V predhodni kolumni sem analiziral program Cerarjeve stranke na področju trga dela, zdravstva ter pokojninskega in socialnega sistema. V tej kolumni prihaja ključni del analize, in sicer ekonomske politike, ki jo predlaga daleč najbolj verjeten kandidat za mandatarja vlade.

Česa pri Swami Cerarju ne boste našli

Swami Cerar se je vzdržal pri zgodbah o velikih državnih investicijah. To je seveda odlična novica, saj je očitno, da osemdeset piscev programa razume, da obstajajo neke proračunske omejitve. Tako milijardne investicije v vse mogoče kolosalne načrte ostanejo zgolj v domeni Zorana Jankovića in njegovih sledilcev. Seveda to tudi pomeni, da bo imel Swami Cerar težave z Jožo "nevemvečaliješePavlič" Damijanom in Jožo Mencingerjem, ampak to je že njegov problem. Cerar vas tudi ne bo razburil z zgodbami o varčevanju, optimizaciji in racionalizaciji v javni upravi, niti ga pretirano ne zanimata privatizacija in strukturne reforme.

Swami Cerar in osemdeset jogijev o davkih

Program presenetljivo malo piše o davkih. To je po eni strani dobra novica, saj je očitno, da stranka ni vstopila na politični poligon na enak način, kot Pozitivna Slovenija, ki je obljubila višanje DDV (lahko pa, da se motim in samo ne oglašujejo ideje o povečanju proračunskih prihodkov preko davkov), po drugi strani pa je novica slaba, saj je očitno, da za Cerarja in sledilce višina davkov ni problem.

Ni govora o vračanju DDV-ja na izhodiščno raven, čeprav vsi dokazi kažejo, da je višji DDV dodatno zadušil zasebno potrošnjo. Ničesar ni o absurdnosti dohodninske lestvice, po kateri vas 1250 evrov neto mesečno prestavi v ubijajočo davčno kategorijo. Še manj je besed o tem ali bo davek na dobiček (ddpo) ostal na obstoječi ravni (z neko megleno, ampak res megleno obljubo postopnega zmanjševanja, ki je, če prav razumem, mogoča samo ob določeni konstelaciji planetov).

Popolnoma ničesar ne boste našli o politiki trošarin, ki je doslej veljala za glavni instrument polnjenja proračunskih prihodkov (predvsem zaradi iluzije, da neelastične dobrine nimajo substitutov), še manj o popularnih davkih na izvedene finančne instrumente in nepremičnine. To pa, priznajte, je absurdno razkritje.

Stranka Mira Cerarja gre namreč po poti rekordne zmage in če bo šlo tako naprej, bo sestavljala vlado in bo kot daleč največja sestavila koalicijsko pogodbo, ki bo po naravi stvari temeljila prav na programu te stranke. Ampak o davkih vseeno nič konkretnega. Deluje, kot da bi Swami Cerar in osemdeset jogijev prespali zadnja leta in s tem vsa opozorila podjetnikov (glej priporočila, ki so jih naredili Slovenian Business Club, Obrtna zbornica Slovenije in GZS) in večine resnih ekonomistov (Masten in Šušteršič). 

Program sicer govori nekaj malega in parcialnega o davkih. Tako imamo delno socialno kapico, za katero ne vemo, kaj sploh je in je jasno, da bo iz delne, na koalicijskih pogajanjih, postala nična. Precej govora je o olajšavah in davčnih odbitkih pri reinvestiranju dobička v inovativne dejavnosti, ampak, resnici na ljubo, je to najprej drobnjakarstvo in potem še centralnoplanska obsesija.

Davčna politika pa v tem programu ni povezana z nastajanjem novih podjetij in delovnih mest, napačno je v relaciji s sivo ekonomijo (ni povezave med visokimi davki in krčenjem legalne ekonomije, ampak velja mantra o nujnosti davčne blagajne) in, kot je moč razbrati, prehaja v domeno moralnosti in postaja instrument za presojanje, kaj je dobro in kaj ni (ali: razvade, ki se zdijo Swamiju in sledilcem neetične, bodo obdavčene, in to bo omogočilo sprostitev davkov na drugih področjih, ki so dobra). Kaj naj si torej mislimo, če stranka problem davkov ignorira, se o njih sploh ne izjasni, ne konkretizira ničesar, postavlja neobičajne relacije in postavlja davke v kontekst moraliziranja?

Swami Cerar verjame v visoko tehnologijo

Cerarjev program še enkrat več ponuja obsesijo z visokimi tehnologijami. To je z vidika prehoda Slovenije iz industrije 19. stoletja v industrijo 21. stoletja (torej od tekstila k nanotehnologiji) smiselna politika, ampak v resnici objeta z iluzijo in za naslednjih nekaj let popolnoma nerealna opcija. Naj pojasnim, zakaj.

Prvič, trenutno najbolj perečega vprašanja pridobitve novih 60.0000 delovnih mest ne more rešiti noben veliki plan o visokih tehnologijah. Jedro teh izgubljenih delovnih mest prihaja iz tekstilne, lesne, gradbene, kovinarske industrije in teh ljudi ni mogoče kar prezaposliti v nanotehnologiji, niti ne obstaja ne vem koliko delovnih mest, ki bi se jih lahko ustvarilo kot stranski produkt visokotehnološke ekspanzije. Povedano drugače, vsak evro, ki bo šel za te visokotehnološke plane, ne bo imel nobenega učinka na zmanjševanje trenutne brezposelnosti, ki je skorajda bolj strukturna, kot pa ciklična.

Drugič, domet visoke tehnologije je omejen s številom naravoslovnotehniških diplomantov, ki jih je v Sloveniji komaj peščica, tiste, ki gredo v podjetniško kariero, pa vsako leto lahko preštejete na prste obeh rok. Sklepajoč na tem dejstvu, je mogoče pričakovati zgolj infinitezimalen prispevek k rasti BDP ali pa pri zmanjševanju brezposelnosti s strani visoke tehnologije in še to po nekaj letih.

In tretjič, ni, da se spodbujanje visoko tehnološkega podjetništva v Sloveniji ne poskuša že vsaj 10 let, a dejstvo je, da so učinki nični in ni razloga, da bi sedaj pričakovali kolosalne rezultate. Dajmo, priznajmo na glas, Cerar stavi na konja, ki ga na tekmi sploh ni. Na koncu je to velika brezvezna iluzija v stilu Jankovićevih fantomskih projektov.

Sploh bizarno smešno pa je, da so v programu banke semenskega kapitala in tvegani kapital, ki sta oba doživela popolnoma bankrotirani zgodbi, brez učinkov, razen izgube državnega denarja. Še več, v času "crowdfundinga" je fantaziranje o državno vodenih in financiranih bankah semenskega kapitala in skladih semenskega kapitala, in to v državi velikosti srednjega evropskega mesta, popolna neumnost. 

Swamijeve lamentacije o podjetništvu

Osupljiva je programska obravnava sive ekonomije. Previsoki davki in prispevki očitno niso vzrok bežanja v sivo ekonomijo, niti to niso absurdne regulacije poklicev in državno administrirane koncesije, ki omogočajo opravljanje poklicev samo izbrancem, ostale pa preženejo v sivino. Namesto tega bodočo vlado obsedajo davčne blagajne, kot instrument izkoreninjenja sive ekonomije.

Spet so tu davčne olajšave za inovativne, zelene itd., ni pa niti besede, kaj naj bo z vsemi preostalimi, ki ne dosegajo visoke pesmi o neskončni dodani vrednosti, pa vseeno predstavljajo izjemno velik delež slovenskih malih in srednjih podjetij in jih, kot male gradbince, gostince, ponudnike turističnih storitev, kozmetičarje, mizarje, mesarje, vodovodarje, visoki davki ubijajo.

Še več, kar lahko iz programa sklepamo je, da obstaja drugorazredno podjetništvo, ki bo moralo prek davkov plačati centralnoplanske navdihe vzpostavljanja inovativne, zelene in pametne industrije, ki prihajajo iz manter Cerarja in njegove stranke. Če je Zoki imel z denarjem davkoplačevalcev plane izgradnje gradov v oblakih, Cerar okrog teh gradov sadi drevesa. 

Fiskalna pozicija in privatizacija

Presenetljivo, Cerar ne vidi problema v javnofinančni konsolidaciji. Presenetljivo zaradi tega, ker v tem trenutku tudi Dejan Židan in Zoran Janković že razumeta, da ima Slovenija težave tako z eksplozivnim zunanjim dolgom, kot s previsokim proračunskim primanjkljajem. Če bi danes prišli v Slovenijo in bi edino informacijo o stanju stvari v državi dobili iz programa, ki ga je pisalo osemdeset jogijev našega Guruja, bi bili mnenja, da Slovenija nima težav s financiranjem javne porabe, ne z zunanjim dolgom ali proračunskim primanjkljajem.

Na Cerarjevo žalost pa to ne drži. In ne razumem, kako stranka upa stopiti na pot, ki jim bo prinesla mandatarstvo za sestavo vlade, če v programu ni niti besede o proračunu, vseh treh preostalih blagajnah in o vprašanju, kaj bo s plačami v javnem sektorju, ali bo prišlo do krčenja proračunskih odhodkov in javne uprave itd.

Prerazporejanje subvencij in vračanje dela kupnine od privatizacije v neke fantomske visokotehnološke projekte ne more biti odgovor, razen, če bi šlo za stranko, ki tekmuje za vstop v parlament, pa dobro vemo, da temu ni tako. Podobno nejasna je zgodba o privatizaciji, pri kateri se pokaže, da Swami Cerar ne išče odgovorov na kritična strukturna vprašanja, ampak išče zenovske odgovore, s katerimi bi najbolj ugajal.

Privatiziral bi, pa vendar ne bi vsega, tisto, kar pa bi, pa ne pove točno, kaj to je. Ko se ga vpraša, ali bi privatiziral konkretno podjetje reče, da ne bi, da pa tega ne more več zaustaviti (primer Telekoma), bo pa privatiziral odgovorno, če bo res moral ali ko bo moral. Kakšno sranje je zdaj to?

Kakšna politika se nam obeta? Ali lahko kdo trdi, da iz programa in Cerarjevih izmikanj lahko razbere, kaj prinaša Cerarjeva vlada na področju privatizacije? Ali mar ni nedostojno, da na ključna vprašanja odgovorov sploh ni? Še enkrat, gre za človeka, ki je slovenski javnosti sam pojasnil, da je evidentni zmagovalec volitev.

Bančnik Cerar in njegove lamentacije

Okoli bančnega in finančnega sistema je v programu napisano tako razočarajoče malo, da lahko podvomite o normalnosti piscev programa. Deluje, kot da Slovenija ne bi imela bančne krize in kot da je nekaj splošnih stavkov dovolj, da se ta problem, ki je v resnici jedro problema ekonomske krize v državi, enostavno odpravi. Med predlogi je tudi nadzorovana privatizacija bank in zavarovalnic, ampak glede na zgoraj napisano, o kakšni resni privatizaciji lahko dvomimo.

Cerar pa medtem opleta in opleta z družbeno odgovornostjo, moralnim vodenjem in etičnimi načeli v bančništvu kot, da je to mogoče. Za povrh bi združil nadzorne finančne institucije Banko Slovenije, ATVP in AZN. Ali so ti ljudje nori? Mar ne razumejo, da to v evro območju ni opcija? Ali je na delu halucinacija Swamija in osemdesetih jogijev ali pa gre za norost, ni jasno, niti ne nameravam o tem razmišljati.

Je pa indikativno, da niti v lamentaciji o bančno-finančnem sistemu niti v svetem spisu o javni upravi ni govora o osebni in odškodninski odgovornosti. Verjetno ni potrebno, ker se bomo v jutru po Cerarjevi volilni zmagi vsi zbudili kot svetovni prvaki v morali. Skratka, predlogi, ki ciljajo na bančno finančni sektor so bedni do te mere, da že ponižujejo inteligenco vseh državljanov, celo ekonomskega bradonje, ki sliši na ime Mencinger.

Bedno kajne? Toliko medijskega angažmaja, toliko javnomnenjskega inženiringa, takšen silen angažma levice, pa vse skupaj za kaj? Za absoluten in ultimativen možganski vakuum, ki žali vse kar je inteligentno in racionalno v tej državi. Swami Cerar in njegovih osemdeset jogijev s svojim programom vred, so navadni navadni bedni cirkusanti, ki bodo po programu sodeč, zafurali slovensko ekonomijo in k temu ni nič več za dodati.