Weekend

Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem

Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo podzavestjo je strašanska. Če se je celo intelektualna elita zaprla v svoje slonokoščene stolpe in opustila kritično opazovanje slovenskega tukaj in zdaj, je vprašanje nadvse resno: Zakaj molk? Kajti če bo tišina edini odgovor na vse družbeno-ekonomske in pravne anomalije v Sloveniji, potem smo približno tam, kjer je bil Kocbek leta 1951, ko je napisal Temno stran meseca, uvodno novelo svojega intimnega obračuna z molkom, strahopetnostjo in mrakom podzemlja.

14.10.2016 13:52
Ključne besede:   Rainer Maria Rilke   Devin   elegije   Nimet Eloui Bey   Švica   poezija

Ko je Rilkeja obiskala Nimet Bey, je bil poet tako navdušen nad njo, da ji je želel na vrtu utrgati nekaj vrtnic. Pri tem pa ga je v roko ranil trn. Drobna rana se ni hotela zaceliti. Rilkeju, ki je bil že tako ali tako krhkega zdravja, je zaradi tega zatekla cela roka in zaradi zastrupitve je umrl.

Zgodnje zimsko jutro je mrzlo in sivo. Nizki oblaki pritiskajo k tlom. V avtomobilu, ki je pravkar zapeljal na obvoznico in zapustil Ljubljano, je en sam človek. Na njegovem obrazu ni opaziti nobenega čustva, le nekakšno neizrečeno željo po odhodu, pobegu iz depresivne kotline, v kateri z roko v roki paradirata malomeščanstvo in megalomanija. Glavno mesto Slovenije je Potemkinova vas, ki ji županuje modernizirani Kralj na Betajnovi. Za sveže obnovljenimi pročelji starega mesta se sramežljivo skriva provincialna prestolnica podalpskega minimundusa. Trume turistov s fotografskimi aparati, ki občudujejo lični srednjeevropski barok, ne vidijo tistega, kar se skriva zadaj; nekajdnevnem obiskovalcem ostane skrito vse, česar domorodci nočejo pokazati nikomur, še sami sebi ne.

 

Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo podzavestjo je strašanska. Če se je celo intelektualna elita zaprla v svoje slonokoščene stolpe in opustila kritično opazovanje slovenskega tukaj in zdaj, je vprašanje nadvse resno: Zakaj molk? Kajti če bo tišina edini odgovor na vse družbeno-ekonomske in pravne anomalije v Sloveniji, potem smo približno tam, kjer je bil Kocbek leta 1951, ko je napisal Temno stran meseca, uvodno novelo svojega intimnega obračuna z molkom, strahopetnostjo in mrakom podzemlja.

"Naj odkrito povem, da sem bil vse življenje strahopetec in da sem se doslej brez uspeha bojeval zoper to telesno in duševno muko", zapiše Edvard Kocbek uvodoma v zbirki novel Strah in pogum[1]. Knjiga je zanj pomenila začetek procesa osebne osvoboditve. Kakšne so morale biti moralne dileme tedanje intelektualne elite, lahko danes le bežno slutimo. Nekateri, denimo Ahac[2], so rešitev iskali v alkoholnem deliriju, skozi katerega so se prebujali v filozofski absurd svinčenih časov, drugi so se "osvobajali" skozi pisanje kot Kocbek.

O Kocbeku in njegovi vlogi v travmatičnem obdobju naše zgodovine sem razmišljal vsakič, ko sem v svojem pisanju naletel na zid molka, ignorance ali cinizma. Kakšen smisel ima vztrajati v okolju, ki je utemeljeno na negativni selekciji in per se sovražno razpoloženo do posameznikov, katerih kritična mnenja so takoj identificirana kot nekaj sovražnega, motečega, celo tujega?!

Vsakič, ko sem prišel do podobnih pomislekov in me je zagrabil nemir, sem si poskušal naslikati neko vzporedno, drugo življenje, ki ga živim daleč stran, v varni razdalji od podalpske fenomenologije in norih kozolcev. Če ni šlo drugače, sem sedel v avto in se peljal, vseeno je bilo, kam in koliko je bila ura, samo da sem se oddaljeval od svojih dnevnih problemov in predvsem okolja, ki jih je sprožalo.

 

 

***

 

Avtocesta je prazna in mesto ob sovoznikovem sedežu, mimo katerega sem pravkar švignil, Postojna, je videti kot poslednje zapuščeno mesto v Sibiriji. Kilometri izginjajo za menoj, vedno hitreje vozim in čutim, da je avto vedno lažji. Ko prevozim nekdanjo mejo v Fernetičih, sem že skoraj v zraku. Od mene letijo stara prtljaga, kovčki in ropotija, ki se je skrivala nekje v skladišču. Se je že začelo, pomislim. Počasi se bo začel proces samoočiščevanja. Ne vem, kako dolgo bo trajal niti kje se bo vse skupaj končalo. Edino, česar se v tem hipu zavedam, je to, da sem moral naglo zapustiti mesto svojega rojstva in se podati na to pot, ki me bo pripeljala do nečesa, kar sem nekoč poimenoval "slutnja cilja".

 

Travel, in the younger art, is a part of education; in the elder, a part of experience, pravi Sir Francis Bacon v eseju Of Travel (O Potovanju), ki ga je W. E. Williams vključil v knjigo angleških esejev[3]. Ponatis te priročne knjižice, ki je prvič izšla pri slavni založbi Penguin Books že davnega leta 1942, sem dobil nekoč od očeta in jo skoraj vedno jemljem s seboj na pot. V njej je urednik zbral skoraj sedemdeset esejev nam bolj ali manj znanih angleških piscev. Bralec se sprehodi skozi štiristo let te literarne zvrsti. Eseje so – poleg uvodnega in časovno najbolj oddaljenega genija Francisa  Bacona[4] – napisali Addison, Goldsmith, Lamb, Stevenson, Priestley, Huxley, Pritchett idr.

 


Devin kot ga je upodobil Ludwig Rubelli von Sturmfest.

 

 

A Book of English Essays je obvezen del moje prtljage. Samo še Rilkejeve pesmi v prevodu Kajetana Koviča[5] imajo toliko kilometrine. Videle in preživele so že marsikaj. Niso tako šibkega zdravja, kot je bil njihov avtor, ki je bil večkrat gost družine von Thurn und Taxis v Devinu, mimo katerega se pravkar peljem. Mar ni zanimivo, koliko asociacij se porodi v sekundi; avtocestna oznaka za izhod Duino – Devin me spomni na pesnika, ki se je v najsevernejši del Jadranskega (in Sredozemskega) morja zatekel v obdobju hude depresije in ustvarjalne krize (1911–1912). Otrok tega trpljenja so Devinske elegije, ki so nastajale več kot deset let, pesnik jih je končal leta 1922 v Švici, kamor se je preselil po koncu velike vojne. Večno lirični Rilke je v Devinu gojil posebna čustva do grofice Marie von Thurn und Taxis, ki je bila dvajset let starejša od njega in velika ljubiteljica Danteja.

 

Ko sem bral Devinske elegije, katerih uvodni verz[6] sem tolikokrat uporabil za kakšno posvetilo, se mi je zdel Devin res kakor ustvarjen za melanholičnega Rilkeja, kamor je prišel izčrpan od romana Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja[7], ki je vsaj deloma tudi avtobiografski. Pred menoj so zrasli sivo jesensko jutro z mrzlimi dežnimi kapljami, sunki vetra nad morjem, tihi sprehajalec nad visokimi pečinami, ki sklonjenega hrbta razmišlja o svojem obupu in krčevito išče pot iz blodnjaka osamljenosti in bolečine, hrepeni po trenutku razsvetljenja, ki bi presekal dolgotrajno stanje ustvarjalnega mrtvila...

 

Rilkejev rokopis s posvetilom

 

 

Rainer Maria Rilke je šele desetletje kasneje, med bivanjem v kraju Veyras blizu Ženeve, dokončal Devinske elegije. V kratkem, a izjemno ustvarjalnem obdobju je napisal tudi Sonete na Orfeja. Ko se je preselil v Château de Muzot, obnovljeno graščino iz 13. stoletja, ki je stala na robu mesta, je bilo njegovo zdravje že zelo načeto. Med pogostimi poslabšanji, ki so bila rezultat levkemije, so Rilkeja hospitalizirali v sanatorij Valmont blizu Montreuxa, v katerem ni prenehal s pisanjem in kjer je 29. decembra 1926 tudi umrl. Za nagrobni napis, epitaf, si je sam izbral verz:

 

Rose, oh reiner Widerspruch, Lust,

Niemandes Schlaf zu sein unter soviel Lidern.[8]

 

Če poznamo Rilkejevo biografijo in odnos, ki ga je gojil do vrtnic (ne do rož na splošno), se zdi slovenski prevod neustrezen. Celo o njegovi smrti obstaja mit, v katerem nastopa egiptovska aristokratinja in fotografinja, drugače pa silna lepotica Nimet Eloui Bey, ki je obiskala Rilkeja, ta pa je, navdušen nad njo, želel na vrtu utrgati nekaj vrtnic zanjo, pri tem pa ga je v roko ranil trn. Drobna rana se ni hotela zaceliti. Rilkeju, ki je bil že tako ali tako krhkega zdravja, je zaradi tega zatekla cela roka in zaradi zastrupitve je umrl.[9]

 

(se nadaljuje)


[1]     Edvard Kocbek, Strah in pogum, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1951, str. 8

[2]     Dušan Pirjevec – Ahac (1921–1977)

[3]     W. E. Williams, A Book of English Essays, Penguin Books 1957. Baconov esej Of Travel, ki je vključen v to knjigo, je bil sicer napisan leta 1625.

[4]     O genialnosti Francisa Bacona, ki ni bil zgolj esejist, filozof in znanstvenik, pač pa tudi državnik, govorec, javni tožilec in lord kancler, največ pove misel očeta ameriške Deklaracije o neodvisnosti Thomasa Jeffersona: "Bacon, Locke and Newton. I consider them as the three greatest men that have ever live, without any exception, and as having laid the foundation of those superstructures which have been raised in the Physical and Moral sciences." Po mnenju angleškega zgodovinarja in popotnika Williama Hepwortha Dixona je Bacon v idejno-duhovnem smislu pravzaprav eden izmed očetov Združenih držav Amerike.

[5]     Rainer Maria Rilke, Pesmi, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1977

[6]     "Wer, wenn ich schriee, hörte mich denn aus der Engel Ordnungen?" (Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov?) Rilke je v svoj dnevnik zapisal, da je ta verz slišal med sprehodom po slikoviti poti, speljani nad pečinami blizu Devinskega gradu. Danes se imenuje Rilkejeva pot.

[7]     Rainer Maria Rilke, Zapiski M. L. Briggeja, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1977 (prevedel Niko Grafenauer)

[8]     "Roža, o čisto nasprotje, slast biti spanec nikogar pod tóliko vekami." (prevedel Kajetan Kovič)

[9]     Prim. William H. Gass, Reading Rilke (Reflections on the Problem of Translation), Basic Books, New York 1999, str 2-3.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
1
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,923
02/
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
Uredništvo
Ogledov: 2,571
03/
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
Uredništvo
Ogledov: 1,997
04/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,875
05/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,459
06/
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,360
07/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,351
08/
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,053
09/
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
Božo Cerar
Ogledov: 910
10/
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 587