet čaka našo državo po gospodarski in finančni krizi, ki se je začela kakšno leto kasneje.

 

Po nekaj urah vožnje in mnogih kilometrih sem počasi sproščeno zadihal. Z vsakim kilometrom sem se bolj osvobajal domovine. Ko sem se čez kak teden vrnil v Ljubljano, sem v žepu suknjiča našel vizitko z imenom Janez Zemljarič. Ne vem, zakaj, domnevam pa, da iz gole radovednosti, sem zavrtel številko in se dogovoril, da pridem v ljubljanski WTC na kavo k temu človeku. Kak dan pred napovedanim sestankom pa me je poklicala njegova tajnica in se opravičila, da mora moj obisk preložiti na drug termin in da mi bodo sporočili, kdaj bo to.

 

Z Janezom Zemljaričem se nisva nikoli srečala.

 

Prepričan sem, da me je dal pred napovedanim sestankom preveriti in ker nisem iz pravega okolja, družine, kaste ali omrežja, kot vam je ljubše, je ocenil, da bi se bilo z menoj preveč tvegano sestati. Če bi minister Počivalšek, ki je Zemljariča pred nekaj dnevi sprejel na pogovor, da bi mu predstavil "ideje v zvezi s turizmom", govorila pa naj bi predvsem o utopičnem projektu prvega slovenskega otoka pred Izolo, premogel vsaj malo občutka za spodobnost, potem bi takšno srečanje gladko zavrnil. Obnašanje tega neregistriranega lobista, ki ima za seboj bogato zgodovino, s katero bi si v vsak normalni demokratični državi prislužil neformano prepoved javnega delovanja, se bo nadaljevalo vse dokler mu bodo javni funkcionarji izkazovali nekakšno lojalnost ali celo strahospoštovanje.

 

Zemljarič je z enim samim sestankom razgalil šibkost in pomanjkanje samozavesti aktualne vlade, v kateri prevladujejo birokrati, oportunisti in nesposobneži, vsaj enega člana vlade pa sumimo korupcije (o čemer bomo še poročali). Takšna druščina se ni sposobna upreti avtoriteti tistih upokojencev, ki predstavljajo nekdanjo oblast v najslabšem pomenu. Zato Zemljaričevo sestajanje z ministri Cerarjeve vlade predstavlja dokončni razkroj izvršilne oblasti...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
11
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
15
18.06.2019 20:00
Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
13
17.06.2019 21:18
V naslednjih dneh bo predvidoma ponovno izbran novi ustavni sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sam sem bil v ... Več.
Piše: Anže Erbežnik
Vsak planet ima svojo svetlobo, vsak človek ima svojo svojo barvo, ki jo brani pred nasilno zatemnitvijo
2
15.06.2019 23:00
Ponavadi v hotelskih sobah snamem sliko z zidu in jo obrem proti steni, ker ne morem prenesti njene grdote. Zjutraj pa, še ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Za politično stanje v Sloveniji smo krivi mi, državljani Slovenije
10
10.06.2019 20:06
Ko spregovorim ta stavek, me vsi znanci in neznanci - predvsem pa anonimni komentatorji - začudeno ali pa posmehljivo ... Več.
Piše: Miha Burger
Muslimani v Veliki Britaniji ostro protestirajo proti LGBT vzgoji
6
09.06.2019 12:30
Pa se je začelo. Angleški mediji - tudi mainstream , da ne bo pomote - že nekaj tednov poročajo o muslimanskih protestih pred ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Ateizem je ena od oblik verovanja; je vrlina, ki se manifestira s svobodo.
0
08.06.2019 23:59
Filmska pripoved: Preporod je temen narativen film, ki ga je scenarist in režiser Paul Schreder časovno vmestil v sedanji čas, v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čast in pogum: Ko življenje v izgubi ne vidi več izgube
32
03.06.2019 00:30
Na letošnjem Beneškem bienalu (La Biennale di Venezia) jeparkirana barka, ki je pred tremi leti potegnila v smrt okrog 800 ... Več.
Piše: Majda Širca
Zakaj imajo Slovenci veliko raje Ruse in Kitajce kot pa Američane
11
02.06.2019 13:12
Zakaj je podoba Združenih držav Amerike slaba pri nas? Ker o ZDA vemo veliko več kot o Rusiji in Kitajski. In zakaj o ZDA vemo ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Slovo od Lučke, borke proti slovenskemu mentalnemu diletantizmu
2
02.06.2019 07:00
Vsaka generacija si želi ukinitve predhodne, ki jo je spočela. Če ji že ne želi popolnega izničenja, pa jo hoče vsaj ponižati! ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropa po Evropi: Nesodelovanje proevropskih sil bo voda na mlin nacionalistov in populistov
10
30.05.2019 14:00
Okrepljena prisotnost nacionalistov in populistov v Evropskem parlamentu jim bo omogočila, da bodo pomembno vplivali na ... Več.
Piše: Božo Cerar
Evropa po Evropi: Zakaj so za Slovence evropske volitve - tuje volitve
4
29.05.2019 20:59
Rezultati evropskih volitev so tudi razveseljivi, saj so - ne glede na LMŠ, ki je novinka v liberalni skupini ALDE - nagradili ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Evropa po Evropi: Nova Evropska unija in čas neizogibnih sprememb
7
28.05.2019 12:00
Kakšno Evropsko unijo želimo Evropejci? V kakšni želimo živeti v prihodnje? Kakšna Unija lahko tekmuje na globalni ravni s ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Evropa po Evropi: Kaj so prinesle volitve v Evropski parlament in kaj odnesle
16
27.05.2019 19:00
V tem tednu bomo na portalu+ objavili serijo prispevkov o prihodnosti Evrope, ki bi jo lahko napovedali na podlagi rezultatov ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj se zgodi, ko Evropa razpade? Merklova ugasne luč in reče: "Gute Nacht!"
5
26.05.2019 21:15
Nad Nemčijo in Evropo, celo nad Ameriko, to se pravi nad zahodno civilizacijo se zbirajo črni oblaki. Analitiki in novinarji - ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ikone so osrednja kulturna in umetniška sila človeštva
2
25.05.2019 21:15
Zakaj je ikona tako pomembna in posebna v vzhodni krščanski umetnosti? Zakaj so ikone tako varovane, zaščitene? Zakaj, recimo, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
23
20.05.2019 20:50
Vstopila sem v politiko, četudi si tega nisem nikoli želela. Dovolj imam čakanja na spremembe. Dovolj vsakokratnega pričakovanja ... Več.
Piše: Urša Zgojznik
Vzporedna država
33
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
La Dolce Vita, sladko življenje Lidije Glavine: 132.000 evrov odpravnine, službeni audi in zagotovljena služba na SDH! Čestitamo!
Uredništvo
Ogledov: 6,071
02/
Auf wiedersehen*, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,725
03/
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,508
04/
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
Anže Erbežnik
Ogledov: 2,108
05/
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,540
06/
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,316
07/
Anonimka proti Marku Pavlihi res ni nič posebnega - bolj je zanimivo, kdo stoji v ozadju
Uredništvo
Ogledov: 2,741
08/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?
Uredništvo
Ogledov: 1,340
09/
Verniki vzdihnejo: O, Bog! Otroci in Italijani v stiski kličejo mamo. Socialistični uradniki rečejo: jebemtiboga. Jaz pa sem izčrkoval v misli: O, Giordano Bruno!
Uredništvo
Ogledov: 694
10/
Kot svinje z mehom! Fundacija invalidov in humanitarcev dobi vsako leto 20 milijonov, ki jih razdeli diskriminatorno, netransparentno, koruptivno in arbitrarno!
Igor Mekina
Ogledov: 1,992