Stanje v Slovenski vojski je porazno in to je sedaj nemara jasno vsem. Toda v nasprotju z vsespološnim prepričanjem, da je za to krivo pomankanje denarja ali celo diktat zveze NATO, ki naj nam bi vsilil neke neracionalno nakupe, je problem povsem drugje. Še najmanjši problem Slovenske vojske je denimo pomankanje streliva, zaščitne opreme, sodobne opreme ali pa nizke plače. Vse te stvari namreč lahko reši denar in to celo zelo hitro. In definitivno imajo prav tisti, ki pravijo, da ko bo treba, se bo denar za te stvari že našel. Temu lahko samo pritrdimo. Denarja je resda že nekaj let kronično premalo, da bi lahko zagotavljali sodobno opremljenost in konkurenčnost na trgu delovne sile, toda očitno še vedno dovolj. Kako sicer razložiti povsem neracionalno zapravljanje virov za obnovo (izgradnjo) infrastrukture letališča v Divači (kjer je interes Slovenske vojske v najboljšem primeru zanemarljiv, v najslabšem pa ga celo ni) ali zagotavljanje poljskih kuhinj PGD Bovec ob robu shoda stranke SDS - vse seveda brezplačno. In takih primerov je na dnevni ravni kolikor hočete. Lahko bi o njih pisali na dnevni ravni, a s tem ne bi zares ničesar povedali. V Sloveniji je pač vsa politika lokalna in tako se obnašajo tudi vojaški poveljniki. Lokalni in parcialni interesi prevladujejo nad skupnim dobrim. Tega ne gre nikomur pretirano zameriti. V Sloveniji pač tako je. Problem seveda nastane, ko ti isti poveljniki nato pred nadrejenimi in političnim vodstvom jamrajo, da ni denarja za opremo in prejemke vojakov.

Problem Slovenske vojske  ni v denarju, ampak v vodenju.

Dodatnih nekaj deset miljonov ne bi rešilo ničesar bistvenega, ampak bi samo prikrilo porazno stanje do naslednjih volitev. Dodatnih nekaj sto miljonov pa bi to vojsko dokončno uničilo - reforma bi namreč s tem dejansko postala nepotrebna. Reforma pa je nujna, reforma v glavah politike in predvsem vodstva Slovenske vojske. Kako drugače sicer razložiti povsem nelogične pritiske politike (preko ministrice za obrambo Andreje Katič) na vodstvo vojske naj vendar za božjo voljo spremeni metodologijo ugotavljanja pripravljenosti, da bo ocena za leto 2016 vendarle boljša. Kako pa naj bo, če pa ni ničemur namenjenega dodatnega denarja, kaj šele da bi v vojski dejansko karkoli sistemskega spremenili, ali celo koga zamenjali zaradi nesposobnosti, negospodarnosti ali kaznivih dejanj!

Slabi zgledi vlečejo

Poglejmo nekaj tipičnih primerov. Začnimo pri vrhu. Generalmajor dr. Andrej Osterman, načelnik Generalštaba Slovenske vojske, je v svoji bleščeči karieri napisal natanko 6 člankov (od teh sta vsaj dva izpeljanka dela za pridobitev znanstvenega naziva) in 6 prispevkov na konferencah na temo oboroženih sil in vojaštva (vir: Cobiss). Šest v 26 letih službe v Slovenski vojski — in to z doktorskih nazivom. O njihovi uporabni vrednosti pa je težko soditi. Potem, ko so v Slovenski vojski mislili, da so z generalmajorjem Dobranom Božičem v kadrovskem smislu dosegli najnižjo točko, je politika vojsko osrečila z generalom Ostermanom. Božič je sicer ekspresno poviševal svoje ljudi, vendar so bili to vsaj ljudje z nekaj znanja, pridobljenega v tujini. Slednje je seveda v Sloveniji problematično, saj pomeni neposredni napad na hram slovenskega vojaškega znanja (prej PDRIU, zdaj CVŠ). Za Ostermana zdi, da je edini kriterij poviševanja ta, da je kandidat njegov dober znanec in po možnosti tudi Gorenjec - čim bližje Bleda, večje so možnosti.

Naslednji karakter je brigadir magister Bojan Pograjc - načelnik združenja sektorja za strateško planiranje, nekakšnega možganskega trusta naše vijske. Magistru Pograjcu, ki se mimogrede zaposlil neposredno na delovno mesto polkovnika Slovenske vojske, je v 18 letih uspelo napisati natanko dva strokovna članka (no, pri enem od njiju je soavtor; vir Cobiss), izjemno rad pa piše motivacijske govore in daje intervjuje. No njegova največja kvalifikacija je po mnenju opazovalcev zvestoba SDS. Zelo rad je v hribih in kot je poročala Nova24 TV, je v prostem času nekakšen osebni gorski vodnik Janeza Janše. Ob tem nikoli sploh ni poveljeval enoti pod ravnjo brigade (kot polkovnik je to tako ali tako nemogoče). Njegove vodstvene kompetence pa so vir privoščljivih nasmehov vsakič, ko mora voditi kakega od sestankov na generalštabu. To pa seveda ne načenja njegove izrazite samozavesti, saj ima budno oko za popravljanje slovničnih napak in nošenje oznak osebnosti (ploščic s priimkom). Če slučajno umanjka na uniformi, potem je eden večjih spodrsljajev, ki si jih posameznik lahko privošči v Božičevi prisotnosti.

Polkovnik dr. Igor Cebek, načelnik sektorja za razvoj zmogljivosti (ki je de facto odgovoren za načrtovanje razvoja vseh zmogljivosti Slovenske vojske), je uspel v svoji bleščeči karieri napisati natanko en članek, pa še ta je le nekakšen izvleček njegove doktorske disertacije. In to je častnik, ki je odgovoren za razvoj vseh zmogljivosti naše vojske. Še en častnik, ki prekipeva od samozavesti, vendar je slednja na trhlih temeljih.

Brez vizije ni prihodnosti

Seveda objava strokovnih člankov ni edino merilo strokovnosti posameznika. Je pa definitivno lep odraz le-te. Laična javnost strokovnega pisanja od vojakov niti ne pričakuje — kar je seveda zmotno. Čeprav je to načeloma celo razumljivo, ko govorimo o pričakovanjih, ki jih družba goji do vojakov, podčastnikov in nižjih častnikov. A tu govorimo o treh ljudeh, ki predstavljajo "intelektualno smetano" Slovenske vojske, ji dajejo smer in vodijo v prihodnost. Kakšna je ta prihodnost? Četudi bi imeli njeno vizijo, je niso z nikomer skomunicirali, še najmanj pa s poklicnimi kolegi. Temu je pač namenjeno pisanje strokovnih člankov. Namenoma smo poudarili njihove znanstvene nazive, ker se vsi trije z njimi zelo radi ponašajo, in ker upravičeno pričakujemno, da za znanstevnim nazivom posameznika stoji vsebina. Mislim, da smo povsem jasno pokazali, da je ni. Kot povsod drugje v javni upravi so znanstveni nazivi večinoma namenjeni povsem drugim stvarem, recimo dodatku k plači in dvigovanju osebnega ega. Kot marsikje drugje v tej državi je očitno važna le forma, ne pa vsebina. Da ne bo pomote, to niso edini taki posamezniki v Slovenski vojski. Jih je še kar nekaj. Ti so morda samo najbolj v nebo vpijoči simptomi hude bolezni, ki se ji reče pomankanje strokovnega znanja v vrstah visokih častnikov Slovenske vojske.

Seveda so v SV tudi posamezniki z veliko znanja in izkušnjami. Žal so skoraj po pravilu šolani v tujini in zato na nek način celo nezaželeni, saj opozarjajo na boleče resnice, ki jih politika noče slišati, osebnostno šibko vodstvo vojske pa nanje ne upa opozoriti, saj bi s tem padlo v nemilost politike. In tu je začarana spirala, ki vodi vse globje in globje v laž, ki ji danes rečemo Slovenska vojska. Politika želi biti všečna za vsako ceno in to všečnost terja od vojske. Pred leti so se v času debelih krav prvič začele prirejati ocene pripravljensti Slovenski vojski, le da je dandanes vse teže lagati, pritiski so vse večji in s pritiski tudi laž, ki ji rečemo pripravljenost SV. In potem vrh vojske in politike zavaja in laže državljanom. Pripravljenost SV je "nezadostna za vojno in zadostna za delovanje v miru". Oh, od kdaj pa je vojska namenjena delovanju v miru? Vojska je namenjena vojskovanju - vse ostalo je sajenje rožic. Za mir imamo policijo in civilno zaščito. Dragi bralci Portala PLUS, ko vam bodo drugo leto lagali o pripravljenosti Slovenske vojske v miru in vojni, se vprašajte

1) koga so zamenjali in odpustili glede na rezultate zadnje ocene,

2) kaj točno se je v vojski spremenilo od zadnje ocene, da je ta sedaj lahko boljša, in

3) zakaj že obstaja vojska?