Po dolgih mesecih vratolomnega loščenja lika in dela Danila Türka s strani aktualnega slovenskega režima in njegovih medijev; po obdobju razlagalskih akrobacij in po ognjemetu zanikanja dejstev, ki je dosegel vrhunec s teorijo o prednostih in obetavnosti slabih ocen, je prišlo soočenje z resničnostjo. Potem, ko so ga v Ljubljani že kronali za generalnega sekretarja OZN, je Türk - ob tem, da bi za poraz zadoščal en sam veto - doživel zavrnitev kar štirih stalnih članic Varnostnega sveta. Kot še marsikaj, kar so nam zadnje čase razlagali, loščili in zanikali v pisarnah na Gregorčičevi, Prešernovi in Erjavčevi, se je tudi kandidiranje za OZN, kot pred tem kandidiranje za Evropsko komisijo, izkazalo kot nespodobno, nerealno in škodljivo. Koristilo bi - morda - le spoznanje, da je blamaž zdaj končno dovolj.

Newyorška sramota odpira več vprašanj. Prvo vprašanje je, kako je oziroma bo vplivala na sloves Slovenije. Medtem ko bi se previden komentator po Türkovem porazu izogibal povezovanju poraženca z državo, od koder prihaja, sta zunanji minister pa še njegov šef prostodušno izjavila, da je bila kandidatura - ker naj bi se zdaj v New Yorku veliko govorilo o Sloveniji - utemeljena in upravičena. Torej je bila newyorška blamaža blamaža Slovenije; štiri stalne članice Varnostnega sveta pa naj ne bi nasprotovale samo Türku, ampak vsej Sloveniji?? Današnje razlage newyorške blamaže seveda niso preproste, ker se je uradna Ljubljana s Türkom ves čas istovetila, ga spodbujala in hvalila, mu omogočala podporo državne diplomacije, navsezadnje pa plačevala njegove račune. Ob tem se razumni ljudje ne morejo načuditi naslednji Erjavčevi izjavi: 

"Dobro je tudi, da nismo porabili ne vem koliko sredstev za to kandidaturo, ker tudi če bi vložili ne vem koliko milijonov, mislim, da bi bila odločitev jasna, da kandidat ne bo prišel iz vzhodne Evrope.” 

S to izjavo si je - kot pravijo Američani - vtaknil nogo v usta. Morda kar obe nogi? Karl Erjavec je namreč - podobno kot nekoč v zvezi z arbitražnim sporazumom - večkrat z značilnim nasmeškom napovedal Türkovo zmago, poleg tega pa za vnaprej izgubljeno podjetje ne bi smeli zapraviti niti enega evra davkoplačevalskega denarja! 

Čeprav so slovenski voditelji enodušno podpirali Türka, vendar ni popolnoma jasno, kako je prišlo do kandidature. Postavlja se vprašanje, ali se Türk ni kandidiral sam in šele post festum prosil za podporo in istovetenje s slovensko državo. Ko bi za generalnega sekretarja OZN v resnici kandidirala Slovenija, bi bil to zanjo eden največjih porazov. (Poleg kandidature Bratuškove, poleg škandala s prostodušnimi izjavami Erjavca & Co o slovenski zmagi na arbitražnem sodišču v Haagu in poleg s slovenske strani podpihovane strasburške sodbe o hrvaških varčevalcih Ljubljanske banke.)

Na tej točki - tukajšnjega komentarja - se mora oglasiti zgodovinski spomin. Slovenija je namreč - ob navzočnosti pisca teh vrstic - 25 let nazaj vstopila v OZN v znamenju vsesplošnega odobravanja in celo občudovanja, na valu katerega se je nekaj let kot stalni predstavnik Slovenije pozibaval Danilo Türk. Da sta se nekdanja sloga in ugled danes spremenila v nasprotovanje štirih članic Varnostnega veta OZN, je velikanski polom, tako rekoč nacionalna katastrofa, ki bi zahtevala vsaj izključitev aktualnega zunanjega ministra iz vlade. Pisec teh vrstic se sprašuje, kakšna bi bila reakcija slovenske politike ali slovenske javnosti, ko bi mednarodnemu priznanju ali kandidiranju za članstvo v OZN, EU, NATO itn. sledilo nasprotovanje štirih velesil? 

Ko je izvedel za newyorški polom, je zunanji minister pohitel s propagandnim vrtinčenjem: rekel je, da je Guterres zmagal, ker je mednarodna politika želela osebo, ki predstavlja kompromis v trenutni mednarodni situaciji. Glede na krize, s katerimi se sooča svet, in napete odnose med ZDA in Rusijo, so "v tej konstalaciji v mednarodnem prostoru" potrebne "kompromisne osebe". V zvezi s to ugotovitvijo ni odveč omeniti neko starejšo Erjavčevo domnevo, da bi namreč Slovenija v zvezi z ukrajinsko krizo lahko posredovala med Evropsko unijo in Rusijo. Po Erjavčevem prepričanju vsebuje Slovenija naravnost idealno zbirko "kompromisnih oseb", najidealnejša kompromisna oseba pa naj bi bil ravno Danilo Türk. 

Tu je temeljni problem Erjavčeve, Cerarjeve, Pahorjeve in Türkove kandidature oz. oktobrske newyorške blamaže. Türk ni bil nikakršna kompromisna oseba, ampak zadrt funkcionar stare jugoslovanske oz. vzhodnoevropske partijske šole. Diplomatski vrvež, ki ga opisuje Erjavec ("je bilo med kampanjo vzpostavljenih veliko stikov, bilo je veliko lobiranja in pogovorov, ves čas je bila aktivna tudi slovenska diplomatska mreža") ni mogel preglasiti temeljnega problema oz. neprimerne kandidature. Ob tem se postavlja še neko vprašanje: zakaj se je aktualna slovenska oblast - ob ignoriranju kakršnihkoli racionalnih argumentov s strani opozicije in neodvisne strokovne javnosti - odločila za Türka? Če zanemarimo domnevo, da se je Türk predlagal sam, je na dlani značilni produkt združenja braniteljev pridobitev socializma. Namen je bil dokazati, da jugoslovanski branitelji socializma - katerih utelešenje je Danilo Türk - niso primerni le za vodenje slovenske države, ampak tudi za vodenje svetovnih organizacij.

Razumni opazovalci se lahko Türkovega poraza veselijo. Ne le zaradi kazni za odlikovanje Udbe in za izjavo o drugorazrednosti povojnih zunajsodnih pobojev, ampak zaradi dokaza, da mednarodna skupnost še ni povsem otopela za omenjene prestopke.