Večino povprečnih in prestrašenih pa so nasilno usmerili. Takoj po vzpostavitvi božjega kraljestva na Zemlji je utopija dobila svojo ideološko policijo. Proizvodnja ideološkega in grdega se je preslikala z mimezisom in metodo "diktata motiva" v umetnost. Ideologi Sovjetske zveze so izoblikovali stilno formacijo socialni realizem. V vsebinskem smislu je socialni realizem manifestiral idealizem, kar mu je v posamičnih umetninah tudi uspelo. Toda njegov resnični namen je bil nameščen v besedi realizem. Uprava državne varnosti je zahtevala od umetnikov, naj bo umetnina preprosta, pregledna in razumljiva! Ali mislite, da so si partijski voditelji želeli biti upodobljeni abstraktno? Razbij se v govnu podoba, podobarstvo in upodobitev.

Retorično vprašanje in takoj zatem odgovor: V kateri stilni formaciji živimo danes? V kapitalističnem realizmu. Trikrat hura! Pripovedna struktura: Ideološka policija je na hodniku kvartirke razbijala po vratih državljana. Tako brutalno je nabija po njih, da si ni nihče iz sosednjih sob niti slučajno ni upal pogledati, kaj se dogaja. Uprava je razbijala po vratih umetnika avantgardista Daniela Harmsa. Ko jim je Harms le odprl duri, so divje vdrli v sobo in začudeno obstali sredi prostora pred nenavadno konstrukcijsko obliko ter popolnoma obnemeli. Vodja skupine iz Uprave državne varnosti je po daljšem premoru vprašal bolj z intonacijo presenečenja kot s policijsko ostudnostjo: "Kaj za vraga je to?" Harms je ledeno mirno z eno samo besedo odgovoril: "Stroj".  Vodja se ni mogel načuditi: "Stroj? Kakšen stroj?" Harms jim je z umetniško ostrino odgovoril: "Stroj za proizvodnjo Niča!" Lahko si mislite kako se je končalo življenje umetnika, ki ga danes poznamo s kodnim imenom Daniel Harms.

Odštevanje proti bodočnosti! In potem Nič! Nič je lepo! Lepo. Lepo. Lepo. Lepota. Lopata.

To je bilo pred dvema tednoma v Moskvi: Takoj po objemu z umetnostim zgodovinarjem Josipom Markovičem Bakšteinom me je ta že v naslednjem hipu predstavil filozofinji, kustodinji Olgi Lvovni Sviblovi, ta pa me je že v naslednjem hipu povabila v njen Multimedijski umetniški muzej. Olga Lvovna Sviblova je v muzeju kurirala razstavo o delu konstruktivista Aleksandra Mihailoviča Rodčenka. Takoj, že naslednji dan sem si ogledal razstavo skupaj z Irino Igorovno Sokolovo. Če bi slučajno po ogledu razstave srečal gospo Olgo Lvovna Sviblovo, bi jo objel in poljubil ter ji čestital za veličastno delo, ki ga je opravila s postavitvijo vrhunske razstave. Malo kdo si lahko predstavlja kakšen ogromen napor je zbrati in natančno urediti duhovne vrednote in Aleksander Mihailovič Rodčenko je s svojo soprogo Varvaro Fjodorovo Stepanovo bil in je duhovna svetovna vrednota.

Nič je lepo!

Med tem, ko sva že bila z Irino Sokolovo v Multimedijskem umetniškem muzeju, sva si v tretjem nadstropju ogledala še pregledno razstavo meni dolgo znane nemške skupine ZERO. Že zdavnaj v globoki preteklosti sem se navdušil nad njihovim imenom. ZERO! ZERO od 1957 do 1966 do 1972 leta, in naprej v neskončnost! Manj pa sem bil navdušen nad njihovim delom. Kako sem se motil! Kot mlajši mladostnik sem bil v tistih letih osredotočen na nemške umetnike kot so Joseph Beuys, Anselm Kifer, Peter Zadek, Peter Stein in Klaus Michael Gruber. Razen imena Heinza Mackeja sta mi v tistem času Otto Piene in Günther Uecker bila skoraj neznana.

Skupino ZERO sem povezoval z monumentalno konceptualno akcijo, ki so jo izvedli v času olimpijskih iger v Münchnu leta 1972, ko so umetniki pred množico napihovali ogromno mavrico. Seveda sem njihovo akcijo gledal kot posneti dokument nekaj let kasneje. Bilo je več kot jasno, da se mi je njihova monumentalnost ob delu Bolgara Hrista Vladimirova Javačeva zdela naivna. Toda procesa sta potekala vzporedno. Skupina ZERO je na poseben način uporabljala nove materiale, ki so proizvajali učinkovite optične iluzije. Izhajala je iz abstrakcionističnega nihila in koncepualne komike dadaistov, njihov ZERO je začetek nove dinamike, novega pospeševanja in novega dinamizma. Njihov Nič je bil bolj podoben Niču Kazimirja Maleviča na razstavi z naslovom 0.10. Od leta Nič naprej proti realizaciji optimalne projekcije, deset pa je bilo umetnikov, ki so začeli novo štetje.

Didaktični primer skupine ZERO: Ikonična umetnina Heinza Mackeja iz leta 1961 z naslovom ZERO-rakete ima podoben energetski val kot umetnina Yvesa Kleina z naslovom Skok v praznino iz leta 1960. Obe ikoni sta z današnje točke pogleda seštevek najboljšega v duhu časa, ki se je napovedoval.

Njihovo ime me je velikokrat navdihovalo: ZERO!

Umetniške oblike izhajajo ali iz Absoluta ali iz Niča. Formulacija mojega Niča: Nič na metafizični strani je absolutno enak Niču na fizični strani! Ko sem pred seboj uzrl formulo mojega Niča, ki je bila drugačna, kot so jo oblikovali moji stilni predhodniki, je bil to prvi in istočasno odločilen znak, da se bo postgravitacijski formativ Dunje Zupančič in Mihe Turšiča realiziral v stvarnosti s pomočjo kozmistične orodjarne. Skozi umetnika se vzpostavi v času njemu primerna oblika, ki tekoče govori jezik časa: "Najpogosteje se zgodi, da se stare oblike preoblikujejo, preoblikujejo, preoblikujejo toliko časa, dokler se ne prilagodijo sistemu novega časa. Redkeje, a vedno se zgodi, da se vzpostavijo nove metode, ki jih čas, če so te le skladne s sistemom vključi v svojo materializacijo. Seveda se s tem vzpostavlja sistem, ne pa oblika."

Nenehna uporaba avantgardnih gest umetniškega oblikovanja Niča ustvarja le navidezno podobnost s filozofskim ali z matematičnim Ničem. Vse se premesti izza dobrega in izza zla. Seznam puščavskega obsedenca Heinza Mackeja z umetnostjo. Nič v umetnosti nastopa na štiri različne načine:

a.) nič kot zanikanje, kot proti da - ne, ni

b.) začetna pozicija šteja, od tukaj naprej se začne ena, dva tri, štiri, pet ...

c.) kot odštevanje: tri, dva, ena, Nič

d.) mehanični servis metafizičnih orodjarn, tisto kar je vrojeno v vakuum

Nič je lepo, je analiza protislovji. Napeto in protislovno soočenje. Znanost odkrije dinamično silo, namesto da bi bila služkinja ideologiji in ji gradila ekscentrična orožja! Alphaville, Godard: Numero Zero! In vse se lahko začne v izolirano konceptualiziranem prostoru. Začnejo delovati kinetične oblike, barvne ploskve srebrnega in zlatega, konceptualizirane osvetlitve, zvočni modeli in reflektiranje srebrne folije. Nič je znanost o zaznavi! Zapolnjevanje zlato puščavskega s kinetično srebrnim. Radikalni eksperimenti so bili usmerjeni k raziskavam novega razsvetljenstva. Kaj je to poetično obravnavanje puščavskega v želji za entropijo, v želji za ničem, v želji za lepim? Puščava kot romantični motiv podoben previsnim stenam! O velike iluzije!

Tehnika abstrakcije je gradnja modelov Nič! Projekcija natančne konceptualne usmeritve. Projektiranje preteklosti v dogodke prihodnosti. Gre za novo razsvetljenstvo! Ne, ne bomo dopustili, da nam razgradijo dosežke razsvetljenstva. Ne bomo dopustili, da nam razgradijo Nič!