V torek je v medijih donelo in odmevalo, saj so UKC Ljubljana ponovno obiskali kriminalisti, več deset jih je bilo, ki so poleg tega opravili še okoli 20 hišnih preiskav, sicer pa so to univerzitetno ustanovo temeljito prečesali, tudi predale in omare v pisarni generalnega direktorja Andraža Kopača. Organi pregona naj bi preiskovali sume kaznivih dejanj v zvezi s preskakovanjem čakalnih vrst, ki naj bi jih izvajali "posrednik", ki je za to prejel denar, in – po prvih podatkih - od 7 do 12 zdravnikov. Ena oseba je bila po poročanju medijev tudi pridržana. O tem, da naj bi bil to Uroš Smiljić, je poročalo več medijev. Ker je bila policija skopa z informacijam, bomo v nadaljevanju razkrili nekaj podrobnosti, s katerim si boste lahko ustvarili natančnejšo sliko. Še prej pa beseda o "katastrofalnih čakalnih vrstah" v največji slovenski bolnišnici. Te so dejansko kronični problem, ki se ga doslej noben zdravstveni minister in noben generalni direktor UKC Ljubljana ni znal, upal oziroma mogel lotiti. Pa čeprav so krajše čakalne vrste obljubljali v svojih programih vsi po vrsti. Izjema je bil Andrej Baričič, ki je bil na mesto generalnega direktorja UKC Ljubljana nastavljen brez predstavitve programa. Je pa Baričič krajšanje čakalnih vrst, to že ponarodelo obljubo slovenskih zdravstvenih politikov, obljubil na bizarni primopredaji poslov od svojega oddaljenega blejskega soseda Simona Vrhunca, medtem ko je novinarje podučeval, kaj naj pišejo in česa ne.

Zakaj sploh so čakalne vrste? Ne zato, ker UKC Ljubljana ne bi imel kapacitet ali opreme. Aparati se v UKC Ljubljana ugasnejo ob 15:30 in medicinsko osebje se razprši bodisi domov bodisi po zasebnih ambulantah. Čakalne vrste so ustvarjene umetno, z enim samim namenom: da se znaten delež bolnikov, ki si v tej moralno in finančno bankrotirani deželi to še lahko privoščijo, preusmeri v eno od številnih zasebnih ambulant zdravnikov, zaposlenih v javnem zdravstvenem sistemu. Denarja je v sistemu dovolj, da bi bili isti bolniki lahko obravnavani tudi v javnih bolnišnicah, če se ga le ne bi preveč pokradlo. Med storilci pa - kot je razvidno iz torkove kriminalistične preiskave - ne najdemo le zdravnikov, pač pa tudi posameznike iz nemedicinskega področja, ki v UKC Ljubljana opravljajo vlogo nekakšnih samostojnih podjetnikov in za večje vsote denarja (tudi do 20.000 evrov) "uredijo" hitrejšo obravnavo pri določenih zdravnikih, vključenih v kriminalno mrežo. Ob njih so se v zgodbi tokrat prvič znašli tudi visoki policijski uradniki, in sicer kot domnevni dajalci podkupnin. Po vsem tem se potrjujejo ugotovitve Portala PLUS, da namreč vse kaže, da se je zaradi sprevrženih posameznikov Univerzitetni klinični center Ljubljana spremenil v leglo organiziranega kriminala in primitivne korupcije.

Tajna policijska operacija

Policija je že dlje časa opazovala in prisluškovala "posredniku", ki naj bi se s potencialnimi strankami prek telefona pogovarjal o svojih poznanstvih z določenimi zdravniki ter "urejal" hitrejšo obravnavo pri dolocenih skorumpiranih zdravnikih. Kot so že poročali mediji, naj bi bil ta "posrednik" Uroš Smiljić. Zanimivo je, da se je prav to ime v povezavi s Simonom Vrhuncem pojavilo tudi v obširni anonimki, ki smo jo na Portalu PLUS prejeli prejšnji teden, zaradi obsežnosti informacij v njej pa postopka preverjanja vseh omenjenih v njej še nismo zaključili. Anonimka se bere kot kriminalka in jo bomo v naslednjih tednih z vso potrebno kritično distanco predstavili na našem mediju, saj ocenjujemo, da je večina navedb resničnih. Imena, ki se v njej pojavljajo, so med dobro obveščenimi že ves čas na seznamu potencialnih kandidatov za naslednjo kriminalistično preiskavo. Izpostavimo lahko prvo pravnico UKCL Meto Vesel Valentinčič in glavnega nabavnika Bojana Urana.

"Ne može mi niko ništa" pogled Mete Vesel Valentinčič, ki je nekoč kariero delala tudi v politiki. (Foto: RTV Slovenija)

Ob gospe Vesel Valentinčič je ena glavnih zvezd anonimke Bojan Uran, kateremu smo že lansko leto poslali zelo konkretna novinarska vprašanja v zvezi z afero s preplačanimi žilnimi opornicami (v kateri se je pojavi tudi Darko Zorman), vendar nanje nikoli ni odgovoril. Je pa gospod Uran tisti, ki mu je "ušlo", da je UKC Ljubljana s prirejenimi javnimi razpisi žilne opornice (stente) preplačeval za 2,5 milijona evrov letno. Kljub temu pa je Bojan Uran danes še vedno glavni nabavni v UKC Ljubljana. Ker je obseg podatkov, ki so nam jih viri pripravili zanj resnično velik, se bomo tudi z njim podrobneje ukvarjali v enem izmed prihodnjih nadaljevanj nove sage o okostnjakih iz omar Kliničnega centra.

Čudežna zaposlitev nekega skladiščnika

Vrnimo se zdaj k gospodu Smiljiću, za katerega smo prejeli informacijo, da je bil nekoč zaposlen pri podjetju, ki ima v UKC Ljubljana avtomate za pijačo in naj bi jih dnevno polnil. Sčasoma naj bi se zbližala s takratnim generalnim direktorjem Kliničnega centra Simonom Vrhuncem in Smiljić naj bi kmalu postal Vrhunčeve "oči in ušesa" in budno spremljal dogajanje "na terenu". Po navedbah anonimke naj bi Uroš Smiljić dnevno oziroma redno poročal Vrhuncu v njegovi pisarni ali pa v skriti sobi gostilne Štorklja, ki naj bi ji bil Vrhunec posebej naklonjen. Po navedbah anonimke naj bi prav Vrhunec seznanil Smiljića s številnimi zdravniki, s katerimi naj bi ta potem "urejal" preskakovanje čakalnih vrst v zameno za dobro plačilo. Tarife naj bi bile odvisne od tega, ali je bolnika pregledal ali zdravil "navadni" zdravnik ali predstojnik oziroma celo profesor. Smiljića naj bi v UKC Ljubljana zaposlil prav Vrhunec, postopek pa naj bi pravnoformalno izpeljala t.i. sveta trojica: Meta Vesel Valentinčič, Darja Hrast in Radomir Vučković.

Bodite pozorni na datume: po enem dnevu zaposlitve za določen čas je Smiljić dobil zaposlitev za nedoločen čas.

Način zaposlitve je resnično nenavaden: gospod Smiljić je dobil pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega dneva (!). Že naslednji dan pa je bil zaposlen za nedoločen čas. Trik, ki so ga po naših informacijah v Kliničnem centru v določenih primerih izvajali pri zaposlovanju številnih sorodnikov in prijateljev. Metodologija pa je sledeča: če zaposlenega za določen čas na zadnji dan njegove zaposlitve "pozabijo" obvestiti, da je bil to njegov zadnji dan, potem ostane avtomatično zaposlen za nedoločen čas. Bodite pozorni tudi na datume: 29. oziroma 30. in 31. december, torej takorekoč tik pred novoletnimi prazniki. Toda v UKC so na to odgovorili, da je Uroš Smiljić pri njih zaposlen od 29. decembra 2014, in sicer najprej za nadomeščanje zaradi odsotnosti delavca, nato kot skladiščnik za nedoločen čas, sedaj pa je na delovnem mestu finančno-računovodskega delavca, še vedno pa v skladišču. "V vseh primerih je bil izbran na podlagi razpisa, izpolnjenih pogojev in odločitve vodje službe, v katero se je zaposlil", se glasi izjava, s katero v bistvu niti ne zanikajo trikov, ki so razvidni iz kartice tega delavca.

Uroša Smiljića naj bi bil sicer v skladišče UKC Ljubljana namestil že omenjeni Bojan Uran. Da ima očtno pomembno funkcijo, kaze tudi dejstvo, da naj bi kljub skladiščnikovi plači vozil luksuznega mercedesa in imel službeno parkirno mesto, ki ga imajo sicer samo zdravniki, ki dežurajo, ter predstojniki oddelkov in klinik...

Bojan Uran, vodja nabavne službe UKCL, je eden najbolj nedotakljivih funkcionarjev Kliničnega centra.

Priprtje skladiščnika, ki je očitno dobro služil s korupcijo, pri tem pa so za njegovo dejavnost očitno vedeli ali bi morali vedeti vsaj nekateri visoki funkcionarji Kliničnega centra (vloga Simona Vrhunca, denimo, se bo bržkone kmalu pokazala), pošilja v javnost zanimivo sporočilo le nekaj dni pred interpelacijo Milojke Kolar Celarc: organi pregona so se zaleteli v precej očiten primer korupcije, vendar je ta v primerjavi s prirejenimi razpisi skorajda malenkostna. Podkupovanje zdravnikov, ki so se ga šli nesrečni pacienti ali njihovi svojci, je sicer kaznivo za oboje, dajalce podkupnine in tiste, ki so jo vzeli, o tem ne more biti dvoma, vendar pa gre za nesorazmernost glede na celotno ocenjeno vrednost pokradenega davkoplačevalskega denarja iz UKCL vsako leto. Znana je zgodba slovenskega podjetja Mark Medical d.o.o., ki je prečrpaval denar na italijansko stran meje v materinsko podjetje Mark Medical s.p.a., ki je bilo nekoč del konglomerata KB1909, naslednika slavnega udbovskega Saftija. Znana je tudi korupcija s preplačanimi perkutanimi aortnimi zaklopkami, ki je bila pred kratkim objavljena v medijih in na katero je pravzaprav opozoril v intervjuju za Delo tudi generalni direktor UKCL Andraž Kopač: Klinični center namreč plačuje za zaklopke 10.000 evrov več, kot iste stanejo v Nemčiji. Zakaj se ministrica ne loti tega problema? Morda noče priti v konflikt s strankarsko kolegico in evropsko komisarko Violeto Bulc, sestro Matjaža Bunca, glavnega operaterja perkutanih aortnih zaklopk, znanega iz afere Bunc-AstraZeneca, zaradi katere ni postal novi predstojnik KO za kardiologijo v UKC Ljubljana?

Uroš Smiljić je torej v primerjavi s pravo finančno korupcijo, zaradi katere na letni ravni iz UKC Ljubljana odteče na zasebne račune in črne fonde v tujini več (deset) milijonov evrov, pravzaprav kurji tat. Kriminalisti Specializiranega državnega tožilstva, ki naj bi imeli po naših informacijah podatke o aferi Darko Zorman na mizi že tri leta, lovijo v tej predstavi za javnost pred ministričino interpelacijo zgolj malo ribo. Vse kaže, da bo skladiščnik, ki je po spletu okoliščin postal še vse kaj drugega, prišel kot naročen za poliranje iznakažene javne podobe Milojke Kolar Celarc. Na Portalu PLUS mu svetujemo, da naj javno razkrije vse tiste, ki so (bili) v korupcijsko-kriminalni hobotnici nad njim, in si tako zagotovi imuniteto.