Oktobra 1926 so državljani Evrope lahko prvič v zgodovini potovali po stari celini brez vizumov in posebnih kontrol. Za takšno posebno izkušnjo je bilo potrebno imeti le izkaznico Panevrope in biti namenjen na Dunaj, kjer je potekal prvi ustanovni kongres Panevropske Mednarodne Unije. Več kot dva tisoč delegatov iz cele Evrope se je sestalo zato, da bi vlilo novega upanja v boljšo skupno prihodnost vsem narodom, ki so po prvi svetovni vojni iskali novo politično stabilnost. Večini takratnih politikov se je predlagana ideja zdela smiselna. Čeprav je bila Slovenija takrat že del Kraljevine SHS, je poslala svojo lastno delegacijo in tako soustanovila prvo evropsko mednarodno organizacijo. Do leta 1991 ta dogodek predstavlja prvi in edini trenutek v naši zgodovini, v katerem smo nastopili kot mednarodni subjekt. Nacizem in komunizem sta delovanje Panevrope ukinils, a sadovi vizionarske ideje so danes del našega vsakdana.

Devetdeset let kasneje je Panevropsko Gibanje Slovenje na Dunaju organiziralo mednarodno konferenco, na kateri so slovesno zabeležili pomembno obletnico in iskali nove odgovore na težave današnje EU. Več kot 400 delegatov, govornikov in gostov je tri dni razglabljalo o potrebnih reformah znotraj Unije in o nujnosti nadaljevanja širitvenega procesa. Zunanji ministri in predsedniki držav, ki so se udeležili konference, so izpostavili, da mora Unija po Brexitu reagirati pozitivno, če ne želi, da tudi v državah kandidatkah izhlapi proevropsko vzdušje. Takšen scenarij bi vodil le še v večjo nestabilnost in neobvladljivo nacionalistično politiko. Makedonski predsednik Gjorge Ivanov je izpostavil, da tako kot Jugoslavija v preteklosti, se je danes tudi EU izkazala kot "dober projekt za dobre čase" in da je nujno potrebno spremeniti bruseljske pristope do gospodarstva in do zunanje politike. Ker je bila tudi migracijska politika del javne razprave, je opozoril, da je nesprejemljivo, da je morala Makedonija po navodilih Bruslja zavračati migrante, ki so v resnici prihajali nazaj iz države EU, nato pa še trpeti mednarodno kritiziranje, čeprav je zgolj spoštovala bruseljska navodila.

Predsednik Kosova Thaci se je pohvalil, da je poostrena varnostna politika nadzora skrajnežev v zadnjih mesecih privedla k temu, da se je popolnoma ustavil tok prostovoljcev v smeri Islamske države in da Kosovo postaja stabilna partnerica za zahodne države. Na Panevropski konferenci pa je enoglasno s svojim zunanjim ministrom potožil o dejstvu, da je večina držav po svetu že priznala Republiko Kosovo in da si čim prej želijo, da bi tako ravnale še tiste članice Unije, ki tega še niso storile. Predsednik Albanije Nishani je prepričan, da lahko Albanija v EU prinese vrednote izredno laične države, v kateri muslimanska vera ostaja le del zasebnega življenja in ne vpliva na splošno politiko. Istočasno je prav Nishani v imenu vseh prisotnih predsednikov objasnil, da se širitev Unije lahko tudi upočasni – v kolikor je to po zadnjih pretresih potrebno za stabilizacijo EU – vendar je za vse kandidatke pomemben "proces" priključevanja, ki mora ostati jasen in varen.

Ob debati, ki se je vnela o neučinkovitosti procesa Brdo in dejstva, da ga je Nemčija "ukradla" slovensko-hrvaški iniciativi ter spremenila v Berlinski proces, ki zdaj postaja še pomemben del francoske, avstrijske in  italijanske zunanje politike, so ministri in predsedniki držav Zahodnega Balkana povedali, da zapletanje širitve dejansko najbolj škodi Uniji sami. Prav zato je predsednik slovenskega panevropskega gibanja Slovenije Laris Gaiser v zaključnem govoru prisotnim politikom ponudil v razmislek, da nezaupanje do Zahodnega Balkana znotraj EU začnejo slabiti z novo, vzporedno iniciativo, ki jo lahko te države sprožijo samoiniciativno na podlagi zgodovinskega primera. Namreč, ko so po drugi svetovni vojni ZDA ponovno kazale znake izolacionizma, Evropa pa željo po večjem povezovanju z Washingtonom, je predsednik Truman prosil, da evropske države, ki so se do takrat medsebojno bojevale, same izkažejo pripravljenost političnega povezovanja, samoobrambe in zgodovinskega odpuščanja. Na podlagi tega nasveta je bil leta 1947 podpisan Pakt Dunkerque in leta 1948 še danes veljavna Bruseljska pogodba o skupni obrambi proti zunanjemu sovražniku. S temi dokumenti v rokah je Truman prepričal Kongres in Senat, da so se razmere na stari celini spremenile na bolje in da je interes ZDA sodelovati z evropskimi državami, čeprav so v zgodovini zanetile strašne vojne. Tako je leta 1949 prišlo do podpisa Severnoatlantskega sporazuma in kasneje do oblikovanja NATO strukture.  Po besedah d. Gaiserja bi po dolgih prekinitvah širitvenega procesa, ki je upočasnjen prav zaradi nezaupanja večine državljanov Unije do stabilnosti in resnosti Zahodnega Balkana, lahko tamkajšnje države s podporo Panevrope začele razmišljati o tesnejšem regijskem povezovanju, ki bi v Bruslju zbrisal večino dvomov in predsodkov. "Primer Pakta iz Dunkerqua in Bruseljske pogodbe je lahko zvezda severnica vsem državam, ki želijo resnično boljši jutri znotraj EU," je zaključil Gaiser.

V trenutku, ko Panevropska Unija očitno dobiva nov zagon pod vodstvom slovenske podružnice na mednarodnem parketu in član Panevrope Andrej Plenković prevzema vodenje hrvaške vlade, na Dunaju ni bilo zaznati prisotnost slovenske politike in diplomacije.