Zdaj mi je že jasno, da bo današnji komentar povezovala beseda - včeraj. Vse, kar želim reflektirati, ima svoj povod in sprožilec v tej besedi. Vsi vzroki, ki me motivirajo in pospešujejo, vključno z veliko novico, pa izhajajo iz besede vstajenje. Vstajenje novega dne je tema in motiv današnjega komentarja. Vstajenje sonca, ko vzide! Menim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da vse, kar me pospešuje v umetnosti, izhaja iz umetniških avantgard in kozmonavtike. Gledališče je absolutni zdaj. Bodočnosti in preteklosti ni! Le Zemlja se vrti okrog Sonca. Torej začnimo:

To se je zgodilo včeraj. Še vedno sem v Moskvi. V zadnjih dveh letih se je to zgodilo že velikokrat. Že tretjič stojim v podobni atmosferi skupaj z Aleksandrom Vasiljevičem pred odkritjem in že tretjič mi odkritje proizvaja največjo magnitudo. V vseh treh slučajih mi odkritje generira generalno idejo o XX. stoletju. To govori med drugim tudi o tem, kako pomembno vlogo mi je odigrala v zadnjih osemnajstih letih kozmonavtika. Letos februarja, ko sem dobil priznanje Ruske akademije kozmonavtike, priznanje Ciolkowskega, sem se šele ozavestil, kako odločilno vlogo je imela in ima za mojo refleksijo umetnosti filozofija kozmizma. Na konec pameti mi ne pade, da bi pred vas razprostiral poljane kozmistične filozofije Fjodorova in mnogih njegovih naslednikov. Knjigo mi je pred skoraj petindvajsetimi leti podaril izjemen umetnik Vadim Fiškin. Bilo je to na ulici Kuznecki,, ko smo šli proti MHATU z dramaturginjo Aleksandro Rekar, Vadim je dobesedno, tako sunkovito, iznenada zavil v knjigarno in se iz nje vrnil s knjigo z naslovom Kozmizem. Točno ta knjiga in knjiga Hermana Potočnika Noordunga sta me je pripeljali do praga vesoljskega programa. Ko pa sem vstopil v Ruski vesoljski program, sta mi podarili neizmerljiv privilegij, da že skoraj četrt stoletja doživljam dogodke, ki vsebujejo najvišjo stopnjo lepote.

Tako je bilo tudi včeraj, ko sem stal pred odkritjem in znova doživljal vstajenje lepote! Podoben refleks sem doživel včeraj, ko sem stal sredi stanovanja Mihaila Afanasjeviča Bulgakova pred njegovimi originalnimi rokopisi v muzejski zbirki! V glavi mi je odzvanjal znameniti stavek Bulgakova: "Rokopisi ne gorijo!" Seveda ne: "Lepota ne gori, lepota žari!"

Včeraj sem dobil v dar najnovejšo knjigo Borisa Groysa z naslovom Ruski kozmizem. Naj takoj izrazim svojo prošnjo. Prošnja slovenskim založnikom: Prosim, da prevedete in izdate to knjigo, ob tej priložnosti vas prosim še, da za nazaj izdate Fjodorovo knjigo Teorija skupnega dela. Naj na koncu dodam še eno prošnjo, ko sem že pri prošnjah. Knjige s teksti Kazimirja Maleviča v slovenskem jeziku tako rekoč ni. Oziroma obstaja majhna brošurica, ki jo je izdal Bojan Gorenc, z Malevičevim tekstom Bog ni vržen s prestola. Hvala mu. Konec prošnje!

"Premagati moramo prirodo, obnoviti moramo človeštvo in spremeniti iz slepe sile prirode v harmoničen kozmičen organizem s pomočjo znanstvenih spoznanj."

Kozmizmu intenzivno sledim že skoraj petindvajset let, od takrat, ko mi je Vadim podaril knjigo. Boris Groys je svojo najnovejšo knjigo v uvodu podnaslovil Biopolitika nesmrtnih! Ko sem srečal dekana peterburške filozofske fakultete, sem ga takoj v prvih desetih minutah vprašal, kakšno vrednost vidi ruska zgodovina filozofije v kozmizmu Fjodorova, ali je to za njih psevdo filozofija ali filozofjia. Njegov odgovor je bi čist kot solza: Pure philosophy! Čista filozofija! Zgodovina je za Nikolaja Fjodorova zgodovina vstajenja. Vstajenje ni prehod tuzemeljskega k nebeškemu življenju, vstajenje je poenotenje in usklajevanje vseh zemeljskih in nebeških obstajanj, združenih v kozmični organizem, ki je povezan v medsebojnem bratstvu in sestrstvu in živi skupaj z mrtvimi. Vstajenje je "Zmaga nad smrtjo", vstajenje je "Zmaga nad Soncem".

Včeraj sem si ogledal predstavo Mrtve duše mojega prijatelja, režiserja Kirila Srebrenikova v Gogoljskem centru. Včeraj sem sedel skupaj na večerji z veliko evropsko igralko Barbaro Sukowo. Hura!

Kljub propadu historičnega krščanstva in nastopu razsvetljenstva obstaja še vedno velika skupina ljudi, ki veruje v realnost posmrtnega življenja. Po propadu komunistične utopije obstaja še vedno velika skupina ljudi, ki veruje, da je možno na Zemlji zgraditi božje kraljestvo pravičnosti. V kozmistični umetnosti, ki se vzpostavlja prek postgravitacijske umetnosti, vedno znova doživljamo vstajenje jutrišnjega dne.

Osrednji koncept vsake nove generacije je, da je diskriminatorna z zadnjo v totalu. Diskriminacija je vedno tako velika, da je bitka za interpretacijo generacijskih dosežkov vedno izgubljena vnaprej. Generacijski smisel se že v naslednjem biopolitičnem boomu razblini. Od najnovejše generacije dobi takšne interpretativne nesmisle, da proizvaja starcem bolečino največje magnitude. Projekcija vsake generacije je nameščena v razvoju. Samo logika razvoja znanja in stila se ne izničuje. Politika je najbolj otožna spretnost, ki se vedno dekonstruira. Ne obstaja politika, ki ne dobi svoje totalne dekonstrukcije.

Umetniku je dodeljeno, da je on tisti, ki vse vidi na novo. Tisto, kar na novo vidi, pa mora prenesti in reflektirati v svojo generacijsko strukturo. V svojo umetnino vgraditi zavest o generacijskem obkrožanju. To razumemo kot konstruktivnost, kot metodološko projekcijo generacijskega prevzema zavesti. Tako samo na videz generacija prevzame vzvode interpretacije. Bolj natančno povedano, metodološko diskriminira prejšnjo generacijo. Prav je tako!

Preskok k odkritju: Večni človeški napor je zgraditi idealno leteče telo, zgraditi neznansko lep leteč predmet, ki preseže trenutne generacijske napore. Tako vsako generacijo čaka vstajanje konstrukcije in zumiran pogled na konstrukcijski spoj. Konstrukcija ni le silhueta materialnosti. Vsaka, ampak čisto vsaka gradnja lepote je gradnja kozmosa. Pogled zdrsi po konstrukciji. Izvrsten umetnik Goran Đorđević pravi, da kopija vsebuje celotno idejo originala in še nekaj več. Rad bi ga obvestil, da se moti. Original je faktura in nenehno oživljanje ter končno vstajenje. To se zgodi največkrat v muzeju, nas pouči Boris Groys.

Estetska orientacija je vedno planetarno zmagovalna. To je tisto nekaj, kar prepoznano kot resničnost pogleda v lepoto, ko nas oblije zona lepote. Pozor, ne boga! Pogled drsi po konstrukciji, medtem ko z metodo vstajenja padamo, padamo v resnico! Točno tako je bilo tudi včeraj, na kosilu z Irino Sokolovo in Jurijem Gidzenkom, ko mi je Jurij zavrtel video "file" s posnetkom njegovega pred kratkim rojenega vnuka, ki je dobil ime Artjom. Nov človek na svetu, nova generacija na svetu! Vstajenje včerajšnjega dne je tema in motiv današnjega komentarja. Včeraj je tokrat trajal teden dni!