Komentar

"Ja sam po nacionalnosti Slovenac"* ali meditacija o Republiki srpski, Krimu in Igorju Bavčarju

Pisec teh vrstic je zgrožen ob vse bolj očitnih znamenjih, da so najbolj iznajdljivi in najbolj trdovratni zagovorniki slovenske državnosti kaznovani prav zaradi svojih prispevkov k vrhuncu slovenske zgodovine. Pisec teh vrstic ima vtis, da Igorju Bavčarju ne sodijo zaradi Istrabenza, ampak zaradi osamosvajanja.

28.09.2016 14:23
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Republika Srbska   Bosna in Hercegovina   Slovenija   osamosvojitev   Igor Bavčar   Rusi   ZDA   Evropska unija

Gre za aktualno - diplomatsko, psihološko in politološko zapleteno - vprašanje narodnostne in državne pripadnosti. V zvezi s tem se pogosto spomnim dečka iz Bosne in Hercegovine, ki je nekaj let nazaj na vprašanje novinarja slovenske televizije o narodni pripadnosti izjavil: "Ja sam po nacionalnosti Slovenac."

Referendum o državnem prazniku Republike srpske, s katerim naj bi pripravili teren za nekakšno samoodločbo, med drugim - paradoksalno! - zbuja vtis, da člani te skupnosti pravzaprav ne vedo, kam spadajo. To glede na zapleteno zgodovino Balkana, Bosne in Hercegovine, glede na jugoslovansko krizo in navsezadnje glede na množična preseljevanja iz Afrike, Bližnjega vzhoda in od še bolj daleč ... niti ni čudno. Balkan so si nekoč lastili Turki, ki tudi danes niso zanemarljiva politična sila, močno so se zanj zanimali Rusi; Bosno si je proti koncu 19. stoletja ob diplomatskem negodovanju in rožljanju z orožjem na vzhodni meji vzela Avstro-Ogrska, kar je na koncu sprožilo prvo svetovno vojno in rojstvo eksplozivne Jugoslavije. V njej sta si Bosno in Hercegovino, ob tem, da naj bi povezovala Srbe in Hrvate in premagala zgodovinsko mejo med Vzhodom in Zahodom, enako strastno prisvajala oba tekmujoča naroda, kar je v novejšem času ponazorilo dogovarjanje med Tuđmanom in Miloševićem, v najnovejšem času pa premetavanje in navrtavanje daytonskega čolna, ki se nevarno ziblje že dalj časa in ki ga je omenjeni referendum dodatno pretresel. Medtem ko je bilo pred desetletji morda še vedno mogoče govoriti o srbskih in hrvaških muslimanih in je imel islam podoben status kot katolištvo ali pravoslavje, se je pozneje v BiH zaradi različnih pritiskov in privlačnosti izoblikoval muslimanski oz. bošnjaški narod, ki je - če pomislimo na Alijo Izetbegovića - postal steber bosansko-hercegovske državotvornosti in pomembno evropsko islamsko središče.

 

Po vsem videzu so prebivalci Republike srbske - potem, ko so bili v SFRJ živčni in nestrpni, v času njene krize pa sovražni, zdaj razdvojeni, morda celo raztrojeni, ali naj nadaljujejo življenje v okviru BiH, ali naj se (na takšen ali drugačen način) vključijo v Srbijo, ali naj nemara postanejo samostojna država? Upam, da ob tem ni povsem nedostojno opozoriti na problem ukrajinskega Krima, katerega prebivalci naj bi - po mnenju nekaterih, tudi slovenskih komentatorjev - upravičeno uporabili pravico naroda do samoodločbe in - z nekaj bratske pomoči - Krim priključili Rusiji. Prebivalci Krima so prav tako kot Srbi v BiH doživljali burne čase, navsezadnje pa so se (z ozemljem vred) preselili v drugo državo. Zgodovina sredine prejšnjega stoletja je polna podobnih dogodkov, ki so se predstavljali s podobnimi argumenti: Nemčija si je priključila Češko, Avstrijo, del Francije, del Slovenije itn. Avstrijska državna pogodba iz leta 1955 je zato logično prepovedala ponovitev "anšlusa", Evropska unija pa je popustila pri mednarodnem priznavanju Kosova pod pogojem, da ne bo prišlo do združitve z Albanijo.

 

Gre za aktualno - diplomatsko, psihološko in politološko zapleteno - vprašanje narodnostne in državne pripadnosti. V zvezi s tem se pogosto spomnim dečka iz Bosne in Hercegovine, ki je nekaj let nazaj na vprašanje novinarja slovenske televizije o narodni pripadnosti izjavil: "Ja sam po nacionalnosti Slovenac."

 

Toda, kot rečeno, gre za večje in višje, denimo za naše slovensko vprašanje. Slovenska zgodovina je ne glede na vse mogoče politične slavospeve in zgodovinarske, še bolj pa novinarske obdelave, polna omahovanja in negotovosti. Še dolgo po ilirskem gibanju so se Slovenci pri razmišljanjih o primernem državnem okviru za svoje narodno življenje opirali na druge narode, predvsem na Hrvate in Srbe. Ti so jih imeli za Jugoslovane, za alpske Hrvate, pogosto pa tudi za norca. Pred prvo svetovno vojno, med njo in še po njej so Slovenci omahovali med Dunajem, Zagrebom (SHS) in Beogradom. Med drugo svetovno vojno se je ponovila zgodba iz Levstikovih časov, ko so si slovenski voditelji postavljali vprašanje: "Ali bomo Rusi ali pa Prusi." Še Dušan Pirjevec je v svojih polemikah s Ćosićem (1961) pozneje odklanjal idejo o povezovanju naroda in države oz. o idejo nacionalni državi, saj si ni mogel predstavljati, da bi Slovenci imeli svojo državo. Staneta Kavčiča, ki si jo je upal - čeprav zelo megleno - predstavljati, so odstavili (leta 1972) z značilnim odrezavim primitivizmom balkanskih komunistov. Leta 1987 so odstavljanje, ki pa na srečo ni učinkovalo tako gorostasno kot leta 1972, ponovili pri Novi reviji. Vojaški proces JBTZ je bil kaplja čez rob, na vso srečo pa so nas uslišali tudi Janez Pavel II., Ronald Reagan, Lech Wałęsa, Vaclav Havel, Mihail Gorbačov, Helmut Kohl, Hans Dietrich Genscher in drugi svetniki konca hladne vojne. Svoje je prispeval tudi Slobodan Milošević. Pred 25 leti smo Slovenci prvič v zgodovini dosegli državnost, čez nekaj mesecev pa bomo praznovali celo četrt stoletja mednarodnega priznanja, brez katerega države seveda ne bi bilo.

 

In zdaj nekaj o Igorju Bavčarju, ki so ga v teh dneh sramotili po televiziji, češ da - takrat, ko bi moral v zapor - ni mogel biti resnično bolan, saj danes - po operaciji srca - igra košarko. Ob tem so seveda pozabili, da je sodba, ki je Bavčarja potiskala v zapor, pravno propadla in da ne velja. Prvi komentar, ki mi je prišel na misel ob tem, je bil, da bi se morali - če ne zaradi trdoživosti Igorja Bavčarja - veseliti zaradi uspešnosti zdravljenja in dosežkov medicine, kar bi v splošnem pomanjkanju slovenskih uspehov na področju zdravstva prišlo še kako prav. Igor Bavčar je bil skupaj s Francetom Bučarjem, Janezom Drnovškom, Petrom Jambrekom, Janezom Janšo, Milanom Kučanom, Lojzetom Peterletom, Jožetom Pučnikom pa tudi s piscem teh vrstic med najbolj iznajdljivimi in najbolj trdovratnimi zagovorniki slovenske državnosti, za katero je - kot drugi navedeni pa še kdo - marsikaj tvegal. To seveda ne pomeni, da bi moral Bavčarju zaradi njegovih državotvornih dosežkov kdorkoli zagotavljati imuniteto in nedotakljivost, ampak pomeni, da si zasluži vsaj tolikšno spoštovanje in enake pravice kot drugi državljani. Zakaj ne bi za Bavčarja veljala enaka pravila kot za nekdanje predsednike in za aktualne župane (Janković)? Zakaj naj bi bili v primerjavi z Bavčarjem privilegirani nekdanji predsedniki izvršnih svetov ali nekdanji voditelji Službe državne varnosti (Zemljarič)?? Žal je bil nekdanji vodja Odbora za varstvo človekovih pravic, notranji in evropski minister - ob Janši, Peterletu, Pučniku pa tudi ob piscu teh vrstic - deležen serije diskriminatornih postopkov. Pisec teh vrstic ni zaskrbljen zaradi policijskega in sodnega preiskovanja Bavčarjevih poslovnih dosežkov in zdrsov v Istrabenzu in takšnemu preiskovanju ne more nasprotovati. Skrbi pa ga, če je Bavčar predmet policijskih in sodnih postopkov iz političnih razlogov in zaradi svojega ravnanja v času osamosvajanja. Pisec teh vrstic je zgrožen ob vse bolj očitnih znamenjih, da so najbolj iznajdljivi in najbolj trdovratni zagovorniki slovenske državnosti kaznovani prav zaradi svojih prispevkov k vrhuncu slovenske zgodovine. Pisec teh vrstic ima vtis, da Bavčarju ne sodijo zaradi Istrabenza, ampak zaradi osamosvajanja.

 

Upam, da vsebuje ta moja meditacija zanimiva in pomembna vprašanja, najbolj zanimivo in najbolj pomembno pa je vsekakor vprašanje, kako je mogoče, da so v slovenski državi petindvajset let po njeni ustanovitvi diskriminirani ravno tisti ljudje, ki so k ustanovitvi te države prispevali največ? Če je mogoče nekako sprejeti ljudsko pozabljivost v zvezi z zaporniškimi leti Jožeta Pučnika, (prisluženimi zaradi pisanja člankov), je seveda nemogoče sprejeti proces JBTZ pred vojaškim sodiščem (1988-1989) ali poznejšo afero v zvezi z vojaškimi vozili Patria, pri kateri tožilci in sodniki niso navedli niti krajev niti datumov dogodkov. Pisec teh vrstic mimogrede dodaja še vprašanje, kako je mogoče, da so mu leta 2003 na naslovni strani Dela (pozneje pa v vseh pravovernih medijih) grozili z osmimi leti zapora, ker je izrazil namero, da njegovo ministrstvo ustanovi diplomatsko akademijo?

 

Medtem ko vojaki skrbijo za vojne, diplomati skrbijo za mir, vendar je - kot je splošno znano - učinkovita le tista diplomacija, za katero stoji trden obrambni sistem. Brez zmage v hladni vojni in brez vojaškega odpora po napadu JLA slovenska diplomacija ne bi bila uspešna. Kaj s tem v zvezi pomeni razoroževanje slovenske vojske, ki se je začelo ob nastopu Demosove vlade leta 1990 in se je končalo z afero Patria? Kaj v tem kontekstu pomeni obtoževanje in obsojanje vojaških voditeljev (Janše, Bavčarja) oz. trdovratnih in iznajdljivih zagovornikov slovenske državnosti?

 

To ne more pomeniti nič drugega kot slabotno zavest o samostojni državi kot zgodovinskem vrhuncu. Pomeni, da se ne zavedamo prav dobro, kaj počnemo oz. kam spadamo in da se utegnemo približati skupini narodov, od katerih smo se oddaljili in ki smo jih prehiteli z osamosvojitvijo. V vrvežu vseh mogočih sejmov, zborovanj in festivalov pozabljamo na tisto, kar je bistveno. Ko smo se oz. ko so nas soočili s problemom migracij in beguncev, smo se začeli predajati iluzijam in površnostim o življenju brez samostojne države, navsezadnje pa bi bili pripravljeni zavreči tudi Evropsko unijo in NATO, da o prijateljstvu z ZDA sploh ne govorimo. Vse od Drnovškovih in Janševe vlade ni bilo nobenih srečanj z Američani na najvišji ravni, vse bolj pa nam ugajajo Rusi in stabilnost njihovega sistema, ki je očitno vredna posnemanja. V takšnih razmerah seveda ni niti prostora niti potrebe za zagon pedagoškega oz. raziskovalnega projekta (Enciklopedija slovenske osamosvojitve), s katerim bi utrdili zavest o tem, od kod in kam smo prišli oz. kam spadamo.

 

 

* Po narodnosti sem Slovenec.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost
0
16.05.2021 11:00
Gospod Ostan, kako je mogoče, da nekdo, ki deluje toliko let na področju gledališke umetnosti, ne premore niti toliko poguma, da ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zločin bi bil v času helikopterskega denarja ne zgraditi NUK2
4
16.05.2021 05:40
V zadnjih desetih letih opravljam svoj poklic v stolpnici. V virusnem času so pred mojim oknom zgradili novo vertikalo. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-obletnica Slovenije: Bomo praznovali spoštljivo drug do drugega ali na bojišču?
23
14.05.2021 05:03
Na portalu+ bomo v prihodnjih osmih tednih objavili osem prispevkov ob tridesetletnici Slovenije. Izbor se bo morda komu zdel ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Sem že čipirana, pardon, cepljena!
34
12.05.2021 04:00
Prejšnji torek pozno zvečer so me poklicali iz Zdravstvenega zavoda Zdravje in me povabili na cepljenje. Nisem oklevala. Že ... Več.
Piše: Ana Jud
Ta naša diktatura je tako strašna, da jo vidijo samo izbranci!
10
11.05.2021 05:30
Sem prespal nasilno zrušitev demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, sem zaradi nemirnih sanj preslišal tanke na ulicah ... Več.
Piše: Denis Poniž
Tako, kot so glasbeniki igrali pred epidemijo, danes na žalost ni več sprejemljivo
25
09.05.2021 22:00
Precej prahu so dvignila priporočila NIJZ za slovenske glasbenike glede zaščitnih ukrepov med koncerti. Posmehovanje so sprožila ... Več.
Piše: Milan Krek
Sramotni jezdec nekega tragičnega časa: Esej o Jožetu Javoršku (1920-1990)
2
09.05.2021 11:00
Aprila 1944 naj bi v Bazi 20 Jože Javoršek zasnoval in uspešno izpeljal kulturni miting. Dramaturško domiselno zasnovan ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Andre Cadere: Kako je nevidni romunski emigrant v Parizu postal človek z "okroglo palico"
5
09.05.2021 06:00
Andre Cadere je živel v Parizu emigrantsko življenje s statusom drugorazrednega, mogoče celo tretjerazrednega umetnika. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o "znamenjih": Od brisanja slik preko Sanjskega moškega, otrok brez očetov in Simone Rebolj do streljanja sošolcev
14
07.05.2021 22:59
Koronska situacija ni naporna samo za ženske. V družinskem nasilju trpijo otroci, starostniki, oskrbe potrebni, ženske in tudi ... Več.
Piše: Andrej Mertelj
Tukaj nisem zato, da bi me vi, janšisti in titoisti, ki ste vsi isti - Butalci, po glavici pobožali
29
05.05.2021 21:00
Oseba iz politike me je vljudno prosila, naj napišem kaj pozitivnega, neke sorte spravni tekst. Naj ljudi pozovem k enotnosti. ... Več.
Piše: Ana Jud
Polemika o "znamenjih": Pravičniški krik dobrih očetov in patriarhalne posvetovalnice za ženske
21
03.05.2021 22:30
Kampanje z opozarjanjem na nasilje moških niso nič novega. V času epidemije so tudi v Avstriji plasirali serijo plakatov z ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Where have all the communists gone, kam so vsi komunisti šli?
10
03.05.2021 03:47
Po svetu je še vedno veliko komunističnih strank, a je zelo malo vplivnih. Presenetljivo pa so komunisti v španski koaliciji, ... Več.
Piše: Keith Miles
2. maj: Praznovanje ljubezni do dela, vrednote nad vrednotami!
18
02.05.2021 11:00
Nismo še prišli na raven duhovnega razvoja, ki bi presegel krovno ideologijo vseh časov in krajev. Ne slepite se! Še vedno ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Če gledališkemu režiserju odvzameš možnost režiranja, je to isto, kot da ga usmrtiš.
3
01.05.2021 22:40
Umetniško gledališče Vsevoloda Emiljeviča Mejerholda se je upiralo zadušljivosti realnega sveta. Gledališko poetičnost je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: O fašistih, komunistih in tudi tistih normalnih, ki trpimo vmes
19
29.04.2021 22:03
Šele z nekoliko večje distance, predvsem geografske, človek počasi dojame vse razsežnosti fenomenalne slovenske pameti, ki jo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bi donirali Komisiji za preprečevanje korupcije 5 evrov preko SMS, da bi tako zagotovili njeno dejansko neodvisnost?
22
28.04.2021 22:00
Komisija za preprečevanje korupcije(KPK) mora postati zares neodvisna institucija! Naj privabi k sodelovanju čim več samostojnih ... Več.
Piše: Miha Burger
Yoda iz Vojne zvezd v mojem Štoparskem vodniku po slovenskem sodnem vesolju
9
25.04.2021 21:00
Področje sodnega izvedenstva psihiatrične stroke je v naši državi katastrofično neprofesionalno področje. Vedno sem menila, da ... Več.
Piše: Ana Jud
Ni lepšega na svetu, kot so gledališke vaje: na njih vadimo svojo smrt
3
24.04.2021 22:39
Na vajah načelno ne določim interpretativne meje, da se lahko igralec svobodno giblje po zvočnem polju svojih replik. Ko pa smo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ustaške sanje hrvaškega predsednika Zorana Milanovića ali malo drugačen "non-paper"
11
23.04.2021 22:25
Pozdraviti gre prizadevanja Slovenije po čimprejšnjem odhodu iz balkanskega okolja, v prvi vrsti iz sklopa nečednih navad, ki ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Tudi imunski sistem Tomaža Vesela, predsednika Računskega sodišča, je hudo oslabljen
10
22.04.2021 22:10
Imunski sistem države se ruši ... Kot da bi bili vsi psi vojne spuščeni, delovati so začele, da tako rečem, tovarne zlobe. ... Več.
Piše: Vili Kovačič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Sem že čipirana, pardon, cepljena!
Ana Jud
Ogledov: 1.748
02/
Ta naša diktatura je tako strašna, da jo vidijo samo izbranci!
Denis Poniž
Ogledov: 1.592
03/
30-obletnica Slovenije: Bomo praznovali spoštljivo drug do drugega ali na bojišču?
Marjan Podobnik
Ogledov: 1.163
04/
Evropsko sodišče za človekove pravice: "V demokratični družbi je obvezno cepljenje otrok nujno"
Žiga Stupica
Ogledov: 1.336
05/
Polemika o "znamenjih": Od brisanja slik preko Sanjskega moškega, otrok brez očetov in Simone Rebolj do streljanja sošolcev
Andrej Mertelj
Ogledov: 1.250
06/
Tukaj nisem zato, da bi me vi, janšisti in titoisti, ki ste vsi isti - Butalci, po glavici pobožali
Ana Jud
Ogledov: 1.978
07/
Sramotni jezdec nekega tragičnega časa: Esej o Jožetu Javoršku (1920-1990)
Marjan Frankovič
Ogledov: 1.108
08/
Tako, kot so glasbeniki igrali pred epidemijo, danes na žalost ni več sprejemljivo
Milan Krek
Ogledov: 1.084
09/
Ko me je policist prepoznal, se je odločil, da bo iz neznatnega naredil senzacionalen dogodek
Dimitrij Rupel
Ogledov: 7.024
10/
Neenakost med ljudmi (5): O nastajanju presežnega premoženja oziroma zakaj se povečujejo razlike v premoženju ljudi
Bine Kordež
Ogledov: 733