Komentar

Moje srečanje z Janezom Zemljaričem

To, da se Zemljarič uradno sestaja z ministri Cerarjeve vlade, je sicer bolje, kot da bi se dobivali po bifejih ali gostilnah, ne spremeni pa to dejstva, da se stari "udbaši" tudi 26 let po svoji upokojitvi obnašajo kot gospodarji in aktivno sodelujejo pri spodkopavanju avtoritete demokratično izvoljene oblasti. Ravno ta razsežnost Zemljaričeve subverzivnosti očitno predstavlja intelektualno prehud zalogaj za ministra Počivalška, ki se je po burnih odzivih na srečanje z bivšim šefom SDV v več pogovorih pridušal, da bo na sestanke sprejemal kogarkoli bo hotel.

16.09.2016 14:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Janez Zemljarič   Zdravko Počivalšek   SDV   Miro Senica   Skupina Ypsilon   Udba   lobiranje

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem. "Vem, kdo ste", sem mu odvrnil. Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, preden mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

Ko sem v torek slišal, da je Janez Zemljarič, nekdanji šef Službe državne varnosti, prvi direktor Kliničnega centra in eden dolgoletnih represivnih stebrov bivšega režima, obiskal ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in mu predstavil "ideje v zvezi turizmom", sem se najprej zakrohotal. S podobnimi izgovori je namreč tovariš Zemljarič pred leti obiskoval tudi Simona Vrhunca, tedanjega generalnega direktorja UKC Ljubljana. Tudi njemu je predstavljal "ideje v zvezi z bolniki". Moja reakcija je bila torej človeško spontana. Nekdo, ki ima pri svojih 87. letih še vedno toliko idej, hkrati pa pooseblja vse, kar je danes zgodovinsko obsoletno - Američani bi za Zemljariča, čigar vzdevek v omrežju je Della Terra, dejali, da se je po padcu Berlinskega zidu znašel na napačni strani zgodovine, on a wrong side of history -, bi moral biti glede svojega pojavljanja v javnosti neprimerno bolj previden. Vprašanje osebnega statusa funkcionarjev nekdanjih komunističnih vzhodnoevropskih tajnih služb je namreč v moderni demokratični družbi lakmusov papir odnosa do človekovih pravic in dostojanstva. Ker gre za pripadnike represivnega aparata, ki ima na vesti človeška življenja, je naša dilema glede teh mračnih sopotnikov bivšega režima pravzaprav načelne in moralno-etične narave.

 

Kajti nekdanja SDV, Služba državne varnosti, med ljudmi običajno imenovana kot Udba, ni bila taborniška organizacija, pač pa tajna izpostava represivnega aparata, zadolžena tudi za preganjanje in celo usmrtitve t.i. sovražnikov ljudstva. Kdo so bili sovražniki ljudstva, v veliki večini primerov niso odločala sodišča, pač pa tajni uradni list in strogo zaupne partijske depeše. Likvidacije, ki so jih agenti Udbe desetletja opravljali po svetu, niso imele pravnega temelja, ampak so bile prepuščene arbitrarni presoji partijske vrhuške, kdo je sovražnik ljudstva in si zasluži strel v tilnik, "samomor" ali "prometno nesrečo". Ker je bila slovenska politična emigracija za razliko od ustaške (hrvaške) ali srbske neprimerno bolj benigna, so bile likvidacije bolj izjema kot pravilo, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Agenti SDV, ki so opravljali "naloge v tujini", so formalnopravno zgolj izvajali ukaze nadrejenih; bržkone v dobri veri, da je to, kar počnejo, prav in da s tem služijo svoji domovini. Po poveljniški odgovornosti bi bilo zato problematično preganjati in inkriminirati vse, ki so kdajkoli delali ali sodelovali z Udbo. Na drugi strani pa je povsem drugo vprašnje odgovornosti, ki se nanaša na tiste, ki so to službo vodili oziroma dajali ukaze, med katerimi so bili tudi tisti o likvidacijah t.i. sovražne emigracije v tujini, zlasti tedanji Zvezni republiki Nemčiji, Avstriji, Argentini, Kanadi, Avstraliji, deloma pa tudi Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in celo na Švedskem, kjer je delovala ustaška emigracija in med drugim ubila jugoslavanskega veleposlanika.

 

Slovenska Udba je imela z likvidacijami emigracije samo toliko, kolikor je je logistično prispevala k njihovi izpeljavi, sicer pa se je s slovensko diasporo ukvarjala predvsem na ideološki in zastraševalni ravni. A kot rečeno, kljub temu so med leti 1946 in 1991 likvidirali nekaj slovenskih "sovražnikov ljudstva". Med njimi tudi dva člana slovenske skupine študentov iz Rima, znane pod imenom Ypsilon, ki so že leta 1968 priporavili memorandum o ekonomski in politični neodvisnosti Slovenije z naslovom Slovenija 1968 kam?. V njem so avtorji s preroško natančnostjo napovedali osamosvojitev Slovenije, o čemer sem pred leti pisal v kolumni z naslovom Zarotniki iz vatikanskih vrtov na Siolu (vir). Fantje so manifest natisnili in ga pretihotapili v Slovenijo, kjer so ga po pošti poslali na več deset naslovov, pri tem pa jih je eden izmed slovenskih simpatizerjev izdal Udbi. V strahu, da bi udbovci našli skupino in njen manifest, so preostale knjižice nemudoma skrili v knjižnico papeške univerze Gregoriana, od tam pa v Vzhodni inštitut. Tisto, kar je v tej, še danes v glavnem zamolčani zgodbi treba izpostaviti, je to, da sta dva iz skupine štirih avtorjev manifesta Slovenija 1968 kam? z življenjem plačala svoj pogum in vizionarstvo. Leta 1980 je v "prometni nesreči" v Nemčiji umrl eden, pozneje pa v Argentini še drugi član. Danes sta živa še dva – eden od njiju živi v Franciji in ga nisem imel priložnosti spoznati, medtem ko sem drugega srečal v Rimu oziroma Vatikanu. Med dolgim sprehodov po vatikanskih vrtovih mi je povedal to zgodbo. Še vedno se spomnim tistega vročega junijskega dopoldneva, ko sva hodila med bujnim rastlinjem in skrbno urejenimi zelenicami, kjer sva vsake toliko naletela na kakega vrtnarja. Tisto, kar se mi zdi danes svojevrstna igra usode, pa je to, da sem še isto poletje, morda dva mesec kasneje sredi Ljubljane in prav tako na nekem vrtu srečal in spoznal - Janeza Zemljariča.

 

Te zgodbe doslej še nisem javno objavil. Predstavljajte si elitno večerno zabavo na prostranem vrtu Vrhunčeve vile na Barjanski cesti v Ljubljani, kjer domuje odvetniška pisarna Senica. Zabavo sta organizirala Združenje YES in Miro Senica, z njim pa posredno tudi Katarina Kresal, ki je bila takrat na čelu LDS, sicer pa ministrica za notranje zadeve v vladi Boruta Pahorja. Na tistem vrtu se je kar trlo ljudi, politiko, menedžerjev in vseh drugih članov t.i. slovenske družbene smetane. Hrane in pijače je bilo v izobilju, vzdušje je bilo razigrano, gostje so pili šampanjec in koktejle in se nastavljali edinemu uradnemu fotografu, medtem ko ostali mediji, zlasti kamermani in novinarji nejevoljni (o)stali na drugi strani železnih vrat. Na zabavo sem prišel po službeni dolžnosti kot svetovalec uprave graške Styria Media International AG in če se mi že čez nekaj ur ne bi mudilo na daljšo pot, bi se bržkone v družbi nekaj prijateljev zadržal pozno v noč. Tako pa sem ostal le krajši čas in popil kozarček, ko me je v nekem trenutku Branko Pavlin, tedanji predsednik uprave časopisne hiše Dnevnik, zelo dobre volje vprašal, če bi rad spoznal predsednika. Nisem povsem razumel, koga misli s tem, saj je bilo na zabavi kar nekaj predsednikov uprav in nadzornih svetov, pa tudi ministrov, vendar nisem opazil predsednika vlade ali celo države. Zakaj pa ne, sem mu odvrnil. Vedno je lepo spoznati predsednika. Pavlin me je odpeljal do starejšega človeka manjše postave, obdanega s krogom ljudi, in naju predstavil.

 

"Ali me poznate?" me je vprašal "predsednik". V tistem hipu mi je postalo jasno, da govorim z Janezom Zemljaričem.

"Vem, kdo ste", sem mu odvrnil.

 

Izmenjala sva še nekaj vljudnostnih besed, potem pa mi je dal svojo vizitko. Na moje vprašanje, če naj ga kdaj pokličem, je odgovoril: "Vsekakor. Saj sem vam jo prav zato tudi dal."

 

Vizitko sem vtaknil v notranji žep suknjiča in kmalu odšel domov. Že čez nekaj ur sem se vozil po prazni Turski avtocesti (Tauernautobahn) proti Münchnu in razmišljal o tem, kaj v resnici počnem v Sloveniji, kako se počutim v družbi, kjer je tik pod površjem nekakšna temna, lepljiva gmota, s katero se noče nihče spoprijeti, ker je vsakega strah za lastno preživetje in se boji, da bi se mu podrla iluzija sreče, če bi stegnil roko in potipal, kaj se dejansko skriva v tej temni snovi, ki nam je do danes že skoraj povsem uničila državo. Toda leta 2009, ko sem se prvič na takšen neposreden način srečal s paralelno oblastjo, kjer ob "predsedniku", ki mi je dal svojo posetnico, sobivajo še mnogi drugi "predsedniki" in "šefi", me je pred občutkom tesnobe varovala služba pri tuji korporaciji, zato se nisem pretirano poglabljal v drobovje slovenske tranzicijske zgodbe. Obenem pa je bilo takrat še prezgodaj, da bi slutil, kakšen tragičen razplet čaka našo državo po gospodarski in finančni krizi, ki se je začela kakšno leto kasneje.

 

Po nekaj urah vožnje in mnogih kilometrih sem počasi sproščeno zadihal. Z vsakim kilometrom sem se bolj osvobajal domovine. Ko sem se čez kak teden vrnil v Ljubljano, sem v žepu suknjiča našel vizitko z imenom Janez Zemljarič. Ne vem, zakaj, domnevam pa, da iz gole radovednosti, sem zavrtel številko in se dogovoril, da pridem v ljubljanski WTC na kavo k temu človeku. Kak dan pred napovedanim sestankom pa me je poklicala njegova tajnica in se opravičila, da mora moj obisk preložiti na drug termin in da mi bodo sporočili, kdaj bo to.

 

Z Janezom Zemljaričem se nisva nikoli srečala.

 

Prepričan sem, da me je dal pred napovedanim sestankom preveriti in ker nisem iz pravega okolja, družine, kaste ali omrežja, kot vam je ljubše, je ocenil, da bi se bilo z menoj preveč tvegano sestati. Če bi minister Počivalšek, ki je Zemljariča pred nekaj dnevi sprejel na pogovor, da bi mu predstavil "ideje v zvezi s turizmom", govorila pa naj bi predvsem o utopičnem projektu prvega slovenskega otoka pred Izolo, premogel vsaj malo občutka za spodobnost, potem bi takšno srečanje gladko zavrnil. Obnašanje tega neregistriranega lobista, ki ima za seboj bogato zgodovino, s katero bi si v vsak normalni demokratični državi prislužil neformano prepoved javnega delovanja, se bo nadaljevalo vse dokler mu bodo javni funkcionarji izkazovali nekakšno lojalnost ali celo strahospoštovanje.

 

Zemljarič je z enim samim sestankom razgalil šibkost in pomanjkanje samozavesti aktualne vlade, v kateri prevladujejo birokrati, oportunisti in nesposobneži, vsaj enega člana vlade pa sumimo korupcije (o čemer bomo še poročali). Takšna druščina se ni sposobna upreti avtoriteti tistih upokojencev, ki predstavljajo nekdanjo oblast v najslabšem pomenu. Zato Zemljaričevo sestajanje z ministri Cerarjeve vlade predstavlja dokončni razkroj izvršilne oblasti...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
13
19.08.2019 19:00
Presenečenje in zgražanje sproža uporaba zelo surove sile, s katero se ruski policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot ... Več.
Piše: Božo Cerar
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
4
18.08.2019 19:00
Glede osamosvajanja in sploh strateških vprašanj je bil najbolj dosleden članKučanovegapredsedstva. Bil je Demosov človek pri ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Življenje se zgodi med ponavljanjem in slučajem
2
17.08.2019 22:59
Digitalna umetnost je postala že skoraj prevladujoča. Ravno zato je tako neskončno pomembna njena kritična refleksija. Ne le ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
20
13.08.2019 20:51
Pustite Greenpeace ali Amnesty International, ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Portret Gertrude Stein: Medtem ko je opravičevala diktatorja Petaina, je Picasso sprejel Stalinovo nagrado
0
10.08.2019 23:53
Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
13
09.08.2019 21:49
Nekdanji šolski minister in pronicljivi komentator nesporazumov evropske in slovenske politike Žiga Turk je dregnil v gnezdo ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!
0
03.08.2019 22:28
Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Kdo in kako se danes bori proti kartelom, proti korupciji?
24
01.08.2019 21:20
V nadaljevanju teme o dvopolnosti v vsakem človeku, ki sem jo na portalu odprl že 10. junija letos, želim natančneje izpostaviti ... Več.
Piše: Miha Burger
Medijska poroka iz koristoljubja: Zapoznela združitev Dnevnika in Večera
8
31.07.2019 19:00
Pomp okoli združitve Dnevnika in Večera, ki je tudi formalno dobila potrditev varuha konkurence, je lahko tudi posledica obdobja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bigger picture*: Atlantska listina in trikotnik ZDA - EU - Rusija
7
30.07.2019 20:00
Evropska unija je bila 50 let prizorišče tekmovanja Francije, Nemčije in Velike Britanije za evropsko prvenstvo. Pri tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Boris
11
29.07.2019 22:00
Če v Združenem kraljestvu komu omenite Borisa - bodisi pakistanskemu priseljencu, nemškemu bankirju ali valižanskemu kmetu -, ... Več.
Piše: Keith Miles
Tista prekleta kapelica pod Vršičem ali ruski konec zgodovine
31
28.07.2019 19:00
Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spomeniki revolucionarjem: Pustiti, podreti ali preseliti v muzeje?
8
28.07.2019 09:00
Ob nedavnem performansu , ko so neznani strorilci z rdečo barvo preplesakali spodnji del nog monolitnega spomenika Borisa ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bog jim pomagaj! Jaz jim ne morem na noben način.
0
27.07.2019 23:47
Viktor Borisovič Šklovski ni bil, kot mnogi menijo, revolucionar-proletarec-inetelektualec, temveč je bil v državljanski vojni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako to, da so funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije tako slabo plačani?
14
26.07.2019 22:00
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ob prihajajoči 15-letnici tega organa opozarja na vrsto težav, s katerimi ... Več.
Piše: Boris Štefanec
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
14
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
5
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
9
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,897
02/
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,421
03/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,773
04/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,315
05/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 1,256
06/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 1,298
07/
Zbogom, Denis, piši v miru!
Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Ogledov: 1,024
08/
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
Uredništvo
Ogledov: 760
09/
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
Uredništvo
Ogledov: 2,405
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 5,605