Weekend

Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje

Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi pravljično ime Edinburgh sedmerih morij, Edinburgh of the Seven Seas. Otok Tristan da Cunja je že dve stoletji pozabljeno zatočišče pred ponorelim svetom, nanj pa je skoraj nemogoče priti. No, z veliko sreče bi se dalo, vendar pa to še ne pomeni, da bi lahko na Tristanu tudi ostali.

30.09.2016 13:33
Ključne besede:   Tristan da Cunha   južni Atlantik   otok   Edinburg of the Seven Seas

Foto: arhiv Portala PLUS

Socialno, zdravstveno in gospodarsko politiko na Tristanu bi si za zgled lahko vzela naša vlada: zdravstvena oskrba je brezplačna, imajo enega samega zdravnika in pet medicinskih sester, vsa obdelovalna zemlja – glavni pridelek je krompir – pa je skupna last vseh. Tudi živina in drobnica sta v kolektivni lasti, saj si ju skupnost deli po načelu pravičnosti in tako preprečuje, da bi ene družine bogatele na račun drugih.

Če vam je pri srcu južna polobla, pojdite v Avstralijo ali Novo Zelandijo, kajti na Tristan da Cunha (izg. tristan da kunja) vas ne bodo sprejeli. Otok, ki je okroglaste oblike, na sredini pa se iz njega dviguje vulkanski stožec, čigar 2062 metrov visoki vrh se pozimi blešči v snegu, leži sredi južnega Atlantika, 2400 kilometrov zahodno od Južne Afrike, 3360 kilometrov vzhodno od Južne Amerike. Najbližje naseljeno kopno je 2500 kilometrov oddaljena Sv. Helena, ki pa je zdaj, ko tam gradijo letališče, takorekoč skoraj Las Vegas v primerjavi s Tristanom, kamor se že stoletja pride zgolj po morju. Ladja iz Cape Towna vozi do otoka teden dni.

 

Predstavljate si torej olajšanje, ki so ga doživeli pomorščaki, ko so po tednih napornega jadranja v močnih zahodnih vetrovih južnega Atlantika nad obzorjem zagledali kopno. Najprej vrh vulkanskega otoka, ki je običajno ovit v oblake. Otok, ki ima 100 kvadratnih kilometrov, je pred 510. leti prvi ugledal portugalski pomorščak Tristão da Cunha. Toda leta 1506 na trdna tla vulkanskega otoka ni stopil nihče, saj je bilo morje preveč razburkano. Šele čez 137 let je izkrcanje uspelo Nizozemcem, 260 let po odkritju pa so otok podrobno kartirali Francozi, ki so odkrili tudi bogate zaloge sladke vode. Potem je minilo še pol stoletja, da se je 1810. na Tristanu izkrcal prvi stalni naseljenec, Američan Jonathan Lambert. V pristni kolonialni maniri je otok – preimenoval ga je v Otok osvežitve – razglasil za svojo last in novico o tem objavil v Boston Gazette. A Lambert je po dveh letih uživanja svoje posesti utonil na morju. Kasneje se je rodila legenda, da je Američan zaslužil ogromno denarja s preprodajo tjulnovih kož in olje morskih slonov trgovskim ladjam in kitolovkam, ki so plule mimo in se ustavljale na Tristanu. Bogastvo naj bi bilo zakopano nekje na otoku...

 

V času Lambertovih avantur je poraženi Napoleon pristal na Sveti Heleni, Angleži, ki so ga varovali, pa so se bali, da bi jim mali Francoz od tam pobegnil podobno kot nekoč z Elbe. Zato so preventivno zasedli Tristan da Cunha in ga 14. avgusta 1816 priključili svoji monarhiji. A ker Francozi niso poskušali rešiti Napoleona, so se britanski vojaki s Tristana umaknili že naslednje leto, ko je na čeri blizu otoka nasedla njihova vojaška ladja Julia in je utonilo kar 55 mornarjev. V posadki, ki je leto dni varovala otok, je bil tudi desetnik William Glass. Nad Tristanom se je tako navdušil, da se je tja kasneje vrnil z ženo in otroci, čez nekaj let pa se mu je pridružilo še nekaj nekdanjih tovarišev. Mala kolonija je mirno živela odmaknjeno življenje sredi južnih morij in vsakih nekaj let sprejela kakšnega novega prišleka. Med zanimivejšimi obiskovalci je bil Augustus Earle, ki je poslikal otok, saj je na njem proti svoji volji ostal kar osem mesecev; prav ta Earle je postal kasneje svetovno znan kot slikar Charlesa Darwina na ladji Beagle.

 

 

Edinburgh sedmerih morij

 

V 19. stoletju je skupnost na Tristanu počasi naraščala. Leta 1836 jo je povečal preživeli brodolomec iz Nizozemske Pieter Groen, ki se je poročil z otočanko in postal Peter Green. V nekem obdobju je na otoku začelo primanjkovati hrane in več kot polovica prebivalcev se je odselila. Ko je Tristan leta 1867 obiskal vojvoda Edinburški, si je otoška skupnost že opomogla od stiske, prebivalci pa so vojvodi, ki jim je podaril množico uporabnih predmetov in hrane, predlagali, da bi se otoška prestolnica odtlej imenovala po njemu – Edinburgh. V 20. stoletju so jo zaradi pogostih zamenjav z istoimenskim škotskim mestom spremenili v Edinburgh of the Seven Seas, Edinburgh sedmerih morij.

 

Proti koncu 19. stoletja se je populacija prvič dvignila čez magično mejo 100, zato so dobili tudi svojega prvega kaplana, ki je bil brat slavnega pisatelja Lewisa Carolla, avtorja Alice v čudežni deželi. Toda leta 1885 je otočane prizadela katastrofalna letina krompirja, kar je pomenilo lakoto. Petnajst od osemnajstih moških na otoku se je v slabem vremenu vkrcalo na največji čoln, ki so ga premogli, da bi na odprtem morju prestregli katero od prekoocenskih ladij in zaprosili za pomoč v hrani. Odpluli so in nikoli več jih ni bilo nazaj. Tragedija je odmevala po svetu in londonski The Times je sprožil humanitarno akcijo za otočane v stiski. Leta 1892 je na južni strani Tristana nasedla italijanska tovorna ladja; dva njena mornarja sta imela dovolj valov in sta raje ostala na otoku. Njuna priimka Repetto in Lavarello sta še danes dva od zgolj sedmih otoških priimkov.

 

Prva svetovna vojna je Tristanu prinesla desetletje popolne izolacije, po njenem koncu pa osnovno šolo in cerkev. Med obema vojnama so otok obiskovale znanstvene ekspedicije. Med drugim so ugotovile, da imajo otočani najbolj zdrave zobje na svetu med belo populacijo. Leta 1942 so Angleži na otok pripeljali vremensko in radijsko postajo, prinesli pa so tudi britanski funt, ki ga otočani prej niso poznali. Po koncu vojne je Tristan dobil tudi prvi časopis ter dva funkcionarja, upravnika otoka in nekakšnega predstavnika britanske vlade. Uradno pa so na otoku valuto sprejeli leta 1963.

 

 

Atomska bomba, vulkan, evakuacija

 

Leta 1958, tri leta pred izbruhom vulkana, so Američani manj kot 200 kilometrov jugovzhodno od Tristana na višini 160 kilometrov detonirali atomsko bombo. Posledic naj ne bi bilo, čeprav so zaradi projekta Argus nekateri kasneje ugibali, da bi lahko sprožil seizmične aktivnosti, ki so se začele leta 1961, ko so se večkrat stresla tla in se je iz 2062 metrov visokega Vrha kraljice Marije začelo kaditi. Izbruh vulkana in valeča lava sta sprožila evakucijo vseh 268 otoških prebivalcev, ki jih je britanska vlada preselila na Otok, saj v Južni Afriki zaradi apartheida niso želeli ostati. Po dveh letih, ko se je narava umirilia, so se končno lahko vrnili na svoj otok, kjer vulkan večje škode ni povzročil. Tako so končali neprostovojno pregnanstvo, v katerem je umrlo pet starejših otočanov, rodilo pa se je osem dojenčkov. Le 14 jih je ostalo v Angliji.

 

Po tej vulkanski epizodi je Tristan da Cunha postal precej bolj zanimiv tudi za turizem. V zadnjih desetletjih se tam redno ustavljajo potniške ladje, vendar so obiski kratki, saj otok nima pristanišča, morje pa je večji del leta zelo vzvalovano. Število deževnih dni na Tristanu je kar 250 na leto, najnižja temperatura nikoli ne pade pod 4 stopinje celzija, najvišja pa ne preseže 25 stopinj. Oceansko podnebje torej.

 

Danes na otoku živi 80 družin ali 276 ljudi, ki radi sprejmejo turiste, pomorščake in občasne obiskovalce, ne dovoljujejo pa priseljevanja na otok, saj je populacija že nekaj desetletij stabilna in se ne spreminja. To je prineslo tudi nekaj zdravstvenih težav, kajti izvorno je na otoku živelo le sedem rodov, ki so se skozi stoletja mešali med seboj, pogosto tudi v preveč bližnjih sorodstvenih razmerjih, zato ima danes polovica otočanov blažjo obliko astme, četrtina pa hujšo. Sedmerica priimkov na Tristanu – kar morda spominja na nam bližji jadranski otok Susak – pa je Glass, Green, Hagan, Lavarello, Repetto, Rogers in Swain.

 

 

Skoraj idealna skupnost

 

Socialno, zdravstveno in gospodarsko politiko na Tristanu bi si za zgled lahko vzela naša vlada: zdravstvena oskrba je brezplačna, imajo enega samega zdravnika in pet medicinskih sester, vsa obdelovalna zemlja – glavni pridelek je krompir – pa je skupna last vseh. Tudi živina in drobnica sta v kolektivni lasti, saj si ju skupnost deli po načelu pravičnosti in tako preprečuje, da bi ene družine bogatele na račun drugih. Steber otoške ekonomije je ribištvo, kajti rib je v izobilju, posebnost Tristana da Cunhe pa so jastogi, ki jih izvažajo na Japonsko in ZDA. Edina tovarna na otoku je tako predelovalnica jastogov. Dodatna in vedno bolj uspešna dejavnost na otoku je filatelija oziroma štempljanje poštnih znamk, ki dosegajo visoke vrednosti med zbiratelji.

 

Napredku – z narekovaji ali brez – se ne more izogniti niti najbolj oddaljeni otok na planetu; danes premore trgovino, radijsko postajo, kavarno, videoteko in plavalni bazen. Imajo tudi avtomobile in nekaj kilometrov cest, pa tudi internetno povezavo, ki je sicer draga in jo uporabljajo le izjemoma, tudi zato da lahko sproti ažurirajo svojo spletno stran www.tristandc.com, ki je v vseh pogledih nekaj posebnega. Redko najdemo ljudi, ki se razveselijo vsakega obiskovalca in mu namenijo celo kratko novico. Oskrbovalna ladja namreč Tristan obišče le enkrat letno, zato so turistične križarke, vojaške ladje ali zgolj osamljene jadrnice, ki plujejo okoli sveta, neizogibna poživitev precej enoličnega otoškega vsakdana.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
1
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
La Dolce Vita, sladko življenje Lidije Glavine: 132.000 evrov odpravnine, službeni audi in zagotovljena služba na SDH! Čestitamo!
Uredništvo
Ogledov: 5,975
02/
Anonimka proti Marku Pavlihi res ni nič posebnega - bolj je zanimivo, kdo stoji v ozadju
Uredništvo
Ogledov: 2,698
03/
Auf wiedersehen*, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,624
04/
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,445
05/
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
Anže Erbežnik
Ogledov: 2,071
06/
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,466
07/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?
Uredništvo
Ogledov: 1,246
08/
Kot svinje z mehom! Fundacija invalidov in humanitarcev dobi vsako leto 20 milijonov, ki jih razdeli diskriminatorno, netransparentno, koruptivno in arbitrarno!
Igor Mekina
Ogledov: 1,951
09/
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
Dimitrij Rupel
Ogledov: 610
10/
Verniki vzdihnejo: O, Bog! Otroci in Italijani v stiski kličejo mamo. Socialistični uradniki rečejo: jebemtiboga. Jaz pa sem izčrkoval v misli: O, Giordano Bruno!
Uredništvo
Ogledov: 675