Zgodnje zimsko jutro je mrzlo in sivo. Nizki oblaki pritiskajo k tlom. V avtomobilu, ki je pravkar zapeljal na obvoznico in zapustil Ljubljano, je en sam človek. Na njegovem obrazu ni opaziti nobenega čustva, le nekakšno neizrečeno željo po odhodu, pobegu iz depresivne kotline, v kateri z roko v roki paradirata malomeščanstvo in megalomanija. Glavno mesto Slovenije je Potemkinova vas, ki ji županuje modernizirani Kralj na Betajnovi. Za sveže obnovljenimi pročelji starega mesta se sramežljivo skriva provincialna prestolnica podalpskega minimundusa. Trume turistov s fotografskimi aparati, ki občudujejo lični srednjeevropski barok, ne vidijo tistega, kar se skriva zadaj; nekajdnevnem obiskovalcem ostane skrito vse, česar domorodci nočejo pokazati nikomur, še sami sebi ne.

Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo podzavestjo je strašanska. Če se je celo intelektualna elita zaprla v svoje slonokoščene stolpe in opustila kritično opazovanje slovenskega tukaj in zdaj, je vprašanje nadvse resno: Zakaj molk? Kajti če bo tišina edini odgovor na vse družbeno-ekonomske in pravne anomalije v Sloveniji, potem smo približno tam, kjer je bil Kocbek leta 1951, ko je napisal Temno stran meseca, uvodno novelo svojega intimnega obračuna z molkom, strahopetnostjo in mrakom podzemlja.

"Naj odkrito povem, da sem bil vse življenje strahopetec in da sem se doslej brez uspeha bojeval zoper to telesno in duševno muko", zapiše Edvard Kocbek uvodoma v zbirki novel Strah in pogum[1]. Knjiga je zanj pomenila začetek procesa osebne osvoboditve. Kakšne so morale biti moralne dileme tedanje intelektualne elite, lahko danes le bežno slutimo. Nekateri, denimo Ahac[2], so rešitev iskali v alkoholnem deliriju, skozi katerega so se prebujali v filozofski absurd svinčenih časov, drugi so se "osvobajali" skozi pisanje kot Kocbek.

O Kocbeku in njegovi vlogi v travmatičnem obdobju naše zgodovine sem razmišljal vsakič, ko sem v svojem pisanju naletel na zid molka, ignorance ali cinizma. Kakšen smisel ima vztrajati v okolju, ki je utemeljeno na negativni selekciji in per se sovražno razpoloženo do posameznikov, katerih kritična mnenja so takoj identificirana kot nekaj sovražnega, motečega, celo tujega?!

Vsakič, ko sem prišel do podobnih pomislekov in me je zagrabil nemir, sem si poskušal naslikati neko vzporedno, drugo življenje, ki ga živim daleč stran, v varni razdalji od podalpske fenomenologije in norih kozolcev. Če ni šlo drugače, sem sedel v avto in se peljal, vseeno je bilo, kam in koliko je bila ura, samo da sem se oddaljeval od svojih dnevnih problemov in predvsem okolja, ki jih je sprožalo.

***

Avtocesta je prazna in mesto ob sovoznikovem sedežu, mimo katerega sem pravkar švignil, Postojna, je videti kot poslednje zapuščeno mesto v Sibiriji. Kilometri izginjajo za menoj, vedno hitreje vozim in čutim, da je avto vedno lažji. Ko prevozim nekdanjo mejo v Fernetičih, sem že skoraj v zraku. Od mene letijo stara prtljaga, kovčki in ropotija, ki se je skrivala nekje v skladišču. Se je že začelo, pomislim. Počasi se bo začel proces samoočiščevanja. Ne vem, kako dolgo bo trajal niti kje se bo vse skupaj končalo. Edino, česar se v tem hipu zavedam, je to, da sem moral naglo zapustiti mesto svojega rojstva in se podati na to pot, ki me bo pripeljala do nečesa, kar sem nekoč poimenoval "slutnja cilja".

Travel, in the younger art, is a part of education; in the elder, a part of experience, pravi Sir Francis Bacon v eseju Of Travel (O Potovanju), ki ga je W. E. Williams vključil v knjigo angleških esejev[3]. Ponatis te priročne knjižice, ki je prvič izšla pri slavni založbi Penguin Books že davnega leta 1942, sem dobil nekoč od očeta in jo skoraj vedno jemljem s seboj na pot. V njej je urednik zbral skoraj sedemdeset esejev nam bolj ali manj znanih angleških piscev. Bralec se sprehodi skozi štiristo let te literarne zvrsti. Eseje so – poleg uvodnega in časovno najbolj oddaljenega genija Francisa  Bacona[4] – napisali Addison, Goldsmith, Lamb, Stevenson, Priestley, Huxley, Pritchett idr.

Devin kot ga je upodobil Ludwig Rubelli von Sturmfest.

A Book of English Essays je obvezen del moje prtljage. Samo še Rilkejeve pesmi v prevodu Kajetana Koviča[5] imajo toliko kilometrine. Videle in preživele so že marsikaj. Niso tako šibkega zdravja, kot je bil njihov avtor, ki je bil večkrat gost družine von Thurn und Taxis v Devinu, mimo katerega se pravkar peljem. Mar ni zanimivo, koliko asociacij se porodi v sekundi; avtocestna oznaka za izhod Duino – Devin me spomni na pesnika, ki se je v najsevernejši del Jadranskega (in Sredozemskega) morja zatekel v obdobju hude depresije in ustvarjalne krize (1911–1912). Otrok tega trpljenja so Devinske elegije, ki so nastajale več kot deset let, pesnik jih je končal leta 1922 v Švici, kamor se je preselil po koncu velike vojne. Večno lirični Rilke je v Devinu gojil posebna čustva do grofice Marie von Thurn und Taxis, ki je bila dvajset let starejša od njega in velika ljubiteljica Danteja.

Ko sem bral Devinske elegije, katerih uvodni verz[6] sem tolikokrat uporabil za kakšno posvetilo, se mi je zdel Devin res kakor ustvarjen za melanholičnega Rilkeja, kamor je prišel izčrpan od romana Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja[7], ki je vsaj deloma tudi avtobiografski. Pred menoj so zrasli sivo jesensko jutro z mrzlimi dežnimi kapljami, sunki vetra nad morjem, tihi sprehajalec nad visokimi pečinami, ki sklonjenega hrbta razmišlja o svojem obupu in krčevito išče pot iz blodnjaka osamljenosti in bolečine, hrepeni po trenutku razsvetljenja, ki bi presekal dolgotrajno stanje ustvarjalnega mrtvila...

Rilkejev rokopis s posvetilom

Rainer Maria Rilke je šele desetletje kasneje, med bivanjem v kraju Veyras blizu Ženeve, dokončal Devinske elegije. V kratkem, a izjemno ustvarjalnem obdobju je napisal tudi Sonete na Orfeja. Ko se je preselil v Château de Muzot, obnovljeno graščino iz 13. stoletja, ki je stala na robu mesta, je bilo njegovo zdravje že zelo načeto. Med pogostimi poslabšanji, ki so bila rezultat levkemije, so Rilkeja hospitalizirali v sanatorij Valmont blizu Montreuxa, v katerem ni prenehal s pisanjem in kjer je 29. decembra 1926 tudi umrl. Za nagrobni napis, epitaf, si je sam izbral verz:

Rose, oh reiner Widerspruch, Lust,

Niemandes Schlaf zu sein unter soviel Lidern.[8]

Če poznamo Rilkejevo biografijo in odnos, ki ga je gojil do vrtnic (ne do rož na splošno), se zdi slovenski prevod neustrezen. Celo o njegovi smrti obstaja mit, v katerem nastopa egiptovska aristokratinja in fotografinja, drugače pa silna lepotica Nimet Eloui Bey, ki je obiskala Rilkeja, ta pa je, navdušen nad njo, želel na vrtu utrgati nekaj vrtnic zanjo, pri tem pa ga je v roko ranil trn. Drobna rana se ni hotela zaceliti. Rilkeju, ki je bil že tako ali tako krhkega zdravja, je zaradi tega zatekla cela roka in zaradi zastrupitve je umrl.[9]