Če bi bil zadnji dve leti na oblasti kdo drug, bi se že zdavnaj zgodil upor, pisale bi se dramatične novinarske peticije in skupini 571 časnikarjev bi se pridružilo še 572 solidarnih kolegov in kolegic, ki bi skupaj prosili demokratično evropsko javnost, naj vendar prisluhne njihovemu apelu. Ključno bi bilo sporočilo, da vlada ni sposobna omogočati normalnega, demokratičnega in pluralnega razvoja medijev v državi. In če to fiktivno situacijo apliciramo na aktualne razmere v Sloveniji, se naslednji stavek glasi identično, le da v njem nastopa Miro Cerar: vlada Mira Cerarja ni sposobna omogočati razvoja medijev v državi. Koalicijska ekipa, ki se pod vodstvom SMC vselej sklicuje na lastno strokovnost, moralnost in etičnost, je namreč svoj odnos do resorja, pod katerega spadajo tudi mediji, razkrila takoj po prevzemu oblasti: ti ljudje so ministrstvo za kulturo dejansko razumeli zgolj kot del plena in sredstvo za trgovanje s preostalimi resorji. Področje kulture je postalo poligon za računice, kako do najboljših in finančno najbolj stabilnih položajev v državni upravi. Zato tudi nad odločitvijo, da bo vodenje kulturnega ministrstva prevzela Julijana Bizjak Mlakar iz kvote upokojenske stranke, ni bil nihče presenečen. Profesorica matematike, pooblaščena aktuarka in višja predavateljica menedžmenta v zdravstvu je v Cerarjevi vladi postala ministrica za kulturo. Niti kakšnega večjega negodovanja ni bilo slišati ob tem, kaj šele protestov naših ljubih kulturnikov. Je pa bilo zato očitno nekaj: Cerarjeva vlada nam je dala jasno vedeti, da jo razvoj kulturne, s tem pa tudi medijske panoge v Sloveniji prav nič ne zanima.

 

Julijana Bizjak Mlakar, profesorica matematike, pooblaščena aktuarka in višja predavateljica menedžmenta v zdravstvu, je v Cerarjevi vladi postala ministrica za kulturo. FOTO: Mediaspeed

Po prevzemu oblasti je Cerarjeva vlada oziroma v njenem imenu nova kulturna ministrica Bizjak Mlakarjeva nemudoma razrešila novinarko Ženjo Leiler Kos s položaja generalne direktorice direktorata za medije in na njeno mesto postavila Natašo Bučar, ki je pred tem delovala predvsem na področju filmske umetnosti. Gospo Bučar je nato  z vladnim pojasnilom, da "izkazuje tako izkušnje na področju medijev kot tudi dolgoletne vodstvene izkušnje", zamenjal Klemen Kraigher Mišič, ki je v novinarski skupnosti sicer veljal za relativno neznano ime, je pa prijeteljeval z nekdanjim novinarskim kolegom na nacionalki Gregorjem Jagodicem, zaupnikom premierja Cerarja v času predvolilne kampanje in po volitvah nekaj časa članom njegovega kabineta. Do prve afere, ki bi razburila predstavnike medijev, zaradi tega ni bilo treba čakati (pre)dolgo. Namesto da bi se na kulturnem ministrstvu takoj lotili celovite prenove zastarele medijske zakonodaje, za kar se že vrsto let zavzemajo v Društvu novinarjev Slovenije (DNS), so začeli najprej in več kot očitno po navodilih glasbenega lobija spreminjati kvotni sistem. In takoj udarili mimo. Se še spomnite predlagane definicije slovenske glasbe, nad čemer se je zgražala celotna Slovenija in ki so jo nekateri označili celo za fašistoidno? Ali pa odločitve izdajateljev radijskih in televizijski programov, da pozovejo predsednika vlade Mira Cerarja, naj razreši neodzivno in strokovno nekompetentno ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar?

Kljub temu, da tuji mediji prek spleta in kabelskih sistemov vstopajo v slovenski prostor ter odžirajo oglaševalski denar in delovna mesta slovenskim medijskim ustvarjalcem, je profesorica matematike Julijana vso svojo energijo usmerila v glasbene kvote. Ko se je v to zakonodajno zmedo vmešal še predsednik parlamentarnega odbora za kulturo Dragan Matić (SMC), se je tragikomedija v bistvu komaj začela. Državni zbor je sicer spremembe, kot si jih je zamislil glasbeni lobi, sprejel, a jih je moral zaradi nestrokovnih rešitev že po dveh mesecih spet spreminjati.

Dragan Matić se je v dveh letih prelevil v glavnega "politkomisarja" za področje medijev. FOTO: Mediaspeed

Zakonodajni precedens, ki mu ni para v zgodovini samostojne Slovenije! Po Matićevih besedah naj bi prvotne zakonske spremembe, ki jih je več mesecev usklajeval z glasbeniki, preveč posegale v programe javnega radia. Popravek popravka naj bi bil usklajen z RTV. Toda ... glejte zlomka: izkazalo se je, da tudi to ni res. "Dober mesec po uveljavitvi novele zakona o medijih se srečujemo s težavami, na katere smo v razpravi pred spremembami opozarjali in jih napovedovali," je nedavno za Portal PLUS v intervjuju pojasnil odgovorni urednik Vala 202 Mirko Štular.

Medijska zmeda se nadaljuje s Peršakom

Aprila letos smo vendarle dočakali odstop ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar. Vendar je Cerarjeva vlada po liniji najmanjšega odpora na njeno mesto posadila kar Toneta Peršaka (formalno se je tik pred tem včlanil v stranko DeSUS), ki je kot državni sekretar tako ali drugače sodeloval pri zgoraj opisani zakonodajni zmedi. S to kadrovsko potezo se je torej naša teza, da je za mir v koalicijskih vrstah tudi "strokovna" Cerarjeva ekipa pripravljena trgovati z ministrstvom za kulturo, zgolj še enkrat potrdila. In to kljub dejstvu, da predstavniki medijev že deset let čakamo na prenovo medijske zakonodaje in da se vse težje spopadamo z zaostrenimi razmerami na trgu. Ali kot bi rekla nekdanja direktorica Primorskih novic Barbara Verdnik: "Predsednika vlade Mira Cerarja še nisem slišala, da bi rekel kaj o medijih in medijski strategiji. Če se že govori o medijih, se govori takrat, ko je treba koga kritizirati zaradi poročanja."

Minister Peršak, zresnite se! Kdaj boste zainteresirani javnosti predstavili medijsko strategijo do leta 2024? FOTO: Mediaspeed

S tem pa zdrsov, ki si jih je na medijskem področju v zgolj polovici mandata privoščila Cerarjeva vlada, še ni (bilo) konec. Ko je nastopil čas za pripravo medijske strategije, iz katere naj bi izhajala celovita prenova medijske zakonodaje, se je intelektualni domet aktualne vlade oziroma direktorata za medije pokazal v pravi luči. Ne samo da je ministrstvo za kulturo kot veliki branik slovenskega jezika v javnost poslalo nelektoriran dokument - v njem je mrgolelo toliko nesmislov, da so se novinarji, uredniki, lastniki medijev, profesorji z novinarske katedre in ostali predstavniki zainteresirane javnosti lahko samo še prijeli za glavo. Saj se verjetno spomnite tistega predloga, da bi RTV depolitizirali tako, da bi ministri Cerarjeve vlade imenovali kar štiri člane (od petih) nadzornega sveta Radiotelevizije Slovenija?! Kdo je v strategijo vnesel takšne nesmisle in neumnosti, od katerih se je distancirala celo komisija za pomoč pri pripravi medijske strategije, ter si jih upal poslati v javnost, še vedno ni znano. Je pa znano, da je direktorat za medije nedavno zapustil ravno Klemen Kraigher Mišič, ki je veljal za tako imenovano ključno osebo pri pripravi medijske strategije.

Rdeče številke, denar odteka drugam, Cerar pa nič

Kje smo torej danes, ko mediji tudi zaradi zastarele in administrativno preobremenjujoče zakonodaje dihajo na škrge in izgubljajo boj za prihodke v boju s tujimi mediji, gospod Cerar? Google, Facebook, Youtube in tuji kabelski TV kanali so polni oglasov slovenskih oglaševalcev. Slovenski mediji z vedno manj sredstvi so primorani nižati plače in odpuščati. Direktorat za medije, ki bi moral nujno prenoviti medijsko zakonodajo in s tem ustvariti pogoje za medijski razvoj domačih medijev, je na polovici mandata brez direktorja s polnimi pooblastili oziroma ga vodi kar državna sekretarka Damjana Pečnik, ki prihaja iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Največja medijska hiša v državi Radiotelevizija Slovenija je prav tako brez generalnega direktorja s polnim mandatom, Televizija Slovenija pa med tem, ko se na Matićevem odboru poskuša politično pritiskati na uredništva javnega servisa, posluje z milijonskim upadom oglaševalskih prihodkov. In če bo vladi spodrsnilo tudi v postopku imenovanja (novega) direktorja agencije AKOS (ta organ pod vodstvom Franca Dolenca namreč vse bolj pritiska na domače medije z nepotrebnimi administrativnimi stroški), potem se lahko mediji – kot nam je na eni izmed javnih razprav že cinično predlagal uslužbenec direktorata za medije – samo še preselimo v tujino. Ker tam demokracijo očitno veliko bolj cenijo kot pri nas.