Vse misli bi hotele hkrati ven iz mene pred vas, pa se bojim, da je bilo vse skupaj preveč evforično. Želim si, da se ne bi zatikal in se po nepotrebnem širil s pridevniki. No, pa se že zatikam, zato se bom omejil in sistematiziral. Tako bo komentar vsaj pregleden, če že ne bo infotainment. Odločil sem se, da ga bom organiziral z imenskim kazalom. Nobeno ime ne bo položeno pred vas, ne po hierarhiji, ne po trenutni medijski izpostavljenosti. Vsi, ki jih bom omenil, so odličniki. Imenoval bom tiste, ki sem jih srečal v teh svetlih in hitrih dnevih prejšnjega tedna na Ars Electronici. V soboto, 11.9. 2016 sem sedel v presvetljenem jutru poleg rojstne hiše Antona Brucknerja, v Ansfeldenu poleg Linza, in si veselo zamomljal v čelo: Vse, čisto vse novoveško, bodisi odlično ali nasprotno odličnemu, je spočeto iz snovi romantike.

V mojem današnjem imenskem kazalu je poleg Mihe Turšiča kar nekaj nagrajencev Ars Electronice 2016. Kunst ist grosse Kraft, die alles schafft. Umetnost je velika moč, ki lahko vse spremeni.

Prvi dve imeni: Evelina Domnitič in Dimitrij Gelfand.

To, kar je potrebno takoj izpostaviti, je to, da je bil avditorij njune peformativne akcije fascinantno zbran, čezčloveško potopljen v umetnino. Vrhunska zbranost avditorija je bila integralni del te briljantne celote. Evelina in Dima sta proizvedla umetnino, kozmogonijo prvegega reda! Vzpostavila sta jo z natančno izbranimi tehnološkimi orodji in dosegla v nas kozmično razsežnost najvišje stopnje. Umetnost je enako razum! Gledali smo mikrotehnološko resničnost, ki je bila medijsko manipulirana in lasersko ojačana. Visokofrekventno zvočno in vizualno operacijo smo gledali v realnem času na ekranu. Pozor! Testna procedura je izoblikovala rezultat: Torus!

Naj si še enkrat zaukažem; ne bom si dovolil, da bi me zaneslo v opis in razlago umetnine. To, kar želim izpostaviti, je natančno vidno: Oblika vesolja je torus! Prepričan sem, da potrebujem časovno distanco, da bom lahko svoje umetniško doživetje umetnine Evelinine in Dimine umetnine opremil z duhovnim in poetskim inventarjem. Navkljub temu, da smo gledali pretok časa, ki je v visokotehnoloških umetniških praksah že uveljavljen, še nikoli ni bil tako poetsko sistematičen.

Slučaj je hotel, da se je pred akcijo Eveline in Dime usedla poleg naju z Dunjo Robertina Šabjanič. Opozorila me je na izbor umetnin v bunkerju linške bivše analogne Pošte. Poglej, bralec, kaj dela elektronika! Ukinja analogne pošte! Med drugim sta bila poleg umetnine Robertine Šebjanič v izboru Bunkerja tudi Nele Akamuza, umetnik, katerega razstavo lahko vidite v tem trenutku v našem mestu Ljubljana v galeriji Kapelica, Špelo Petrič z umetnino Soot-to-mat in Dejana Verzela z estetiziranim fotografskim ekscesom.

Neplačan oglas: Državljan republike Slovenije, vsaj enkrat moraš v življenju vstopiti v galerijo Kapelica na Kersnikovi 4, če že nisi dosedaj vstopil morda celo večkrat!

Tretje ime: Robertina Šebjanič.

Robertina Šebjanič izhaja iz impresivnega pojava, iz čutno-intelektualne senzacije petih ljubljanskih bioumetnic, ki formulirajo in razgrajujejo najkompleksnejše biotske procese ter proizvajajo novo dinamiko v umetnosti, tako na planetarni, kot na lokalni ravni. Robertina Šebjanič je na Ars Electornici manifestirala dve umetnini, performativno umetnino skupaj v sodelovanju s Slavkom Glamočaninom in procesualno umetnino z Ido Hiršenfelder in Alešem Hiengom-Zergonom. Za prvo umetnino z naslovom "Aurelia 1+Hz /proto viva sonification" je dobila častno priznanje Ars Electronice, za drugo umetnino "Time Displacement/Chemobrionic Garden" pa nominacijo v sklopu evropskega projekta za povezovanje znanosti in umetnosti Starts prize-2016.

Oba projekta sta v svoji izvrstnosti potopljena v zvočenje neslišnega, v prvi umetnini umetnica zvoči živo neslišno, svet meduz, v drugi pa zvoči rast kristalov. Obe umetnini opazujeta medvrstne temelje, ki izhajajo iz biološkega in kemičnega.

Detajl: Ali se zavedate, bralci, da včasih nekaj zavrnemo samo zato, ker barva kože ne ustreza kontekstu?

Robertina Šebjanič je dosegla s svojima dvema manifestacijama, seveda s skupaj s Hiršenfelderjevo, Glamočaninom in Hiengom, natančno razvidno in izčiščeno optimalizacijo svojega duha skozi duh časa. To pa je v umetnosti največ! Poleg Robertine Šebjanič predstavljajo odličnost bioumetnosti še imena, kot so Polona Tratnik, Saša Spačal, Maja Smrekar in Špela Petrič.

Četrto ime: Špela Petrič.

Umetnina z naslovom Soot-o-mat je biopolitični komentar uporabe živih organizmov v proizvodnih procesih. V umetnini-stroju je vpeta in izolirana mišica morske školje, ki v povratni zanki s sproščanjem in krčenjem na steklenem valju, prekritem s sajami, izrisuje školjkin ritmični graf krčenja in sproščanja, proizvodnega giba, kot to počne delavec prve in druge industrijske revolucije, ki je vpet v strojno tovarniško ali pisarniško logiko. Etična strojnica ni samo refleks mizernosti, je tudi strojnica smrti, tovarniške ali pisarniške, ki zahteva dokončno prevrednotenje taylorističnih impulzov, v katere je ta trenutek vpetih več miljard ljudi.

Peto in šesto ime: Christoph Wachter in Mathias Jud.

Z Dunjo sva poslušala v OK centru predavanje Christopha Wachterja in Mathiasa Juda, ki sta proizvedla digitalno umetnino v umetniški zvrsti "spyart" z naslovom "Pozdravljeni vohuni, me slišite?". Na povabilo švicarske ambasade, ki se nahaja v srčiki nemškega vladnega korpusa v Berlinu, sta proizvedla taktično umetnino s pozicije: če oni vohunijo za nami in nas nadzorujejo, bomo tudi mi njih opazovali in nadzorovali! Na strehi ambasade sta postavila "naredi si sam" anteno in prek nje vzpostavila brezžično (wi-fi) mrežo s pozicije novoveškega čivkanja in krakanja: "Hej, NSA, imam obupno glasnega soseda, prosim, če lahko pošlješ nadenj dron in ga utišaš. Bil bi ti hvaležen."

Sedmo ime: Luis-Philippe Demers.

Luis-Philippe Demers je moj dolgoletni znanec. V Montrealu je skupaj z Billom Vormom proizvedel petindvajset ramenskih exoskeletov, od katerih jih je bilo šest nameščenih v predstavitveni dvorani Ars Electronice, kjer sta predavala Wachter in Jud. S pomočjo šestih izbranih gledalcev iz avditorija, ki so jih pred dogodkom oblekli v kobinizone ter jim nadeli na ramena skeletone, sta materializirala mehatronski eksces, prepojen z lepoto in kritičnim mišljenjem. Enako programirani mehatroni so vodili plesne gibe gledalcev. Slučajni gledalci oziroma igralci so se morali samo prepustiti kolektivno nadzorovani gibalni dinamiki. Sinhrono so nam odplesali elektronsko programiran obred prve in druge industrijske revolucije. Ali že živimo v postindustrijskem svetu ali smo še v poziciji taylorističnega inferna?

Na koncu komentarja seštevek o tehno planetu po ogledu Ars Electronice leta 2016: Vsi znanstveni rezultati nam morajo biti dostopni. Civili nikakor ne smemo dopustiti, da bi nam militanti sprivatizirali bazične raziskave skupaj s svojimi podizvajalci. Vsi, ampak čisto vsi moramo imeti dostop do umetne inteligence, šele tako lahko vzpostavimo temeljne vrednote tega sveta kot celote. Vsi, čisto vsi, smo že del tega ogromnega sistema, ki se vedno bolj prepleta v monumentalno celoto. Ta kompleksna celota postaja naše razširjeno telo. Prehod iz vizualnih konceptov v realni svet postaja vedno bolj enostaven. Razvojni umetniki smo že udeleženi v najbolj kompleksnih procesih. V njih pa prepoznavamo etične dileme, ki smo jih dolžni osvetljevati z vsemi možnimi strategijami in taktikami. Čutimo odgovornost, da skupaj z znanstveniki vzpostavimo kritični vpogled v visokotehnološka stanja, da skupaj z njimi preizprašujemo naše etične horizonte. Sami sebi moramo odgovoriti, v kakšni tehno skupnosti želimo živeti. Naj nam skupni spomenik postane naš tehno planet!