Poročilo zveze NATO, ki si ga lahko v izvirniku ogledate na tejle povezavi (vir), je bilo javnosti predstavljeno že junija 2015, zato z vso odgovornostjo trdimo, da so razmere v Slovenski vojski danes še slabše. Pred kratkim je naokoli zakrožila celo neslana šala, da za Slovensko vojsko ni več jasno, ali sploh še obstaja, vsekakor pa je dokazano ostala brez streliva - metaforično in v nekaj primerih menda celo dobesedno. Vse to pa pomeni, da v javnosti ni dovolj podatkov o tem, kakšne so dejanske razmere v slovenskih oboroženih silah, ki so nastale po osamosvojitveni vojni leta 1991 iz nekdanje Teritorialne obrambe (TO). V letih, ki so sledila vojaški zmagi v desetdnevni vojni, se je Slovenska vojska formirala kot mlada vojska z lepo in uspešno zgodovino, zato so se politiki vedno radi postavljali pred postroje vojakov, se fotografirali z njimi in ponavljali stare, izrabljene fraze o domoljubju in vlogi Slovenske vojske. Toda že po nekaj letih, predvsem po koncu vojn na območju bivše Jugoslavije, pa politika nenadoma ugotovi, da neke posebne vojaške grožnje za Slovenijo ni. Začenja se obdobje zmanjševanje sredstev za obrambne namene. To se dogaja napol prikrito, saj se vlada še vedno trudi, da bi glede vojske vzbujala občutek domoljublja. Zgodi se vstop v Evropsko unijo in zvezo NATO (2004), s čemer naj bi bili doseženi vsi zunanjepolitični cilji te države. Politiki so nenadoma ostali brez izzivov, idej in posledično se je uveljavila teza, da smo kot država dosegli vse, kar je potrebno. Toda problem, ki ga slovenska politika, ki je bila med leti 1992-2004 v primežu nekdanje LDS, ni bila zmožna sprevideti, da v tem, da niti EU niti NATO nista cilj, ampak kvečjemu sredstvo za doseganje varnosti in blaginje državljanov Slovenije. Sočasno se je utrdilo tudi lažno prepričanje, da so lahko polnopravne članice NATO tudi takšne države, ki nimajo dejanskih oboroženih sil, kajti v primeru vojaške ogroženosti jim bodo na pomoč tako ali tako priskočile druge članice.

Razlika med organi v sestavi Ministrstva za obrambo je ogromna in bistvena. (Civilna) zaščita pred naravnimi in drugimi nesrečami temelji na rezervni sestavi, vojska pa ima glavni del potenciala v mirnodobni sestavi. Vojska je hitro odzivna in sposobna v kratkem času pomagati ljudem pri različnih ujmah in podobno. Ta dva sistema se dopolnjujeta in si nista  konkurenčna, še več - Slovenska vojska je dolžna ex lege (po zakonu) kupovati opremo, ki se lahko uporablja za dvojne namene, tako da ima v svoji logistični sestavi tudi mobilno bolnico, helikopterje za gašenje požarov, pontonske mostove, gradbene stroje in mehanizacijo, transportna sredstva itd. Vse jo to potencial, ki ga lahko država uporablja v vseh pogojih in za vse namene.

Primarna misija Slovenske vojske je obramba Republike Slovenije, resda v sklopu kolektivne obrambe, vendar mora biti sposobna opraviti določene naloge na obrambnem področju. V modernem času prihaja na področju varnosti do pomembnih premikov in pojavov. Vojska začenja prevzemati določene policijske naloge, kar je razvidno iz delovanja Slovenske vojske na misijah kot tudi med lanskoletnim migrantskim valom, po drugi strani pa se začenjajo militarizirati tudi policije zaradi razširjenih nalog in problemov z migranti. Vse to postavlja pred Slovensko vojsko nove naloge, usposabljanja in novo opremo. Državljani ob meji s Hrvaško si lanske jeseni takorekoč niso mogli zamisliti mirnega spanca med migrantsko krizo brez prisotnosti vojakov, kar postavlja Slovensko vojsko v posebno vlogo, ki ni samo suhoparno vojaška. Tu pa prihajamo do bistva problema: da bi bila Slovenska vojska sposobna izvajati vse te naloge, mora biti ustrezno opremljena in usposobljena, kar v preprostem jeziku pomeni, da potrebuje denar.

Politiki so s figo v žepu nekaj let po vstopu v NATO začeli zmanjševati sredstva za obrambo. S tem so vplivali na bojno pripravljenost, ki se šele danes, ko so razmere že kritične, omenja v medijih. Slovenija je zadnja na seznamu članic te zveze glede na investicije na obrambnem področju. Začelo se je z ministrom za obrambo Antonom Grizoldom, ki je oblikoval nekakšne Ciljne razvojne projekte (CRP), prek katerih je kanaliziral sredstva v Fakulteto za družbene vede in druge fakultete. To pomeni, da namenska sredstva sploh niso bila uporabljena za obrambni sistem (opremljanje, usposabljanje, modernizacija), temveč so se porabila za CRP, v katerih so včasih pokrivali smešne raziskave, ki jih povprečen srednješolec lahko najde na internetu. Seveda se je s tem finančno bogatilo določene fakultete, medtem ko je Slovenska vojska ostajala brez nujnega denarja. Raziskovali so se elementi in stanje vojske, ki so osnovna naloga poveljnikov in generalštaba, porabljala so se sredstva, ki bi lahko rešila določene vrzeli v sistemu vojske. Sreča je bila zgolj v tem, da je bilo takrat denarja relativno veliko in da se nihče ni zmenil za to. Zanimivo bi bilo dobiti od Ministrstva za obrambo seznam vseh CRP in navedenimi sredstvi, ki so jih prejele fakultete in inštituti.

Kalvarija za Slovensko vojsko se pa začenja z naslednjim izrednim teoretikom, in sicer je bila po Grizoldu to Ljubica Jelušič. Poleg tega, da se je vtikovala v najmanjše podrobnosti in poleg želje po nadzoru, je gospa Jelušič na pomembne položaje postavljala svoje diplomante na pomembne položaje. Jelušičevo "odlikuje" tudi to, da je v svojem mandatu zmanjšala sredstva za obrambno področje za okoli 200 milijonov evrov, medtem ko so vsa ostala ministrstva v tedanji Pahorjevi vladi v teh letih povečala svoje proračune za okoli 18 %. Skratka, Jelušičeva je mislila, da se lahko s tem denarjem kupi "politično moč". Njen šef je bil tedaj Borut Pahor, vrhovni poveljnik Slovenske vojske pa predsednik države Danilo Türk, ki je pogosto deloval, da mu je v zvezi s Slovensko vojsko vse nekako odveč in ga kot drugorazredna tema ne zanima,.

Središče problema so vojaški voditelji, ki so vse to mirno opazovali, trpeli in predvsem molčali. V času drastičnega zmanjševanja sredstev za obrambo je bil načelnik generalštaba Alojz Šteiner, ki je sicer slovel kot strokoven in oster načelnik, vendar takrat ni mignil niti s prstom, da bi preprečil strmo pot navzdol. Z nekaj sarkazma lahko ugotovimo, da Jugoslovanski ljudski armadi ni uspelo popolnoma razorožiti Teritorialne obrambe, to pa zato uspelo našteti ekipi povsem razstaviti Slovensko vojsko. Toda od neposredno odgovornih se danes nihče noče opredeliti do svoje vloge v tej ponižujoči "razorožitvi" naših oboroženih sil.  spreneveda in igra presenečenost in jim ni mar. Generalmajor Šteiner danes uraduje na Zvezi častnikov Slovenije in poskuša še vedno vplivati na razmere v Slovenski vojski ter obrambi, nekdanji predsednik Türk (precej neuspešno) kandidira za generalnega sekretarja OZN, aktualni predsednik Pahor pa je vrhovni poveljnik vojske, ki ni sposobna izvajati svojega osnovnega poslanstva.

Bojna pripravljenost je vrhunec vsake vojaške organizacije. Podobno je v podjetjih, kjer je sposobnost proizvajanja nekega produkta vrhunec celotne organizacije. Če želimo izdelati avtomobil, ne moremo zgolj skleniti, da ga bomo naredili, moramo imeti zemljišče, denar, proizvodne objekte, šolanein usposobljene delavce, stroje in materiale; potem je treba vse skupaj povezati in postaviti dobre vodje, ki bodo znali izdelati avtomobil. Enako pa je tudi z bojno pripravljenostjo. Vojska potrebuje objekte, šolanja, materiale, sistem in dobre poveljnike. Lastniki tega procesa pa so politiki in ne vojaki. V Slovenski vojski je bilo doslej že več pretresov glede ugotavljanja te pripravljenosti. Glavni problem je integriteta načelnikov generalštabov in njim podrejenih poveljnikov. Stanje, ki je bilo ugotovljeno na začetku tega leta, ni samo produkt sedanjega načelnika Andreja Ostermana, temveč je rezultat dolgoletnega sprenevedanja vseh, ki so odgovorni za pripravljenost Slovenske vojske. Na generalmajorju Ostermanu se je pač zlomilo. Andrej Osterman po pridobljenih notranjih informacijah ne bi nikoli mogel postati načelnik generalštaba, saj je poveljeval samo učnemu centru, delal naj bi tudi v Službi državne varnosti, v Obveščevalno-varnostni službi MORS, bil je tudi namestnik poveljnika in opravljal še nekaj drugih nepomembnih funkcij. Njegove izjave in pogledi ob sporočanju stanja v Slovenski vojski so za vsakega vojaka in managerja milo rečeno nenavadni. "Ocena je negativna in ne bom odstopil", je izjava politika in zveni kot "ocena je negativna, prevzemam politično odgovornost". Načelnik generalštaba ima stik s politiko in ni politik, vse oči pripadnikov Slovenske vojske so usmerjene proti vrhu vojske, kjer pa očitno ni veliko za videti. Vsaj kar se integritete tiče.

Kje je problem? V tem da Slovenska vojska nima streliva. V tem, da se opozicijski poslanci naslajajo in napadajo sedanjo ministrico Andrejo Katič, ki niti objektivno ni odgovorna za to stanje. Problem je v tem, da politika nima vizije, kaj narediti s Slovensko vojsko in kako popraviti stanje. Poslanci razpravljajo o zadevah, ki so stvar desetnikov, desetniki pa o govorijo strategiji, ki je stvar za generale. Prave teme za odbor za obrambo so torej predvsem to, kakšno vojsko želimo imeti, kako naj bo opremljena in kako naj zagotovimo sredstva za njeno normalno delovanje. Odbor bi moral razpravljati o ukrepih za obvladovanje migrantsko-begunske krize, govoriti o tem, kako opremiti vse strukture za to nalogo in jih povezovati.

Osnovni greh obrambne ministrice Andreje Katič je le ta, da je prišla na čelo sistema po vsem, kar so Slovenski vojski naredili člani njene stranke, zlasti Borut Pahor in Ljubica Jelušič, zdaj pa mora popravljati stanje v obrambnem sistemu. Toda njena misija bo nemogoča, če ne bo najprej predlagala razrešitev načelnika generalštaba, ki mogoče ni kriv za stanje, v katerem se je znašla vojska, vendar ni pravočasno opozarjal na to stanje. Načelnik je na robu političnega cirkusa in ne sodeluje v tej predstavi, vendar mora - ko je potrebno in to zahtevajo poslanstva in vizije vojaške organizacije - glasno in jasno povedati, kaj se s Slovensko vojsko dogaja, tudi če je politično neoportuno. Nekateri posamezniki so v preteklosti zmogli tak pogum. Problem torej niso naboji za puške, temveč pomanjkanje poguma vojaškega vrha, da bi politiki povedal v obraz, kar ji gre. Stanje v Slovenski vojski je že nekaj časa kritično, zato je skrajni čas za pogumnega načelnika generalštaba, ki bo politiki in javnosti po resnici povedal, da naše oborožene sile že ta hip niso sposobne zagotavljati varnosti države in da je njihova stiska na področju opremljenosti dovolj velik razlog za rdeči alarm!