Namen našega pisanja ni napadanje ali kritiziranje na pamet, temveč argumentirano opozarjanje sistema in posameznikov v njem - kot tudi davkoplačevalcev - o napakah in možnih rešitvah ali smereh reševanja teh problemov. Ni potrebno biti pripadnik vojske, da razumeš, da je stanje njene bojne pripravljenosti slabo in da to ne pomeni nič dobrega. Za bojno pripravljenost Slovenske vojske morajo (beri: moramo) skrbeti vsi - od predsednika države, državnega zbora, vlade, odbora za obrambo, nevladnih organizacij, ministrstva za obrambo in Generalštaba Slovenske vojske do posameznikov v sistemu. Tega pa tvorijo infrastruktura, orožja, zveze, vaje in predvsem ljudje. Vsi našteti so sistem obrambe Republike Slovenije. V vsakem sistemu obstajajo ljudje, ki se vključujejo v sistem, tisti, ki se ne. So pa tudi takšni, ki jih to sploh ne zanima. Predsednik republike Borut Pahor je očitno eden od slednjih, saj se izogiba ocenjevanja stanja v državi in Slovenski vojski. Predsednik države naj bi sporočal državljanom in sistemom te države, kaj je zaželeno, kaj misli in kakšne vrednote zagovarja. Seveda ni njegova vloga, da daje vrednostne ocene o posameznikih, ampak v primeru slabe ocene Slovenske vojske je pač dolžan ukrepati. Ugotavljamo, da tega ne počne.

Naslednji, ki ne odgovarja na ugotovitve o slabi pripravljenosti Slovenske vojske, je načelnik njenega generalštaba Andrej Osterman. Načelnik GŠSV v resnici ne potrebuje dovoljenja ministra za obrambo oziroma ima trajno dovoljenje za nastopanje pred javnostjo in podajanje izjav. Če molči, utemeljeno sklepamo, da se strinja z ugotovitvami oziroma da noče dajati nobenih izjav, ker ve, da vse, kar smo doslej objavili, drži. Pravijo, da se naša vojska zgleduje po najboljših vojskah v svetu, pri tem pa nam nihče ne razloži, zakaj se potem v Slovenski vojski ne zgledujejo tudi po njihovem načinu komuniciranja z okoljem, notranjo javnostjo in na koncu koncev tudi s politiko in strokovno javnostjo. 

Oglasil se je njegov pomočnik Bojan Pograjc, ki je očitno dobil dovoljenje, da se oglasi v javnosti. Gospod Pograjc ne komentira navedb o stanju v Slovenski vojski in problemih, ker očitno meni, da javnost ni dovolj kompetentna za ocenjevanje ali komentiranje njegovega dela in dosežkov. Ni res, da se je Bojan Pograjc "zaposlil neposredno na delovno mesto polkovnika Slovenske vojske", res pa je, da se je zaposlil kot podpolkovnik. Bojan Pograjc je bil, če se sklicujemo na vire iz ministrstva za obrambo, tam zaposlen v Upravi za logistiko, v Sektorju za nabavo kot vodja Službe za nabavo na domačem trgu. Vse čine od nadporočnika do podpolkovnika je dobil v Službi za nabavo na domačem trgu, ki ni vojaška služba oziroma ni mesto za častnika. Naj omenimo, da je bil šef sektorja znani Ivan Črnkovič iz afere Patria, kot tudi (pokojni) Jože Zagožen. V začetku novega tisočletja si je Bojan Pograjc zaželel vojaške suknje, bržkone s pomočjo plezalskega prijatelja in poročne priče. V generalštabu se je ukvarjal z mednarodnimi odnosi in pokrival nekaj držav, ko pa je v obdobju Bajukove vlade Janez Janša ponovno postal minister za obrambo, ga je postavi na položaj državnega sekretarja na MORS. Po evidencah MORS je Bojan Pograjc napredoval na podlagi odredbe ministra Janše v čin polkovnika (kot civilist in državni sekretar). Po prihodu ministra Antona Grizolda je bil napoten na šolanje (pridobivanje manjkajoče izobrazbe) na FDV, smer obramboslovje. Zanimivo je, da Pograjc študira ob delu, izobrazba, ki jo pridobi, pa je pogoj za zasedbo delovnih mest in napredovanje v slovenski vojski. Poenostavljeno povedano, najprej dobiš čin polkovnika, potem narediš šolo za začetni častniški čin. Po končanem študiju ga pošljejo na šolanje v ZDA na National Defence University, po vrnitvi napreduje v čin brigadirja, s katerim prevzema prvo poveljniško dolžnost, tj. poveljnik brigade. Med šolanjem v ZDA vzporedno konča generalštabni tečaj, kar je prvi primer v zgodovini Slovenske vojske. Bojan Pograjc ima vse, kar zahteva trenutni položaj, vendar nima kompetenc. Izobraženost še ne pomeni kompetentnosti določenega častnika. Zanimivo je, da je Pograjc diplomiral pri Ljubici Jelušič, ministrici za obrambo v Pahorjevi vladi (2008-2011).

Oglasil se je tudi Alojz Šteiner, nekdanji načelnik GŠSV, in pojasnil, da je bilo stanje v Slovenski vojski v času njegovega mandata dobro. Več poznavalcev tega področja v Slovenski vojski nam je pojasnilo, da naj kot načelnik spreminjal pravila ocenjevanja in sam potek ocenjevanja, dokler stanje ni bilo dobro. Šteiner voditeljstvo razume kot prilagajanje ministru in obvladovanje področja daleč izven Slovenske vojske. Brez besed je dovolil Jelušičevi in Pahorju "odvzem" 200 milijonov evrov iz proračuna Slovenske vojske. O tem danes ne pove nič. Zanimivo je, da je gospod Šteiner doktoriral pri - uganite - Ljubici Jelušič.

Stanje Slovenske vojske pove vse o kompetentnosti vodstvenega kadra in njihovem delu ter njihovi pokončni drži; politiki ne govorijo tistega, kar bi morala ta slišati, pač pa tisto, kar je politiki všeč. Vojaški vodja ni samo tisti, ki ima vsa izobraževanja, vse tečaje; vojaški vodja ima določeno karizmo, ki podrejene pripelje do tega, da mu sledijo. Večina ljudi v Slovenski vojski med vodilnimi danes ne vidi častnika, ki bi zamenjal Ostermana, kar pomeni, da bo njegovega naslednika potrebno iskati na nižji ravni, seveda s primernim činom in kompetencami. Stanje vojske je ogledalo za vse člene v sistemu obrambe - od predsednika države do brigadirja na GŠSV. Prav zaradi tega je potrebno ukrepati. Vodilni na generalštabu naj se ukvarjajo z enotami, ljudmi in graditvijo vojske, ki bo ponos davkoplačevalcev, in v kateri vojaki ne bodo lačni in raztrgani. 

Končna diagnoza Slovenske vojske je vse prej kot optimistična: bolnik je zelo hudo bolan, pri terapiji pa ne bodo pomagale tablete ali masaže, pač pa radikalni kirurški poseg, saj takšno operacijo narekuje vse bolj negotovo mednarodno okolje, predvsem pa varnostne grožnje, ki so vse bližje in vse bolj nepredvidljive.

Prispevek je nastal v sodelovanju z več neodvisnimi viri znotraj Slovenske vojske. Zaradi zaščite njihove integritete jih javno ne moremo razkriti.