Evropska unija je kompleksen projekt, ki ima veliko očetov. Če pustimo ob strani idejo skupnega evropsko kulturno-političnega prostora Svetega rimskega cesarstva, ki ga je ustanovil sveti Karl Veliki in je preživel vse do časa Napoleona, pa Evropske skupnosti oz. Unija izvirajo iz multikulturne, krščanske vizije Coudenhove-Kalergija, ki je leta 1923 napisal manifest Panevropa, ter iz prostozidarskih, liberalnih krogov Artura Spinellija. Združene države Amerike so tej opisani podlagi po drugi svetovni vojni dodale realpolitično željo po stabilnem trgu, sestavljenem iz vojaško podrejenih, a politično stabilnih zaveznikov, ki bi bili sposobni držati fronto pred komunizmom. Iz vseh teh gibanj je nastala Unija, kot jo poznamo danes. Izkazala se je za uspešno zamisel, vse dokler jo je vodila funkcionalistična vizija. Svojo nestabilnost oziroma vse hibe združevanja suverenih držav pa je pokazala v trenutku, ko je vstopila v unionistično paradigmo. V času, ko smo iskali in gradili prihodnost z ad hoc projekti, smo našli soglasje in sodelovanje. Ko pa smo v zadnjih dvajsetih letih začeli oblikovati federalistično vizijo na podlagi evra, in sicer pod pritiskom francoske bojazni pred veliko Nemčijo, smo padli v začarani krog nazadovanja. Evro je pokazal, da skupna valuta brez skupne vlade resnično ni mogoča, a žal je istočasno tudi dokazal, da skupna valuta s seboj avtomatično ne prinese tudi skupne vlade.

Leta 2008 so se pod velikim špekulativnim napadom na naš finančni sistem jasno pokazale razlike med članicami. Takrat se je začela globoka kriza, iz katere še danes ne najdemo izhoda. Še huje: migracijska (migrantska) kriza je le - načrtno - poglobila razpoke in nasprotovanja. Brexit je prvi dokaz razpada sistema, čeprav sam izhod Združenega kraljestva pravzaprav ne bo prinesel velikih razlik v odnosih med Brusljem in Londonom. Britanija je v resnici z referendumom pridobila prav to, kar je dolga leta iskala: še naprej bo ostala del skupnega trga, še naprej bo za to dajala denarni prispevek, le izključila se bo iz skupnega političnega vodenja. Otok bo dejansko obdržal prednosti, ki jih je vedno iskal v evropskem prostoru, istočasno pa se bo znebil odgovornosti "federalizacije", kar je tako ali tako vedno bilo v nasprotju z njegovo tradicijo in državnim interesom.

Unija tvega svoj razpad, če v kratkem ne bo izumila novega skupnega projekta, v katerega bo verjela večina državljanov in v katerem bomo mi volivci videli smisel skupne poti.

Živimo znotraj eksplozivnega scenarija: še nikoli se istočasno ni zgodilo, da bi v Bruslju sedela izjemno nesposobna komisija (zagotovo najslabša Evropska komisija do danes) in da bi države imele tako nekvalitetne politične voditelje. Slovensko Panevropsko gibanje (SPG) že dolga leta opozarja na nevarnost, ki jo za našo prihodnost predstavlja neprestano prenašanje odgovornosti s strani lokalnih politikov na bruseljske institucije in na tamkajšnjo razklanost. V iskanju učinkovitejšega ravnovesja moči znotraj Sveta, kjer so male državice zgolj plen velikih sil, je SPG pred leti predlagalo, da se tudi v centralni Evropi med Slovenijo, Hrvaško, Avstrijo, Češko, Slovaško in Madžarsko oblikuje uradno sodelovanje, kot ga imajo države Beneluksa ali Skandinavije. Pozitivni učinki bi bili številni. Na primer: boljše lokalno sodelovanje in razvoj, večja relativna teža pri odločitvah znotraj Unije, stabilizacija EU zaradi reševanja regijskih problemov na lokalni ravni ter t. i. mehak pristanek v nezaželenem primeru, če bi Unija nekega dne razpadla.

Takšno vizijo je za svojo sprejel tudi eden od predsednikov avstrijskega zveznega parlamenta in kandidat za predsednika Republike Avstrije Norbert Hofer, ko je pred tedni prišel na obisk v Slovenijo. Reakcije naše politike so bile histerične, saj so vsi mislili, da nam Avstrijci pod svojim vodstvom želijo ponovno vsiliti Avstro-Ogrsko. Minister Karl Erjavec je vizijo označil za Hoferjevo lastno promocijo in za nevaren predlog, ki lahko pripelje do razpada Unije. Če bi se naš zunanji minister vzdržal pri komentiranju zadev, ki niso blizu njegove standardne demagoške politike, bi lahko ugotovil, da je predlog "slovenski" in bi ob pravem času lahko celo postal "njegov" projekt glede na to, da naša zunanjepolitična strategija Slovensko Panevropsko Gibanje uvršča med uradna sredstva mehke moči naše diplomacije, ter glede na to, da je val združevanja različnih držav znotraj EU neustavljiv in celo dobrodošel prav zaradi razjasnitve ravnovesja moči, ki je nujno potreben. Karl Erjavec je za časnik Večer povedal, da bo zadeve rešilo srečanje članic v Bratislavi. Danes vemo, da je to srečanje le poglobilo nesporazume. EU od samega začetka vodijo skupine! Na začetku so bile članice ustanoviteljice s podporo ZDA, potem je nastal "francosko-nemški vlak", ki se srečuje pred vsakim evropskim vrhom, Višegrajska skupina zagovarja lastne interese, baltiške države se iz dneva v dan poskušajo globlje povezati, medtem ko Skandinavci že od nekdaj lastne interese zagovarjajo enoglasno.

Čas je, da se začnemo zavedati, da vlak Evrope pelje naprej ali pa k razpadu. Rešitve obstajajo, potrebujemo le pametne politike, ki bodo trezno razmišljali in razumeli mednarodno politiko. V danih okoliščinah federativna Evropska unija ne bo nikoli obstajala. Čeprav slovenski predsednik Borut Pahor vneto zagovarja federativno ureditev, je to projekt, ki nikoli ne bo zaživel, ker ga lahko omogoči le popolna predaja suverenosti vseh držav. To pomeni, da bi moral prav naš predsednik predati vse svoje in vladne pristojnosti nekomu drugemu. Čeprav nam ni všeč, bo Evropska unija vedno ostala nekaj posebnega. Nikoli federacija, nikoli država, nikoli konfederacija, pač pa Unija: pravni unicuum v mednarodnem sistemu. Njena naloga je naša varnost, mir, razvoj in blaginja. Zato je potrebno, da se preoblikovanja Unije lotimo trezno in z utemeljenimi predlogi, ne pa demagoško ali populistično. Regionalizacija znotraj Unije je v teku in je lahko rešitev za njeno preživetje.