Prispevek Dejana Steinbucha z naslovom Moje srečanje z Janezom Zemljaričem (vir) je kljub oblikovni spretnosti vsebinsko prazen. Še bolj je prazen glede profesionalne in moralne integritete. Da začnemo od konca: "predstavljajo nekdanjo oblast v najslabšem pomenu". A res? Kolikor vem, je bil Janez Zemljarič predsednik slovenskega izvršnega sveta med 1980 in 1984 (zanimivo: mediji ga vedno omenjajo kot šefa Udbe, praktično nikoli pa kot predsednika slovenske vlade - zakaj neki? Morda zato, ker ga, če bi upoštevali njegove rezultate v tem času, ne bi mogli tako pljuvati?). Dajmo pogledat, kakšne razmere je podedoval Janez Zemljarič leta 1980 in kakšen predsednik vlade je bil?

Začetek osemdesetih je bila najhujša kriza po 2. svetovni vojni (2. naftni šok). Obrestne mere so bile v Nemčiji blizu 20% p.a., ljudje so se vozili par-nepar. Cela Evropa in razviti svet (da nerazvitega ne omenjam) sta bila v težki krizi. Podobno kot po 2008. Jugoslavija je po Titovi smrti praktično bankrotirala. Začela se je dezintegracija države. V tem času je slovenska vlada uspela v veliki meri obvarovati Slovenijo pred težo krize, ki je takrat že dodobra stresala Jugoslavijo. V tem času je Slovenija, kot rezultat načrtne politike slovenske vlade, ne samo v veliki meri obvarovala slovensko industrijo in standard slovenskih ljudi, temveč je hkrati naredila odločilen zasuk svoje industrije na zahod. Brez tega zasuka v izvoz ne bi bilo deset let kasneje ekonomskega temelja slovenske samostojnosti.

Kljub strahoviti krizi tako v državi kot v svetu smo takrat odpirali nova delovna mesta in nove tovarne, danes jih zapiramo, mladi pa so brez dela. Resda ni bilo zelo bogatih, ampak lačnih in socialno ponižanih, tako kot danes, tudi ne. Ko je bil Janez Zemljarič od 1984 pa do 1988 podpredsednik jugoslovanske vlade, je bila Slovenija (relativno glede na prebivalca) svetovna investicijska velesila. Od SCT, IMP, Metalne ... slovenska podjetja so gradila tovarne, ceste, hidroelektrarne ... v vrednosti stotin milijonov dolarjev letno po vsem svetu. Danes od tega ni ostalo skoraj nič. Zakaj ne? Zato ker je investicijska dejavnost v tujini bistveno povezana s kvaliteto dela in podpore domačih vlad. Osebe, ki so vodile slovenske vlade po osamosvojitvi, od daleč ne pridejo blizu poslovni prodornosti in profesionalnosti, ki jo je izkazoval Janez Zemljarič kot podpredsednik jugoslovanske vlade. Bil je pravi ambasador slovenske industrije.

Čas vlade Janeza Zemljariča je verjetno zadnji, ko smo Slovenci imeli res učinkovitega predsednika. Tedaj se nihče od podrejenih ni zajebaval s predsednikom slovenske vlade. Stvari so se zgodile, danes se "priča". Vlada je bila majhna in operativna ter je imela jasno razvojno politiko. Danes, tudi če bi razvojne politike imele, so vlade preveč operativno nesposobne, da bi jih sploh izvedle. Imel sem priliko to videti od blizu. Eden od razlogov zakaj, je tudi ta, da mora biti vsak vodja zgled ostalim. Ne vem, če je kdorkoli od predsednikov slovenskih vlad garal toliko kot Janez Zemljarič. Kolega, bogat upokojen desničar iz Rotary kluba, ki je tedaj delal v v vladnem uradu za planiranje, mi je pripovedal, kako mu je redno nosil materiale ob sobotah in nedeljah. Človek ne samo, da je delal cele dneve (njegovi nočni sestanki pa so sploh legendarni), delal je tudi večino vikendov. In zato rezultat ni izostal. Zato so se ga tudi podrejeni bali. Ker ni popuščal in ker so morali delati.

"Janez Zemljarič, nekdanji šef Službe državne varnosti ... in eden dolgoletnih represivnih stebrov bivšega režima"

Očetov gimnazijski sošolec, nekdaj zelo visok vodja bivše Službe državne varnosti, ki je o teh stvareh po službeni dolžnosti vedel verjetno zelo veliko, če ne vse, nam je nekoč o gospodu Zemljariču dejal naslednje: "Odkar je Janez Zemljarič prevzel slovensko SDV, ta ni ubila nikogar več." Ne vem, če je to res, niti nimam nobene možnosti, da bi to preveril. Ampak temu človeku (danes že pokojnemu) verjamem neprimerno bolj kot mladim novinarjem, ki jih tedaj še niti bilo ni. Ki pišejo o zadevah, o katerih večinoma pojma nimajo; vse kar vedo, pa je od pripovedovanja tretjih oseb, ki imajo mnogokrat svoj političen interes.

Pozablja se tudi, da je bila SDV ne samo politična policija, ampak predvsem služba državne varnosti slovenske republike. Njena naloga je bila varovanje slovenske državnosti. In če kdo misli, da so imele tedanje države t.i. demokratičnega zahoda in socialističnega vzhoda (pa tudi "bratske" službe jugoslovanskih republik) samo najboljše namene do slovenske države, je neskončno naiven. Je pa bila ta slovenska SDV neprimerno bolj benigna od tajnih služb demokratičnega zahoda. Če se danes kje ubija, se to v CIA, Mossadu, Francozi in še posebej Britanci pa ne zaostajajo dosti. Je pa ena velika razlika. Ko je bil s strani SDV ubit pripadnik teroristične organizacije, ki je postavljala bombe po jadranskih plažah in ubijala nedolžne ljudi, je to danes zahrbten umor "borca za svobodo" s strani komunistične politične policije. Ko pa zahodne tajne službe izvensodno pobijajo z droni na stotine ljudi (in zraven še desetkrat toliko civilistov kot kolateralne žrtve), so to zmage nad terorizmom. Likvidatorji zahodnih tajnih služb, agentje, ki imajo "licence-to-kill", pa so junaki akcijskih filmov.

Pa da vam dam še namig. Ste prepričani, da je Udba res ugrabila pripadnika ustašev v Avstriji? Da ni šlo mogoče za prikrit dogovor med avstrijskimi in jugoslovanskimi službami, s katerimi se je Avstrija znebila teroristov, ki jih je NATO znotraj operacije Gladio (Stay behind) vzdrževal na njihovem ozemlju? Se vam ne zdi čudno, da Avstrija ob vseh obtožbah v slovenskem tisku in prikritim pozivom ni naredila ničesar? Da ni zahtevala izročitev Janeza Zemljariča, ki je verjetno najbolj odlikovan Slovenec s strani avstrijske republike v zgodovini. So mu Avstrijci dajali odlikovanja za ugrabljanje ljudi iz Avstrije? Ali zato, ker so se za časa njegovega mandata kot predsednika slovenske vlade močno razvili odnosi Slovenije z Avstrijo?

"Janez Zemljarič, prvi direktor Kliničnega centra"

Nekoč je v zdravniški družbi (ki je bila prej desno politično obarvna kot ne) eden izmed zdravnikov iz Kliničnega centra dejal: "Nazadnje, ko je bil v Kliničnem centru red, je bil za časa Janeza Zemljariča. Takrat se noben ni upal zajebavati, ker je Zemljarič, če je bilo treba, prišel na vizito ob dveh ponoči in na mestu samem preveril, kako se dela in naredil red. Takrat so tisti, ki so delali, bili ustrezno nagrajevani, ne tako kot danes, ko je vseeno, koliko in kako delaš, pa imaš isto plačo." Zanimiva izjava, ki potrjuje tisto, kar sem o njem slišal s strani ljudi, ki so ga spremljali kot predsednika izvršnega sveta. Je pa takrat padla o Janezu Zemljariču še ena izjava. Takole gre: "Janez Zemljarič nas je sklical in dejal naslednje: 'Če bo kdorkoli preprečil, da bi nune in duhovniki obiskovali bolnike na njihovo željo, bo izgubil službo. Prav tako jo bo izgubil, če jih bo vabil v bolnico'" Tako je menda tudi bilo. Klinični center pa je za časa njegovega direktorovanja postal poleg beograjske VMA verjetno ena najboljših bolnic v bivši državi.

"Zato Zemljaričevo sestajanje z ministri Cerarjeve vlade predstavlja dokončni razkroj izvršilne oblasti..."

Dajte no? Razkroj države, če bivši predsednik vlade pride na obisk k aktualnemu ministru ali predsedniku vlade? Si predstavljate, da bi Obama odklonil obisk Clintona? Ali Merklova Schmidta? Sprejme se ga kot bivšega predsednika z vsem spoštovanjem in častmi, ki mu kot bivšemu predsedniku gredo. S spoštovanjem do funkcije, do osebe in kot nosilca neke dragocene izkušnje in političnih vez, ki lahko aktualnemu nosilcu še kako pridejo prav. Kaj mislite, da se Cerar kot čisti novinec v politiki in vodenju nasploh iz izkušnje Janeza Zemljariča res ne bi mogel ničesar naučiti? Sam sem se kot direktor redno sestajal z bivšimi direktorji podjetja. Vedno sem bil vesel njihovih nasvetov (pa če sem jih upošteval ali ne) in če drugega ne, dobrih želja. Kaj res mislite, da si človek pri 87. res še želi denarja, slave, oblasti ... ali mu gre predvsem za to, da bi nekaj od njegovega dela še živelo naprej?

Vsa ta kampanja okoli bivšega predsednika gospoda Janeza Zemljariča v zadnjem času je eno samo pritlehno obrekovanje človeka, ki je pri 87. prestar ali pa preveč moder, da bi vrnil milo za drago. Izgleda kot maščevanje nizko rangiranih psov v tropu proti ostarelemu alfa samcu. Nekoč so se plazili pred njim s sklonjeno glavo in z repom med nogami, zato zdaj s toliko večjim pogumom lajajo. Včasih se sprašujem, če ni kampanja proti že desetletja upokojenemu bivšemu predsedniku samo zato, da se pozornost odvrne od aktualnih akterjev.

Gospoda Zemljariča poznam vsaj štiri desetletja. Nekoč so bili redni gostje v gostilni očetovega strica. Mi otroci, med njimi Zemljaričeva Jana, pa smo se igrali zunaj. Zemljaričevi so bili vedno pozorni, vljudni, včasih nekoliko zadržani. Sčasoma so z očetovim stricom postali prijatelji. Janez je dostikrat prinesel kakšen spominek iz potovanj, Tina (Tomlje, soproga Janeza Zemljariča, nekdanja županja Ljubljane, op. uredn.) pa je včasih vzela grablje v roko in pomagala pri obračanju sena in drugih delih, ki jih je v gostilini in kmetiji vedno preveč. In ko so naši "ta stari" zboleli, so jih večkrat obiskali v bolnici. Nobene politike ali poslov ni bilo v njihovih srečanjih. Moji sorodniki so že pomrli, gostilne ni več.  Zemljaričevi pridejo včasih naokoli, včasih se ustavim pri njih, ko sprehajam psa. Vedno sem jih vesel.

V času mojega dela v AUKN so bili mediji polni zgodb o domnevnem Zemljaričevem vplivu. Tudi sam sem mislil, da je moje imenovanje, ki je bilo veliko presenečenje tako za javnost kot tudi zame, mogoče rezultat njegovega priporočila. Navsezadnje me razen Gasparija in Križaniča nihče drug ni poznal. Šele leta po mojem odhodu iz AUKN mi je minister Križanič povedal (dolgo je rabil), da sem bil predvsem kandidat Mitje Gasparija. Mitja Gaspari se ni nikoli drznil karkoli zahtevati od mene, še manj Janez Zemljarič. Nekoč sredi mandata me je vprašal, če mi je težko. To je bilo vse.

Prvo "politično" debato sva imela šele par let po tem, ko sem zapustil AUKN. Leta se mu že poznajo, ampak vsake toliko pa je povedal kaj takega, da bi si želel, da bi podobno modrost, umirjenost in treznost, predvsem pa skrb za slovenski narod, doživel tudi od naših politikov.

Da se razumemo, nihče ni nad Zakonom. Če pa ima kdo trdne dokaze, potem naj gospoda Janeza Zemljariča obtoži. Formalno. Ne anonimno kot kakšen pezde, ampak naj da obtožbo z imenom in priimkom. Mano a mano. Pod grožnjo nasprotne tožbe (kazenske in civilne) zaradi krive ovadbe, seveda. Če pa dokazov nima in samo ponavlja klevete proti zelo staremu človeku, ki je bil poleg tega še (zelo uspešen) predsednik slovenske vlade v enem od najzahtevnejših obdobij narodove zgodovine, potem naj v svoji sramoti raje ponovno premisli, kaj dela. Da parafraziram Sveto pismo: "Tisti, ki je v življenju že kaj podobnega ustvaril in ki je brez greha, naj prvi vrže kamen."

Mene tukaj zraven ne bo.